Špela Frlic, ki se ukvarja s pripovedovanjem ljudskih pravljic in pedagoškim delom na področju pripovedovanja, je zbrala ljudske pravljice s področja Balkana. Tiste, kot je sama napisala v spremni besedi, v katerih so ženske “sila gibanja”, neustrašne in prebrisane. Gre za osem slovenskih, štiri makedonske, deset hrvaških, tri srbske in štiri bosanske pravljice. Pravljice pa niso primerne samo za otroke, ampak tudi za odrasle. Kot je zapisano v spremni besedi Špele Frlic, je Alice Carter zapisala, kako vznemirljivo je, kadar, namesto da iz njih izganjamo ljudožerce, čarovnice, nasilne mačehe in preeksplicitne erotične namige, pravljice pravljice spet pripeljemo spet med odrasle bralce in skupaj raziščemo pomene, ki jih upovedujejo. Pravljice, ki jih je zbrala Špela Frlic so torej predvsem poklon ženski moči in njihovim sposobnostim. Hkrati pa nas, kar ob razočaranjih v življenju že včasih pozabimo, da je vse mogoče in da je v nas neznansko veliko moči, za katero sploh ne vemo, da jo imamo. Če jo torej uporabimo ob pravem času za pravo stvar res lahko premikamo gore. Ob ljudskem bogastvu, ki ga je med nas pripeljala Špela Frlic pa velja omeniti tudi neverjetno pravljične ilustracije Ane Zavadlav. Priporočamo vam, da se podate na neverjetno očarljivo pravljično popotovanje.
Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)
Otoček sredi jezera : Adriatik Oberkrainer ali Neverjetne prigode Ansambla bratov Hrib
Slovenski novinar in urednik je skozi roman izpostavil aktualno temo gostovanja tujih glasbenikov na slovenskih odrih, uporabo tujih jezikov v skladbah slovenskih izvajalcev ter morebitno zapostavljanje slovenske glasbe na domačih tleh. Satiričen pogled na sceno je Tomi Gračanin spretno ovil v zgodbo. In tako je na otok sredi Jadranskega morja postavil fanta, ki je med čiščenjem enega izmed domačih apartmajev našel pozabljeno kaseto z glasbo Ansambla bratov Avsenik. Le-ta je Anteja tako pritegnila, da jo je poslušal znova in znova. Njegovemu očetu se je zdelo, da njegov sin tako ni za nobeno rabo, zdaj pa še slovensko glasbo posluša. V lokalni gostilni v Mali Luki so ob koncih tedna igrali trije Antejevi prijatelji, imenovali so se Tramontana đez kvartet in s težavo jih je Ante prepričal, da so nekega večera skupaj z njim igrali slovensko glasbo. Doživeli so mlačen odziv, zato so se odločili pobegniti – s trajektom preko morja in s kombijem Antejevega očeta naravnost v Slovenijo, na Gorenjsko. Tam so spoznali menedžerja, ki se je tako oklical sam in jih je namestil v senik. A fantje so bili zadovoljni, samo da bi lahko vadili nastopali. Četudi z glasbili v slabem stanju in v rabljenih nošah. Z domačega otoka so pripeljali celo pevko, Danijelo, na katero je njihov menedžer hitro vrgel svoje oči. Ko so ugotovili, da Ansambel bratov Hrib ne bo stopil na oder in kar doživel uspeha v Sloveniji, saj so na bližnji veselici slovenski glasbeniki preigravali hrvaške skladbe, so se razočarani vrnili domov. Življenje se je vrnilo v običajne tire. Ampak Antejeva želja po izvajanju slovenske narodnozabavne glasbe je ostala … Gre za zgodbo s presenetljivim zaključkom, ki opomni tudi na moč objav na spletu.
Pokvarjenke
Cristiana je že v otroštvu privlačilo ličenje, blizu so mu bila ženska oblačila. Njegov oče je sramotno obnašanje svojega potomca reševal z nasiljem in popivanjem, mati je postala odvisna od tablet in pasivno prenašala vse partnerjeve udarce. Zaradi nesprejemanja s strani staršev se je Cristian kot mladostnik, sprva naskrivaj, transformiral v Camilo, ki je polna samozavesti plesala v lokalih in spoznavala svet prostitucije. Mlado Camilo medse sprejme skupina travestik (izbira termina je utemeljena v uvodnem pripisu k romanu) iz Sarmiento parka v Córdobi. Gre za skupnost transspolnih žensk pod vodstvom tete Encarne. Travestike skupaj bivajo v rožnati hiši, druga drugi so kljub sporom zaveznice, saj dobro razumejo, kako težko pa tudi veličastno je življenje travestik. Ko Encarna najde zapuščenega otroka, ni na preizkušnji le njihova zmožnost opravljanja materinske vloge. Družba bo ob razkritju njihove skrivnosti pokazala svoj pravi obraz.
