Zvezdna karta
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Novo mesto, 2021 |
Založba | Goga |
Zbirka |
Literarna zbirka Goga |
Ključne besede | Družine, Fotografija, Judje, Melanholija, Otroštvo, Smrt, Spomin, Vlaki, Vojna |
Družinski album
Dušan Šarotar je pisatelj, pesnik, publicist in scenarist. Ena osrednjih tem njegovih del je usoda judovske skupnosti v Prekmurju, kar velja tudi za roman Zvezdna karta. Pripovedovalka, služkinja Žalna, v njem postopoma razkriva drobce iz življenja trgovca Franca, njegove žene Rože in njunega sina Evgena, pri katerih je živela. Osrednje dogajanje je umeščeno v Šalovce, kjer je družina stanovala tik ob železniški postaji, zato je bilo življenje glavnih protagonistov zaznamovano z neprestanim – predvsem očetovim – odhajanjem in prihajanjem. Roman je razdeljen na tri daljša poglavja, zgodba ne teče linearno, glavni vzgib za obuditev Žalninih spominov so v prvi vrsti predmeti, ki pogosto dobijo simbolno vrednost, prav posebno vlogo imajo fotografije, ki so tudi nekakšna rdeča nit romana. Skozi pripovedovalkine oči pokukamo v duše treh protagonistov, ki vsak na svoj način dojemajo svet, ki razpada. Družinica živi srečno življenje, vendar v zraku ves čas visijo zle slutnje o tem, kar prihaja, a do konca romana ostaja neizrečeno. Molk oziroma tišino, ki igra v romanu pomembno vlogo, bi lahko razumeli tudi kot opomin, saj se o usodi Judov pri nas dolgo ni govorilo. Delo je napisano v ritmičnem in poetičnem jeziku, ki še poudari melanholično podobo pokrajine, v katero je umeščena zgodba. Dušan Šarotar v romanu Zvezdna karta ne razkrije le še enega dela zgodbe svoje rodbine – Franc Schwarz je bil namreč njegov stari oče –, temveč tudi vse svoje pisateljsko mojstrstvo.
Objavljeno: 23.02.2022 10:40:52
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:29
Vsako noč, ki jo je Franc prebedel ob aparatu, iskal je čisto radijsko postajo, je bilo, kljub temu da smo si zatiskali oči in ušesa, v hiši vse več mrtvih, slišalo se je zavijanje siren, bombardiranje, rušenje hiš, velikih mest in požiganje vasi, slišala sem, kako razpada svet, ki ga nisem nikoli videla niti poznala. Duhovi mrtvih so po nevidnih radijskih valovih naselili naš dom, govorili so, nas svarili, prihajali so iz Anglije, Afrike, Francije, Srbije. Roža je sama ležala v temni postelji, jaz sem v svoji sobi molila, tolažila sem se, da sanja vsaj naš mali Evgen, vendar je tudi on vse vedel. (str. 155, 156)