Zbirka devetih kratkih zgodb je kmalu po svojem izidu leta 1998 zaslovela kot eno ključnih del sodobne nemške književnosti. Osredotoča se na generacijo, ki je bila v devetdesetih stara 20 do 30 let. Akterji so večinoma del berlinske umetniške scene. Le v eni od zgodb je kraj dogajanja New York in v drugi karibski otok, kjer mladi Nemci začasno živijo ali počitnikujejo. Njihova življenja dajejo videz svobode, odvezane pričakovanj družbe in družine, a brez spon tradicije so negotovi in nemirni iskalci smisla bivanja. Prihodnost je zanje nekaj nedoločenega, večinoma se izogibajo odločitvam in jih prelagajo na kasneje. Nekaj likov v zgodbah je tudi starejših, babica, starec, ki živi v sobi zanemarjenega newyorškega hotela. Ti mladim predstavljajo vez s preteklostjo, ki se je hočejo otresti. Tudi njihova občasna srečanja s svetom tistih, ki so se ustalili, kupili hiše, si ustvarili družine so kot tujki, ki v njih prebudijo nedefinirano nelagodje. Odprte spolne zveze, umetniške dogodke in zabave, droge in alkohol, osamljenost, hrepenenje po nečem, česar niti poimenovati ne znajo, opisuje pisateljica v brezčustveno objektivnem jeziku, s katerim odlično ujame prevladujoča razpoloženja. Pogosto to vlogo odigra tudi omemba glasbe, ki jo poslušajo. Branje za tiste, ki želijo k sodobnim življenjskim tokovom, raje kot s predsodki, pristopati z razumevanjem.
Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)
Črni pečat
Črni pečat (1895), ena najznamenitejših novel valižanskega pisca Arthurha Machena (1863 – 1947) predstavlja del njegovega romana The Three Imposters in je s svojimi tematikami raziskovanja mistike in skrivnostnih svetov civilizacij, ki so nastale mnogo pred človeštvom, močno vplivala na literarno ustvarjanje H.P. Lovecrafta in razvoj njegovega znamenitega mita o podvodnem božanstvu Cthulhuju.
Novelo pripoveduje gospodična Lally, ki sprejme službo služabnice ekscentričnega profesorja Gregga, ki je obseden z raziskovanjem zgodovine skrivnostnega črnega pečata, ki naj bi skrival nadnaravno moč pozabljene civilizacije in prvinsko zlo. Dvojica nekega dne odpotuje v odročni podeželski kraj, ki je hkrati prizorišče številnih nepojasnjenih izginotij, odgovor na skrivnosti pa naj bi čuval omenjeni črni pečat…
Temelji
Isaac Asimov je brez dvoma klasik znanstvenofantastične proze. Vpliv, ki ga je kot avtor imel na razvoj samega žanra, je tolikšen, da si ljubitelji znanstvene fantastike težko zamišljamo, v katero smer bi se razvil, če ne bi bilo Asimova in njegovih del. Močno je namreč zaznamoval tudi dve verjetno najodmevnejši filmski oz. televizijski franšizi samega žanra, se pravi Vojno zvezd in Zvezdne steze.
