skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Pri vas je vedno tako nenavadno tiho

Nemška avtorica Alena Schröder se je slovenskemu bralnemu občinstvu predstavila s svojim prvencem Mladenka pri oknu, večerna svetloba, modra obleka. V njem je spletla pripoved žensk iz štirih generacij in v ospredje postavila vnukinjo  Hannah in njeno prababico Sento, v romanu Pri vas je vedno tako nenavadno tiho, označenem kot predzgodba, pa glavni literarni vlogi prevzameta mama Evelyn in hči Silvia. Pisateljica nadaljuje z berljivim podajanjem vsebine in spreminjanjem časovnih perspektiv iz poglavja v poglavje.

“Sedanjost” predstavlja leto 1989, ko se Silvia z nekajmesečno dojenčico Hannah vrne v rojstni kraj, po dolgem obdobju bivanja v skvoterski skupnosti si zaželi materine prisotnosti, kljub temu da si nikoli nista bili blizu. Evelyn se je po letih vdovstva in upokojitvi povsem umaknila v samoto, skoraj že obupana nad življenjem sprejme hčerino vrnitev kot blagoslovljeno rešitev. Njun odnos je bil od nekdaj zaznamovan z molkom, potlačenimi čustvi in neizrečenimi vprašanji. Vzroke zato odkrivamo v preteklem dogajalnem času, ko se vračamo k Evelyn kot mladi poročeni ženi. Po rojstvu hčere se je odrekla beli zdravniški halji in se kot gospodinja ujela v zanko nezadovoljstva,  materinstvo, v katerem se ni znašla, pa je zamajalo njene trdne temelje. Za malo Silvio so bili edini odmik od tihega doma njeni obiski sosednje družine in izleti s teto Betti, ki je bila živo nasprotje mamini zadržanosti, neposredna, vihrava, toda pozorna in rahločutna. Z likom Betti je izpostavljen še en pomemben vidik romana, to so življenjske prelomnice, pri katerih je na eni strani želja po svobodi, na drugi pa občutek dolžnosti in žrtvovanja, tudi za ceno lastnih sanj. Postopoma spoznavamo, kaj je dokončno pretreslo družino Borowski in Silvio gnalo od doma. Bo v letu padca Berlinskega zidu tudi materi in hčeri uspelo zrušiti prej nepremostljivo pregrado med njima?

Srebrni golob : povest v sedmih poglavjih

Romaneskni prvenec ruskega pesnika in pisatelja, ki se je podpisoval s psevdonimom Andrej Belyj, je nastajal v razburkanem obdobju delavskih in kmečkih nemirov v carski Rusiji na začetku 20. stoletja. Ljudstvo se je upiralo zaradi nevzdržnih življenjskih razmer, posledica carjevega samovoljnega vladanja pa so bili tudi nezadovoljni liberalni meščani. Po krvavo zatrti revoluciji leta 1905 je  Belyj s svojim umetniškim delom želel najti pot, ki bi umirajočo aristokratsko Rusijo popeljala v novo obdobje razcveta. Pod vplivom religioznega filozofa Vladimirja Solovjeva je iskal v smeri razrešitve konflikta vzhodom in zahodom. Vzhod predstavlja stihijsko Rusijo, kaos vražjeverja in blodenj, čutni svet ruskega kmečkega človeka. Na drugi strani je kultiviran zahod, ki izhaja iz grške tradicije razuma. Z zgodbo, ki se odvija med vasjo Blagodejevo in mestom Zlobovo Belyj nadaljuje delo Gogolja, ko neizprosno in duhovito razgalja takratno rusko realnost. Osrednji lik Pjotr Darjalski  je izobražen pisatelj in poet, ki se v družbi svoje zaročenke Katje in njene babice bahavo postavlja s svojim intelektom in znanjem, po drugi strani pa čuti, da je izumetničena kultura aristokratsih krogov brez prave vsebine in ga pušča nepotešenega. Ko pade v mreže spletkarskega mistika, mizarja Kudejarova, ga obsede neobladljivo poželenje do ne posebaj privlačne kmetice Matrjone. Kudejarov je vodja skrivne sekte Srebrni golobov, ki pričakuje prihod odrešenika, duha  novega “golobjega kraljestva”.  Takrat bo Rusija doživela preporod in ljudje bodo zaživeli v blaginji. Odrešenika naj bi spočela Darjalski in Matrjona. Kljub neizrekljivim stanjem, ki jih spozna v kmečkem okolju, se Darjalski ne zmore odpovedati hrepenenju po varnem in predvidljivem svetu zahodnih vrednot in se poskuša rešiti iz krepljev demonskih fanatikov.

