Naslovni (anti)junak romana Picerist je pristal v zaporu. Zaradi invalidnosti se na svojem vozičku premika groteskno kot pajek. Skupaj z nekaj drugimi sotrpini je izbran za udeležbo na delavnici kreativnega pisanja. Sprva nezainteresirani zaporniki hitro postanejo bolj pozorni, saj je vodja delavnice mlada Vanessa. Picerist, samooklicani pajek po izgledu in vedenju, ves čas ostaja v sencah družbe in zapora. Pravzaprav nihče ne ve, kdo je, on pa pozna zgodbe in skrivnosti mnogih slovenskih kriminalcev. Skozi apokrife popiše življenja sojetnikov Filipa Lepega, Ministranta, Klapke, Metle in drugih. Picerist nam skozi zapise odstira tudi pogled v svojo preteklost in srečanja z nekaterimi od zapornikov. Za skrivnostnega Enorokega boga naj bi spravil ukradeno kovinsko skrinjico. A Picerist jo namerava obdržati kljub temu, da mu je Enoroki bog na sledi. Nezanesljivi pripovedovalec vse ljudi okoli sebe ovija v svoje mreže in inkognito izve marsikaj. Avtor z ostrimi besedami slika ljudi na obrobju družbe in njihove razloge, zakaj so se znašli tam. Pri tem bralcu prepušča odločitev, ali bo za zaveso prostaškosti, nasilja in seksizma videl tudi človeka.
Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)
Najskrivnejši spomin človeštva
Mohamed Mbougar Sarr je mlad senegalski pisatelj, ki je postal z romanom Najskrivnejši spomin človeštva, za katerega je prejel Goncourtovo nagrado, drugi najmlajši dobitnik te nagrade in kot pisatelj iz Podsaharske Afrike njen prvi dobitnik. Posvetil ga je malijskemu pisatelju Yambu Ouologuemu, prvemu Afričanu, ki je osvojil Renaudotovo nagrado. Zaradi obtožb, da je spisal plagiat, je ta pozneje objavljal pod psevdonimi ter se umaknil z oči javnosti, njegovo usodo pa v pričujočem romanu predstavlja skrivnostni in v mit oviti T. C. Eliman, ki s svojim delom Labirint nečloveškosti v francoskih literarnih krogih prav tako sproži ogorčene in nizkotne odzive kritikov z obtožbami o ukradenem avtorstvu. Tudi on ponikne neznano kam, po njegovih izginulih sledeh pa se odpravi še en francosko pišoči afriški pisatelj, sicer na študiju v Franciji. Ko prebere Labirint nečloveškosti, ta knjiga, ki naj bi ji sledilo nadaljevanje, ki ga ni, v njem vzbudi močno potrebo po tem, da bi pisatelja, ki ga je s svojim pisanjem malodane uročil, našel in ga spoznal. Na poti mu bralec sledi skozi različne čase in pripovedi, med katerimi na osnovi intimne družinske zgodbe močno izstopata predvsem elementa kolonializma in francoskega rasizma ter njunih posledic in zmešnjav, ki vdrejo v življenja in mišljenja Afričanov in povzročajo med njimi samimi nemalo družinskih in družbenih konfliktov. Sicer pa je roman prava hvalnica literaturi in ob vsem naštetem tudi roman o mladosti, kovanju prijateljstev in odkrivanju ljubezni. Ter seveda o identiteti, ki jo »beli« iščejo drugače in drugje kot »črni«. Razgibano, očarljivo in inteligentno pisanje, ki bralca zapeljuje in ga vzdržuje v napetem zanimanju do zadnje pike.
