Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Tuskulum

Tuskulum, mojstrsko izbrani naslov Škofičeve pesniške zbirke, pomeni mirno in udobno zavetje. Ljudje se radi zatekamo v spomine, ustvarjamo rituale in svojo pravo naravo pokažemo skozi obrede.  Včasih je svet, ki ga je naša civilizacija ustvarila, vse prej kot tuskulum. Pesmi, ki izhajajo iz avtorju ljube domače prekmurske pokrajine, so prežete z mističnim vzdušjem in kruto neizprosnostjo (človekove) narave. Izrazito obredna ritem in motivika dajeta liriki močan čustven naboj, ki ga lahko povezujemo s surovimi živalskimi nagoni. Čeprav tako ljudska motivika kot raba narečnih besed narekujeta vsebino, ki je blizu ljudskemu slovstvu, so teme, ki jih Denis Škofič s svojim pisanjem odpira, univerzalne. Iz besedila pronica stiska ob razkrivanju nasilne plati človeštva, naj gre za zazrtost v preteklost, odgovor na aktualno družbeno dogajanje ali pogled v prihodnost. Škofičeva poezija je pestra po formi in izrazu, spretno izkorišča večpomenskost slovenskega jezika in si dovoli skoke v medbesedilnost. Vsaka beseda je napolnjena s pomenom in skrbno izbrana. Gre za izraze, vzete iz prekmurskega narečja in vse tiste besede, ki s svojim zvenom pesmim dajejo umetniško vrednost. Nič nenavadnega ni, da bralci ob branju posežejo po slovarju in se potopijo v raziskovanje različnih običajev ali samo pokukajo v mitološki svet, kot ga predstavi Tanja Petrič v spremni besedi k zbirki. Tuskulum je vsekakor meastralno spesnjeno umetniško zavetje slovenskega jezika.

Tuskulum je tretja pesniška zbirka slovenskega pisca in literarnega kritika Denisa Škofiča. Idejno in motivno temelji na njegovih prvih dveh zbirkah, Sprehajalec ptic (2013) in Seganje (2017). Avtor je za Tuskulum leta 2024 prejel Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku in Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta.

22 dolžin

22 dolžin je prvenec mlade nemške avtorice Caroline Wahl. Knjiga je bila izbrana kot najljubša knjiga leta 2023 nemških neodvisnih knjigarnarjev. Roman je izredno rahločuten, doživet in jezikovno bogat.

Tilda je odgovorna mlada punca, ki študira, dela in skrbi za mlajšo sestro, Ido, ki ji pomeni vse na svetu. Njuna mama je alkoholičarka, ki je depresivna in ima nenehne faze spreminjanja razpoloženja. Tilda je jezna nanjo in jo večkrat poimenuje kar pošast. Svojo sprostitev in motivacijo najde v plavanju 22-ih dolžin, kjer se zbliža tudi s svojo simpatijo. Sanja o svobodnem in neobremenjenem življenju, da bi lahko naredila tudi nekaj zase, kot je na primer študij v Berlinu, a še pred tem mora malo sestrico naučiti odgovornosti.

Neznanska modrina neba

Osrednja junaka tega izjemnega prvenca mlade francoske pisateljice sta Émil in Joanne. Spoznata se v nekoliko nenavadnih okoliščinah, saj so Émilu odkrili zgodnjo obliko alzheimerjeve bolezni, ki je neozdravljiva, preostali pa sta mu še dobri dve leti življenja. Odloči se, da bo pobegnil pred neizogibnimi in brezplodnimi medicinskimi raziskavami ter prihranil domačim pogled na svoje telesno in duševno usihanje. Na spletu objavi oglas, v katerem išče sopotnika za popotovanje po čudoviti pokrajini – raziskati želi Provanso, Alpe, Azurno obalo in Pireneje.  Presenetljivo se na oglas odzove Joanne – mlada ženska v dolgi črni obleki, ki pod velikim črnim klobukom skriva obraz pol skrivnostnosti in žalosti.  Najraje je tiho, obožuje meditacijo in je eno z naravo.