Srebrni golob je prvič izšel leta 1909, pisatelj ga je načrtoval kot prvi del trilogije Vzhod ali Zahod, ki pa je ni nikoli dokončal. Bely je pomemben predstavnik ruskega simbolizma, umetniške smeri, ki je v nasprotju z realizmom, izhaja iz prepričanja, da se bistvene resnice stvarstva razkrivajo v metaforičnih podobah. Slog pisanja je »ornamentalističen«, številne podrobnosti poustvarjajo čarobnost ruske pokrajine in barvitost številnih književnih likov. Za bralca je užitek, da se prepusti toku besedila, njegovemu zvoku in ritmu in ne poskuša najti skritih pomenov vsake posamezne besede.

Ognjeni trije 5, Dom

V zadnjem delu zbirke Ognjeni trije, z naslovom Dom, se vsi glavni junaki približujejo domu.
Trojčki (Plamen, Vuk in Vlad) se borijo proti Onogurski vojski. V Onogurskem taboru princesa Širaz le uspe zapeljati princa Jutasa. Ali si bo s tem tudi zagotovila boljše življenje? Vse bolj pa vpliva tudi na bojne odločitve Jutasa. Živa se medtem s hčerko Milušo in v spremstvu Kaline in Wallanda poda na zadnji del poti do doma. Upa, da Plamen ni pozabil nanjo. Predvsem pa upa, da se izogne zapletom in grožnjam v Aguntumu. Po vsem strahu, zapletih in težavah si želi le domov. Zora medtem spremlja očeta trojčkov Ognjena, vendar ob snidenju z Vladom ne more drugače, kot da sledi srcu.
Srečanja bratov z izbrankami so ganljiva. Posebej je na udaru tudi oče trojčkov Ognjen, ki zaradi izgona le teh, z njimi ne sme govoriti. Kako se bo rešila usoda treh fantov in Žive? Bodo sploh smeli domov in bodo sploh smeli spregovoriti z domačimi? Seveda nas pred dokončnim razpletom, čakajo še napeti boji in bitke.
Zaključek serije nam odpira tudi vprašanje ali bodo trojčki v prihodnje uspeli združiti slovanska plemena ali bo to zares uspelo šele njihovemu nečaku Samu. Odlična slovanska pustolovščina, ki poleg zgodovinskega okvira, ponuja tudi zgodbe mladih junakov, ki z vztrajnostjo in voljo lahko dosežejo veliko.

Pravilo štirih

Neobičajen roman je nastajal skoraj šest let v soavtorstvu dveh podiplomskih študentov in tesnih prijateljev. Ob izdaji leta 2004 je dosegla prvo mesto najbolje prodajanih knjig.

Dogajanje je postavljeno v študentsko naselje Princeton leta 1999 in med dogodivščine štirih sostanovalcev, vendar se zgodba dopolnjuje tudi z dogodki iz preteklosti. Tom in Paul se ukvarjata s kompleksno in alegorično Hypnerotomachio. Knjiga, polna izmišljenih in šifriranih besed, jezikov, pisav in različnih tem, ki naj bi jo pred 1500 napisal še bolj skrivnosten beneški avtor. Tom, ki je tudi pripovedovalec, je sin pokojnega profesorja, ki je celo svoje življenje posvetil raziskovanju te knjige. Paul pa zaključuje diplomsko tezo o njej in na pragu razkritja skrivnosti, ključa za dešifriranje in razumevanje, se zgodba preplete s tragedijami – domnevnim umorom, požarom ter nenazadnje Paulovim izginotjem. Po petih letih Tom iz Firenc prejme starodavno Botticellijevo platno s skrivnostnim povratnim naslovom, ki ga mora razvozlati, da se zgodba lahko zaključi.

