Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Carmilla

Irski pisatelj in urednik Josepeh Sheridan LeFanu (1814-1873) je najbolj slovel po svojih grozljivih kratkih zgodbah in skrivnostnih romanih, v katerih je mojstrsko prepletal temačno vzdušje in psihološko kompleksne like. Njegovo najbolj znano delo je novela Carmilla (1871), ki hkrati velja za klasiko t.i. vampirske literature, ki je bila v 19. stoletju še posebej priljubljena in je močno vplivala tudi na LeFanujevega rojaka Brama Stokerja pri snovanju kultnega vampirskega romana Drakula.

Novela se odvija konec 19. stoletja na avstrijskem Štajerskem. Glavna junakinja je mlada Laura, ki skupaj s svojim očetom in dvema guvernantama živi v odmaknjem gradu. Lauro že od malih nog preganja strašljiva vizija skrivnostne obiskovalke, ki se je neke noči pojavila v njeni sobi, dolgočasno življenje najstnice pa se ji obrne na glavo, ko se v bližini gradu pripeti nesreča, zaradi katere mora Laurin oče pod streho vzeti skrivnostno Carmillo, ki je na las podobna Laurini nočni obiskovalki iz otroštva. Med dekletoma se nemudoma splete tesna prijateljska vez, ki kmalu preraste v ljubezen, zaznamovano s Carmillino temačno skrivnostjo.

Magične živali. Grindelwaldova hudodelstva: izvirni scenarij

Magične živali: Grindelwaldova hudodelstva je druga od petih pustolovščin izpod peresa J. K. Rowling, ki jo po vsem svetu poznajo po priljubljenih knjigah o Harryju Potterju. V prvem delu Salamander Scamander kot strokovnjak za magične živali v New Yorku leta 1926 povzroči zmedo, saj mu iz kovčka pobegne nekaj magičnih živali. Drugi del se dogaja leto pozneje in nadaljuje zgodbo po tem, ko je čarovniški kongres Macusa z njegovo pomočjo zajel mogočnega zlega čarovnika Gellerta Grindelwalda. Ta je ušel iz zapora, kot je napovedal, in začel zbirati privržence. Rad bi ustvaril rod čistokrvnih čarovnikov, da bi zavladal vsem nemagičnim bitjem. Vendar je tu Albus Dumbledore, Grindelwaldov brat po krvni prisegi, ki prosi za pomoč Salamanderja Scamandra, svojega nekdanjega študenta, da ustavita Grindelwalda. Boj med svetlobo in temo, med dobrim in zlom, se stopnjuje in se bo gotovo nadaljeval v tretjem delu. Po scenariju je bil leta 2018 posnet istoimenski film. Leta 2020 je knjiga prejela nagrado Zlata hruška za kakovostno mladinsko literaturo.

Moja pesem je eksplozija : 120 pesmi ob 120-letnici Kosovelovega rojstva

Kosovelova knjižnica je ob 120-letnici Kosovelovega rojstva izdala dvojezično knjigo 120 Kosovelovih pesmi v slovenskem izvirniku in portugalskem prevodu. Gre za prvi prevod Kosovelovih pesmi v portugalski jezik v svetovnem merilu. Pesmi je prevedel brazilski profesor Adriano Miranda. Pesmi so v knjigi razporejene v pet vsebinskih sklopov, vsak s po približno 25 pesmimi, in sicer 1) Evokacije Krasa; 2)Vtisi in variacije; 3)Kriza človeka; 4) Svet v krizi; in 5) Novi red. Izbor pesmi, ki si jih je za prevajanje prosto po Prešernu izbral prevajalec, je precej nekonvencionalen, saj je kar 23 pesmi iz zbirke Iz zapuščine, ki so prvič izšle šele leta 2009 in so zato bralcem manj znane kot tiste iz starejših izdaj. Večina, nekaj več kot polovica prevedenih pesmi pa je iz zbirke Integrali ’26. Prevod se zelo približa originalu, saj se je prevajalec pri prevajanju držal izvorne Kosovelove metrike in prevedel tudi rime pri rimanih pesmih, česar se v dosedanjih prevodih Kosovela v tuje jezike ni striktno upoštevalo. Knjiga vsebuje tudi spremno besedo prevajalca, v kateri Kosovela primerja z brazilskimi in ruskimi modernisti in ga postavi na sam vrh svetovnega modernizma glede na kvaliteto in univerzalnost njegovih pesmi. Knjiga vsebuje 290 strani, oblikoval jo je sežanski akademski slikar Simon Kastelic.