Skupaj se odpravita na edinstveno življenjsko pustolovščino, na kateri se bosta morala neizogibno soočiti z lastnimi strahovi in duhovi preteklosti, ki bodo prej ali slej prišli na dan.

Gre za zares čudovit, pretresljiv, tenkočuten roman, ki bralca osupne z opisi dih jemajoče pokrajine in neverjetnim občutkom za opisovanje notranjih doživetij. Zgodba, ki se z lahkoto kosa z velikani francoske literature.

EMŠO

EMŠO je četrti roman večkrat nagrajene pisateljice, pesnice, prevajalke in literarne raziskovalke Lidije Dimkovske. V njem spremljamo zgodbo dekleta oziroma mlade ženske Katerine Avram, ki z družino živi v Skopju. Katerina odrašča v okolju, v katerem ni prostora za toplino, bližino in ljubezen, saj oče Nikos večinoma molči in se umika, mama Milka ves čas stresa slabo voljo, odtujena pa sta tudi Katerina in njen brat Stefan. Nikos je Ciprčan, ki je poleti leta 1974 v hotelu, kjer je delal, spoznal Milko in po turškem vdoru z njo odšel v Skopje, ne da bi se poslovil od družine. O Cipru in sorodnikih ne govori nikoli, njegova žena pa ves čas le nejasno namiguje na spor med njo in njegovo družino. Medtem ko Stefana očetova zgodba očitno ne zanima, postane Katerina z njo tako rekoč obsedena. Odloči se, da bo našla odgovore o očetovi (in tudi materini) zgodbi, se tako končno povezala z očetom in si nenazadnje odgovorila tudi na vprašanja o lastni identiteti. EMŠO je družinski roman, v katerem ne spremljamo le zgodbe Katerine, Nikosa in Milke, temveč – v drugem delu – tudi zgodbo Stefana, njegove žene Dijane in njune hčerke Sofije, ki je prav tako zaznamovana s travmo, molkom in prekinjenimi vezmi.

Poglavja, v katerih se odvija zgodba Katerine in njene družine, se izmenjujejo s krajšimi opisi kraja, ki ga Nikos imenuje puščoba. Puščobo predstavlja skupnost odtujenih posameznikov, ki “ne prenesejo ljudi” ali se želijo izogniti medčloveškim odnosom, zato “da ne bi bili (znova) prizadeti in razočarani”. Med branjem opisov puščobe in življenja v njej se sprašujemo, ali gre za kraj, ki se mu je bolje izogniti, ali kraj, v katerem je lepo živeti, med vrsticami pa že kmalu razberemo, da je distopični svet puščobe (že kar preveč) podoben našemu in da pravzaprav vsi (vsaj občasno) živimo v njem.

EMŠO je roman o begunstvu, iskanju identitete, mejah, osamljenosti, krivdi – temah, o katerih je Dimkovska pisala že v svojih prejšnjih delih, predvsem romanih Skrita kamera in Non-Oui ter pesniški zbirki Mejno stanje. Glavna protagonistka je tudi v tem romanu ženska, čeprav bi kot osrednjo osebo lahko označili tudi njenega očeta Nikosa, ki je “prisoten in govori” ravno s svojo odsotnostjo oziroma umikanjem in molkom. Skozi njegovo usodo spoznamo, da so si zgodbe, izkušnje in občutki beguncev in drugih razseljenih oseb pravzaprav zelo podobni, ne glede na čas in kraj dogajanja. Katerina in tudi Stefan podedujeta njegovo travmo in se vsak na svoj način spopadata z njo, zgodba pa se nadaljuje oziroma doživi ponovitev tudi s Sofijo. Distopični del romana govori o puščobi kot o svetu nekje onkraj, vendar je puščoba pravzaprav “na tej strani”, saj se Katerina med ljudmi, ki naj bi bili najbliže, počuti sama, tuja, neslišana in tudi nevidna, enako pa velja pravzaprav tudi za ostale člane njene družine. EMŠO je še eno vrhunsko delo Lidije Dimkovske – v Makedoniji je bil razglašen za roman leta, v slovenščini pa je v prevodu Aleša Mustarja izšel v prestižni zbirki Moderni klasiki.

