skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Ali androidi sanjajo o električnih ovcah?

Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? je eden najbolj znanih romanov slovitega pisca znanstvene fantastike in antiutopije Phillipa K. Dicka (1928-1982), po katerem je leta 1982 legendarni filmski režiser Ridley Scott posnel mojstrovino Iztrebljevalec s Harrisonom Fordom in Rutgerjem Hauerjem v glavnih vlogah.

Zgodba romana je postavljena v mračno prihodnost; zaradi atomske vojne je Zemlja popolnoma opustošena in redko poseljena, medtem ko se je večina človeštva v želji po boljšem življenju preselila na Mars. Industrija je v ta namen začela izdelovati replikante, robote v človeški podobi, ki služijo človeku. Eden od tistih, ki so ostali na Zemlji, je tudi poklicni lovec na uporniške androide, cinični Rick Deckard, ujet v dolgočasnem zakonu z večno depresivno ženo Iran, njegov nedosegljivi ideal pa je, da bi si nekoč lastil živo ovco. Njegova kriza identitete in obstoja pa se še dodatno poglobi, ko mu je dodeljena vloga eliminacije šestih androidov tipa Nexus-6, ki so pobegnili iz Marsa.

Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? je kompleksen, večplasten in hkrati zelo berljiv roman, ki je postavil temelje podžanru futurističnega tilerja, imenovanega cyberpunk. Clark skozi detektivsko zasnovano zgodbo spregovori o večnih vprašanjih identitete, nevarnosti kloniranja, pasteh tehnološkega napredka ter eksistencialnih dilemah glede odnosa med človekom in strojem ter kakšna (če je sploh mogoča) emocionalna vez obstaja med njima.

Nesporna klasika ZF literature 20. stoletja.

 

Dnevnik župnijske gospodinje : živela je med duhovniki — in ohranila vero!

Diego Goso je italijanski duhovnik, pisatelj in govorec ter ljubitelj popularne kulture, ki jo skuša združiti z evangeljskimi resnicami v preprostih in zabavnih publikacijah.

»Doslej še nisem srečal nobene ‘perpetue’, ki bi bila vesela, da jo tako imenujejo,« začne Diego Goso dnevnik župnijske gospodinje. Perpetua je bilo sicer lastno ime tistega komičnega ženskega lika, ki ga je največji italijanski romantični pisatelj Alessandro Manzoni uporabil v svojem zgodovinskem romanu Zaročenca in je postal tako priljubljen, da je njeno ime postalo univerzalni izraz za označevanje žensk, ki skrbijo za župnika in mnoge potrebe svoje župnije. Pravzaprav se za vsem tem skriva ena najpomembnejših in najmanj cenjenih osebnosti župnijskega življenja. Kot izvemo iz njenega pripovedovanja, je gospodinja zadovoljna s svojo službo pri župniku, vedno prisotna, vedno na razpolago, brez urnikov, brez predsodkov, ki jim je podvrženo njeno delo za duhovnike. Včasih bi rekli, da sama pooseblja župnijo, tako kot župnija zares izpolnjuje njeno življenje. Zajtrk v zgodnjih jutranjih urah, čiščenje, kosilo, večerja in nekaj “nujnih” opravkov, ne da bi ob tem pozabila na svojo družino, otroke, vnuke in misli, ki se nenehno obračajo k njenemu ljubljenemu pokojnemu možu: to je polno, zelo polno življenje naše junakinje.

