24-letna slikarka Cleo in dvajset let starejši Frank se spoznata, ko gresta z novoletne zabave. Med njima preskoči iskrica in po pol leta strastne zveze brezglavo skočita v zakon. Ker Cleo prihaja iz Londona, mnogi sumijo, da se je s starejšim bogatim Američanom poročila predvsem zato, da bi lahko ostala v Združenih državah Amerike. V družbi sicer veljata za idealen par, ona lepa umetnica z dolgimi zlatimi lasmi, on uspešen šarmanten poslovnež. Skupaj krmarita med mnogimi razvratnimi zabavami, kjer so droge in enormne količine alkohola nekaj povsem običajnega. Postopoma začneta odkrivati tudi temnejše plati drug drugega. Čeprav je Frank Cleo na poroki obljubil, da bo takrat, ko najtemnejši del njega sreča najtemnejši del nje, nastala svetloba, se njun zakon vse bolj pogreza v temo. Oba imata zapletene in nerazčiščene odnose s starši, kar vse bolj vpliva na njuna dejanja. Alkoholizem, skok čez plot in osamljenost prav tako preizkušajo trdnost njune ljubezni. Romaneskni prvenec britanske pisateljice Coco Mellors je postal svetovna uspešnica. Mnogi vzdušje romana primerjajo s televizijsko serijo Dekleta, razvrat Newyorške elite pa se lahko kosa z razsipnostjo Gatsbyjevskih zabav. Poleg kompleksnega toksičnega odnosa obeh protagonistov spoznamo še nekatere druge posrečene like in njihove življenjske zgodbe. Eleanor, Frankova sodelavka se zaljubi v šefa, Poljak Quentin je ujet v telesu moškega, Frankova sestra Zoe pa vstopa v svet ameriške družbe in raziskuje lastno spolnost. Roman je odličen prikaz življenja sodobne elite, ki si ga mnogi želijo. Poln zabave, blišča, a tudi krut in neizprosen. Bi si res želeli živeti kot oni?
Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)
Vezi : domišljijski roman
Vezi, roman v dveh delih, je nastal pod peresom Maje Ravnikar Zabukovšek. Avtorica, sicer doktorica medicine, je z literaturo globoko povezana celo življenje. Že v otroških letih je bila redna bralka, pri trinajstih letih je napisala svoj prvi roman, leta 2023 pa je izšlo njeno prvo delo za odrasle – Vezi.
Dogajanje je postavljeno v svet, ki je zelo podoben našemu, a ima eno pomembno razliko: vezi. Gre za skrivnosten naravni pojav, ki ob rojstvu poveže dve osebi. Sklenitev vezi je ideal, pravzaprav nujnost za vsakega posameznika. Prekinitev sklenjene vezi je, po drugi strani, nepredstavljiva.
Zgodba spremljamo skozi oči Rena Tivolija, mladega zdravnika. A z njegovimi očmi je nekaj narobe. Ren je »slep« – ne vidi vezi, ki bi ga morala pripeljati do osebe na drugem koncu povezave. Z bratom Volkom, ki je izgubil svojo »povezano«, zato živi na obrobju družbe. Ko Volka ubijejo neznanci, se Renu svet obrne na glavo. Poda se na pot, ki ga vodi skozi temačne skrivnosti Borgonije. Kmalu odkrije, da nič ni tako, kot se zdi.
V romanu se prepleta več žanrov. Dogajanje je postavljeno v znanstvenofantastično (distopično) okolje, zgodba vsebuje elemente trilerja in kriminalke, prisotni pa so tudi motivi ljubezni in izgube ter družbene kritike. Roman Vezi tako ni zanimivo branje le za ljubitelje znanstvene fantastike, temveč za vse, ki v fikciji iščejo (kritično) ogledalo družbe.