Pogovori z njo

Branko Cestnik se je kot pisatelj zgodovinskih romanov proslavil s Soncem Petovione, v katerem dramatično upodablja prihod krščanstva na slovensko ozemlje v rimski dobi. Zadnje čase pa se spušča tudi v obdobje druge svetovne vojne, natančneje v zgodbe mobilizirancev v nemško vojsko. To početje je v slovenskem okolju precej delikatno zaradi naše specifične politične situacije, kjer se ‘različne’ politične stranke med sabo pravzaprav razlikujejo zgolj po odnosu do polpretekle zgodovine ter prek tega legitimirajo svoj obstoj, kar ima med prebivalstvom za posledico zastrupljen, navijaški odnos do udeležencev v drugi svetovni vojni, bodisi v eno ali drugo skrajnost.

V primeru Cestnika, ki je teolog, duhovnik, pater klaretinec in mu tudi sicer ni pod častjo tu in tam objaviti kakšne bodice na twitterju ali na svojem blogu, si bodo torej ljubitelji tovrstne zgodovinske tematike znali že vnaprej ustvariti določene predsodke do knjige, ki je kajpak izšla pri Mohorjevi družbi kot del Slovenskih večernic. Umetniške in zgodovinske vrednosti tega dela pa seveda ne smemo soditi po političnih ali osebnih preferencah, temveč kar se da objektivno. Zagrizimo torej v vsebino, kot je predstavljena pri založbi:

Jakob Špilek z Dravskega polja je prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Avgusta 1944 se s svojo razbito enoto umika iz Normandije. V kaotičnih razmerah poslednjih izbruhov svetovne morije njegovo usodo zaznamujejo tri ženske. V francoskem Amiensu njegovo vest izpraša odločna in revolucionarno razpoložena Fabienne, pri prečkanju Rena ga pred smrtjo zaščiti mrtva nacistka Traudlind, ki mu spregovori skozi blodnjavost obsmrtnega doživetja, ob koncu vojne pa ga pred najhujšim reši kmetica Anna, ki mu ponudi privlačen in lep, a tuji povojni svet.

Pogovorom z njo v prid gre v prvi vrsti zelo doživeto in prepričljivo pripovedovanje, ki bralca zlahka potegne v telo in um Jakoba Špileka, preprostega kmečkega fanta, ki ga pri življenju dostikrat ohrani zgolj sreča, poštenost in vera – kar sovpada s številnimi pričevanji preživelih vojakov; ne pa kakšne nadčloveške sposobnosti ali idealizem, kot rada prikazuje propaganda. Avtor je očitno dobro preučil psihologijo vojakov s fronte, še posebej pa si zasluži pohvalo za podrobne in zgodovinsko točne detajle, kar se tiče vojaških taktik, tipov orožja, človeškega obnašanja, splošnega dogajana ter nekaterih bolj ali manj znanih dogodkov na zahodni fronti – mimogrede omenja tudi pri nas nekoliko manj znan pokol prebivalcev vasi Oradour-sur-Glane, kjer je danes muzej na prostem, vreden ogleda.