V vas pride novi župnik. Zanimanja je veliko, najbolj radovedna pa je perpetua, duhovnikova gospodinjska pomočnica. Kako bo po toliko letih z njegovim predhodnikom sodelovati s tem mladim duhovnikom? Ob branju njenega dnevnika bralci odkrivajo epizode njunega prvega skupnega leta, zaznamovanega s pomembnimi trenutki župnijskega življenja: od slovesnega ustoličenja duhovnika s škofom do božičnih in velikonočnih praznikov, od prvega obhajila za otroke do poletnih taborov z najstniki, od zahvalnega praznika do obiskov bolnih v hudem času pandemije. V knjigi glavna junakinja v svoj dnevnik zapisuje minimalne in pomembne dogodke župnijskega življenja ter tako pripoveduje zgodbo o majhnih in velikih vsakodnevnih bojih ter izzivu, kako mora župnija živeti – ne samo preživeti. Dnevi minevajo in opazujemo, kako se med to žensko, ki je sposobna z ironijo in kančkom premetenosti opisati svet okrog zvonika, in mladim duhovnikom razvijata prijateljstvo in sodelovanje. Ta »dnevnik« (fiktiven, čeprav so vsi liki zelo resnični) je lep poklon liku duhovnika in njegove »skrbnice«; v njem je tudi kanček nostalgije po svetu, ki še ni povsem izginil, pogled v zakulisje življenja skupnosti v našem času, pripovedovan s srcem in humorjem.

Komedija staranja : roman

Konec petdesetih let dvajsetega stoletja se na počitniškem delu v avstrijski jeklarni srečata dvajsetletna mladeniča, domačin Heinrich in Egipčan Zaharija. Prvi je iz delavske družine in je tam zaradi zaslužka, drugi je iz premožne in vplivne egipčanske rodbine prišel v Avstrijo študirat strojništvo. Kljub razlikam se med njima začne spletati dolgoletno prijateljstvo, ko drug z drugim delita svoje poglede o vprašanjih Boga in človeškega bivanja, predvsem pa ju združuje entuziazem gradnje nove, človeka vredne družbe. Oba sta prepričana o nesmiselnosti družbenega reda, ki temelji na nepotrebni gigantski produkciji in tatvini sadov dela drugega. Pozneje, ko se Avstrijec uveljavi kot pisatelj, Egipčan pa je uspešen poslovnež, ustanovita sredi puščave farmo, ki deluje kot zadružno podjetje, v katerem so vsi zaposleni tudi njegovi lastniki. Kljub uspehom, ki jih eden in drugi dosegata v življenju, sta štirideset let pozneje, na pragu starosti, fizično izčrpana čemerneža, polna zamer in sovraštva drug do drugega. Komično in tragično je, kako vsak s svoje perspektive gledata na dogodke preteklosti, a desetletja stkanih vezi so vendarle dovolj močna, da njuni nesporazumi izgubijo svojo razdiralno moč.

Avstrijski pisatelj starejše generacije, katerega posebni interes velja družbenim spremembam kot estetski ideji, zgodbi dodaja esejistične odlomke, v katerih izkaže dobro poznavanje  področja glasbe, literature, arhitekture, gospodarskih in političnih razmer v sodobni Avstriji in Egiptu ter teoretičnih konceptov družbene transformacije. Delo, ki bo zadovoljilo tako tiste, ki jih pritegnejo tančine človeške psihe, kot tudi tiste, ki razmišljajo v okvirih širšega socialnega okolja.

Sestre pod vzhajajočim soncem

Ženske, ki so bile zaprte v razvpitem japonskem taborišču za vojne ujetnike med drugo svetovno vojno, so še en zastrašujoč primer surovosti, ki se je zgodila med vojno. Na začetku zgodbe spoznamo Norah, njeno sestro in njenega moža, ko leta 1942 zapuščajo Singapur na ladji HMS Vyner Brooke, ki jo Japonci po le nekaj dneh bombardirajo in potopijo. Med vojno so mnogi skušali pobegniti in najti varno zatočišče ne le zase, ampak tudi za tiste, ki so jih imeli radi. Nekatere ženske so se prijavile kot medicinske sestre, da bi pomagale zavezniškim silam. Na nesrečni ladji je med drugimi pristala tudi Nesta James, ena od 64 avstralskih medicinskih sester. Tiste, ki so preživele brodolom in napade Japoncev, jih na kopnem ujamejo in odpeljejo v prvo od številnih taborišč za vojne ujetnike, kjer se kljub lakoti in brutalnosti trudijo ostati žive. Ta skupina žensk je v hudih razmerah živela več kot tri leta in pol, pri čemer je na stotine žensk umrlo, preden so jih izpustili. Srečamo se s številnimi junaškimi medicinskimi sestrami, misijonarkami in drugimi ženskami, ki so dale vse, kar so imele, da bi druga drugi pomagale preživeti iz dneva v dan. V teh taboriščih so bili tudi otroci in veliko žrtvovanja je bilo, ko je šlo za hrano v upanju, da bodo otroci preživeli internacijo.