Odpor: po resnični zgodbi mlade članice nizozemskega odporniškega gibanja

Wilma Geldof je dolga leta delovala na področju duševnega zdravja in v Svetu za zaščito otrok na Nizozemskem. Od leta 2011 se v celoti posveča pisanju, je tudi kolumnistka in učiteljica pisanja. Doslej je izdala že 12 knjig, biografski roman Odpor pa je nizozemska pisateljica napisala že leta 2018 in je njen prvi roman, preveden v slovenščino. Zgodba temelji na resničnih dogodkih in govori o najmlajšem nizozemskem dekletu, ki se je med drugo svetovno vojno pridružila odporniškem gibanju. Avtorica je med pisanjem romana večkrat obiskala tedaj 91-letno Freddie Oversteegen in zapisala zanimivo življenjsko zgodbo. Spomladi leta 1940 se je Hitler obrnil proti zahodu in pred napadom na Francijo je moral zasesti tudi Nizozemsko, ki mu je stala na poti. Ko se je nizozemska predala, so Nemci nad prebivalstvom izvajali pritisk, najbolj na udaru so bili seveda judje. Cilj vseh je bil preživeti vojno. Takrat šestnajstletna Freddie in njena sestra Truus sta se odločili, da se priključita odporniškemu gibanju, kjer sta bili najmlajši članici. V romanu je predstavljeno nekaj njunih akcij, vendar vse žal niso bile uspešne. Srečata se z izgubo, tegobami vsakdana in hudo lakoto. Velikokrat sta se spraševali tudi o smiselnosti odpora, ki ni imel učinka in terjal veliko žrtev. Kljub vsemu sta vztrajali in uspelo jima je preživeti. Knjiga je namenjena mladim, starejšim od 14 let, a ker gre za tematiko druge svetovne vojne, knjigo priporočam vsem, ki jih to obdobje zanima.

Internat

Roman Internat ukrajinskega pisatelja in pesnika Serhija Žadana se odvija leta 2015 na vrhuncu vojne v Donbasu. Dogajanje je omejeno na tri zimske dneve, ko mora Paša spraviti svojega 13 – letnega nečaka Sašo iz internata, ki je pogosta tarča napadov. Dvojica se mora vrniti domov, toda izkaže se, da je pot do tja vse prej kot preprosta; oboroženi spopadi med paravojaškimi skupinami, eksplozije podtaknjenih min, mesto, od katerega so ostale zgolj ruševine in ljudje, katerih se loteva obup in želja po bodisi koncu vojne bodisi čimprejšnji (in karseda neboleči) smrti.

Internat je roman, ki si za izhodišče vzame resnično vojno, vendar pa ta ni v prvem planu; Žadana bolj kot opisovanje vojnih grozot zanimajo pretresljivi portreti ljudi, ki jih je prizadela vojna in s kakšnimi občutki so se prisiljeni soočiti v grozljivem boju za preživetje.

Otroci

Milena Marković je srbska pesnica, dramatičarka, režiserka, scenaristka in univerzitetna profesorica. Na slovenskih gledaliških odrih so bila doslej uprizorjena štiri njena dramska besedila, Otroci pa je njeno prvo knjižno delo, prevedeno v slovenščino. Označimo ga lahko kot roman (v verzih) ali (dramsko) pesnitev. Gre za izpoved ženske po imenu Milena, ki zelo neposredno, brez olepševanja niza izseke iz svojega življenja. Ker pripovedovanje ne sledi kronologiji posameznih dogodkov, temveč ves čas preskakuje med preteklostjo, sedanjostjo in včasih tudi prihodnostjo, se zgodba pred nami sestavlja postopoma. Prvoosebno pripovedovalko spoznavamo v različnih življenjskih obdobjih, skupaj z njo pa tudi njeno družino ter širše okolje in družbo. Spremljamo jo kot otroka (deklico, hčerko, vnukinjo), najstnico, študentko, partnerico, ženo, mater, mačeho, umetnico …, ki išče samo sebe, svoj prostor na svetu, hrepeni po ljubezni in svobodi. Lirični, poetični način pisanja je v velikem kontrastu z vsebino, ki je zaznamovana z odtujenostjo, nasiljem, travmami, toksičnimi odnosi, duševnimi stiskami, tesnobo, boleznijo … Glavna tema dela je otroštvo, vendar avtorica ne piše samo o tem, kako najzgodnejše obdobje in družinsko okolje vplivata na naše kasnejše življenje, temveč pokaže, da tudi ko smo odrasli, še vedno ostajamo otroci oziroma nikoli popolnoma ne odrastemo, saj smo tudi kot “zreli” ljudje pogosto negotovi, nevedni in delamo napake. Avtobiografsko oziroma avtofikcijsko pisanje Milene Marković je iskreno, boleče in pretresljivo in bralca nikakor ne pusti ravnodušnega. Besedilo je zapisano brez ločil in velikih začetnic, posamezne izseke oziroma kitice pa je mogoče brati tudi kot pesmi. Avtorica je za delo prejela nagrado NIN za najboljši roman leta 2021.