Tudi za tiste bralce, ki jih ne zanimajo oznake nemškega orožja in hierarhija v Wehrmachtu, bo knjiga zaradi tekočega, lepo izdelanega sloga zelo lahko berljiva. Kljub že prej omenjenemu realističnemu opisovanju pa nas na nekaterih mestih preseneti s precej grotesknimi momenti, za katere si pisatelj vzame časa v izobilju. Med njimi vsekakor izstopa ‘srečanje’ z mrtvo Traudlind, ki je tako surrealistično, a hkrati tako banalno, da truplo bralec že skoraj zavoha; pa vendar te epizode tam niso zato, da bi v nas na cenen način zbujale šok, temveč ob koncu knjige ugotovimo, da prav zaradi njih bralec bolj avtentično občuti odtujeno psihično stanje vojnega veterana.

V knjigi je prav tako v izobilju krščanske simbolike, vendar jo je mogoče bolj kot osrednjo temo razumeti tudi kot ogrodje za razumevanje čustvenega ustroja Jakoba Špileka, ki je pač bil, kot veliko njegovih sotrpinov tistega časa, globoko veren.

Izredeno prepričljiv in dobro razdelan je tudi drugi del knjige, ki se prične z repatriacijo in zaslišanjem Ozne, ter konča z zaporom, od koder Jakoba reši srečno naključje. V njem ni čutiti demoniziranja povojnega režima, temveč nam s klinično natančnostjo niza sosledje nesrečnih dogodkov. Z njimi je avtor bržkone želel izpostaviti dejstvo, da je ogromno takšnih usod bilo kasneje zamolčanih, saj je nad mobiliziranci večno visel madež, ki so ga nasprotniki lahko kadarkoli izkoristili z ultimativnim ‘ti bodi pa tiho, ko si Hitlerja služil.’  Pogovori z njo je najnovejši, svetel kamenček v mozaiku spomina na trpljenje prisilnih mobilizirancev.

 

Sto dvajset dni Sodome ali Šola libertinstva

Razvpiti francoski pisec, pesnik in politični aktivist Marquis de Sade (1740-1814) je bil zaradi svojih žgečkljivih del, polnih perverzij, seksualnih deviacij in ciničnega hedonizma, pogosto preganjan s strani oblasti in obsojen na večkratne zaporne kazni, med drugim tudi na ždenje za zidovi zloglasnega zapora v Bastilji. Tam je med septembrom in oktobrom 1785 ustvaril rokopis, ki ga je hranil v svoji zaporniški celici vse do noči iz 3. na 4. julij 1789, ko je bil nenadoma prestavljen v drug zapor. Deset dni kasneje, ko je sledil padec Bastilje, je bil rokopis znova najden in predan v roke številnim lastnikom, dokler leta 1929 ni prišel v roke Mauriceu Heineju, ki je delo v celoti prepisal in objavil pod naslovom  Sto dvajset dni Sodome ali Šola libertinstva.

Roman se odvija v zadnjem obdobju vladavine razvpitega francoskega kralja Ludvika XIV in je postavljen v odmaknjeno graščino Silling v Črnem gozdu, kamor se za časa zimskih mesecev zatečejo štirje osrednji junaki; flegmatični finančnik, melanholični predsednik, kolerični škof in vojvoda sangvinik. Četverici delajo družbe štirih ostarele prostitutke, ki jim pripovedujejo zgodbe o svojih strankah, ki so polne sadomazohizma, mučenja, sprevrženega fetišizma, nekrofilije, bestialnosti, posilstev, pedofilije in nekrofilije. Izpovedi navdihnejo glavne like, da uprizorijo iz tedna v teden vse bolj nasilna in okrutna dejanja in jih izvajajo nad povečini mladoletnimi ujetniki.

Sto dvajset dni Sodome ali Šola libertinstva je klasika gnusa, ki neposredno razgali degenerirano, naduto, egocentrično in emocionalno izpraznjeno bogataško elito, ki brezsramno izkorišča svoj privilegirani položaj v družbi ter se s podkupninami in poznanstvi spretno izogiba roki pravice, medtem ko so revnejši sloji, katere predstavljajo ujetniki v graščini, prepuščeni nasilju in okrutnim metodam sramotenja.