Podobnost

Detektivka Cassie Maddox si po operaciji Vestalka želi prekiniti z delom na oddelku za umore. Potrebuje odmik od dela detektivke pod krinko in raziskovanja umorov. Želi si manj nevarno službo. Tako pristane na oddelku za nasilje v družini. Na delo v pisarno odhaja urejena, osem urni delavnik ji ustreza, sodelavci in vedno ponavljajoči se družinski konflikti malo manj. Potem pa jo nekega dne pokliče partner Sam in jo zaskrbljen vpraša, če je v redu. Le zakaj ne bi bila, si misli Cassie. Kmalu izve, v čem je težava. Na podeželju, v zaledju Dublina, blizu kraja Glenskehy, se Cassie sreča s Samom in Frankom, svojim bivšim nadrejenim. V mali, napol porušeni hišici ji pokažeta umorjeno dekle. Težava je ta, da je žrtev na las podobna Cassie. Vsi alarmi pa se prižgejo, ko je ugotovljena žrtvina identiteta. Umorjeno dekle je Lexie Madison. To pa je bilo ime, s katerim se je Cassie pod krinko predstavljala za študentko na Trinitiy kolidžu v operaciji Vestalka. Od tu ni daleč do ponovne rekrutacije Cassie, ki zagrize v ponujeno akcijo. Frankova ideja je, da bodo s pomočjo detektivke pod krinko, na las podobne Lexie, izvedeli, kaj se je pletlo v vili, kjer je prebivala žrtev, kakšni so bili odnosi med njenimi prebivalci in nenazadnje in najbolj pomembno – kdo je bila Lexie Madison, kdo jo je umoril in zakaj. Operacija Zrcalo se začne, ko se Cassie kot Lexie odpravi v vilo Beli trn, nazaj med študentske prijatelje. Daniel, Rafe, Justin in Abby jo sprejmejo zadržano, Cassie čuti, da jo opazujejo in preverjajo, a v svoji vlogi je (skorajda) neprekosljiva.

Podobnost je kriminalni psihološki roman, kjer se srečamo z nevarnim delom detektivke pod krinko in psihološkimi profili vpletenih. Cassie se natančno vživi v svojo vlogo in nemalokrat je prepričana, da je Lexie, ustvarjena identiteta iz prejšnje akcije, prišla ponjo. Meja med resničnostjo in iluzijo se vse bolj briše. Je Cassie še vedno ona sama ali je že od nekdaj Lexie? Podobnost je zapletena, napeta in intrigantna zgodba o delu kriminalistov, njihovih nevarnih idejah, iskanju resnice, morilcev in vzrokov za umore ter ustvarjanju lažnih identitet. Za odlično berljivost v slovenskem jeziku je vsekakor zaslužna prevajalka Maja Novak. V seriji avtorice Tane French o dublinskem preiskovalnem oddelku je Podobnost nadaljevanje prvega dela, ki nosi naslov V gozdu. Po obeh kriminalkah sta bili posneti eni najbolj gledanih kriminalnih serij na malih zaslonih.

Ne pomagaj pohujšljivcu: [druga knjiga iz serije Sestre Merriwell]

O okusih se ne razpravlja, so rekli že stari Rimljani in bralni okusi so tako različni kot smo različni bralci. Nekateri prisegajo na klasike, drugi na poezijo, morda dramatiko, biografsko ali strokovno literaturo. Spet drugi pa so t. i. žanrski bralci – najraje posegajo po kriminalkah, detektivkah, srhljivkah ali ljubezenskih romanih. Ena od njih je napeta zgodovinska romanca, ki jo je ustvarila angleška pisateljica Virginia Heath. Šušlja se, da so njeni romani plod številnih neprespanih noči, v katerih si je izmišljevala zgodbe. Sčasoma jih je začela zapisovati in ugotovila, da so bralci navdušeni, saj so njeni romani postali mednarodne uspešnice.