Njegovo najpomembnejše delo pa je trilogija Temelji, ki smo jo nedavno v prevodu Igorja Harba končno dobili tudi v slovenščini. Pri trilogiji gre v temelju vsekakor za znanstvenofantastično delo, saj sta čas (daljna prihodnost) in kraj (celotna galaksija Rimska cesta) tipično žanrska, a vendar bi se osnovna zgodba, ki vsebuje propad starega in načrt za vzpon novega cesarstva, menjevanje političnih sistemov, človeške intrige in hlepenja po bogastvu, moči in slavi, človeško samozadostnost, propadanje vrednot, znanja in intelekta, lahko odvijala v kateremkoli človeškem zgodovinskem obdobju ter biološkemu življenju prijaznemu geografskemu prostoru. Človeška zgodovina je namreč polna zgodb o propadu imperijev in nastanku novih, ki so nastali na pogoriščih propadlih. Pravzaprav podatek, da je Asimova pri pisanju Temeljev inspirirala prav študija angleškega zgodovinarja Edwarda Gibbona Zgodovina zatona in propad rimskega imperija, ki jo je napisal med letoma 1776 in 1789, ne preseneča. A vendar Asimov v trilogijo vnaša tudi ostale elemente, ki so značilni za znanstvenofantastičen žanr, kot so razvoj novih in naprednih tehnologij, novih znanstvenih odkritij …, ne umanjkajo pa tudi ideje o neizmernem potencialu človeških možganov in kaj vse bi bilo s pravimi vedenji in urjenju z njimi moč doseč. Asimov je mojster pripovedovanja, ki skozi formo dialoga uspešno poda kompleksno vsebino samih Temeljev, medtem ko večino akcije izpušča, saj ta ostaja nenapisana oz. skrita med sledečimi si poglavji in je do neke mere prepuščena bralčevi domišljiji za razliko od sodobnejših znanstvenofantastičnih del, ki v glavnem bazirajo prav na eksplicitnih akcijskih prizorih.
Torej, Temelji so znanstvenofantastična klasika, ki presega žanrske okvirje, saj njihov avtor suvereno pluje tudi po družboslovno razburkanih morjih in je domač v psihologiji, sociologiji, politologiji in zgodovini in tudi zaradi tega Isaac Asimov ni zgolj klasik znanstvenofantastične proze temveč literarni klasik nasploh.
Za ljubitelje žanra in tudi vse druge!
Spremeniti se : metoda
Édouard Louis, mlad francoski pisatelj, performer, sociolog, levičarski aktivist, protagonist svojih romanov in dramska oseba iz gledaliških predstav in filmov, nekdanji Eddy Bellegueule, se je rodil leta 1992 v neperspektivnem industrijskem kraju severozahodne pokrajine Pikardije in odraščal v revni, neizobraženi in disfunkcionalni družini, poleg tega pa je bil v otroštvu zaznamovan tudi s prezirom in zaničevanjem okolice zaradi svoje drugačnosti, homoseksualne spolne usmeritve, drugim otipljivo zaznavne zaradi izraženosti v njegovem obnašanju, neskladnim z deštvom ostalih. Zaradi zaničevanja, ponižanj in zasramovanja ter nesprejetosti (tudi v lastni družini) je želel ranam svojega otroštva nepreklicno ubežati, gnan s krčevito željo postati nekdo, nekdo tistih, ki jih družba sprejema in spoštuje. Na tej svoji poti je, namesto da bi postajal vse bolj on sam, sprva (p)ostajal še naprej nekdo drug, tisti, ki se v želji, da bi ga sprejeli, predvsem (še vedno) prilagaja, in je s tem napor ugajanja in samozatajevanja zgolj prenesel v drugo družbeno okolje. A je bil to predvsem davek, ki ga je bil pripravljen plačevati, da si je širil horizonte védenja in preobražal omejujoče vzorce vedênja, vse z namenom, da bi prikril (zatajil) svoj primarni družbeni status, zakodirano ločen od sveta omikanih, izobraženih in uspešnih. Prva odločilna oseba na poti njegove preobrazbe je bila Elena, zvesta mladostna prijateljica, ki jo je spoznal na gimnaziji v Amiensu, kamor se mu je za razliko od večine svojih vrstnikov uspelo vpisati. Ob njej se je učil drugačnega obnašanja, novih besed, finejšega izražanja, elegantnejše hoje, družbenega bontona … vsega. S svojo družino mu je bila kot rodovitna prst, bogata z minerali, ki