Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Sontia I.

Sontia I. avtorja Mitja Miklavčiča je sklop pesmi, posvečenih ljubezni do smaragdne reke Soče, ljubezni kot čustvu, občutku, stanju in tudi prebliskom, krajem in razmišljanjem. Soča je muza mnogih pesnikov. Že Simon Gregorčič je prepoznal njeno lepoto in nedotaknjenost, v sedanjosti pa ji svojo ljubezen izraža tudi Mitja. Od poti do barve reke, od ritma valov do čustev, ki jih vzbuja, avtor skozi prvih 10 pesmi izrazi svoje občudovanje. Pozornosti pa avtor ni namenil le biseru Posočja, temveč je skozi verze in rime razmišljal tudi o ljubezni do sočloveka, ljubljenih oseb in prijateljev. Te pesmi bralcu nudijo intimen vpogled v razmišljanje avtorja o ljubezni kot je, komu je namenjena in kdo jo v življenju občuti. Zadnji del knjige je namenjen poeziji z različnimi tematikami. Na plan pridejo posvetila pomembnim slovenskim kulturnim dnevom, krajem, avtorjevim razmišljanjem in osebam. Po besedah avtorja si knjigo vzemite v roke, udobno naslonite in preberite kakšno pesem v prostem času. Bralec lahko v delu uživa brez kakšnih koli predhodnih izkušenj v branju poezije, saj so pesmi simplistične, a polne ljubezni, čustvovanja in globokega razmišljanja človeka, ki je v življenju ogromno izkusil.

Mitja Miklavčič prebiva v Bohinju. Svoje pesmi je pred izdajo tiskane izdaje zbirke poezij pisal v zvezke, ki pa so bili skozi leta izgubljeni času. Iz zaprtih zvezkov so leta 2011 pesmi ugledale luč sveta na internetu, kjer je avtor ustvaril spletno stran za deljenje svoje poezije s širšo družbo. Skozi pisanje in ustvarjanje si avtor čisti dušo in celi čustvene rane, ki mu jih je prizadelo življenje. Kljub temu ostaja optimističen in o življenju piše kritično, a realistično in nežaljivo. Pri ustvarjanju Sontia I. se mu je z ilustracijami, ki spremljajo pesmi, pridružil oče Vid Miklavčič.

Goriške pesmi

V zbirki poezije Ljubke Šoli je bralec deležen velikega nabora tematsko različnih pesmi, ki jih je tekom življenja zapisala pesnica. Pišejo se verzi pesničinega pozdrava pokrajinam njenega življenja, med katerimi zasledimo imena kot so Gorica in njena okolica, Goriška Brda in Vipavska dolina. Narava je harmonična, pojavljajo se elementi lepote in svetlobe. Poletja. Češenj in breskev. Oglasijo se razigrani in razgibani glasovi otroškega življenja, radosti, šolskega vsakdanjika ter veselja. Vedno pa skozi pesmi izžareva pristna otroška življenjska energija. Pesmi z verskim tonom se pojavijo v delu z naslovom Odsevi večnosti, kjer pridejo na plan verzi o zaupanju in verovanju v Boga. Izrazito čustven del predstavljajo tudi ljubezenski soneti, ki jih je Ljubka Šorli namenila v spomin na pokojnega moža Lojzeta Bratuža. Skozi spomine podoživlja njuno ljubezen, ki jo je prekinilo zgodovinsko nasilje. Pot do miru je težka. Poezija, ki je nastala med letoma 1943 in 1991, se opre na temne zgodovinske dogodke, ki so bili pesnici izjemno blizu in so imeli velik vpliv na njeno življenje. Spominja se krvavega tolminskega punta. Kljub občutkom zapuščenosti in obupa pa se v pesmih vseeno pojavijo biseri uporništva in materinstva, za katerega pesnica smatra tudi slovenščino – materni jezik njenega naroda. Vse njene misli in upanja pa opre na mlade ljudi, saj bo prav iz njih zrasel nov, boljši svet. Ob globokem branju knjige se med verzi začuti močno ljubezen do slovenskega naroda in maternega jezika, ki bralcu daje upanje, da je prihodnost Slovenije svetla.