Ilonika: saga o cesarju Feliksu

Saga je v literarni teoriji pojem za pripoved nordijskih oz. severnoevropskih ljudstev, je epsko široko zasnovana in vsebuje stvarne, realistične opise. Prav takšno epsko pripoved je zastavil avtor pričujočega romana. Uvod bralca prestavi v mogočno cesarstvo Evkliptija, ki mu vladarska rodbina Kadoreov vlada že dolga stoletja. Ostareli vladar na smrtni postelji preda žezlo svojemu nasledniku, sinu Feliksu. Oče je bil skrben in pošten vladar, izkaže se, da mu je bil položaj bolj v nadlego kot v čast. In takšne so tudi njegove zadnje besede sinu. Če bi se ta odločil, da bo opustil vladanje, se on pač ne bo obračal v grobu. Feliks se po očetovi smrti ne znajde, najraje se zadržuje v dvorani večne jeseni, kjer meditira in je zamaknjen v spomine. Ko spozna dvorjanko Felimijo, v kateri bo bralec prepoznal čisto angelsko dušo, se takoj zaljubi vanjo. A dvorjanka se mu izmika, kot da ne bi bila iz mesa in krvi. Feliks zna biti kljub očetovim besedam krut in nasilen vladar. Ne da bi pomislil, da komu odsekati glavo, kadar je slabe volje, ali načrtuje celo množične poboje. Ker gre za epsko pripoved, je temu primeren tudi slog. Dolgi stavki, retorične figure, ko neko reč opiše z več na videz podobnimi besedami ali besednimi zvezami, malo je dialogov. Vse to pa omogoča, da zgodba teče počasi, razprostranjeno, tako kot je razprostranjeno cesarstvo Evkliptija s svojo brazčasno zgodovino. Roman je na prvi pogled izmišljija, a bolj ko bralec vztraja, več podobnosti se mu odpira s svetom, ki ga pozna in živi. Prvi del sage je izšel pred štirimi leti, v njem pa se zgodba plete predvsem okrog Feliksovega ustoličenja in kasnejšega dvornega praznovanja, rodbinskega dneva, ki se za mladeniča ne konča najbolje. Pisatelj je za moto izbral citat iz Matejevega evangelija, kjer hudič skuša Jezusa in videti je, da je prav takšnim preizkušnjam izpostavljen tudi mladi cesar. Je pa skozi celoto kar nekaj namigov tudi na drugo svetovno klasiko. Roman za tiste, ki pri branju še znajo vztrajati in ne poznajo nestrpnosti. Bogat in poetičen jezik začara. Pred kratkim je izšlo tudi nadaljevanje, v katerem se Feliksovo vladanje nadaljuje z novo preizkušnjo. Poda se v grozljivo podzemlje kraljeve palače, da bi obiskal grobnico in priklical duha svoje davno preminule matere. Med spuščanjem v podzemlje naleti na izonskega tigra, plemenito žival in varuha umrlih, ki postane njegov vodnik, vse dokler Feliks zares ne naredi tistega, česar nikakor ne bi smel. Zato se mora vračati sam. Bralca tudi v drugi knjigi prevzame čvrst in pravilen jezik ter zgradba, ki se vseskozi drži pravila o enotnosti časa in prostora.  Vse pa kaže, da se zgodba Ilonike tudi v tej knjigi še ne bo končala.

