Kanadska večkrat nagrajevana pisateljica Dominique Fortier je za svoje delo prejela številne nagrade, za pričujoč roman tudi Renaudotovo. V njem poleg nekaterim vmesnim postajam svojega življenja, ki se osredotočajo na vprašanje, kje oz. kaj je tisto, kar nam predstavlja dom in predvsem kako ga za-čutimo in se v njem po-čutimo, v prvi vrsti sledimo romansirani biografiji tenkočutne angleške pesnice Emily Dickinson, ki je najzgodnejša otroška leta in odraslost preživela na posestvu Homestead in se je počasi, a dosledno vse bolj umikala v osamo, v samoto in tišino, ki so ji edine omogočale, ‘da se je spustila v osrčje stvari globoko v sebi’, in jo edine (poleg njene sestre Lavinie) varovale pred raztelešenostjo zunanjega sveta, pregrobega za rahločutno opno pesničine intime, varujočo njena še subtilnejša občutja, razpeta na meji med svetom, pesmijo in neizrekljivim. Nadvse krhek, nadvse nežen, nadvse poetično izpisan roman, v katerem avtorica premišljuje tudi o naravi pesniškega (ali nasploh literarnega) ustvarjanja, poln tišine, poln lepote.
Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)
Smisel rože
Živeli so – in med njimi kdo še vedno diha – otroci cvetja, opiti z radostjo in optimizmom, brezbrižno vzhičeni nad možnostmi svobode, zasanjani v veri spreminjanja sveta k pravičnejšemu jutri, nemalokdaj melanholični, nestanovitnih razpoloženj in samoljubni v svojih uživancijah. A življenje dolg izstavi vedno, če ne prej takrat, ko človek trči ob iztekajoči se čas preostalih svojih dni in se predenj postavi vprašanje po smislu – biti, početja in prehojenega življenja. Ivo Svetina. Dosegel je svoj sloves. Živel je polno. Okušal vseh vrst žuborenja in hrumenja, ekstatično je segal gor in gromko padal dol. Sanjal je in hrepenel. Zadajal rane in jih tudi sam trpel. Odkrival najfinejše niti stvarstva in spregledoval najočitnejše resnice. O tem je ta knjiga. Misel, ki si želi biti osebna in se iskrenosti in sami biti življenja ne le tesno približuje, pa od njiju tudi vešče beži. To avtor prizna tudi sam. Nekaj pa je nedvomno, četudi se dvom v pesniku naseljuje: noro lepo ga je brati, četudi mestoma (jaz) z vrednotnim in čustvenim odmikom.
Pol temni
V na videz vsakdanji sodobni Evropi se v knjigi Pol temni z življenjem navadnih ljudi prepletata dva različna, a povezana svetova: vsakdan belih in življenje črnih vešč s posebnimi sposobnostmi, med katerimi že dolga leta potekajo krvavi boji in maščevanja. Nathan je poseben. Kot sin zloveščega črnega veščca, ki za seboj pušča sledi smrti, in mrtve bele vešče, je njegov obstoj že od samega začetka boj za preživetje. Izobčen je iz družbe, edina prijatelja sta mu pol-brat in pol-sestra, Svet belih opazuje vsak njegov korak in zaljubi se v edino dekle, ki mu je prepovedana. Z odmevnim očetom nima stikov, toda bliža se Nathanov sedemnajsti rojstni dan. Vsak veščec mora ob tej priložnosti prejeti od starša tri darove, ki v mlademu veščcu nato zanetijo zametke čarovniških sposobnosti, v drugem primeru pa dočakajo bolečo in zagotovo smrt. Vedno ostrejši zakoni glede življenja črnih veščcev in bližajoč se rojstni dan Nathana potisnejo v smrtonosno igro boja in čarovnije, kjer pa se odločitev o življenju in smrti bliža z vsakim sončnim zahodom.