Ljubka Šorli je bila rojena v Tolminu. Skozi težko in boleče življenje se je kljub vsem strahotam prebila na vrh in tekom bivanja dosegla veliko. Borila se je za lepoto, pravico in resnico. Je edina ženska s spomenikom na aleji pomembnih osebnosti v Novi Gorici. Njena pesniška dela niso bila nikoli objavljena, zato jih je iz njene bogate zapuščine 1030 pesniških del izbral in uredil njen nečak Igor Tuta. Ob 25. obletnici pesničine smrti je izdal Goriške pesmi, ki sta jih dopolnila likovno z ilustracijami goriški slikar Andrej Kosič in s spremno besedo ter razlago pesmi Marija Mencina. Tako je z dodano bibliografijo pesnice na koncu knjige nastala nekakšna celota avtoričinega življenja, ki je bila leta 2019 izbrana za seznam kakovostnih del Primorci beremo.

Gozd iz besed

Pesniška zbirka slovenke Dane Ivančič, pospremljena z njenimi lastnimi ilustracijami in spremno besedo Slavice Mlekuž, predstavlja okno v notranji svet pesnice iz Bovca. Skozi 38 pesmi in 32 haiku-jev avtorica bralce popelje v lastne misli. Knjiga poezije je razdeljena na 5 delov, vsak pa predstavlja iskro avtoričinega razmišljanja o življenju, veri, ljubezni in notranjem jazu, ki je edinstven vsakemu posamezniku.

Bralec se sooči s počutjih pesnice, ki jih predstavi v ciklu enega leta oz. štirih letnih časov. Na trenutke upajoča, avanturistična in na druge melanholična, se avtorica sprašuje o skrivnostih življenja. Skozi Križpotja se čustvom pridružijo verski elementi, z prošnjami in hrepenenjem po dobrem in večnem ter vselej prisotnem Bogu. Pesnica skozi metafore prikaže črno in depresivno situacijo, kjer pa ji On predstavlja večno luč na koncu tunela. Spoznanja o življenju dosežemo le tako, da iščemo samega sebe. Želja po raju in miru se v Poteh prepleta z spoznanjem, da je življenje, ki nam je dano, dar in kar si ter kar imaš, tekom časa na tem planetu daruješ naprej. Bralec se potopi v občutke radosti, romantične in materinske ljubezni, obdane s cvetovi poletja. Življenje pa ni le sreča in rožice, temveč je prisotna tudi bolečina ob izgubi ljubljene osebe in žalost. Pripadanje naravi. Cvetoče rastline, jokajoče drevo. Haiku je japonska pesniška oblika iz sedemnajstih zlogov, s katerimi avtorica v zadnjem delu knjige prikazuje prebliske lastnih čustev skozi življenje in njene misli. Zbirka pesmi je lahkoto branje z globokim vpogledom v glavo ženske, ki je spretno prenesla svoje misli na papir. Za najboljši užitek ob branju je priporočljiva skodelica čaja in žarki jutranjega sonca.

Dana Ivančič se je rodila v Bovcu – v enem izmed treh src zgornje Posoške doline. Skozi življenje je nabirala dragocene izkušnje in izpopolnjevala mnoge spretnosti, ki so ji omogočile kupec priložnosti. Svoje veselje do ustvarjanja izživlja v različnih prostočasnih dejavnostih, vse od petja v zboru pa do zbiranja folklorne dediščine. Ena izmed teh dejavnosti je tudi literarno ustvarjanje, prvi večji produkt tega pa je prav zbirka Gozd iz besed. Svoja dela je pred tem redno objavljala na različnih literarnih večerih, natečajih in v zbornikih, kot so V zavetju besede (2004), Korenine sveta (2012) in Zbrano na kup (2016). Ena izmed njenih pesmi, Emavs, je zmagala na mednarodnem literarnem natečaju Kal v poeziji leta 2004. Knjiga je bila leta 2023 dodana v izbor kakovostnega leposlovja in poezije “Primorci beremo”.