jih je učljivo srkal v svoje novo koreninjenje, odločilno pa je bilo v nadaljevanju njegovo srečanje z Didierom Eribonom, ki ga je s predavanjem, na katerem je razkril svojo življenjsko pot, zaznamovano s povsem enakimi izhodišči in boji kot pri njemu, povsem pretresel, predvsem pa mu je predal potrebno upanje, da se je iz primeža omejujoče preteklosti možno osvoboditi. Njuno srečanje in pogovor sta se razvila v za Édouarda pomembno življenjsko prijateljstvo, ki pa je povzročilo tudi enega zanj najbolj bolečih prelomov – razhod z Eleno po tem, ko se mu je uspelo, tudi ob pomoči Ludovica (še enega, s komer je razvil močno prijateljsko vez) nastaniti v Parizu in se ob Didierovih vzpodbudah in mentorskem vodenju, predvsem pa seveda garaškem delu (branju vsega, kar je moral osvojiti), vpisati na prestižno pariško École normale supérieure. Roman Spremeniti se, v katerem opisuje svojo prehojeno pot do samopostavitve, je na ta način nadaljevanje njegovega zgodnejšega romana Opraviti z Eddyjem, kjer ga spremljamo do prihoda mladega Eddyja v internat srednje šole, in dopolnilo besediloma Kdo mi je ubil očeta ter Boji in preobrazbe neke ženske, ki sta izpovedi o očetu in mami, napisani kot poskus, da bi ju razumel. S popisovanjem svoje obsesivno vodene transformacije poskuša v romanu Spremeniti se predvsem razložiti, zakaj je ravnal, kot je (da bi zapustil in pozabil preteklost in pri tem ni imel drugih izbir kot teh, ki jih opiše), prav tako pa v besedilu sledimo tudi namišljenim razčiščevanjem z očetom in Eleno, v katerih se spoprijema s slabo vestjo, ker jih je zapustil. Besedilo ni le popis njegovih naporov in življenjske poti od prihoda v Amiens in vse do izdaje prvega romana, k čemur je stremel z željo postati nekdo, postati intelektualec, pač pa ga lahko beremo tudi kot razlago oziroma zagovor razrednega prebega s prošnjo, ki jo sicer direktno naslavlja Eleni, a jo lahko razumemo kot podlago celotni izpovedi: »Ne obsojaj me, samo čim bolj odkrit bi bil rad s teboj« (str. 195). Zanimivo je tudi njegovo lastno opažanje: »Danes se zavedam, da je pisanje moje zgodbe tudi pisanje zgodbe žensk, ki so se zvrstile in me rešile, […], da je moja zgodba tudi zgodba njihove dobre volje in velikodušnosti« (str. 99); polege Elene omenja tudi ostale. Ob vsem tem pa lahko njegovo razgaljanje v tem delu beremo tudi kot izraz (brutalne) iskrenosti do sebe in drugih. Naj dvigne roko tisti, ki se izvijanjem iz primežev življenja ali v postajanju samega sebe nikoli nikomur ni izneveril, bodisi sebi bodisi drugim (če bi vrednotili: kaj od tega je huje?).
Treba je doživeti, da bi razumeli.
Afriške igre
Mladenič v prvoosebni izpovedi razčlenjuje svoje zmote, ko se je kot dijak odločil, da se bo pridružil Tujski legiji. Afrika se mu je od nekdaj zdela sanjska dežela, kjer se bo rešil vsakdanje suhoparnosti in se bo njegov sanjski duh lahko razprostrl v vsej svoji širini. Z vlakom odpotuje v Francijo in vzpostavi stik z naborom, a čeprav se mu vse skupaj že začne dozdevati sumljivo, vztraja in upa. Ko se nazadnje znajde v Alžiriji in doživi prve dneve med vojaki, se začne dolgočasiti, z izkušenimi in prevejanimi znanci že načrtuje skoke iz vsakdanje rutine, dokler ga nazadnje ne doleti rešitev, ki je še najmanj podobna tistemu, o čemer je sanjal. Sanje imajo v zgodbi pomembno vlogo, duh v podobi ženske fantu namiguje, mu skuša prišepniti resnico in ga prizemljiti. Zasanjani mladenič se z resnico težko sooči, a je nazadnje pomirjen, da se je njegova pustolovščina končala tako kot se je. Kot je razvidno iz biografskih podatkov, je pisatelj le kratek čas za tem, ko je v resnici pobegnil iz domačega okolja, prvo svetovno vojno dejansko občutil na lastni koži. Branje za vse tiste “pustolovce”, še posebej mlade, ki jih svet, v katerem živijo, ne zadovoljuje.