Pol temni je mednarodna uspešnica avtorice Sally Green, ki je bila leta 2014 uvrščena v Guinnessovo knjigo rekordov kot najbolj prevedena knjiga avtorjevega prvenca (pred izidom). Prevedena je bila namreč v 45 jezikov pred izdajo pod okriljem založniške hiše Penguin books. Avtorica, ki prihaja iz Anglije, je tekom življenja opravljala mnoga dela, v 2010 pa je pričela s pisanjem knjige, ki ji je spremenila življenje. Gre za napeto, fantazijsko pustolovščino o fantu, ki poskuša preživeti v svetu, ki mu ni naklonjen. Skozi kratka poglavja se prepletajo tematike moralnosti in nasilja, ljubezni in zaupanja ter čarobnosti in resničnega življenja. Delo je posebno zaradi prvoosebnega pripovedovalca, ki bralca potegne v misli glavnega junaka, skozi katerega oči opazujemo svet. Avtorica navdih za roman pripisuje čudovitim hribom severnega Walesa, pohodniški poti Sandstone v Angliji ter dolini Lötschental v Švici, kjer je tekom pisanja velikokrat pohajala in katerih lepote lahko opazimo tudi v knjigi.
Zgodba Pol temni se nadaljuje v delu Pol divji, prejela pa je tudi televizijsko adaptacijo pod imenom “The Bastard Son & The Devil Himself”, ki je premiero doživela oktobra 2022 na Netflix-u.
Morež : deset kratkih zgodb
Jani Mlekuž v svoji zbirki desetih kratkih zgodb spretno prepleta elemente družine, narave, spomina, izročila in življenja. Pripoveduje zgodbe o dedku, ki je bil mojster pripovedovanja najrazličnejših zgodb, o gozdnem možu brez imena in tujcu, o potovanju sličice spomina iz sedanjosti v preteklost. Zapiše zgodbo o fantu in dekletu, ki oživita iz ilustracije stare žene s pomočjo gospodarjev gozda in neba. O očetu in sinu ter beli ovci z zvoncem. O vaščanu Matiju, ki zbira podobe življenja, in njegovem srečanju z mlado črnolasko. Piše o odvetnici z ostrim jezikom, ki se izgubi in poškoduje v gorah, kjer pa naleti na vaškega samotarja. O dvojčkih, katerih želje in upanja usmerijo njuna življenja v dve različni smeri. Nazadnje pa se zbirka kratkih zgodb zaključi z pripovedjo o Morežu.
Za ljubitelje metafor in zgodb o preprostih ljudeh ter naravi, je Morež odličen predlog za branje. Prvih nekaj pripovedi je bogatih z metaforami o naravi, času in spominu. Za tiste, ki pa jim metafore ne ležijo, je bilo napisano zadnjih nekaj zgodb v knjigi. V vsakem primeru pa si ob poglobljenem branju skozi avtorjeve besede živo predstavljamo potek pripovedi, ki se v mislih odvija kot na filmskem platnu. Za lažje razumevanje je na koncu knjige krajši seznam narečnih besed s pojasnili.
Jani Mlekuž iz Loga pod Mangartom svoje življenje prepleta z zanimanjem za književnost in literarno ustvarjanje. Četudi je slednje prišlo do uresničitve dokaj pozno, Janija to ni ustavilo pri pisanju. Svojo literarno pot je uradno začel leta 2010 z izdajo knjige Sanje nikoli ne umrejo s soavtorji kot posvetilo sedmim žrtvam hudega plazu, ki se je dogodil njegovemu domačemu kraju. Naslednje delo je načrtoval skupaj s fotografom in popotnikom Bogdanom Kladnikom ter je leta 2016 v poklon priljudni pasmi sibirskega huskija izdal knjigo v angleškem jeziku z naslovom Siberian Husky, my friend, my companion. Morež pa je Janijevo tretje literarno ustvarjanje in prvo samostojno delo, ki ga je izdal s sodelovanjem z Literarnim klubom Bovec. Po besedah avtorja je z zbirko kratkih zgodb svojemu domačemu kraju poskušal povrniti za vsa dolga leta čarobnega zavetja, ki jih je bil deležen kot otrok.