Moje ime je Aram
William Saroyan (1908–1984), sin armenskega priseljenca v Ameriko, se je uveljavil kot romanopisec, dramatik in pisec kratkih zgodb. Leta 1940 so ga razglasili za prejemnika Pulitzerjeve nagrade za dramo The Time of Your Life, ki jo je zavrnil, češ da ni nič boljša oziroma odličnejša od česarkoli drugega, kar je napisal, sprejel pa je oskarja leta 1943 za najboljšo zgodbo za film Človeška komedija. Po smrti očeta so ga nastanili v metodistični sirotišnici, že pri petnajstih pa je bil zaradi številnih disciplinskih ukrepov izključen iz gimnazije. Bil je nemirnega duha, pravi ‘enfánt terríble’, večkrat sprt in ponovno pobotan s svojo družino, tako s primarno kot kasneje s svojo ustvarjeno, a kljub razburkanosti tudi nadvse vedoželjnega duha, ki ga je hranil z branjem in svoje znanje širil z obiski v javnih knjižnicah. Prva literarna dela je objavil pri svojih štiriindvajsetih, to je bilo nekaj pesmi, kmalu zatem pa so začela izhajati tudi njegova prozna dela. Poleg značilne karakteristike junakov, ki so samosvoji, marginalni, drzni in neprilagodljivi ter kljub revščini, negotovosti in pogosti lakoti polni veselja do življenja, so Saroyanove literarne stvaritve značilno grajene tudi z uporabo ljudskega, pogovornega jezika, kar prispeva k temu, da protagonisti pred očmi bralca v svoji živosti še pristneje zaživijo. Predvsem pa si pisatelj prizadeva v njih uzreti in izpostaviti primarno, prirojeno dobroto, za katero verjame, da jo v sebi nosimo vsi, četudi se ta ne kaže vedno v jasnih obrisih. Zbirka kratkih zgodb Moje ime je Aram, v kateri fikcijsko predeluje tudi spomine iz svojega otroštva, je izšla leta 1940 in so jo kritiki sprejeli z navdušenjem. V zgodbah nas brezbrižni Aram, mladenič šolskih let, navdušuje s svojo neposredno naivnostjo, hudomušno primitivno dobrodušnostjo in kar malce prismuknjeno nabritostjo, svoji vpetosti v starodavnost armenskih klanovskih vezi, ki je v zgodbah prav tako poudarjena, pa se izmika in jo lisiči na svoj pretkan komični način. A pretkanost pri njem ne izhaja iz načrtnega preračunavanja koristi, ki bi jih utegnil s svojimi dejanji pridobiti, gre predvsem za način motrenja sveta, ki je čudežno otroški, malodane pravljični. Realnost, ki mu je predočena, dojema onkraj vseh pogojenosti, s tem pa je povzdignjena v sfero pesniškega oziroma metafizičnega, ki je tista, v kateri se pisatelj počuti najbolj svojega. In ne le pri Aramu, skupki zasanjanih norosti živijo tudi v drugih pripadnikih opisane skupnosti. Vse predstavljene dogodivščine so v zaključnih momentih postavljene na višjo moralno raven in ponujajo globlji uvid, lahko pa so bralcu všečne tudi v svojem najočitnejšem čaru, kot simpatično luštne in zabavne.
Doberdob: vojni roman slovenskega naroda
Doberdob je zgodovinski in avtobiografski roman Prežihovega Voranca, ki je prvič izšel leta 1940. Sledi vzoru dela Na zahodu nič novega avtorja Ericha Marie Remarqua.
Roman se osredotoča na krvave boje na Doberdobski planoti med Trstom in Gorico, kjer so se odvijali eni najhujših spopadov soške fronte med prvo svetovno vojno. Razdeljen je na štiri dele, pri čemer sta prva dva avtobiografska in opisujeta avtorjev vstop v avstro-ogrsko vojsko ter njegovo dezertacijo k Italijanom. Tretji in četrti del pa problematizirata težave v 17. pehotnem polku.
Zgodba ni podana linearno, temveč ciklično, z nenehnimi prehodi med različnimi časovnimi obdobji. Voranc uporablja dokumentaristično tehniko po vzoru Emila Zolaja, pri čemer se sklicuje na natančne zgodovinske dogodke, omejene na opisovanje dogajanj v vojaškem zaledju.
Doberdob je pomembno literarno delo, ki s svojo edinstveno perspektivo ostaja ključno delo v slovenski literaturi na temo prve svetovne vojne.
Pesmi štirih
Pesmi štirih so zbirka, ki združuje pesmi štirih uglednih slovenskih pesnikov: Cirila Zlobca, Janeza Menarta, Toneta Pavčka in Kajetana Koviča.