Založba oz. Kulturno umetniško društvo KUD KDO? je knjige začela izdajati leta 2021, že pred tem pa so imeli registrirano tudi spletno stran. Vsebina vseh do zdaj izdanih knjig kaže na umirjenost s poudarki na krščanskih vrednotah. Daljša spremna beseda je vedno natisnjena na začetku, tako da bralca uvede v branje, sledijo pa še biografski podatki o avtorju posameznega dela. Uvodne strani so številčene posebej, z rimskimi številkami. V pričujoči knjigi torej obsega uvod 26 strani, sama pripoved pa 170.
Ahilova smrt
Fandorin je štiri leta je preživel na ruskem veleposlaništvu v Tokiu. Tam je spoznal Maso, in odkar mu je rešil življenje, je Masa postal njegov zvesti spremljevalec. Skupaj z njim se po burnih potovanjih in dogodkih vrne v Rusijo. V Peterburgu namenijo Fandorinu službo pomočnika za posebne naloge v Moskvi. Fandorin postane kolegijski prisednik. General gubernator Vladimir Andrejevič Dolgarukoj mu kakšne posebne naloge ne more dati, zato ga pošlje na počitek in razgledovanje mesta. A še preden se Fandorin dobro naspi, je že v akciji. V hotelu, kjer prebiva tudi sam, najdejo mrtvega generala Soboljeva, ljubljenca Rusije, ki ga zaradi legendarne vojaške sreče kličejo tudi Ahil. Fandorin z ostro intuicijo povezuje dogodke, dejstva in domneve, koplje po dokumentih in spominu. Z Maso, ki mu je vedno tik za petami, sta večkrat v nevarnosti, a Fandorin je prekaljen detektiv, ki je do sedaj preživel vsako še tako nevarno, tudi smrtno situacijo. Pri tem mu pomaga urjenje v posebnih japonskih borilnih veščinah in življenjski slog, ki ga je prevzel v Tokiu. Tokrat v zadevi, ki jo mora razrešiti, mrgoli oseb na visokih in nižjih političnih položajih, vse pa povezuje vpletenost v veliko zaroto proti carju in državi sami.
Boris Akunin (rojen 1956) je pisatelj gruzijskega rodu. Njegovo pravo ime je Grigorij Čhartišvili. Pravi, da je serijo o Fandorinu zasnoval kot novo obliko ruske književnosti in z njo zapolnil vrzel tako imenovane srednje književnosti za lahkotno branje. Pa vendar je njegov opus kriminalk napisan vešče, intrigantno, elegantno, dramatično in s polno ironije. Čeprav so Akuninove detektivke pisane za zabavo, zahtevajo precej izobraženega bralca. Ahilova smrt je četrta knjiga v seriji kriminalk z detektivom Fandorinom v glavni vlogi. Odvija se v Moskvi 19. stoletja, kamor iz Evrope prodirajo tudi tehnične novosti, kot sta električna razsvetljava, ki hitro nadomešča sveče in plinske svetilke ter telefon, ki še ni docela razvit, a je priročna zadeva, četudi (ali morda ravno zato) prenaša popačen glas. Roman v odličnem prevod Lijane Dejak je razdeljen na dva dela. V prvem spremljamo dogajanje z gledišča Fandorina, v drugem pa s stališča poklicnega morilca, najboljšega, kar jih je kdaj obstajalo. Ob koncu romana je priložen seznam vseh oseb, ki nastopajo v zgodbi, kar bralcu olajša sledenje vlogam in povezavam med njimi.