Camila Sosa Villada je argentinska pisateljica in igralka ter tudi sama transspolna ženska. Bralci ne spoznamo le avtofikcijske zgodbe avtorice, temveč predvsem kruto, a tudi užitkov polno življenje subkulture, o kateri imamo običajno ostro mnenje in malo znanja. Pokvarjenke so brutalno iskren portret argentinske skupnosti transspolnih prostitutk. Travestike pritegnejo poglede vseh, kjerkoli se pojavijo. Pri množici izzovejo gnus, zgražanje, zanimanje, pohoto. Kljub vpadljivemu videzu njihovo bistvo ostane okolici skrito. Zaradi družbenih predsodkov ter vsesplošnega zavračanja transspolnih oseb in spolnih delavk svoje psihične in fizične rane pokažejo le svojim sestram. Hrepenijo po ljubezni, le da je zanje zaradi njihovega izgleda in dela ta velikokrat nedosegljiva. Sosa Villada poleg realističnih, mestoma celo naturalističnih prvin, ostane zvesta kulturi Južne Amerike. Travestike prihajajo z družbenega dna, njihova življenja so polna nasilja in revščine, a je zanje vsak dan njihovega obstoja praznik. Delujejo kot družbeni filter za sproščanje nasilja in jeze. Magične podobe, kot je transformacija ene od travestik v ptico, povzdigujejo lepoto nežnih zasanjanih melanholičnih duš. Pokvarjenke so, kar nakazuje že naslov, provokativen roman, ki ruši stereotipe in kliče po spoštovanju vseh oseb ne glede na spol ali delo, ki ga opravljajo.
Nevidna priča
V prestolnici Urugvaja, v katerega je po ruski revoluciji prebegnilo na tisoče ruskih državljanov, leži v bolnišnici starec. Sluti, da se bliža konec njegovega življenja in noče, da bi del zgodovine, ki mu je bil priča, utonil v pozabo. Njegovo ime je Leonid Sednev in je edina preživela priča pokola, ki je pretresel svet. Njegovi spomini temeljijo na resničnih dogodkih ter segajo več kot osemdeset let v preteklost, ko se je pri devetih letih kot dimnikar pridružil četi služabnikov v Aleksandrovi palači. To mu je omogočilo vpogled v intimo cesarskega para in njunih otrok ter njihovo tragično usodo .
Urugvajska avtorica je v Nevidni priči podrobno povzela dogajanje enega od obdobij zgodovine, okrog katerega se je napletlo “največ laži in bedastoč”. V letih 1912 do 1918 se je Rusija znašla na robu prepada. Nasilje, lakota, strah in kritično stanje na vojnih frontah so ljudske množice spravljali v obup. Klici revolucionarjev so postajali vse glasnejši in krvoločnejši, najočitnejši krivci za nastalo situacijo pa so bili car Nikolaj II., carica Aleksandra in v tistem obdobju ena najbolj osovraženih in kontroverznih osebnosti v ruski zgodovini, ruski mistik, zdravilec in “car v senci” Rasputin.
Avtorica je v preprogo zgodovinskih dejstev odlično vtkala osebna hrepenenja, strahove in ranljivosti cesarske družine v času, ko je ob njihova življenja trčila plima velikih družbenih sprememb in se krvavo razlila v padec monarhije in rojstvo Sovjetske zveze.
Sreča je lahko kosmata
Kako prisrčno je predstavljena zbirka pesmi, verzov, povedi in ilustracij izpod peresa Mitje Kauklerja. Nadvse navdihujoča in optimistična. Kar nekaj stavkov sem si morala med prebiranjem izpisati, tako zelo so se me dotaknili. Vsaka pesem je na svoji strani, kot dodana vrednost pa knjigo krasijo črno-bele ilustracije. Knjiga je izšla v samozaložbi in je v celoti avtorsko delo Mitje Kauklerja. Na prvi strani se najprej srečamo s posvetilom, ki nam da vedeti, da je ljubezen do otroka brezmejna. Sledijo strani pesmi, verzov in povedi, ki nas spodbujajo k premišljevaju, nas učijo, nam postavljajo ogledalo in vprašanja življenjskega pomena. Čisto vse v tem umetniškem delu ima svojo sporočilnost. Knjiga je primerna za vse generacije in je kot avtor sam pravi »za vse ljubitelje pisane in risane besede«. Zadnjo stran v knjigi krasi napis »Imejte se radi« in pove več kot tisoč besed. Torej, držimo se tega in svet bo lepši.
