Zvezdni prah
Žanr | fantastični roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Srednji svet |
Prevod |
Tadej Zupančič |
Ključne besede | Fantastična bitja |
Fantazijska pustolovska romantična pravljica
Tristran Trn živi v vasi Zid, ki je na vzhodu obdana z visokim kamnitim zidom z eno samo dobro zastraženo odprtino, skozi katero se vidi na sončno zeleno livado Vilinske dežele. Na tej livadi se vsakih devet let odvija semenj, na katerem se da dobiti in srečati res posebne reči in ljudi.
Tristran, pol človek in pol vilinec, se ne zaveda svojega porekla, ko se skozi prehod odpravi v Vilinsko deželo iskat zvezdni utrinek, ki ga je nepremišljeno obljubil svoji srčni izbranki. Pot do padle zvezde je dolga in nevarna, polna različnih preizkušenj, ki se zelo zapletejo, ko se izkaže, da je padla zvezda pravzaprav prelepa mladenka Ivena. Vendar pa Tristran ni edini, ki želi najti padlo zvezdo. Zvezdo iščejo tudi potomci lorda Nevihtnovrškega in so zanjo pripravljeni plačati vsakršno ceno, prav tako kraljica čarovnic, najstarejša Lilimka, ki si želi z zvezdinim srcem povrniti mladost in lepoto.
Neil Gaiman, eden najboljših piscev fantazijskih pripovedi, je z Zvezdnim prahom ustvaril pustolovsko romantično pravljico za odrasle, ki nagovarja tudi mladino.
Objavljeno: 26.10.2015 13:34:59
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:12
Z drobnimi grčastimi prsti je otipaval topaz na težki srebrni verigi, ki jo je imel okoli vratu. Ko ga je stisnil v pest, se je veriga raztrgala kot pajčevina in mu je zdaj bingljala iz rok. Mrtvi lordje Nevihtnovrški so začeli šepetati med seboj. Njihovi glasovi so zveneli kot sneženje: topaz je bil moč Nevihtnega vrha. Kdor ga je nosil – in dokler je obstajal Nevihtnovrški rod – je bil gospodar Nevihtnega vrha. Keteremu od živih sinov bo enainosemdeseti lord dal kamen?
Živi sinovi niso rekli ničesar, temveč so ga le pričakujoče, previdno in brezizrazno opazovali (a ta brezizraznost je bila zavajajoča: to je bila brezizraznost gorske stene, za katero se na polovici izkaže, da se je ne da preplezati in da ni poti nazaj).
Starec se je otresel sinov, se vzravnal in bil, za trenutek ponovno lord Nevihtnovrški, tisti lord, ki je v bitki pri Pečinski glavi porazil severne škrate, ki je imel s tremi soprogami osem otrok, od tega sedem sinov, in ki je, še preden je dopolnil dvajset let, umoril vse svoje štiri brate, čeprav je bil najstarejši skoraj petkrat starejši od njega ter mogočen, ugleden vojščak. In ta mož je dvignil topaz in izrekel štiri besede v jeziku, ki je bil že dolgo mrtev. Besede so obvisele v zraku kot udarci na velikanski bronast gong.
Potem je vrgel kamen v zrak. Ko je ta v loku letel čez oblake, so živi bratje zajeli sapo. In ko je po njihovem prepričanju dosegel najvišjo točko in bi moral začeti padati, je proti vsem pričakovanjem še vedno letel naprej, visoko v nebo.
Zdaj so na nočnem nebu sijale tudi druge zvezde.
»Tisti, ki bo našel kamen, v katerem je moč Nevihtnega vrha, bo dobil moj blagoslov ter postal gospodar Nevihtnega vrha in vseh njegovih dežel« je oznanil enainosemdeseti lord. Njegov glas je postajal vedno šibkejši in se počasi spet spremenil v starčevsko hreščanje ter je zvenel kot veter, ki piha skozi zapuščeno hišo. (Str. 61-62)