Trgovec z dušami
77-letni pisatelj sluti, da se njegova kariera in življenje bližata koncu. Ozira se na svojo ustvarjalno pot in dela, ki jih je ustvaril. Odpravi se na otok Sumba, da bi tam vzpostavil stik z lastnim “jazom” in spoznal, kako se je spremenil v štiridesetih letih. Namesto na Sumbo, ga nenavadno potovanje popelje na otok Simbo, kjer spozna celo paleto bizarnih oseb. Med njimi so tudi mistični vaški poglavar, ki komunicira z uporabo senčnih lutk, koruptivni policist mister Law and Order, edini učitelj gospod Francis, podjetni gospod Wilson, ki izvaža slone izrezljane iz tikovine ne manjka niti kuhar, ki dobiva histerične napade smeha. Pisatelj se kot obstranski opazovalec vse bolj seznanja s prebivalci in redkimi gosti, ki so prav tako obtičali na otoku. Dogajanje se stopnjuje v svoji ironični bizarnosti in doseže burkaški vrhunec z obredom poroke in priključitve nesmrtnim. Pohlepna sla po napredku trči ob starodavne navade, ki se jih oklepajo varuhi svetega gozda. Skozi roman ves čas odzvanja ključno vprašanje, kaj je resnično in kaj se dogaja le v avtorjevi domišljiji. V napeto, satirično dogajanje s humornimi vložki je vpet filozofski razmislek o osmišljanju avtorja skozi lastno pisanje. Pisatelj sicer išče smisel lastnega obstoja, svoj jaz in dušo, a v njun obstoj vse bolj dvomi. Duše postanejo razvrednoteno blago družbenega napredka. Morda je pisanje edina avtorjeva identiteta, ki še poseduje “tisto sveto”.
Klara in sonce
Roman je distopija, v kateri dovolj premožni starši osamljenim otrokom kupujejo humanoidne robote – umetne prijatelje (UP). Družba je močno uspešnostno naravnana, večina otrok je genetsko »nadgrajenih«, s čimer jim postanejo dostopne prestižne univerze, izobraževanje poteka preko elektronskih ploščkov, do stikov med mladimi prihaja na »interakcijskih srečanjih«, ljubezen je organiziran načrt … Glavna prvoosebna pripovedovalka je robot Klara. Kupi jo 14-letna deklica Josie, ki je hudo bolna – njena bolezen je nezaželeni učinek genetske nadgradnje. Klara se iz trgovine igrač preseli v Josiejino družino, kjer opazuje človeški svet in razmerja med ljudmi, ki jo obkrožajo (Josiejina mama, gospodinja Melania, dekletov prijatelj Rick …). Njena glavna naloga naj bi bila delati družbo Josie, biti kar se da dober UP, pred prodajo je bila kalibrirana tako, da prepoznava in imitira številna človeška čustva. Tisto, kar Klaro loči od drugih UP-jev, je višja stopnja možnosti opazovanja in zaznavanja ter pomnjenja podrobnosti, ima »najbolj sofisticirano razumevanje sveta« med vsemi roboti, po drugi strani pa že njene oči in možgani občasno ustvarjajo fragmentirano, na kvadrate razbito izkrivljeno sliko sveta. Njena reklamno posebna “super moč” opazovanja in interpretiranja dogodkov je postavljena pod vprašaj že v prvem delu knjige. Na ta način Ishiguro ustvari literarno “osebo”, ki je hkrati vsevedni in nezanesljivi pripovedovalec, s čimer avtor briljantno odpre novo razsežnost besedila – bralca med vrsticami izzove, da svet romana opazuje še boljše kot Klara in da ne zaupa samo Klarinemu »zbiranju na kup vseh teh spominov«. Z dometom razumevanja umetne inteligence in zaupanjem v človeško (bralčevo) inteligenco se Ishiguro poigrava vse do odprtega konca. Postopoma se bralcu razkrije, da funkcija UP v življenju distopičnih družin ni samo delati družbo osamljenim otrokom, pač pa nekaj veliko bolj globokega in morbidnega. Sonce ima v romanu vlogo transcendence, pomembne tako za ljudi kot za robote, ki so odvisni od sončne energije, je sila, h kateri se celo UP-ji naivno obračajo s svojimi prošnjami.