Drakulov gost in druge nenavadne zgodbe
Irski pisatelj Bram Stoker (1847-1912) je leta 1897 izdal svoj najznamenitejši roman, strašljivo klasiko Drakula, ki je širšemu bralstvu predstavila lik ikoničnega vampirskega grofa iz Transilvanije, za časa svojega življenja pa je Stoker spisal še več romanov in tri zbirke kratke proze. Med slednje spada tudi Drakulov gost in druge nenavadne zgodbe (1914), ki jo je dve leti po pisateljevi smrti izdala Stokerjeva vdova Florence Balcombe.
Zbirka vključuje deset zgodb, s katerimi se Stoker predstavi kot mojstrski pripovedovalec temačnih in napetih zgodb, polnih nadnaravnih elementov, prepletanja sanj in resničnosti, večnih bojev med dobrim in zlim ter pristne gotske atmosfere. Naslovna zgodba predstavlja domnevno izvorno prvo poglavje romana Drakula in v ospredje postavi nenavadno srečanja med ikoničnim vampirskim grofom in naivnim Johannom, v Sodnikovi hiši spremljamo mladega študenta, ki se vseli v hišo s temačno preteklostjo, Indijanka postreže s pretresljivo zgodbo o maščevanju zaradi okrutnega uboja mačke, Skrivnost zlata, ki raste ponudi srhljiv vpogled v dekadentno življenje aristokracije,..
Dragocena zbirka enega od literarnih velikanov 19. stoletja.
Pariška knjižnica
Pariška knjižnica je zgodovinski roman o Ameriški knjižnici v Parizu in vlogi, ki jo je ta imela med nacistično okupacijo v drugi svetovni vojni. Ustanovljena je bila leta 1920 pod okriljem Ameriškega knjižničarskega združenja z osnovno zbirko knjig in periodičnih publikacij, ki so jih ameriške knjižnice podarile osebju oboroženih sil Združenih držav. Avtorica Janet Skeslien Charles je navdih za pisanje dobila leta 2010, ko je bila zaposlena kot vodja programov v Ameriški knjižnici v Parizu, kjer se zgodba v veliki meri dogaja.
Roman je sestavljen iz dveh zgodb. Ena je postavljena v Pariz, kjer se februarja 1939 mlada Odile Souchet pripravlja na razgovor z gospodično Reeder za sanjsko službo v knjižnici. Razen tega, da se njen bolehni brat dvojček odloči vstopiti v vojsko, je njeno življenje skorajda popolno: zaljubi se v čednega policista, ki ji ga predstavi oče, policijski komisar, s svojimi sodelavci se odlično razume, prav tako tudi z obiskovalci knjižnice, ki se tam redno srečujejo. Vendar pa je vojna neizogibna in ko Pariz zasedejo nacisti ter Judom in tujcem prepovejo obiskovanje knjižnice, se zaposleni na vse načine trudijo, da njeno delovanje ne bi zamrlo.
Druga zgodba se odvija leta 1983 v Montani, kjer osamljena in žalujoča najstnica Lily ustvari posebno vez s starejšo ovdovelo sosedo Odile, ki živi odmaknjeno od ostalih prebivalcev mesta, za katero pa odkrije, da skriva temno skrivnost. Seveda je eno od vprašanj, kako in zakaj je Odile, ki je bila tako zaljubljena v Pariz in svojo službo v knjižnici, končala v Montani, vendar šele tu pride do »razkritja«, ki poveže obe zgodbi.
V knjigi je kar nekaj oseb tistega časa, med njimi npr. direktorica Dorothy Reeder, knjižničar Boris Netchaeff in baronica Clara de Chambrun, ki so bili življenje, srce in duša knjižnice v nemogočih vojnih razmerah. Glede na to, da roman temelji na resničnih dogodkih, pa je avtorica poskušala ujeti bistvo knjižnice – prijetno skupnost osebja, prostovoljcev in članov, ki prihajajo iz različnih okolij, a se družijo zaradi ljubezni do branja.