Po romanu je bila posneta tudi svobodna filmska adaptacija v režiji Piera Paola Pasolinija.

Mladi Mungo

Pedrček, mevža, lažnivec, kreten, reva, fanatik. Vse to so izrazi, s katerimi drugi okarakterizirajo 15-letnega Munga. Mama alkoholičarka ga je poimenovala po svetniku in ustanovitelju mesta Glasgow. Njeni otroci so prepuščeni sami sebi. Najstarejši Hamish ustanovi tolpo protestantskih otrok, ki se zapleta v pretepe z lokalnimi katoliki. Jodie sanja o študiju, do katerega naj bi ji pomagal profesor, s katerim se skrivaj dobiva. Mungo, najmlajši Mimin otrok, je na mamo navezan kljub vsem njenim slabostim. Ker na nasilje gleda zviška, med vrstniki izstopa. Vsiliti mu želijo grobo moškost, ki se nikakor ne sklada z njegovo milo osebnostjo. Edini, ki ga ne obsoja, je mladi James, ki popoldneve preživlja ob svojem golobnjaku. Fanta se spoprijateljita in med njima se razvije nežna mladostniška ljubezen. Po vseh merilih takratne družbe sta s sledenjem pristnim čustvom pristala na listi izobčencev.

Shuggie Bain, avtorjev prvenec, in njegov drugi roman Mladi mungo sta vsebinsko sorodna. Oba skozi fabulo nerazumljenega odraščajočega posameznika prikažeta sliko Škotske in njenih družbenih konfliktov v 90. letih 20. stoletja, ko v Glasgowu vladajo nasilje, revščina in brezup. Douglas Stuart si kot odličen pripovedovalec pri tem pomaga z vključevanjem mnogih posrečenih stranskih likov in zgoščenim dogajanjem. Mungo je enkraten tako kot njegovo ime. Kljub tikom, osamljenosti in neurejenim družinskim razmeram ohranja naivni optimizem, s čimer se prikupi bralcem. Premagati mora nepredstavljive ovire, da bi lahko živel tako, kot si sam želi. Kljub izrazito tragični zgodbi trpečega Munga je roman poln ljubezni in topline. Literarna poslastica za ljubitelje dobre fabule, ki ne dopušča ravnodušnosti.

Dublinčani

Irski pisatelj, pesnik in literarni kritik James Joyce (1882-1941), sicer eden od velikanov književnosti 20. stoletja, se je sicer bralcem najbolj vtisnil v spomin z epskim eksperimentalnim romanom Ulikses (1922), vendar pa je že osem let prej opozoril nase z zbirko petnajstih zgodb Dublinčani, ki odslikava žalostno realnost irske družbe v njenem najbolj temačnem obdobju naraščujočega in vse bolj radikalnega nacionalizma, nasilnih verskih konfliktov in političnih napetosti z Veliko Britanijo.

Zgodbe prikazujejo življenja predstavnikov irskega srednjega sloja, ki se prebijajo skozi težak vsakdanjik; med drugim v Sestrah spremljamo mladega fanta, ki preko obujanja spominov na nedavno preminulega duhovnika odkrije temačne plati njegove osebnosti, Evelina predstavi neodločno mlado dekle, ki želi z mornarjem zapustiti Irsko, v Po tekmi skuša študent Jimmy impresionirati svoje bogate vrstnike, Pajdaši postavi v ospredje revnega pisatelja in alkoholika, ki stresa svojo jezo nad sinom, v zaključni noveli Mrtvi pa bralec spremlja počitniško zabavo, katere udeleženci se zapletejo v otožni pogovor o minljivosti, izgubljeni mladosti ter bližajoči se smrti.

Dublinčani je zbirka, ki se z značilno irsko grobostjo in poetičnostjo loteva univerzalnih tematik otroštva, adolescence, zrelosti ter iskanja ravnotežja med zasebnim in javnim življenjem.