Ko jagenjčki obmolknejo
Thomas Harris (1940) je bralstvu najbolj poznan po svojih napetih in temačnih psiholoških kriminalkah, še posebej po seriji romanov o zloglasnem serijskem morilcu in kanibalu Hannibala Lecterja. Ko jagenjčki obmolknejo (1988) je drugi roman v seriji in predstavi ambiciozno FBI kadetko Clarice Sterling, ki skuša izslediti sprevrženega serijskega morilca Buffala Billa, odgovornega za smrti več mladih žensk, pri tem pa skuša izoblikovati morilčev profil, zato v zaporu obišče Lecterja, ki bi jih pomagal razumeti, kako Bill razmišlja, čuti in zakaj je tako močno obseden z nočnimi metulji.
Roman, ki spretno lovi ravnotežje med psihološko kompleksnostjo, temačno atmosfero in vznemirljivim akcijskim dogajanjem je služil kot predloga za istoimenski film v režiji Jonathana Demma in z Jodie Foster in Anthonyjem Hopkinsom v glavnih vlogah.
Srhljive zgodbe
Francoski pisec Guy de Maupassant (1850-1893) je znan kot eden najvidnejših predstavnikov literarnega realizma in naturalizma, za katerega je bilo značilno objektivno prikazovanje resničnosti in natančno poznavanje človeške duševnosti. V svojih delih, še posebej v kratkih zgodbah in novelah kot sta Debeluška in Nakit, se z značilno ironijo in zbadljivostjo dotika vsakdanjega življenja tako kmetov kot tudi meščanstva.
Srhljive zgodbe prinaša izbor novel, ki se rahlo odmikajo od značilnega avtorjevega pisanja in v ospredje postavljajo motive skrivnostnega, temačnega, neprepoznavnega in pogosto tudi nevarnega. Zbirka med drugim vključuje zgodbe kot so On? (moški, ki ne prenaša samote, se poroči z žensko, ki je ne ljubi, hkrati pa je na begu pred temačno postavo, ki se pojavi v njegovi sobi), Gostišče (dva planinca in njun pes obtičijo sredi snežnega meteža v odročni gostilni v švicarskih Alpah), Na reki (čolnar med plovbo po reki zgrožen ugotovi, da se je sidro zataknilo za žensko truplo), Trzanje (de Maupassantov poklon zapuščini gotskega mojstra Edgarja Allana Poeja in njegovega pogosto uporabljenega motiva prezgodnjega pokopa), Roka (odsekana človeška roka je zmožna ubijanja) in Horla (moški je prepričan, da je tarča nevidne sila, ki mu jemlje energijo).
Gospa Einstein
Marie Benedict, avtorica zgodovinskih romanov, se v knjigi Gospa Einstein loteva življenja Mileve Marić, prve žene Alberta Einsteina. Ta zgodba, ki temelji na zgodovinskih dejstvih in raziskavah, postavlja pod vprašaj vlogo, ki jo je Mileva odigrala v razvoju nekaterih od najbolj prelomnih teorij v znanosti.
Roman nas popelje v začetek 20. stoletja, ko se Mileva, briljantna matematičarka in fizičarka srbskega porekla, kot ena redkih žensk vpiše na elitno Politehniško šolo v Zürichu. Tam spozna Alberta Einsteina, mladega in ambicioznega fizika, s katerim se kmalu zbližata na podlagi skupne ljubezni do znanosti. Kljub izjemnemu intelektu se Mileva sooča z mnogimi družbenimi omejitvami svojega časa – kot ženska in tujka v svetu znanosti, ki ga obvladujejo moški.
Marie Benedict uspešno osvetli Milevino notranje življenje, njene sanje in razočaranja, ko se bori za svoje mesto ob boku slavnega moža. Milevina predanost znanosti je izjemna, a jo usmerja predvsem v podporo Einsteinovemu delu, kar sčasoma privede do vprašanj o njeni lastni identiteti in prispevkih, ki ostanejo v senci Einsteinove slave.