Noč, ko je preplavala reko

Ime mi je Sarajevo, romaneskni prvenec Adriane Kuči o doživljanju vojne na Balkanu skozi oči mladostnice, je avtorici prinesel nominaciji za Cankarjevo nagrado in knjižni prvenec Slovenskega knjižnega sejma. Tudi v njenem drugem romanu z naslovom Noč, ko je preplavala reko, ostaja avtorica zvesta lastnim koreninam. Sarino sorodstvo je narodnostno mešano, kar je življenje njenih prednikov močno otežilo. Po selitvi v Slovenijo je že leta ujeta v krogu pekla. Njen partner Gašper je do nje fizično in psihično nasilen. Kot vzrok za svoj odziv mnogokrat navaja njeno nemogoče “divje obnašanje čefurke”. Kljub nekaterim svarilom, naj ga čimprej zapusti, je zmotno pričakovati, da bo za Saro ta korak enostaven. Od Gašperja je finančno odvisna, misliti mora tudi na življenje otrok. A vendar jo ves čas spremlja mamin duh, ki ji prišepetava, naj prečka reko. Sara se nato z vsakim oklevajočim korakom sprašuje, če je že stopila na drugi breg. Jasna Podreka v spremni besedi opozarja, da je za skoraj polovico umorov, ubojev, poskusov umora ali uboja kriv nekdanji oziroma sedanji partner. V posebno težkem položaju se znajdejo tujke, ženske, ki se v okolju, v katerem živijo ne znajdejo dobro ali ne razumejo jezika. Včasih priznanje in razkritje nasilja meče slabo luč na celotno družino. Umikanje pogleda, prelaganje odgovornosti, zbujanje sramu in neaktivnost pristojnih ustanov utišajo mnoge ženske in tudi moške. Ti, kot avtorica zapiše v romanu, vedno znova umirajo, a tega nihče ne vidi, saj se smrt in ponovno rojstvo v nov cikel nasilja dogajata za štirimi stenami. Čeprav bralci skupaj s Sarino mamo čakamo in si želimo, da bi Sari uspelo prečkati reko, so obeti popolne svobode morda le utopija. Za izničenje moči nasilja bo potrebna korenita preobrazba celotne družbe.

Svobodna : odraščanje na koncu zgodovine

Delo je čudovit preplet osebne družinske zgodbe in državne zgodovine. Zgodba je prvoosebna pripoved avtorice o odraščanju v Albaniji, v času po padcu berlinskega zidu in razpadu velike ruske države, v obdobju po letu 1990, ko je val družbenih sprememb zajel tudi Albanijo in sprožil padec komunizma. V pripoved vstopimo na dan demonstracij, skozi doživljanje takrat 11-letne deklice. Ona sama je produkt državne vzgoje, ki jo pooseblja režimu predana učiteljica Flora, njena družina pa je politično oporečna in zaznamovana z zgodovino. Vir politične obremenjenosti družine je avtoričin praded (Xhafer Ypi, vodja albanske ljudske stranke, v obdobju 1920-1925 je pokrival različne ministrske funkcije, leta 1922 je bil predsednik vlade, na oblasti tudi pod vladavino kralja Zoguja (1928-1939), za komunistični režim izdajalec naroda). Avtoričinemu očetu je režim preprečil študij matematike, mama izhaja iz družine bogatejših podjetnikov, ki jim je bilo z nacionalizacijo odvzeto premoženje, babica po očetovi strani, s katero živijo, je nečakinja turškega paše iz Soluna, kjer je obiskovala elitne francoske šole.

Lea torej odrašča v družini brez »prave biografije«, življenje znotraj zidov naše hiše in zunaj njih – v resnici ni bilo eno življenje, ampak sta bili dve. (str. 35). Politično preteklost družine so odraščajoči Lei prikrivali, razodela se ji je šele sčasoma. Pripoved je razdeljena na dva dela: v prvem spremljamo Leo skozi otroštvo, drugi del pa pripoveduje o njenem odraščanju in o politično spremenjeni Albaniji. Politične spremembe je vsaka generacija doživljala po svoje, ob večjem občutku svobode so prinašale tudi politične nemire, masovno izseljevanje ljudi (pogosto z nesrečnim koncem), državljansko vojno leta 1997, kaos in številne intimne travme, ki niso bile prihranjene niti avtoričini družini.