Roman močno presega navidezno variacijo še enega besedila o igračah, ki oživijo. Kar se navidezno začne z nedolžno naklonjenostjo otroka izbrani igrači v trgovini, se kmalu spremeni v močno umetniško kritiko sodobne družbe – preko zelo kompleksnega in posebnega literarnega subjekta skozi avtorjevo tenkočutno pero zakrvavijo in zabolijo številni pojavi sodobne družbe: genetski inženiring, obvezna uspešnost, prisilna družabnost, skrajno programirano življenje, medosebno odtujevanje, odnos do bolezni, racionalizacija spontanih medčloveških odnosov, družabni oportunizem, brisanje individualnosti, zamenljivost in minljivost ljudi … Za kontrast novemu svetu avtor v romanu pušča ostaline starega sveta – Rick, Josiejin prijatelj iz otroštva, ni genetsko nadgrajen, njegova mama je družbeno nepopularna, gospodinjska pomočnica, ki je najbolj pristno človeška, je tujka, Jesin oče izstopi iz kolesja uspešnosti … Delo bralcu odpira številna vprašanja (So v svetu, kjer so humanoidni roboti kaj hitro nadomeščeni z novimi izboljšanimi verzijami, lahko enako kruto nadomeščeni tudi ljudje? Kakšen je/bo odnos družbe do šibkih, bolnih, umirajočih? Lahko ljubezen izpodrineta storilnost in oportunizem? Lahko družba s kultom popolnosti sploh preživi? …)
Klara in sonce je Ishigurov osmi roman, prvi roman napisan po prejetju Nobelove nagrade leta 2017. Izhodiščna ideja je bila po avtorjevih besedah napisati besedilo za otroško slikanico, v delu so se ohranili nekateri elementi mladinske književnosti (motiv »žive« igrače, prvotna otroško naivna Klara, razvijajoča se najstnika Jesie in Rick, šolanje …), vendar je snov (tudi z avtorjevim raziskovanjem sodobnih družbenih pojavov – npr. genetski inženiring) prerasla v lucidno literarno umetnino.
Po romanu Klara in sonce bo kmalu posnet tudi film (režija Taika Waititi).
Mladenka pri oknu, večerna svetloba, modra obleka
Roman prepleta dogajanje v Nemčiji iz prve polovice 20. stoletja in sedanjost. Hannah ob obisku babice Evelyn opazi nenavadno pismo in nejevoljna starka ji dovoli, da ga prebere. V njem je Evelyn navedena kot edina dedinja premoženja trgovca z umetninami Itziga Goldmanna. Nacisti so mu po vzponu Hitlerja na oblast zaplenili dela mnogih znanih slikarjev. Seznam vseh del, ki jih je imel v lasti je izginil, ostal je le opis nekaterih slik, ki ga je zapisala Evelynina mama Senta. Hannah se loti iskanja izgubljenih umetnin in ob tem spoznava kruto družinsko preteklost. Burne nemške družbene razmere usodno posežejo v življenja Sente in Evelyn. V izogib klišejskosti avtorica razkriva pristne značaje vseh štirih protagonistk. Materinska vloga zanje ni samoumevna, na videz hladen značaj pa ne pomeni nezmožnosti ljubezni. Temačnejšo vsebino prekinjajo lahkotnejše prigode mlade Hannah. Življenje jo potegne v vrtinec toksičnih odnosov, ljubosumja in zamolčanih skrivnosti. Novinarka in pisateljica Alena Schröder je v ganljivem romanu delno popisala tudi lastno družinsko zgodbo. V Nemčiji je roman več mesecev zasedal prvo mesto na Spieglovi lestvici najbolje prodajanih knjig.
Fizika žalosti
Roman Fizika žalosti je delo, kjer Gospodinov potrjuje svoj zelo poseben in prepoznaven pisateljski glas. V besedilu, ki je hkrati zelo intimno in lucidno racionalno, zasebno individualno in obenem splošno človeško, nas avtor vedno znova preseneča z odmiki od ustaljenih literarnih poti in vsebinsko izvirnostjo.
Kljub temu, da je ta fragmentarni roman zgrajen iz drobcev spominov in razmišljanj različnih oseb in utrinkov čutnih izkušenj sveta iz bivanja ne samo ljudi pač pa tudi živali ali rastlin, ima roman dve zelo jasni pripovedni izhodišči: življenjsko zgodbo pripovedovalčevega deda in mit o Minotavru. Prvo zgodbo nam razkriva prvoosebni pripovedovalec – že ta je Gospodinovsko poseben, je namreč kombinacija nezanesljivega in vsevednega pripovedovalca. Že od petega leta pripovedovalca muči Neustavljivo goltanje knjig. Nekakšna bralna bulimija (str. 38), ki se razvije v patološko empatijo, obsesiven patološko-empatičen sindrom (str. 52) – bolezen, kjer naj bi se človek do te mere vživel v svet, ki ga obkroža, da izgubi samega sebe in doživlja zunanjost skozi zavest in čute drugega bitja. Preko takšnega pripovedovalca pisatelj postane nekakšna nevtralna univerzalna zapisujoča zavest, neobremenjena s spolom, telesno pojavnostjo, časom ali prostorom … jaz, ki se spremeni v mi, tu, ki postane povsod, zdaj, ki postane vedno in večno. Nekakšno veliko pisateljsko srce-cedilo, v katerem se zadržuje tisto, kar je ohranitve vredno. Preko takšnih drobnih spominskih, do podrobnosti izdelanih utrinkov nam pripovedovalec posreduje zgodbo svojega deda in tudi lastno odraščanje v Bolgariji, tako da ima besedilo tudi priokus razvojnega romana.