Ena najmočnejših plati romana je njegov poudarek na vprašanjih nevidnosti in neenakosti spolov v znanosti, kar je tema, ki ostaja relevantna tudi danes. Avtorica bralca spodbuja k razmišljanju o tem, koliko velikih odkritij je morda rezultat kolektivnega dela, ki ga zgodovina ne prizna vedno enakopravno.
Gospa Einstein je čustveno in intelektualno izzivalen roman, ki na svež način osvetli eno najpomembnejših žensk v zgodovini znanosti, vendar tudi pusti prostor za razmislek o tem, kako zgodovina piše zgodbe o znanstvenih dosežkih. To je knjiga, ki bo pritegnila bralce, ki jih zanimajo tako zgodovina kot vprašanja žensk v znanosti, pa tudi tiste, ki si želijo bolje razumeti zapletene odnose med partnerji, ki jih povezuje skupna strast.
Marie Benedict je s Gospo Einstein ustvarila prepričljivo pripoved, ki podarja glas ženski, katere prispevki so predolgo ostali v senci.
Zelena milja : roman v šestih delih
Ameriški pisec Stephen King, najbolj znan po svojih grozljivkah kot so Sijanje, Tisto in Mačje pokopališče, se z Zeleno miljo, romanom v šestih delih, tokrat predstavi v nekoliko drugačni luči. Dogajanje je postavljeno v kaznilnico Cold Mountain in spremlja Paula Edgecomba, vodjo paznikov na posebnem oddelku, imenovanim Zelena milja, kjer obsojeni morilci čakajo na smrt. Eden od njih je tudi skrivnostni orjak John Coffey, obsojen posilstva in umora dveh deklic, ki ne predstavlja tipičnega morilca; zadržan, sramežljiv, prestrašen in nenavadno empatičen zbudi pozornost vseh paznikov, hkrati pa poseduje nadnaravne sposobnosti, zaradi katerih rutinski vsakdanjik v kaznilnici postane bistveno bolj razburkan.
King je roman Zelena milja objavljal zaporedoma v mesečnih izdajah, hkrati pa je služil kot predloga za istoimensko filmsko uspešnico Franka Darabonta (ta je režiral tudi kultno Kaznilnico odrešitve, prav tako posneto po Kingovi noveli) z nepozabnima Tomom Hanksom in Michaelom Clarkom Duncanom v glavnih vlogah.
Krizolacija : fantastična povest o izoliranih ljudeh
Manipulacija ljudskih množic s strani psihopatoloških oseb je družbeni fenomen, skozi zgodovino se periodično pojavlja v različnih oblikah in intenzitetah, ko so za to v družbi izpolnjeni nekateri ugodni pogoji. Je vojna proti človeštvu v vseh svojih pojavnih oblikah. Na to temo je v svetovni literaturi nastala vrsta leposlovnih, strokovnih in žanrskih književnih del. Z motivoma nadzorovanja velikih ljudskih množic in izživljanja nad njimi v lastno zabavo se ukvarja avtor tega srhljivega distopičnega romana. V njem manjša skupina lastnikov globalnih korporacij, ki zaradi neizmernega bogastva ne čutijo več pravega vznemirjenja v vsakodnevnem življenju, upravlja z življenji celotnega še preostalega človeštva in uživa v opazovanju njihovega trpljenja. Dogajalni čas je postavljen v neko nedoločljivo prihodnost in srhljivo namiguje na možno pot, ki bi jo človeštvo lahko ubralo, če bi nekatere situacije svetovne krize eskalirale do skrajnosti. Je torej družbeno-kritični znanstvenofantastični roman, neizprosno odseva neznosno stanje družbe, proti kateremu drvi civilizacija, ki brez vprašanj in dvoma upošteva bizarna navodila nadrejene elite. Če bi kdaj morda prišlo do podobnega scenarija, se bralec po vsem doživetem v knjigi vpraša: Kako daleč bi si upali in do kakšnih skrajnosti bi jim v prihodnosti to dopustili?
Knjiga je izšla v dveh delih in jo priporočamo v branje skupaj z avtorjevo antropološko analizo človeka, ki se zaradi samoizolacije v času svetovne krize, nezavedajoč se, da gre za vojno stanje, spremeni v drugo človeško vrsto in nosi naslov Krizolacija: znanstvena pripoved o izoliranih ljudeh.