Sveti Anton Prašičkar
Četrti romaneski triptih avtorja Saše Vuga postavi v središče dogajanja 3 osebe, ki jih povezuje temačna preteklost in negotova prihodnost. Domoznanec se osredotoči na zgodbo mladega, vsakdanjega fanta Rafka Karlina in na usodo, ki mu je bila določena v življenju. Drugi roman v knjigi, s katero si deli tudi naslov, je Sveti Anton Prašičkar. V njem spoznamo Evstahija Čargo, moškega naveličanega človeškega telesa in življenja. Težka preteklost in obilica preprek ga pripelje do želje, da bi se spremenil v prašička. Razplet njegove zgodbe se lahko konča na pozitivni ali pa žalostni noti – individualni pogledi na delo ustvarjajo mnoga mnenja. Zadnje delo v triptihu pa ima naslov Mrtvaški ples, kjer se Matko Sovdat intimno sreča z zelo nenavadnim dogodkom – mrtvaškim plesom, na koncu zgodbe pa konča mrtev v ribniku, kjer je rad ribaril. Kaj točno se je zgodilo med tema dvema dogodkoma? Knjiga Sveti Anton Prašičkar je jezikovno bogato in premišljeno delo vrhunskega pisatelja, ki pa ni namenjeno lahkotnemu branju. S prepletanjem sedanjosti in preteklosti na bregovih reke Soče in vključevanja verskih, vojnih in družbenih elementov, avtor poskrbi za zanimivo branje, polno spretno ustvarjenih grotesknih prizorov.
Saša Vuga, rojen na Mostu na Soči, je sodil med glavne oblikovalce slovenskih umetniških besedil v Sloveniji. V mladih letih je študiral na Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral iz slovenistike in primerjalne književnosti. V svojih delih se je ukvarjal z različnimi tematikami življenja, vse od duhovnosti, vojne, vrednot človeštva, smisla in vere. Največ pozornosti je med družbo vzbudila nova oblika pisanja, ki je dandanes tipična za Vuga – romaneski triptih. Gre za skupek treh krajših romanov v eni sami knjigi, ki pa so med seboj povezana z eno skupno točko. Vugov stil pisanja je ironičen, s kančkom metaforičnosti in izrazito ekspresivnim jezikom. Tekom življenja se je osredotočil na pisanje otroške poezije, romanov, novel, televizijskih dram, potopisnih in drugih proz ter za svoje delo prejel nekaj nagrad. Med te lahko štejemo nagrado Prešernovega sklada leta 1979, Prešernovo nagrado leta 1998, Bevkovo nagrado leta 2001 in Zlati red za zasluge RS leta 2010.
Včasih, ko v Grapi prespim
Kratke lovske zgodbe Jožeta Lebana-Drolča obarvajo doline Tolminske in Baške grape pa vse do visokih vrhov in gora Posočja na skrajnem severozahodu. Skozi spretno tkane zgodbe in vključevanjem narečnih besed Včasih, ko v Grapi prespim oživlja preproste dneve posoških lovcev. Dogodivščine otvorijo resnične zgodbe, ki so se v življenju pripetile avtorju ali njegovim prijateljem. Kaj se je dogajalo pod Jehlcem? Kdo je bil Podorehov Ivan? O Bertiju in gamsu, ki je prekoračil lovsko mejo in veliko več. Posebnost knjige so t.i. košči, prebliski mnogih manjših dogodivščin na koncu zgodb obarvani v zeleno barvo, ki se na nek način navezujejo na glavno osebo zgodbe ali na kraj, kjer se spomin odvija.
