Zrcalka. Knj. 2, Izginotja na Mesečini
Žanr | fantastični roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje. Fantazija |
Prevod |
Živa Čebulj |
Ključne besede | Fantastična bitja |
"Tvoja Knjiga je samo začetek tvoje zgodbe ... In samo ti lahko napišeš njen konec."
Z Izginotjem na mesečini, drugim iz serije romanov o prikupnem dekliču iz dodelanega in bogatega domišljijskega sveta, je Christelle Dabos izjemno nadgradila roman Zimska zaročenca. Zgodba tihe, a trmaste in načelne Ofelije, ki navdušuje tako mlajše kot starejše bralce, v nadaljevanju sage postaja vse bolj zapletena in nevarna. Nerodna junakinja še vedno ne ve natančno, kaj naj si misli o svojem zaročencu. Njegovi hladni nedostopnosti navkljub se zdi, da Ofeliji v redkih trenutkih le uspe prebiti ščit, s katerim se zastira njen zaročenec. Ali pa je to le eno izmed mnogih slepil in jo Thorn želi poročiti samo zaradi njenih izjemnih braljskih sposobnosti? Vse bolj se ji namreč dozdeva, da je prav moč, ki jo skriva v svojih drobnih dlaneh – z dotikom zmore prebrati zgodovino slehernega predmeta – razlog, zaradi katerega je morala nehote zapustiti varnost domačega okolja za Pol, kjer ne more zaupati niti lastnim očem. Kot da to ni dovolj, Ofelija nehote ujame pozornost Faruka, duhovnega vodje Pola, s čimer nase priklene oči javnosti. Biti v središču pozornosti ji nikakor ne ustreza, sploh ko tudi sama pričenja dobivati pisma, v katerih ji neznanci grozijo s smrtjo in začno izginjati pomembni prebivalci Pola. Bremena, ki jih morajo nositi njena ramena, so resda težka, a Ofelija nikakor ni pripravljena sprejeti vloge nemočne marionete …
Objavljeno: 07.01.2020 16:58:24
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:22
Tišino je zavzelo tiktakanje žepne urice in Ofelija je zdaj namesto obraza s križem pred sabo v mislih ugledala podobo peščenke, v kateri je odtekalo zrno za zrnom, ura za uro.
Peščenka njenega življenja. Dan odločitve: prvi avgust.
Grozilno pismo je vrgla v gašperček med oglje, ne da bi ji uspelo razvozlati njegovo skrivnost: pisec je dejansko zelo dobro poznal njene braljske omejitve in na papirju ni pustil niti najmanjše sledi. Ofelija ni vedela, kako bi našla rešitev za ta ultimat. Če bo razdrla zaroko, bo morala sama nositi vse posledice in tokrat ne bo mogla računati na Farukovo prizanesljivost. A če je ne bo razdrla, jo bo najbrž doletela enaka usoda kot generalpolkovnika in glavnega urednika Nibelunškega lista. To po njenem mnenju ni bila nobena izbira. Ostalo ji je samo še oseminštirideset ur. Oseminštirideset zrnc v peščenki njenega življenja.