Lomilec duš : [psihološka srhljivka]

Naslovni lik romana Lomilec duš, napete psihološke srhljivke Sebastiana Fitzeka, ki velja za trenutno enega najbolj branih nemških pisateljev, je skrivnostni zločinec, ki ugrablja mlade ženske in jih podvrže grozljivemu psihičnemu trpljenju, nato pa jih duševno zlomljene spusti na prostost. Roman se skoraj v celoti odvije v notranjosti prestižne psihiatrične klinike, katere osebje in pacienti neke noči obtičijo v snežnem metežu, zaradi katerega je klinika nenadoma odrezana od ostalega sveta. Povrhu tega pa se razve, da je v kliniko vdrl sam Lomilec duš, kar med prisotnimi sproži paniko in krut boj za preživetje vse do nastopa jutra.

Fitzekov skrivnostni in napet roman pušča gledalca v negotovosti vse do zadnje strani, hkrati pa izpostavi pogosto spregledane razsežnosti psihičnega nasilja, ki je včasih še bolj neusmiljeno in brutalno od fizičnega.

Ime mi je Lucy Barton

V najnovejšem prevedenem delu Pulitzerjeve nagrajenke Elizabeth Strout spremljamo prvoosebno pripoved Lucy Barton, ki mora nekaj mesecev preživeti v bolnišnici v New Yorku. Lucy bralcu niza spomine iz svojega otroštva v Illinoisu, ko je odraščala v revščini skupaj z bratom in sestro, za kar je bila v družbi ali zasmehovana ali pomilovana. Spomini in življenjske zgodbe njenih znancev še bolj pridejo na plan s prihodom njene matere v bolnišnico. Med tem, ko jo njena mama budno spremlja in ji je tam za oporo, iz njunih pogovorov in Lucyjinih lastnih spominov razberemo naravo njunega razmerja in okoliščin, v katerih je Lucy rasla.

Pisateljica z enostavnim pripovedovalskih slogom odpre številna družbena vprašanja: revščina, kompleksen odnos z materjo, družinsko nasilje, spolna usmerjenost, AIDS. Spopada se s strahom, jezo in odpuščanjem. Pomankanje zdravega odnosa z materjo in očetom, želja po pisanju, zakon in ljubezen do njenih dveh hčera, Lucy hrkati ovirajo in spodbujajo. Bralec je postavljen v kožo nekoga, ki je bil večino življenja na robu družbenega kroga. Toda Lucy Barton vztraja pri svojem poskusu biti srečna, četudi se njene odločitve lahko komu zdijo neprizanesljive. Spomini in utrinki pa so tisti, ki jih mora vsaj zapisati, četudi česa ne zmore izreči na glas.

Elizabeth Strout je prejemnica Pulitzerjeve nagrade za roman Olive Kitteridge. Pričujoči roman Ime mi je Lucy je prvi v zbirki štirih romanov, ki je preveden v slovenski jezik.