Drugi del knjige je namenjen zgodbi o Lukežu. V tihi dolini se proti domu skozi temo večera odpravlja zviti divji lovec Lukež. Njegovo pot prekine gospodar Graparjeve domačije, ki ga v želji za manjšo uslugo povabi na požirek žganja. Ta noč je dogodek, ki počasi, a vztrajno, poveže življenje samotarja z mladim, radovednim Graparjevim sinom Tinčkom. Skozi mnoga srečanja do tedaj naprej se osamljeno srce starega divjega lovca končno počasi odpre nedolžnemu in iskrenemu zanimanju mladega fantka za naravo in življenje, nad njima pa visi grožnja vojne in preteklost, ki se ne želi prepustiti toku času. Z prelepimi slikami živali in scen ter bogatim besediščem je knjiga »Včasih, ko v Grapi prespim« ena najlepših del Zgornjega Posočja. Predstavlja lahkotno branje, primerno za piknike v naravi, kjer se lahko tudi bralec sreča z divjimi živalmi, ki jih skozi besede naslikajo zgodbe. Spremno besedo je napisal Franc Černigoj, za čudovite ilustracije živali in prizorov v knjigi pa je poskrbel Milan Samar. Konec knjige krasi slovar narečnih besed za lažje razumevanje.
Jože Leban je svojo mladost preživel ob reki Bači. Po pridružitvi Lovski družini Ljubinj je lov postal konstanta v njegovem življenju, kar pa je spodbudilo tudi avtorjevo pisateljsko pot. Začetke ustvarjanja je več kot deset let zaznamovala lovska kronika, obogatena z izkušnjami ter doživetji njegovih lovskih prijateljev. Poleg pisanja pa se je Jože posvetil tudi zbiranju zgodovinskega pisnega in slikovnega gradiva o njegovih prednikih. Delo Jožeta Lebana bi se nadaljevalo še dolgo v prihodnost, če mu ne bi načrtov prestregla neozdravljiva bolezen. Včasih, ko v Grapi prespim je njegovo zadnje delo, na katerem je delal pred smrtjo. Kot je zapisal v enem njegovih zadnjih pisem: »Vsaka stvar se nekoč konča in tudi nekoč začne. Tako življenje kot početje. Le začetka se človek ne zaveda, konec pa začuti. Je že prav tako.«
Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo
Med Idrijo in Sočo je bilo med leti 1895 in 1985 območje mnogih sprememb. V knjigi Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo sledimo osebnim pričanjem Franca Jerončiča skozi leta in dogodke, ki so se zvrstili na tem območju. Kakšen je bil pravilni postopek varovanja mrliča? Kako je Bepo Čedonov iz vasi Berdoni v Čedadu ostal brez 2 konj? Zapisana je zgodba o nesporazumu glede dveh Kostanjevic na Primorskem in posledice, ki je to prineslo mlademu Blažiču. Andrej Žnidarčič spozna, zakaj je potrebno pred pletenjem »čalabonov« pravilno izmeriti vse mere. Kako se je Darko Žnidarčič pripravljal na traktorski izpit? O prvem mlinu na električni pogon na Kolovratu. Vse te in veliko več zgodb je zbranih na enem mestu za bralce, ki jih zanima pričanje človeka, polnega izkušenj in spominov. Skozi kratke, duhovite, kronološko urejene zgodbe je predstavljeno realno dogajanje na območju Posočja kljub temu, da se dogajalni prostor skozi knjigo širi ter krči vse do Francije, Italije, Gorice in veliko dlje. Beneška Slovenije ostaja v knjigi centralna točka dogajanja, saj so zbrane zgodbe na takšen ali drugačen način povezane s tem območjem. Simpatične zgodbe na lahkoten način obudijo spomin na Kolovrat v času številnih zgodovinskih prelomov, ki pa niso omejeni le na prvo, drugo svetovno vojno in begunstvo, partizanstvo, industrializacijo in spremembo političnega sistema, SFRJ – gre za vsakdanje zgodbe vsakdanjih ljudi, ki so povezane s tako socialnimi kot tudi političnimi spremembami. S preprostim, a narečno bogatim jezikom, predstavlja delo velik prispevek k ohranjanju navad, obredov in značilnosti omenjenih krajev in ljudi.
Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo je tretje delo avtorjev Zorana in Franca Jerončiča. Knjiga obsega 75 resničnih zgodb iz življenja Franca Jerončiča, ki ob pomoči Zorana skozi kratke, vsebinsko samostojne zgodbe bralcu naslika celostno sliko. S preprostimi, črno-belimi ilustracijami so knjigo opremili Franc Jerončič, Barbara Kožlin, Neja Nedoh, Gregor Jerončič in Lidija Jerončič, spremno besedo o delu in avtorjih pa je napisal Adrijan Pahor. Za lažje bralčevo razumevanje narečnih oz. slogovno zaznamovanih besed je na koncu knjige priložen tudi slovar narečnih besed in opombe. Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo je tretje delo, pri katerem sodelujeta tako sin kot oče – pred tem sta že izdala knjigi Življenje na Kanalskem Kolovratu in Bratje Slovani.
Prav’ce pod Krnom
Prav’ce pod Krnom je ena izmed redkih kolaborativnih avtorskih del, ki izhajajo iz Posočja. Gre za zbirko 15 pravljic različnih avtorjev, med katerimi se pojavi pripoved o dekletu, ki pred težko sedanjostjo beži v preteklost, polno objemov in topline. Vas, ki za vse tegobe in nesrečo krivi bajeslovne krivopete. Zapisana je pravljica o mladem in umazanem dekletu po imenu Škundra, ki naj bi po besedah prerokbe postala kraljica Nadiže. O stavi med mrežnarjem in hudičem, ki pod Kojco pusti luknjo v tleh. O zviti lisici in levu. O štruklju, ki je želel ugotoviti iz kje prihaja in štruklju, ki ni maral zabav. Dečku in zmaju iz živosrebrne Idrije ter o najboljšem gledalcu televizije na svetu in veliko več.
V tej zbirki pravljic lahko z omembami krivopet in zmajev zasledimo drobce slovenske mitologije. Skozi zgodbe se pred bralčevimi očmi pojavljajo klasični elementi pravljic, kot so govoreče živali, živi predmeti, zlobci in princeske, družinske tematike in srečni konci. V središču dogajanja je sodobna in pretekla Posoška dolina z mnogimi skritimi naravnimi biseri, kjer se junaki pravljic spopadajo s svojimi težavami. S kratkimi poglavji in preprostim jezikom so Prav’ce pod Krnom lahkotno branje za odrasle, lahko pa po delu posegajo tudi mlajši. Knjiga nudi bralcem kratek, a sladek vpogled v domišljijo prebivalcev Zgornjega Posočja in prijetno branje v samoti ali v družbi. Posebno zanimivost predstavlja ena izmed pravljic, ki je v celoti napisana v narečnem jeziku.
Kulturno društvo Posočje, Benečija, Rezija že vrsto let pripravlja literarne večere, kjer se v družbi vaščanov manjših Tolminskih in Kobariških vasi bere knjižice, kot so Prav’ce pod Krnom. Društvo vodi Marjeta Manfreda Vakar. Leta 2020 se je druženje preselilo v vas Krn, po čemer je dobila knjižica tudi ime. K vsebini sta prispevala KD Nit z uvodno besedo o vasi Krn in Rok Alboje z uvodno pesmijo Izčrpana pravljica.
Zarasle stezice
V prelepi dolini Baške grape se skriva majhna vasica, kjer še danes prepevajo ptički in otroški glasovi. Dom je tudi avtorju knjige Zarasle stezice, ki se skozi nabor kratkih zgodbic spominja svoje mladosti. Zgodbe so čudovite in nedolžne vsaka po svoje. Nekatere nas popeljejo v preprostejše čase življenja na vasi. Druge nam pričarajo nasmeh na obraz ob prebujenem spominu na naše lastno otroštvo in vragolije, ki smo jih ušpičili kot otroci. Ob nekaterih se spomnimo vseh pogovorov s starši ali starimi starši o njihovih dolgih in težkih poteh v šolo. Skozi otroške oči nam zgodbice pričarajo enega najhujših sovražnikov otrok na vasi: kače. Pojavijo se kapljice krvi in solze, ki jih starši z ljubeznijo obrišejo z lic. Vsem je skupen spomin na pretekle čase. Tako kot deček v knjigi smo tudi mi vsako leto starejši, a še vedno z ljubeznijo in kančkom žalosti obujamo spomine na našo mladost.