Zbirka je prelomna, saj v ospredje postavlja človeka in njegova intimna doživetja, kar predstavlja pomemben premik od poezije, ki jo je promovirala komunistična partija za širjenje politične ideologije. Ta intimistična usmeritev se vrača k romantičnemu pojmovanju človeka, a hkrati ohranja tradicionalne vzorce, značilne za predvojno, medvojno in povojno poezijo.
Pesmi štirih zaznamujejo čustvena globina, osebna refleksija in univerzalna tematika, ki nagovarja človeško izkušnjo. Pesniki v zbirki raziskujejo temeljna vprašanja bivanja, ljubezni, smrti in narave, kar zbirki daje brezčasen in univerzalen značaj.
Poker
Poker je prva pesniška zbirka znamenitega slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je korenito preoblikovala slovensko književnost. V tej zbirki Šalamun mojstrsko prepleta igro z jezikom in svetom, kar je bilo za takratni slovenski prostor radikalno in provokativno.
Zbirka neposredno parodizira in izziva slovensko literarno tradicijo, narodnoosvobodilni boj ter koncepte slovenske identitete, s čimer razkriva in ruši obstoječe vrednote. Šalamunova poezija je prežeta z ironijo, ki pogosto deluje kot ostri satirični rez skozi družbene norme in literarne konvencije.
V njegovih pesmih so prisotne modernistične teme, kot sta smrt in nihilizem, vendar Šalamun te teme obravnava brez tesnobe, ki je značilna za njegove predhodnike. Za Šalamuna je vse igra, kar smrti daje drugačen, relativiziran pomen. Na formalni ravni pa njegova poezija eksperimentira z zvočnostjo in vizualnostjo, kar dodatno poudarja inovativnost in drznost njegovega pesniškega izraza.
Zbirka Poker je prelomno delo, ki še danes odmeva v slovenski književnosti in bralce spodbuja k razmisleku o mejah jezika in izraza.
Goražde: Varovano območje: vojna v vzhodni Bosni 1992-95
Joe Sacco, pionir stripovskega novinarstva, bralca popelje v srce pekla bosanske vojne. Skozi pretresljive ilustracije in pristne zgodbe prebivalcev Goražda prikazuje grozote obleganja, ki so med letoma 1992 in 1995 zaznamovale to majhno mesto.
Sacco ne olepšuje resničnosti. Bralca sooča z brutalnostjo vojne, pomanjkanjem hrane in zdravil ter obupom civilistov, ujetih v križnem ognju. Njegova kamera – v tem primeru svinčnik – ne prizanaša nikomur: od ostarelih in otrok do žensk in moških, ki so bili prisiljeni braniti svoje domove.
Goražde: Varovano območje je ganljiv poklon človeškemu duhu v nečloveških razmerah. Sacco s svojimi izjemnimi ilustracijami in empatičnim pripovedovanjem poraja ključna vprašanja o smislu vojne.
Vrnitev domov
Roman je pripoved o človeku srednjih let, ki je intimno razpet med dva svetova. 51-letni slovenski prevajalec Blaž Rowenski si je v Nemčiji z domačinko Sabine ustvaril družino, sin in hči študirata in zapuščata skupni dom v Berlinu. V Sloveniji je Blaž preživel otroštvo, mladost in študijska leta, z založniškimi krogi ima redne poslovne stike, starša sta pokojna, njegova edina sorodnika sta ostarela teta, ki živi v Blaževi rojstni hiši v Ljubljani, in bratranec Edo iz Medvod. V letu 2023 Blaževo ravnotežje zamaje več intimnih stresov: v Ljubljani umre teta in Blaž postane lastnik družinske hiše, v Berlinu Blaža obišče nekdanji bežni kolega s faksa, ki ga prosi za zelo intimno uslugo, povezano s Slovenijo, hkrati se zamaje zakonska idila s Sabine, Blaž začuti sindrom praznjenja gnezda in krizo srednjih let – postane ranljiv, začuti minljivost življenja, vrača se v preteklost … Štirje obiski Slovenije v kratkem času, dogodki in ljudje, ki jih tu srečuje, v njem porušijo 25-letno znosnost in stabilnost večkulturnega življenja v tujini in odprejo številna intimna vprašanja. Roman je zelo aktualen, osrednji motiv večkulturnosti in krize identitete avtor preigrava v prvoosebni pripovedi protagonista, podprt pa je tudi z več stranskimi osebami: posvojenec Oleg ob vojni v Ukrajini trči ob svoj ruski izvor, Blažev prijatelj Horst in zdravnik imata nizozemsko partnerko, Horst je kot mladenič iz vzhodnega Berlina pobegnil na zahod, partner Blaževe hčere Anne je Španec … Med aktualnimi motivi prevladuje naravovarstvo (protestna gibanja v Sloveniji, sanacija požara na Krasu, aktualno poglabljanje v pomembnost dreves in drugi ekološki problemi). Med brezčasnimi motivi je