Drugi temelj romana je mit o Minotavru, (mitološkem bitju s človeškim telesom in bikovo glavo, ki je sad združitve bika in Pasife, žene Minosa, kralja Krete. Minotavra so zaprli v labirint, kjer je postal pošast, ki so jo hranili z ljudmi, vse dokler ga z Ariadnino pomočjo ne ubije Tezej). Gospodinov nam mit o Minotavru pokaže drugače – s pisateljsko ljubeznijo Minotavra očiščuje pošastnosti. Minotaver je v Gospodinovi perspektivi nedolžen zavržen otrok, zapuščen in pahnjen v temo, v sebi nosi sramoto, molk, brezno praznine in osamljenost, je brez krivde kriv in kaznovan … je pošast, ker so mu vzeli svobodo in ga v bitje groze spremenili tisti, ki bi mu morali dati ljubezen, a so ga zavrgli, skrili in zdresirali v podivjanega ljudožerca. Gospodinov kolektivni podobi pošasti postavi nasproti sliko, upodobitev iz 4. st. pnš., na kateri je – zelo podobno kot Marija s Kristusom – upodobljena Pasifa, ki v naročju pestuje Minotaverčka.
Minotavrova sled se skozi roman prikazuje skozi ponavljajoče prizore zaprte kleti, otroške osamljenost, zapuščenosti, v številnih tragičnih človeških situacijah. Minotaver je pol človek pol žival: torej povezuje človeško in živalsko, ustvarja univerzalnost, hkrati je tudi prispodoba sodobne družbe (ki ekološke in etične probleme skriva v politične labirinte) in človeške duše, v kateri skrivamo svoje lastne temne pošasti – žalosti, s katerimi se težko soočimo.
Za roman je značilna bogata medbesedilnost, besedilo je razbito na oblikovno zelo raznolike kratke enote z naslovom, posamezna poglavja so blizu esejem, ki so podprti z ilustracijami in bibliografskimi viri (npr. poglavje o Minotavrovi smrti), pojavljajo se seznami, poezija, dialogi, avtobiografski zapisi … Tudi vsebinsko je besedilo (poleg dveh že predstavljenih nosilnih stebrov romana) zelo pestro (ljubezenske izkušnje, vojne, skrivni nezakonski otroci, vsakdanje življenjske razmere, literarno ustvarjanje, kvantna fizika …). Avtor mestoma skače v knjigo in bralca na poti skozi besedilo prijazno spremlja (Dajmo, tukaj počakajmo na duše raztresenih bralcev – str. 30).
Delo je v originalu izšlo leta 2011, v Slovenskem prevodu Boruta Omerzela leta 2015. V Sloveniji je avtor znan in uveljavljen, leta 2015 je gostoval na festivalu Fabula, pred obravnavanim romanom je bilo v slovenščino prevedeno njegovo delo Naravni roman, leta 2022 roman Časovno zaklonišče (oba v prevodu Boruta Omerzela). Fizika žalosti je v Sloveniji zaživela tudi na gledališkem odru (Anton Podbevšek Teater, premiera 2016, režija Tjaša Črnigoj).
Literarna poslastica za bralce, ki jim je pri srcu sodoben evropski roman z avtorjevo tipično grenko-sladko atmosfero in presenetljivo živimi, ganljivo podrobnimi utrinki spominov, ki z zapisom bogatijo in potrjujejo enkratnost in dragocenost posameznika.