Očetov sinko

V drugem romanu hrvaškega pisatelja in dramaturga Dina Pešuta spoznamo prvoosebnega protagonista, ki je nezadovoljen s svojo družinsko, poklicno in stanovanjsko situacijo in nasploh z življenjem na Hrvaškem, od koder so se številni prijatelji srečno odselili, sam pa se je iz tujine vrnil še bolj nesrečen kot prej.
Mladi intelektualec, nenadoma obremenjen še z očetovo boleznijo, se sicer sooča s težavami, ki so znane tudi drugim milenijcem: negotovost življenja v najemu, občutek zaostajanja za vrstniki, ki že imajo kariere in otroke, mizerno plačana zaposlitev izven svojega področja študija, potreba po (na videz nedosežni) izpolnitvi potencialov, banalno preigravanje vsakdana, nenazadnje pa tudi skrhani, zvodeneli odnosi s starši, ki niso več najmlajši in jih začenjajo pestiti zdravstvene težave in razna obžalovanja na robu medgeneracijskega prepada.

Zavetišče: potovanje skozi reko Lethe : roman

Zavetišče je distopični roman, ki bi ga lahko le pogojno uvrstili med fantastiko, saj je celotna zgodba zelo prizemljena in na žalost tudi realno mogoča. V svetu, kjer je smrtonosni virus pomoril večino prebivalstva, nekaj preživelih imunih ter neokuženih ‘normalnih’ pa je med sabo v vojni, je življenje podobno prizorom iz filma Pobesneli Max. Oče z dvoletnim sinom se iz mesta poskuša prebiti v divjino, saj pozna dobro založeno samotno kočo, kjer bosta lahko živela v miru. A na poti ju čaka nešteto preizkušenj, kajti človeška neumnost in zloba kljub veliki katastrofi še vedno ne poznata meja. Medtem očeta ves čas preganja temna skrivnost, ki se v presenetljivem preobratu razkrije šele v drugem delu romana. Gre za odlično psihološko dramo, ki se dotika mnogih aktualnih tem, kot je večno agresivno deljenje na ‘naše’ in ‘njihove’, sprejemanje odgovornosti, sebičnost in brezpogojna starševska ljubezen na preizkušnji. Avtorjevo mojstrstvo pa ne tiči toliko v sami izvirnosti tematike, ampak v odlični izvedbi in zaključku tega romana, ki bi lahko bil tudi prepričljiv scenarij za film.

Sanjajo tisti, ki preveč spijo

V odročni vasici sredi slovenskih gozdov se v posebni ustanovi znajde skupina mladih posameznikov, ki imajo nadnaravne sposobnosti branja misli in vstopanja v tuje možgane, premikanja stvari na daljavo ter celo lebdenja. Prav te so jih, poleg njihovih kriminalnih dejanj v preteklosti, pripeljale do skupnega bivanja v ustanovi, ki želi njihovo nadnaravnost odpraviti in jim tako pomagati vrniti se v vsakdanje življenje, kjer bodo enaki ostalim ljudem. Brezimenski glavni junak je po spletu dogodkov prisiljen vstopiti v ustanovo, kjer pa ga izolacija in omejeno zapuščanje stavbe kmalu pripeljeta do snovanja načrta pobega z drugi stanovalci. Potegne jih v serijo dogodkov, kjer poskušajo ugotoviti, kdo nadzoruje njihovo situacijo in kako pobegniti iz kraja, ki jim tega ne dopušča.