najbolj izrazit motiv moralne dileme med ohranjanjem zrele ljubezni v kontrastu z zaljubljenostjo, prisoten je motiv krize srednjih let, (biološko in nebiološko) očetovstvo, intimna krivda in odpuščanje, družinski odnosi, vračanje v preteklost, ljubezen in prijateljstvo, življenje intelektualcev, prevajalski poklic, medgeneracijske razlike … Svež aktualen roman (tudi z omembo lanskega knjižnega sejma v Frankfurtu pa z večpomenskimi emojiji in WhatsApp sporočilci). Mestoma se pripoved rahlo približa generacijskemu ali “on the road” romanu. Delo pritegne tako s svojo sodobnostjo kot tudi s tenkočutno ubesedenimi brezčasnimi splošno človeškimi motivi. Vsekakor tudi z zanimivo in trdno strukturirano pripovedjo, pogostim izmenjevanjem dialogov in prvoosebne pripovedi, popestrenim z nekaj prijetno liričnimi odlomki in zrelimi spoznanji protagonista, ravnotežjem ženskih in moških literarnih oseb in skrbno ustvarjeno skrivnostnostjo osrednje pripovedi. Mesto romana v celotnem avtorjevem opusu osvetli izčrpna spremna beseda Dušana Šarotarja.
Burja
Knjiga prinaša izbor iz večini bralcev nekoliko manj znanega področja Kosovelovega opusa: njegovo prozno ustvarjanje. Izbor temelji na Zbranih delih Srečka Kosovela, ki jih je uredil Anton Ocvirk (založba DZS, 1964-1974) in vsebuje besedila, ki jih je Ocvirk uvrstil v razdelke pesmi v prozi in črtice. Burja vsebuje 82 besedil. V pesnikov čaroben svet, kjer se prelivata posameznikov bežni tu in sluteno večno onostranstvo, nas v prvi polovici knjige odnesejo od nekaj vrstic do par strani dolge pesmi v prozi. Tu trenutki življenja postanejo niz biserov, veter poljub večnosti, obstaja vera v »eno, kar je simbol večnega, lepega in velikega«. Branje je podoživljanje pesniških trenutkov, v katerih se v vsakdanjem svetu razodeva višje stvarstvo, večnost, eno. Tudi najkrajše besedilo (Tu pred menoj) nas v samo treh (v izvorni izdaji štirih) vrsticah prestavi od začetnega (človeškega in tihega) »tu« do končne besede »nebo«, ki ga povezujemo z absolutnim, »enim«. Razmerje med človeškim in nadčloveškim čudovito povzema tudi pesem Skozi okno – človekov pogled je omejen na to, kar lahko človeško oko zajeme skozi okvir posameznega življenja in traja samo eno minljivo življenje, stvarstvo pa človeka presega in je večno. Ob razkrivanju absolutnega, »enega«, in iskanju smisla življenja se v besedilih pogosto pojavlja tematika osamljenosti, trpljenja, poslanstva umetnosti, razočaranj nad ljudmi in človeštvom, trpljenje, lepota, iskanje resnice. Pesnik pretanjeno zaznavanje sveta ubeseduje preko podob iz narave ali sanj. Besedila proti drugi polovici knjige postajajo drugačna, večinoma so tudi nekoliko daljša. Nekatera niso več prvoosebna, pač pa tretjeosebne pripovedi. Izrazito lirično atmosfero slikovitih podob preglasijo kritična razmišljanja o družbi, človeštvu, ne prevladuje več osredotočenost na dogajanja v lastni duši, pač pa se avtor obrača navzven, k drugim: pojavljajo se npr. urednik, študentje, doživljanje konkretnih krajev (recimo Kredarice v besedilu Tajnost ali Ljubljane, Trsta), razmišljanja o bratu Stanku, »drama, ki ne more postati drama in je postala groteska« s poetom Aja Baja, satiričen tekst s podnaslovom Kozerija na dolgočasne nedelje … Vendar pa izbor proti koncu spet prinaša besedila s poglobljenimi refleksijami o osamljenosti, trpljenju, absolutnem, neskončnosti in smrti. Ob skrbnem uredniškem izboru se Burja začne s pesmijo o življenju (Življenje) in zaključi s pesmijo o smrti (Spomladi odjadramo!). Obe pesmi povzemata Kosovelovo zelo posebno dojemanje smrti in življenja, zvenita pa tudi preroško: biseri dela, omenjeni v začetni pesmi, so avtorja dejansko »ponesli v večnost« in zaradi »pripovedovanja vsega«, omenjenega v pesmi Spomladi odjadramo!, bodo resnično ljudje »močnejši in večji in lažje jim bo živeti.« Kljub temu, da je od nastanka besedil minilo skoraj stoletje, jih patina časa nikakor ni prekrila. Nasprotno: številna besedila zasijejo v vsej svoji lucidnosti, nazornosti, lepoti in globini in vabijo k poglobljenemu in večkratnemu branju v majhnih odmerkih. Še posebno takrat, ko potrebujemo razumevajoči »lažje nam bo živeti« odlične literature. Tako v poeziji kot v prozi ali njunem prelivanju.