Roman Ne pomagaj pohujšljivcu je drugi iz serije Sestre Merriwell. V njem ima glavno vlogo srednja od treh sester, Diana. Vse so bile močno zaznamovane z revščino in očetom, ki je bil vse prej kot zgled ljubečega starša. Sreča se jim nasmehne s poroko najstarejše Minerve. Boljši položaj v družbi tudi Diani omogoči, da svobodneje zadiha in se zaposli pri časopisu. Nikakršnega namena nima, da bi se pustila podjarmiti moškemu in odločena je, da bo uživala v neodvisnosti. Njene namene pa prekriža Giles Sinclair – najboljši prijatelj njenega svaka. Vsi vedo, da se Diana in Giles prenašata le zato, ker se morata, saj se stalno zbadata. A Gilesu nenadoma umre oče in zdi se, da bodo na plano prišli vsi okostnjaki iz omar njegove družine. Pomaga mu lahko le premetena Diana – lovka na resnico in neustrašna razdiralka osirjev. Ob tem pa bosta oba mimogrede odkrila še kakšno drugo, bolj prijetno resnico …

Božji pastir

Mojstrica zgodovinskih romanov, ki temeljijo na svetopisemskih zgodbah, v romanu Božji pastir opisuje začetke perzijskega cesarstva. Za uresničitev ene same svetopisemske vrstice: »Tako govori Gospod svojemu maziljencu, Kiru, ki sem ga prijel za desnico, da pred njim porazim narode in odpašem ledja kraljem, da pred njim odprem duri in nobena vrata ne ostanejo zaprta (Iz 45, 1)«, je bilo namreč potrebno veliko čudežev. Pisateljica pa nas spretno popelje skozi zgodbe mnogih neznanih moških in žensk, ki so pripomogli, da je Kir uspel premagati Medijce in se zapisal v zgodovino kot kralj, ki je osvobodil Jude babilonske sužnosti.

Nekateri liki in zgodovinske osebnosti so bile v ospredju že v romanu Skriti princ. Kraljeva pisarka Keren, ki je mlademu pastirčku skrivaj nudila plemiško izobrazbo, sedaj uživa ugled na kraljevem dvoru. Pomagala je namreč samemu perzijskemu kralju Kiru. A Judje še vedno trpijo pod Babilonci, Kir pa želi svoje kraljestvo osvoboditi medijske nadoblasti. V romanu Božji pastir njegovo zvesto pisarko in prijateljico nenadoma ugrabijo, zato je prisiljen, da za njo pošlje skupino, ki jo bo rešila. V njej se znajdeta tudi njeni hčerki Jemma in Zarina. Skupaj z mamo pa iz zapora medijskega kralja Astijaga osvobodita skrivnostnega princa Ašerja. Trdi, da je kraljev sin, a življenje mu kljub temu ni prizanašalo. Le s trdim delom in vztrajnostjo si je prislužil sloves najboljšega izdelovalca orožja in slutimo lahko, da ga bo nepričakovano srečanje z Jemmo zaznamovalo bolj, kot se zdi na prvi pogled …

Schindlerjev lift

Bosanski pisatelj, režiser in dramaturg Darko Cvijetić (1968) z romanom Schindlerjev lift postavi pretresljiv in poetičen spomenik nekdanji skupni državi v 70. letih minulega stoletja. Dogajanje romana je postavljeno v mesto Prijedor leta 1975, ko je zgrajena nova stanovanjska stavba iz rdeče opeke, ki se dviga nad mestom in predstavlja stičišče različnih kultur, narodnosti, izobrazb in družbenih statusov. Skozi kratka poglavja avtor uporabi simbolični “schindlerjev lift”, ki pelje bralca skozi posamezna nadstropja in razkrije tragične usode stanovalcev bloka, obenem pa razgalja duh negotovih časov in tragičnost vojne v Jugoslaviji.