V poznem poletju

Bralcu avtorica ne prizanaša. Že takoj na začetku jasno sporoči, da zgodbo pripoveduje mrtev otrok. V poznem poletju, 16. avgusta 1993, se je v vasi  Kiseljak v Bosni in Hercegovini zgodil vojni zločin. Ubitih je bilo 43 nedolžnih civilistov, med njimi je bilo največ žensk in otrok. Ena izmed žrtev je bila Ivana, ki je živela štirinajst poletij, to je zgodba njenega zadnjega. Avtorica sicer tudi poskrbi, da bralec zlahka pozabi na temo romana. Nikjer neposredno ne omenja vojne,  slutimo jo skozi razbita okna, pomanjkanje elektrike in tople vode, selitve na varne lokacije. Vse deklice so oblečene v enake pisane obleke, ki so prispele s humanitarno pomočjo. Ivana se v kratkih stavkih spominja lepih trenutkov. Zgodba nima kronološkega zaporedja, skače iz sedanjosti v preteklost, vse skupaj pa se zlije v pretresljivo celoto. Resničnost iz začetka romana udari bralca, zazibanega v barve, vonje in okuse poznega poletja, kot kladivo po glavi. Paradižnikova mezga iz prevrnjenega kotla se meša s prelito krvjo ranjenih in mrtvih. Pozno poletje iz romana bo bralec prav gotovo še dolgo nosil v sebi.

Če neke zimske noči popotnik

Običajno je pri srečanju knjige in človeka tako, da bralec bere knjigo, so pa tudi izjeme: knjige, ki berejo bralca. Okvir te Calvinove pripovedi je namreč zgodba o človeku, imenovanem Bralec, ki začne brati knjigo z naslovom Če neke zimske noči popotnik, a je zaradi tiskarskih napak ali drugih nenavadnih okoliščin svoje branje vedno znova prisiljen prekiniti. Isto se dogaja tudi bralki Ljudmili. Pri  prebijanju skozi nenavadno čtivo se njune poti večkrat križajo, kar ustvarja okvirno zgodbo romana. Verižne prekinitve besedila ju posrkajo v deset različnih novih začetkov branja različnih fiktivnih novih zgodb, novih okoliščin, v katerih so besedila nastala, novih knjižnih svetov, katerih del naenkrat postanemo tudi vsi tisti, ki knjigo v rokah držimo, namreč bralci, da se naenkrat ob branju počutimo, kot da smo zagrizli v avtorjevo vabo in nas pisatelj, bralce, zataknjene na fikcijski trnek, vleče po svojem pisateljskem morju in se krepko poigrava z nami, z literarnim ustvarjanjem in s procesom nastajanja knjige: s tem ko zgodbe prekine, ko postanejo najbolj zanimive,  se požvižga  na naš bralski horizont pričakovanja razpleta zgodbe, mit o plemenitem pisateljskem poslanstvu in unikatni izpovedni nuji nam razbiva s spretno omamnim razvijanjem žanrskih elementov v posameznih zgodbah, tako se nenadoma znajdemo v vohunskem romanu, kriminalki, erotičnih prizorih, zgodovinski bitki, demonstracijah in še marsičem v fiktivnih romanih različnih avtorjev z različnih koncev sveta … pa tudi sredi po eseju dišečih akademskih razprav o literarnih besedilih, v pisarni hudo zaposlenega literarnega urednika ali sredi režimske cenzure knjig. Ob vsem tem nas, Bralca in bralce, pripovedni glas prijazno in razumevajoče nagovarja v prijateljski drugi osebi, tako prepričljivo, da se meje med fikcijo in resničnostjo še bolj zabrišejo. Po tej divji plovbi skozi fikcijo in metafikcijo, se Bralec – in mi z njim – umiri v okolju, ki je za knjige in branje najbolj naravno: v knjižnici. Kraju, kjer se marsikomu marsikaj razjasni. Tako tudi Bralcu. Vsaj nenavadna povezava med vsemi besedil, ki jih je začel brati, in različne možnosti dojemanja samega branja. Za kar Bralca in nas Calvino nagradi s srečnim koncem, v katerem se zlijemo v eno – avtor, Bralec in bralci.

Delo je obogateno s poglobljeno in izčrpno spremno besedo, ki jo je napisala Tea Štoka.