Zvezda 111 : roman
Zvezda 111 je bil prenosni radio, nepogrešljiv element mlade družine Bischoff, posebej na njihovih pohajkovanjih, iz katerega izhajajoči zvoki bluesa in rock ‘n’ rolla so navduševali predvsem Carlovega očeta in njegovo mamo in ju povezovali v življenjskem hrepenenju po uresničitvi mladostniške želje, osrednjega razloga, zaradi katerega sta Carla v njegovih rosnih dvajsetih, med študijem, ki ga je sicer opustil, česar starša nista vedela, poklicala nazaj domov in mu sporočila, da odhajata, pri tem pa nista povedala ne kam (razen to, da se odpravljata na Zahod) ne za koliko časa. Bilo jer v času padca berlinskega zidu, meje so se odprle, v zraku je bil vonj po novi, svobodnejši prihodnosti, Carla pa je nepojasnjen vzrok odhoda staršev pustil predvsem zmedenega in v globokem občutku zapuščenosti. Iz domačega stanovanja v Geri, ki naj bi ga čuval v času njune odsotnosti, se z očetovim žigulijem, ki mu je bil prav tako zaupan v skrb, odpravi v Berlin, s sanjami v srcu, da nekoč postane priznan pesnik, a ga realnost pahne predvsem v mnoge eksistenčne stiske in ga po naključnem dogodku vodi v pridružitev pripadnikom berlinske podzemne scene, nekakšne gverilske komune, ki zaseda prazna stanovanja in jih poseljuje s svojimi pripadniki, niti aktualnih dogajanj pa se stekajo, povezujejo in nadaljnje oblikujejo v novo ustanovljenem podzemnem klubu, pujsniku. V anarhističnih razmerah, polnih tveganj in utopičnih iluzij se Carl sprva kot taksist, nato zidar in v nadaljevanju pretežno kot natakar prebija skozi svojo lastno osebno zmedo, trudeč se obdržati predvsem svojo veliko ljubezen Effi, vmes pa prebira pisma staršev (mame) in sledi njuni poti, do zadnjega zaviti v skrivnost. Gre za roman o pričevanju na novo odkrite svobode in o zankah, povezanih s tem, pa tudi o špekulantih vseh vrst, ki so vzniknili v na novo nastali situaciji, ter o mladih sanjačih, pritepenih z vseh vetrov, enako hrepenečih v skupni želji, da si izborijo svoj prostor pod soncem. Seilerja smo v slovenskem prevodu spoznali že skozi branje odličnega romana Kruzo (osrednji lik romana se na kratko pojavi tudi tokrat, seveda z enako filozofijo), kot avtor širokega pripovednega zamaha z izpiljenim smislom za tankočutno izpisane portrete posebnežev pa se potrjuje tudi v tem delu in bralca, ko se prebije do konca pripovedi, nagradi s celostno zaokroženim romanesknim dahom in sporočilom, več njimi, med njimi tudi tem, da so za preživetje potrebni, vsi enakovredno, hrepenenje, upanje, vztrajnost in pogum; včasih pomaga tudi kozje mleko.