Pripoved je zelo doživeta in polna utrinkov iz sočasnega sveta (spremljanje košarke ali Čebelice Maje na jugoslovanski televiziji, sledenje italijanskemu nogometu, lovljenje italijanskih popevk na radiu, radovednost do turistov, pločevinke kokakole kot simbol zahoda …), pripoved popestrijo tudi zrnca humorja. Bralci generacij, ki smo doživeli razpad Jugoslavije in ustanovitev nove države, bomo z dogajanjem v knjigi lahko našli številne podobnosti.

Avtorica je po maturi zapustila Albanijo, v Rimu je na univerzi »La Sapienza« doktorirala iz filozofije in književnosti, bila je gostujoča profesorica na več univerzah, trenutno živi v Londonu, kjer predava politično filozofijo na London School of Economics and Political Sciences. Je sourednica revije Political Philosophy, piše za časopisa The Guardian in Financial Times.

Napalm v srcu

V neimenovanem kraju se v Tovarni, o kateri prav tako ne izvemo ničesar konkretnejšega, zgodi nesreča. Okolica je po tem dogodku okužena in večina ljudi odide. Do domov tistih, ki ne, se po dogodku oglasijo tuji moški, obritoglavci, s prigovarjanjem, naj odidejo tudi oni. A ti, ki niso pobegnili že prej, malo jih je, svojih domov odločno ne želijo zapustiti. Življenje delavcem, zaposlenim v tovarni, in njihovim družinskim članom že prej ni prinašalo nič dobrega, razen morda elektrike in nekaj malega denarja za živetje, po tragičnem dogodku pa se soočijo z ubornim životarjenjem in povsem oropani občutka za prihodnost. V tem siromašnem vzdušju odrašča pripovedovalec, mlad fant, ki je na osamljenost zaradi svoje drugačnosti, ta je tudi eden od vzrokov krčevitosti odnosov med njim in njegovimi starši, obsojen že prej. Ko postane kraj, v katerem živi, mrtvišče izsušenih duš, pa se, tudi zato, na svojega prijatelja Borisa, ki je v pripovedi (poleg sosede Vite) edini imenovani z imenom, naveže še močneje, hrepeneč po sprejemanju in ljubezni za vsako ceno. Fragmentarno se pred očmi bralca zvrstijo popisi njegovih dnevnih doživljanj, travmatično bolečih spominov in z njimi povezanih spoznanj ter razmišljanj. Vmes njegova pisma Borisu ter na koncu mamino pismo njemu v obliki pesnitve, ki ga odkrije po svojem usodnem pobegu od doma – za ta korak se odloči iz potrebe ubežati kamorkoli, le da stran od tam, stran od s(r)amotno zaraščenega življenja. Premik, ta njegova odločitev, pa sama po sebi ne pomeni zagotovila uresničitve želje bo boljšem, srečnejšem življenju, kot ga ne daje niti ljubezen, ki jo je željan živeti brez ovir in ji je sam podrejen bolj kot njegov ljubljeni. Nekateri preprosto nimajo sreče in on je med njimi. Temačnost, nasilje, represija in zreduciranost življenja na golo preživetje, ki gradijo okostje pripovedi, v bralca neizogibno globoko posežejo in ga soočijo z bolečino, ki je individualna in univerzalna hkrati, jezik, s katerim je avtor vse to ubesedil, pa je mestoma tako lirično razkošen, prepleten s tolikšno lepoto, ljubeznijo in milino, da romana kljub kljuvanju v osrčje duše ne izpustimo. Avtorju je s prepleteno kombinacijo brutalnosti in nedolžnosti uspelo ustvariti nadvse presunljivo pripoved, pomembno vprašanje, ki si ga je zastavljal ob snovanju, pa je bilo uperjeno predvsem v ugibanje, kaj se zgodi, če obstaja JAZ, nima pa več sveta, v katerem bi lahko živel. S tem romanom, romanesknim prvencem v slogu pesnitve, je perspektivni katalonski pisatelj Pol Guasch leta 2021 pri svojih štiriindvajsetih letih postal najmlajši med dobitniki nagrade Llibres Anagrama, knjiga pa je doživela že tudi gledališko priredbo, za kateri je prejel še 42. nagrado za odkritje v katalonščini ter nagrado za talent festivala Eñe v Madridu.