 

Veselička

Basist v narodnozabavnem ansamblu Tarantača Blaž Polovinšek se nekega jutra po nastopu ne vrne domov. Žena in prijatelji najdejo le njegov avto, zabit v bukev, še vedno v narodno nošo oblečeni Blaž pa je izginil, kot bi se vdrl v zemljo. Kot v Poslednjem valčku, prvi avtorjevi knjigi, dobi tudi ta zapleteni in skrivnostni primer v razreševanje inšpektor za krvne in spolne delikte iz novomeške PU Fortunat Breznik.
V stabilno postavljeni pripovedi, ki vleče od začetka do konca z vprašanjem »Kaj neki se je zgodilo z Blažem?«, je mnogo ovinkov, od jezikovnih eskapad (kot so tiste z množico sinonimov) do takih in drugačnih šal in besednih iger, avtorjevih kontekstnih diskurzov, pa jedrih pripovedi, ki pojasnjujejo dotedanje okoliščine, način življenja in delovanja osrednjih protagonistov, mladih ljudi iz današnje Suhe krajine. Celotna pripoved je podložena s humorjem in začinjena s seksualnimi temami, kar daje pisanju dodatne dimenzije. Hkrati si bralec lahko mimogrede razširi obzorje z avtentičnimi imeni s tega geografskega področja in iz sveta narodnozabavne glasbe (kamor sodi tudi sam avtor kot tekstopisec) in izve za razne splošno manj znane kuriozitete, kot so na primer »air scent« psi in povezava med pampaško travo in vrtnimi palčki. Gre za vsestransko nadgrajen kriminalni roman, ki kakovostno presega zahteve žanra.
Obe knjigi sta tudi prijazni, na trenutke igrivo cinični hommage Dolenjski, še posebej Suhi krajini in njenim ljudem, pa tudi narodnozabavni glasbi, ki jo nepoznavalci pod Kocjančičevim reflektorjem nenadoma zagledamo v povsem novi luči.
Kdor lahko napiše dve tako vsestransko odlični kriminalki, lahko napiše tudi tretjo. Čakamo.

Srečanje v Telgteju

Dobre knjige ponujajo različne možnosti interpretacij in tudi Grassova Srečanje v Telgteju nam jih ponuja. Lahko jo beremo skozi prizmo tridesetletne vojne in srečanja nemških baročnih pesnikov, ki jih je Grass več kot le dobro poznal, in njihova dela vkomponiral v svoj roman, lahko pa jo prestavimo v tri stoletja kasnejšo in od 2. svetoven vojne opustošeno Nemčijo. Vsebine, s katerimi (in tudi na kašen način) se ubadajo sodelujoči literati so namreč univerzalne in neodvisne od časa in prostora dogajanja. Grass, ki se postavi v vlogo enega od sodelujočih avtorjev, tokrat v delo vnese obilico humorja in zabavnih situacij, ki jih umetelno podtika likom nastopajočih literatov in jih s tem dela še posebej življenjske. Zavist, egocentričnost in zagledanost vase so namreč značajske lastnosti, na katere niso imuni niti (veliki) umetniki, ali pa so morda pri njih še toliko bolj izrazite, in tudi okrog tega se spleta, zapleta in razpleta zgodba literatov, ki bi na vojnem pogorišču želeli postaviti temelje boljše in pravičnejše Nemčije. Ali pa jih skušali vsaj zapisati, da bi jih kakšen od veljakov, ki o tem odločajo, morebiti nekoč prebral. Srečanje v Telgteju je po obsegu sicer kratek roman, a vseeno zahteva pozornega bralca predvsem zaradi Grassovega zgoščenega pisateljskega sloga, in tudi zaradi tega ne gre za delo, ki bi ga bralec “požrl” na dušek. Srečanje v Telgteju zahteva svoj čas, a če si ga boste pripravljeni vzeti, vam zagotavljam, da vam ne bo žal. Grass je verjetno najpomembnejši nemški povojni (2. sv. vojna) pisec in na tem “tronu” sedi tudi zaradi tega romana. Priporočam!