S kratkimi poglavji, črno-belimi ilustracijami Domena Gazvode in Tanje Seimon ter spremno besedo Gašperja Troha je roman z osrednjo tematiko o skupnosti brez prostora za drugačnost literarna uspešnica pisatelja, scenarista in režiserja Nejca Gazvode. Delo, v katerem nas sanje in spomini literarnih oseb popeljejo iz sedanjosti v preteklost in nazaj, predstavlja zgodbo, kjer bralec skozi scene trenutne realnosti in spominov poskuša razvozlati situacijo, v kateri se je znašel glavni junak. Ponuja nam vstop v možgane brezimenskega fanta, kjer pa si prostor delimo z njegovim prijateljem. Kljub temu, da ima roman nadnaravne elemente in se dogaja primarno v sedanjosti, a s spomini posega tudi po bližnji preteklosti, zgodbi ni težko slediti in razumeti. Gre namreč za krajše delo, ki bralca takoj potegne v sprva počasno, nato pa vedno bolj hitro odvijajočo se zgodbo in ga nato na koncu preseneti z nenavadnim in nepričakovanim zaključkom.

Roman Sanjajo tisti, ki preveč spijo je bil leta 2008 nominiran za Kresnikovo nagrado in nato leta 2009 vključen v knjižni seznam Primorci beremo.

Moja temna Vanessa

Prvenec mlade Američanke Kate Elizabeth Russell je v ZDA ob izidu leta 2020 predvsem zaradi svoje domnevne kontroverznosti dvignil veliko prahu, saj naj bi bil plagiat nekaj let prej izdanih spominov Excavating (Izkopavanje) W. C. Ortiz. Pozornost si ta roman vsekakor zasluži. Sprva petnajstletna, pozneje starejša Vanessa pripoveduje zgodbo o ljubezni, strasti, izdajstvu …, bralec bere zgodbo o zlorabi, manipulaciji, lažeh, poniževanju, naslajanju … Gre za študijski primer patološkega, čeprav že arhetipskega razmerja med profesorjem književnosti in učenko. Obširni roman učinkuje literarno korektno, reference iz literature, med drugim tudi iz Lolite, poudarjajo premišljeno pisanje, roman je zelo berljiv, neodložljiv, vsebinsko pa je preprosto izvrsten v verodostojnem prikazu manipulativnega seksualnega razmerja in njegovih posledic v nadaljnjem življenju zlorabljenega dekleta. Seveda ne gre za plagiat – zgodbe o razmerju med profesorjem in dijakinjo so običajno le avtentične variacije na isto žalostno temo, temo spolne zlorabe. In prav zaradi prepričljive verodostojnosti je lahko uporaben tudi v biblioterapevtske namene: pripoved ne popolnoma zanesljive pripovedovalke lahko prinese kak nepredviden uvid v lastno življenje angažiranega bralca.

Konec panka v Helsinkih

Češki pisatelj Jaroslav Rudiš, v preteklosti tudi sam menedžer pankovske skupine, dogajanje svojega četrtega romana postavlja v počernobilski čas komunizma, težke industrije, onesnaženega zraka in hrupa, v čas, ko naj bi se gradila prihodnost, a ne za vse in vsakogar. Zgodovinska sedanjost ima in je vedno imela tudi svoje upornike, ki so svojo identiteto gradili kot obstranci ali odpadniki sistema, katerega niso uspeli ali želeli biti njegov del in so svoje življenje dojemali kot brezupno porušene sanje ter okoli tega gradili svoj aktivno-pasivni upor. Tudi pankerji, ki jim v tem romanu pisatelj podeljuje osrednji glas pripovedi. Na eni strani Ole, ločen štiridesetletnik, ki se skozi življenje prebija kot lastnik vzhodnoberlinskega lokala imenovanega Helsinki, in na drugi strani mlado uporniško dekle modrozelenih oči, ki Oleja po koncertu v Plznu preganjajo še leta po njunem kratkotrajnem srečanju. Vsem glasovom, ki odmevajo skozi pripoved, je skupna predvsem goreča potreba po pripadnosti, ljubezni in svobodi, ki bi njihovemu življenju podelila smisel bivanja. To pa je prav tisto hrepenenje, ki odseva večnost slehernosti človeškega. Dinamičnost romana pisatelj dosega z dvema izmenjujočima se perspektivama, vrinjen tretji pogled v drugem delu pa sodobnega bralca, ki mu je to sporočanje namenjeno, dotolče v sami srži. Konec panka v Helsinkih je roman, poln ironije, njegova velika vrednost pa se nahaja v problemskih metasporočilnostih, ki odpirajo možnost pogovora o družbenih sistemih, posameznikovih usodah, marginalnostih, jezi, uporništvu in še čem. Odlično delo je pri prevajanju romana v slovenščino opravil tudi Klemen Pisk.