Poletje, v katerem te ni
Partnerja se nekega poletja odpravita na otok K., kjer naj bi preživela krasen dopust. Njuna zveza ni več to, kar je bila in upata, da se bosta ob morju, na divjih plažah in v miru hotelske sobe ponovno zbližala. Vendar se stvari zasukajo precej drugače. Pogovor ne steče, skupno bivanje in spanje je bolj muka kakor radost. Preteklost seže tudi na otok in tako po delih izvemo, kako se je njuna zveza sploh oblikovala, kakšna sreča je družila tri mlade fante v študentskih časih in kako je bilo po diplomi treba odrasti, najti službo, preživeti. Par, ki ga spremljamo, muči sedanja odsotnost tretjega. Ljubezenski trikotnik še vedno vztraja v njunih mislih. In željah. Morda bosta s potovanjem po preteklosti in v globino čustvenih vrtincev zmogla ugledati smisel in lepoto svoje zveze.
V romanu nas spremlja tudi realnost makedonske družbe, nasprotja v njej, revščina in bogastvo, dvoličnost moralnih vprašanj, vsekakor pa avtor z glavnimi in stranskimi liki kaže na oblikovanje osebnosti in iskanje identitete mladega človeka. Andonovski piše zgoščeno, poetično in je mojster intime literarnih likov.
Petar Andonovski je makedonski pisatelj mlajše generacije (rojen leta 1987). Leta 2008 je izdal pesniško zbirko, potem pa se je posvetil pisanju proze. Napisal je pet romanov, za roman Telo, v katerem je treba živeti je prejel nagrado makedonski roman leta, Strah pred barbari pa mu je prinesel Nagrado Evropske unije za književnost. Poletje, v katerem te ni je njegov prvi roman, preveden v slovenščino.
Lužinova obramba
Roman je pripoved o Alekseju Lužinu, ki ga spoznamo v družinski poletni rezidenci kot 10-letnega dečka s francosko varuško, sina edinca uveljavljenega pisatelja Lužina in zdravstveno nestabilne matere. Bolehen deček v nasprotju z očetovimi pričakovanji v šoli ne blesti in ne kaže nikakršnih talentov, je osamljen in žrtev medvrstniškega nasilja. Njegovo življenje se spremeni ob odkritju šaha. Po začetnih kontrastih oče prepozna sinov talent, otrok kmalu postane čudežni šahovski deček, ki se v očetovem spremstvu udeležuje šahovskih turnirjev in sčasoma odraste v mednarodno priznanega šahovskega mojstra.
Nabokovega kompleksnega protagonista spremljamo skozi številne notranje konflikte, težavno prepletanje šahovskega sveta in napornega življenja zunaj 64-ih belih in črnih polj, ki Lužina popolnoma posrkajo. Pripoved je podana skozi vsevednega pripovedovalca, ki občasno daje glas literarnim osebam. Časovno v pripovedi prevladuje kronološko zaporedje, to prekinjajo pogledi odraslega Lužina v lastno otroštvo in očetov pogled na sinovo otroštvo.
Delo ni zanimivo samo za ljubitelje šaha, pač pa za zelo širok krog bralcev. V romanu se namreč umetnost šaha prepleta z drugimi umetnostmi (literaturo pooseblja protagonistov oče pisatelj), zasledimo lahko tudi številne druge motive: družinska razmerja, odnosi med zakonci, problem mentorstva, odnos mati-sin, oče-sin, otroške travme … prevladujoč motiv pa je konflikt genij-svet. Nabokov piše živo, sočno, pripoved vsevednega pripovedovalca bogatijo številni dialogi.
Slovenska izdaja je ohranila avtorjev predgovor k angleškemu prevodu, predgovor, ki je enako sočen kot delo samo, v opisovanju ustvarjalnega procesa tudi zabaven. Tu Nabokov zapiše: Od vseh mojih ruskih knjig vsebuje in oddaja Lužinova obramba največ »toplote« […] Lužin se je namreč prikupil celo tistim, ki jim je šah španska vas in ki ne marajo nobene moje druge knjige.
Gotovo bo to veljalo tudi za slovenske bralce. Leta 2000 je bil po knjigi posnet tudi film The Luzhin Defence.