Japonske novele
Alma Maksimilijana Karlin je svetovna popotnica, poliglotka in pisateljica slovenskih korenin. Po študiju jezikov v Londonu se je Celjanka kmalu odpravila raziskovat svet. Leta 1922 je po dolgem čakanju končno prejela vizo za Japonsko. O svoji poti na Japonsko je pisala tudi v potopisnem romanu Samotno potovanje. Japonske novele pa se od potopisne forme še odmikajo, saj gre za literarno delo. V štirih novelah je Alma skozi vsakodnevne drobce zapisala vtise o tamkajšnjem življenju. Mladi Japonec Jamavaki se poln vtisov in dvomov o lastni identiteti vrača s študija na Zahodu. Najlepša gejša Tokia Zlata kopriva budističnemu duhovniku prinese svojega otroka, saj zanj želi boljšo prihodnost. Tokinoye je naveličana moževe nezvestobe, a prejme moder duhovni nasvet in se vda v lastno usodo. O Čo san skrušena po smrti otroka izve, da veličastni vojskovodje ne morejo prekositi skromnih modrecev. Vse štiri zgodbe druži vpetost likov v japonsko, verujočo tradicijo, kjer za največje vrednote veljajo modrost, poduhovljenost ter družina. Avtorica v novelah izkaže izjemno zmožnost vživljanja v življenje na Japonskem. Ujame bistvo njihovega načina razmišljanja, prepredenega s tradicijo, duhovnostjo, vero in modrostjo. Slogovno je besedilo jezikovno bogato in slikovito. Iz pisanja veje Almina ljubezen do dežele vzhajajočega sonca, kjer je preživela več kot leto dni. Opombam in Alminim avtorskim ilustracijam je dodana še bogata spremna beseda prevajalke Jerneje Jezernik, ki popiše avtoričin opus in okoliščine nastanka njenih del o Japonski. Gre za drobno knjižico z bogato vsebino. Mojstrica Alma Karlin tudi tokrat ne razočara.
Cica v metroju
Francoski pisatelj Raymond Queneau je znan predvsem po svojih eksperimentalnih literarnih stvaritvah, v katerih preizkuša in raziskuje jezik v njegovi plastični gnetljivosti z željo, da bi ga oživil utesnjene literarne predvidljivosti, pa tudi, da bi poudaril veljavo žive, govorjene francoščine, ki se od zborne izreke pogosto suvereno odvrača. Zato je njegova dela težko prevajati in zahtevajo odličnega poznavalca jezika, v tem primeru je bil to Aleš Berger. Roman, s katerim je postal Queneau med bralstvom najširše prepoznaven, je Cica v metroju, izdan že leta 1959 in v slovenščino preveden leta 1978, ponatisnjen leta 1994 ter v letošnjem letu ponovno. Gre za zgodbo, ki se odvije v šestintridesetih urah, kolikor jih v Parizu preživi podeželska mladoletna neotesana nesramnica Cica, ki jo je svojemu bratu Gabrijelu pripeljala Ivanka Potresulja, Cicina mama s krvoločno preteklostjo, da bi se v miru pozabavala s svojim novim ljubimcem. Metro je zaradi stavke zaprt, kar Cico spravi v precejšnjo nejevoljo, a se hitro zamoti drugače. V zgodbo počasi kapljajo raznorazni čudni tipi in tipinje, vsi že ali pa šele povezani z Gabrijelom, barskim plesalcem in preko njega s Cico, med katerimi se spletajo takšne in drugačne vezi, pomensko pa svoj glas pripovedi posoja tudi papagaj. Dialog odigra v romanu, ki deluje kot nekakšen gledališki ali filmski scenarij in so ga v igro in film tudi dejansko prenesli, osrednjo vlogo – prav z njegovo (po)močjo je avtor skoraj do potankosti orisal karakterne posebnosti oseb; s pomočjo jezika jih je prikazal v vsej njihovi naivni živi sočnosti / šibkosti. Bralec se lahko zabava na površju, če pa si podrobneje ogleda besede, iz česa in kako so narejene, tudi imena in priimke, vse skupaj postane še bolj zabavno. Queneau ima namreč velik dar za (črni) humor. Nevsakdanje, osvežujoče, duhovito, zafrkantsko, igrivo in iskrivo (predvsem jezikovno) potovanje.