In potem je tu še Margaret

Alison je sredi štiridesetih, z odraslima otrokoma, možem srednjih let ter ostarelima mamo in taščo. Družino spoznamo na dan, ko Alliejin ljubljeni tast George umre in medtem ko žaluje zaradi smrti nekoga, ki mu je bila zelo blizu, se mora Allie hkrati spopadati z nenehno zahtevno in motečo prisotnostjo svoje razdražljive tašče Margaret. Poskuša upoštevati dejstvo, da tudi Margaret žaluje, vendar se nikoli nista razumeli, zato ji je vse težje, Margaret pa vtika svoj nos in vsiljuje svoje mnenje na vseh področjih Alliejinega življenja. V knjigi se dogajajo stvari, večinoma znane ženskam, ki jim je prvenstveno namenjena: kriza srednjih let, težki odnosi z zakončevo družino, zakonske napetosti, skrb za svoje otroke, nezadovoljstvo z delom, ki ga opravljajo leta, skrbi glede staranja, slabo zdravje, zmenki po ločitvi. Gre za vrsto težav, s katerimi se ljudje srečujejo v poznejšem življenju. Čeprav je dogajanje postavljeno v Kanado, so izkušnje žensk v poznih štiridesetih univerzalne. Allie najde razumevanje in pomoč pri svoji prijateljici Val, čez čas pa po čustvenem pogovoru z Margaret končno izve tudi razloge za taščino negativno obnašanje do nje in njun odnos postavi na nove temelje.

Padam na besede

Knjiga Padam na besede je prvi roman avtorice Jerce Cvetko, izšla je v Razmerjih, novi zbirki Cankarjeve založbe. Bralca pritegne že naslov knjige, saj že na prvi pogled namiguje na moč in vpliv besed v naših življenjih. S preprostim, a hkrati poetičnim izrazom vzbudi radovednost. Tako popolnoma odraža osebnost glavne junakinje Iris, ki se navdušuje nad literaturo in občasno piše poezijo v svoj žametni zeleni zvezek Viharnik. Besede zanjo niso le sredstvo komunikacije, temveč nosilke čustev, lepote in inspiracije. Pisateljica subtilno poudari, kako izrečene besede vplivajo na Iris in  oblikujejo njen notranji svet.

Roman predstavlja zgodbo o življenjskih preobratih, iskanju ljubezni po razpadu dolgoletne zveze in samoiskanju. Iris je pri svojih štiridesetih  popolnoma predana svoji karieri napovedovalke na prireditvah, nato pa se sooči z nenadnim razpadom zveze. Ko jo zapusti dolgoletnih partner, s katerim sta si prizadevala ustvariti družino, se znajde na razpotju in njeno življenje se temeljito spremeni. Skozi pripoved se nežno in hkrati realno prikazujejo izzivi sodobnih odnosov, še posebej v obdobju, ko se ženska sooča s pritiski okolice glede kariere in biološke ure. Da bi Iris našla novo smer, se preseli v majhno garsonjero in po predlogu prijateljice Lili poskusi srečo na zmenkarski aplikaciji Tinder. Sledimo ji skozi serijo neprijetnih zmenkov, grenkih izkušenj, ki ne prinesejo veliko uspeha, ampak povzročajo še nadaljnje nevšečnosti. Na koncu jo usoda vodi v skrivnostno brunarico na podeželju, ki je last enigmatičnega »drvarja«. V brunarici odkrije sama sebe in ti ključni trenutki pripomorejo k njenemu osebnemu in čustvenemu preporodu, kar jo vodi v korenite spremembe v življenju, tako v ljubezenski kot tudi karierni poti.

Avtorici uspe v knjigi ustvariti zelo oseben in intimen ton, s svojstvenim slogom opisuje tako drobne kot bolj zapletene trenutke v življenju, kljub preprostosti jezika pa v zgodbo vplete simboliko in globoka sporočila. To je roman o upanju, ponovnem odkrivanju sebe in veri v ljubezen, tudi v zrelih letih.