Konec knjige spremljajo spomini na resnične osebe iz Cvetovega zgodnjega življenja. V delu Zrasle stezice so vključene slike in opisi starih vaških posebnežev, ki se jih avtor dela spomni. Kakšno je bilo življenje svojeglavega starega Malinkarja in zakaj je imela Pajštuarjeva Lojza med vaščani sloves čarovnice? Kako se je močni Martinkov Martin leta in leta izogibal vpoklicu v vojsko? Kako se je razpletlo življenje pametnega črnolasega Miha Marjana?
Cveto Zgaga prihaja iz Baške Grape. Že od malih nog ga je življenje poneslo k pisanju spisov, k slovenski besedi in v kasnejših letih tudi k etnologiji, zgodovini in fotografiji. V družbi svoje družine je te spretnosti in znanja nadgrajeval, rezultati let raziskovanja pa so vidni v domačem oz. hišnem muzeji v Bači. Izsledke mnogih njegovih raziskav z območja gornje Bače so pričeli objavljati lokalni časopisi in revije, besedilo pa so pričele krasiti tudi njegove lastne fotografije. Zarasle stezice spremljajo uvodne besede Jelke Urbas Kopinja, Nadje Valentinčič Furlan ter Žarka Rovščka ter ilustracije talentirane Petre Žiberne. Za ohranjanje spomina na življenje in delo Cveta Zgage je poskrbela njegova žena Olga Zgaga, ki je na koncu knjige zapisala krajši življenjepis. S tem je tudi njegovo življenje zapisano na papirju, kot je to Zgaga storil za mnoge vaščane domačega kraja.
Lovim pomladni veter
Ob dvojnem jubileju slavnega slovenskega pisatelja Cirila Kosmača je v knjigi Lovim pomladni veter izšla kolekcija 33 novel, ki so bile pred tem objavljene le v raznih časopisih in revijah tekom avtorjevega življenja. Kot narod smo namreč v letu 2020 obeleževali 110 let od rojstva ter 40 let od Kosmačeve smrti in delo Lovim Pomladni dan je poklon današnje družbe njegovemu ustvarjanju. V knjigi zasledimo novele in črtice kot so Medvejke, Beli konj, Potepuh Najdu, Hiša št. 14, Na sveti večer, Obisk, Poletje, V žagi, Zlato, Prebujenje, Zgodbe o razbojnikih in sodnikih ter mnoge druge zgodbe, ki v obujajo v sodobni družbi spomine na preteklost.
Bralec se pri branju spoznava z novelami, ki so bila skozi čas pozabljena in so v tem delu pridobile novo podobo in prepoznavnost. Sooča se s prvoosebno izkušnjo avtorja s fašizmom in fašističnimi ječami, obdobjem begunstva na Evropskem prostoru, partizani in njihovem krvavem boju, družino, tigrovskem uporu, ljubeznijo in veliko več. Vsaka novela predstavlja svet zase in bralcu ponudi vpogled v avtorjevo razmišljanje ter dogajanje v času zgodnjih tridesetih pa do konca petdesetih let 20. stoletja.
Dela za Lovim pomladni veter sta izbrala Nanča Kosmač Kogej in Andraž Gombač. Za uvodno besedo in zahvalo na koncu je poskrbel Andraž Gombač. Knjiga ob branju učinkuje kot avtobiografija celotnega slovenskega naroda, ne samo avtorja samega. Posebna zanimivost dela je ilustracija belega konja na naslovni platnici, ki je Cirilu Kosmaču predstavljal simbol svobode.