Zapis o samostanu

Dogajanje v tem zgodnejšem delu portugalskega nobelovca se odvija v njegovi domovini na začeteku 18. stoletja. To je bilo obdobje, ko je v deželo prihajalo bogastvo iz osvojenih čezmorskih kolonij, ki pa ga Portugalci niso izkoristili za zgodnjekapitalistični razvoj, ampak ga je posvetna in cerkvena elita zapravljala za svoje razkošno življenje, medtem ko se je večina prebivalstva s trdim delom komajda skromno preživljala. Takratni portugalski vladar, kralj Joao V. je bil poročen z Habsburžanko Mario Ano. Ker je bil kraljevi par kar nekaj časa brez potomstva, se je kralj zaobljubil, da bo, če kraljica zanosi, v Mafri, kraju blizu Lizbone, zgradil baziliko in frančiškanski samostan.  Več kot trinajst let trajajoča gradnja v  Mafri se je iz pobožne zaobljube izrodila v izraz kraljeve absolutistične moči, napuha in neobčutljovosti za trpljenje množice delavcev, ki so bili včasih kar nasilno rekrutirani. Pisatelj z nizanjem brezštevilnih podrobnosti prikazuje barvito podobo resničnih zgodovinskih dogodkov. Vzporedna pripovedna nit je ljubezenska zgodba plebejskega para, Baltazarja in Blimunde. On je odpuščeni vojak, ki je v spopadu s Španci izgubil levico, ona hči na izgnanstvo v Angoli obsojene jasnovidke, tudi sama s  sposobnostjo nadnaravnega pogleda v notranjost ljudi in stvari. Njuna z globoko ljubeznijo in strastjo prežeta vez je pravo nasprotje družbi pretvarjanja, verskega fanatizma, nevednosti in brezčutne okrutnosti. Baltazar in Blimunda pomagata izobraženemu jezuitskemu patru Bartolomeju Lourencu pri gradnji zračne ladje, iz kovine in šibja narejenemu orjaškemu ptiču, ki ga požene v nebo skrivnostni eter sestavljen iz človeških volj. Bartolomej Lourenzo de Gusmao je resnična zgodovinska osebnost, ki ga danes prištevamo med pionirje aeronavtike. V Saramagovem romanu pa so vizionarski zanesenjaki prispodoba svobode željnega človeškega duha, ki se poskuša izviti iz takratnega bogaboječega vzdušja. Roman spisan v dolgih stavkih,skoraj brez ločil, pisateljeve iskrive domislice in kritična ironija, bogat in izbrušen jezik so za bralca vrhunski literarni užitek.

Srebrne vezi

Srebrne vezi se morda sliši kot nekaj nežnega in pravljičnega, a so to v resnici trdi okovi, s katerimi so zasužnjena številna nečloveška (ali ne popolnoma človeška) bitja. Posebej rad se jih poslužuje knez Jaroslav, ki tudi z drugimi okrutnimi metodami poskrbi za svoji moč in veljavo v deželi. Njegova hčerka, knežna Mila, se mu po krutem soočenju, v katerem je bil zasužnjen njen brat, upre in pobegne. Pridruži se pisani druščini bojevnika Gabra, ki si prizadeva za konec Jaroslavove strahovlade in maščevanje vseh, ki jim je knez kaj hudega storil – ne le ljudi, temveč tudi pasjeglavcev, besov, čatežev, nenazadnje tudi Miline matere, rusalke …

Mila se v družbi zvestega domovoja Leska skuša znajti v svetu izven varnega obzidja gradu, da bi sčasoma rešila brata, in odpira srce tako svojim skritim močem kot Gabru, ki hitro spozna, da rastočim čustvom do pogumne knežne ne bo mogel ubežati.

Avtorica je sicer v žanru ljubenske fantastike že precej domača; pod imenom Zoe Ashwood je napisala že več knjig v angleščini, Srebrne vezi pa so njen prvi roman v slovenščini, ki je z romanom Prste stran Karmen Petric “otvoril” Razmerja, novo zbirko Cankarjeve založbe.