Tujka

Rodila se je gluhima, neuravnovešenima staršema, kmalu ločenima, obema obstrancema, obema nedomačima z izražanjem ljubezni in naklonjenosti, sebi ali drugim. Oba samotarja, oba nezadostno socializirana, izključena iz sveta že zaradi svoje gluhosti, s katero se nikoli nista sprijaznila. Poleg tega otrok migrantov, z juga Italije preseljenih v Ameriko, nato še vedno v času otroštva z mamo vrnjena v malo italijansko vasico. Povsod brez pravih prijateljev, povsod brez starševske nege. Vedno drugačna, vedno nezaupljiva, vedno uporniška, navzven. Sicer ranjena in ranljiva, živeča v osamljenosti, izraženi skozi negotovost o sebi, občutku družbene izključenosti, nepripadnosti in nelagodja sobivanja v svetu, ki že od nekdaj živi mimo nje – ali ona mimo njega, nerazumljen-a, nerazumevajoč-a in hladen/odbijajoča. In vedno v pomanjkanju – ljubezni, denarja, razgledanosti, občutka za druge. Vsepovsod, kjerkoli je, jo vedno spremlja, kot se sama izrazi, sindrom lažnosti, socialne neprilagojenosti, najsi bo zaradi naglasa, obnašanja, odzivov, načina razmišljanja, čutenja, oblačenja … Kar jo določa, je razklanost, podedovana bolečina ločenosti in identitetno neugodje, ki ga poskuša raz-misliti prav skozi pisanje, spominjanje, razčlenjevanje in popisovanje, ki ga ponuja bralcu na vpogled. Pa je zgodba, ki jo beremo, resnična? To je vprašanje, ki ga avtorica zapiše na koncu in ne vemo natančno, ali ga postavlja sebi ali posreduje bralcu. Najverjetneje obema. Zapis, ki smo mu priča, namreč lahko razumemo kot poskus iskanja in osmišljanja njenega lastnega življenja ter nje same. Postavlja pa ga tudi nam, vse bolj in bolj (sami sebi) tujcem v tem svetu, oddaljenim od občutka, da mu (za-res) pripadamo ali da si pripadamo, tujost pa se metastazasto razrašča kot vse bolj temeljno občutje. Tujost kot izgubljenost, neosmišljenost, nebogljenost, neuslišanost, prezrtost. Svet namreč postaja vse bolj brezbrižen. Ali pa je že od nekdaj takšen? A da ne bo pomote, italijanska pisateljica Claudia Durastanti je s tem avtofikcijskim zapisom ustvarila prelepo, poetično, ganljivo, iskreno in prepričljivo delo, ki s prvim branjem morda kar prehitro zdrsne mimo bralca in katerega globino sporočilnosti uvidimo šele z vračanjem k ponovnemu branju z granitnim svinčnikom začrtanih odlomkov.

Osvajalec. Gospodarji loka

Conn Iggulden(1971) se je rodil v Londonu, študiral je angleščino. Po poklicu je svobodni pisatelj, navdih za pisanje romanov najde v zgodovinskih virih. Knjiga, Osvajalec: Gospodarji loka, je drugi del pripovedi o velikem osvajalcu Džingiskanu. Temudžin iz plemena Volkov je postal Džingis. Le ta je združil sprta in bojevita plemena ter tako oživel novo plemensko identiteto. Nastalo je novo ljudstvo divjih travnatih planjav ter mongolskih gora. Mongoli se uprejo nenehnim napadom kitajskega cesarstva, a imajo le konja, lok in strogo disciplino, ki jo je pogojevalo življenje v deželi ledu, lahkote in smrti. Mladi bojevnik Temudžin postane zmagoviti poveljnik, ki bo združena plemena popeljal do zmage.