Brazgotine
Heloise Kaldan, novinarko časopisa Demokratik Dagblad smo bralci spoznali že v avtoričinem prvencu z naslovom Smrdljivka. Tokrat jo preseneti neželena nosečnost. Ni prepričana, ali je po nedavnih travmah pripravljena na resno razmerje s partnerjem Martinom Duvallom in skrb za otroka. Heloise pa ni edina, ki se sooča s svojimi demoni iz preteklosti. Kmalu jo prijateljski odnos z detektivom Erikom Schäferjem potegne v njegov zadnji primer, ki je šokiral celotno Dansko. Po navodilih vodje mora napisati senzacionalen članek o desetletnem dečku Lukasu, ki je nekega dne iz šole izginil neznano kam. Njegov profil na družbenem omrežju razkrije, da se je pronicljivi deček močno zanimal za pareidolijo. Gre za iskanje in prepoznavanje obrazov, vzorcev v vsakdanjih stvareh. Med drugim je objavil fotografijo razpadajočega skednja, katerega vrata spominjajo na obraz. Se deček morda nahaja tam? V preiskavi se odkrivajo tudi mnoge druge sledi in policija se vse teže v enaki meri posveča vsem dokazom. Odkritje okrvavljenega Lukasovega nahrbtnika primer poveže z nekdanjim vojakom, ki trpi za posttravmatskim stresnim sindromom. Avtorica z natančnostjo preiskovalne novinarke spretno poveže vse niti in pred nami razgrne pretresljivo zgodbo o družinskih in vojnih travmah ter neusmiljenem maščevanju. Anne Mette Hancock je večkrat nagrajena danska pisateljica, ki jo že postavljajo ob bok največjim mojstrom kriminalnega žanra, kot so Nesbo, Grisham in Lackberg. Leta 2020 je postala danska pisateljica leta. Preobrati v njenih zgodbah se kar vrstijo, zato je roman neodložljivo in napeto branje vse do zadnje strani.
Mestece Galveias
José Luís Peixoto, ki ga omenjajo kot enega najbolj nadarjenih portugalskih pisateljev, je v svojem kompleksnem romanu Mestece Galveias, kritiško izpostavljenem z nagrado oceanos, portugalsko različico bookerja, opisal življenje preprostih, neizobraženih, od preostalega sveta ločenih ljudi, živečih v Galveiasu, majhni podeželski vasici odročne in revne pokrajine Alenteja, kjer se življenje odvija v povsem drugačnih pogojih in ritmu kot v razvitejših mestnih središčih. Galveias je tudi dejansko avtorjev rojstni kraj in je z njim še vedno globoko povezan, predvsem zaradi spokojnosti, ki ga nudi tisto okolje, pa tudi zaradi osebnih korenin, ki jih avtor ni presekal. Ta kraj je bil dolgo časa, vse do avtorjevega 18. leta, edini svet, ki ga je poznal – poleg tistega, ki ga je začel vzporedno odkrivati v knjigah, ki si jih je lahko enkrat mesečno izposojal ob obiskih potujoče knjižnice. Zgodba je umeščena v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas avtorjeve mladosti, in avtentično prikazuje takratno podeželsko življenje, surovo povezano z naravo (vremenom, obdelovanjem zemlje, živalmi) in njenimi cikli rojevanja in smrti. Preživetje je bilo težko in razpoloženje dokaj depresivno, odraslo prebivalstvo v precejšnjem deležu nepismeno, perspektiva prihodnosti pa ni segla dlje od napovedovanja letine in od nje odvisnega preživetja. Nič drugače kot drugod so nenapisano zgodovino kraja ustvarjale predvsem osebne zgodbe posameznikov, ali natančneje: njihove med-osebne zgodbe. Zamerljive, spotakljive, pohujšljive in predvsem večinoma nesrečne. Avtor jih v romanu sicer prepleta, a ostaja med njimi tudi veliko neizrečenega in zavitega v skrivnost. Bralec, ki jih sprva dojema kot ločene pripovedi, kasneje spozna, da so še kako povezane, in znajde se na dokaj nevajenem terenu, saj jih med seboj težko povezuje. A prav v tem je izziv: ne težiti k popolnemu nadzoru pripovedi, a vseeno slediti vsem podrobnostim. Zgodba namreč ne ponuja niti osebne katarze niti velikih spoznanj, ta zgodba predvsem samo pripoveduje, kar pa avtorju ne zamerimo, saj je njegov jezik nadvse nežen in poetičen. Avtor tudi ničesar ne moralizira, ljudi nepristransko, s povsem krščanskim razumevanjem, prikazuje v njihovi naravni grešnosti, ki pa ni zgolj njihova, je od nas vseh. Zato avtorjev tihi poziv, da se zazremo tudi vase in v sebi in svojih zgodbah prečešemo, kar je gnilega in površini skritega. In tega ne ignoriramo, saj pomembno greni naša življenja. Kot tista nepoznana, zunajzemeljska stvar brez imena, po žveplu smrdljiva gmota, ki je (simbolično) zastrupljala življenja ljudi v Galveaisu in se zanjo niso zmenili, vse dokler se ni med njimi po dolgem času spet pojavilo nekaj nedolžnega, kar jih je spomnilo, da je lahko življenje tudi drugačno, manj otopelo in vpeto tudi v (skupno) prihodnost.