skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Brez las

Tereza nekega dne med potovanjem po Islandiji opazi, da ji prekomerno izpadajo lasje. Prvotni brezbrižnosti pa ob vse močnejši plešavosti sledi šok in končno tudi diagnoza bolezni pri zdravniku. Doletela jo je alopecija, avtoimunska bolezen, ki povzroča izpadanje las in sčasoma tudi vseh dlak po telesu. Bolezen sicer ni nevarna ali življenjsko ogrožajoča, a hkrati zanjo tudi ni zdravila. Alopecija je predvsem … vidna. Poleg osebne stiske se mora torej spoprijeti tudi z odzivi okolice in neprijetnimi vprašanji in komentarji, ki jih ljudje izrekajo bodisi iz nevednosti bodisi iz neobčutljivosti.

Avtorica se z obilico humorja in kritično distanco spopade z nenadno izgubo las in fizičnimi ter psihološkimi posledicami, ki jih prinaša bolezen. Odkrito spregovori o strahovih in izzivih soočanja z novim videzom, ki ji načne samozavest. Gole glave ni enostavno sprejeti, zato Tereza raziskuje številne možnosti, kako prikriti svojo plešavost, preizkuša lasulje, rute in pokrivala ter si hkrati najbolj želi, da bi se končno sprejela. Skozi proces bolezni odkrije, da njena vrednost ni določena z zunanjim videzom, temveč z notranjo močjo, pogumom in sposobnostjo ljubezni do sebe. Risoroman tako postane univerzalno sporočilo o sprejemanju drugačnosti in iskanju lastne vrednosti ne glede na zunanje okoliščine.

Poleg zgodbe je pomembna tudi vizualna podoba risoromana. Stil risanja je preprost, a izrazit, s čimer so poudarjena avtoričina čustva in občutki. Ilustracije Štěpánke Jislove na edinstven način dopolnjujejo Terezin tekst.

Avtobiografsko delo torej omogoča intimen vpogled v Terezino soočanje z boleznijo in kako ta drastično vpliva na njen videz in samopodobo. Prikaže različne faze svojega čustvovanja – od zanikanja in jeze do žalosti in končno sprejetja. Na razumljiv in lahkoten način izobražuje bralce o alopeciji ter hkrati nudi tudi tolažbo in podporo tistim, ki so zboleli.

Proti prepadu: Ukrajina od Majdana do vojne

Očitno se je cenzura na področju pisanja o vojni v Ukrajini in protiruska histerija končno nekoliko omilila, saj lahko v zadnjem času spet opazimo nove knjige o tej tematiki, ki niso nujno v skladu s predpisi in direktivami Evropske unije.

Ena izmed njih je Proti prepadu: Ukrajina od Majdana do vojne ukrajinskega levo usmerjenega pisca Vodimija Iščenka. S prefinjenim občutkom za ločevanje bistva od plevela nam predstavi družbeno klimo v Ukrajini vse od propada Sovjetske zveze dalje, ki se je ves čas zaostrovala in nazadnje eksplodirala v vojni. Če vam ni več do prebiranja navijaških člankov, ki poenostavljeno zagovarjajo bodisi prozahodno ali prorusko stran, ter primitivnih komentarjev na družabnih omrežjih, vam Proti prepadu ponuja nekaj drugačnih perspektiv, ki bodo vaše dosedanje védenje o konfliktu verjetno postavile v povsem drugačno luč, ali pa ga vsaj oplemenitile. Preden zagrizete v vsebino, je uvodoma predstavljenih nekaj osnovnih izhodišč.

Volodimir Iščenko se nam predstavi kot sovjetski Ukrajinec. Rusko govoreči državljan, rojen leta 1982, je predaval sociologijo na univerzi in bil aktivist Nove levice, dokler ni ob razraščanju nacionalizma dobil etikete izdajalca. Tako je bil v letu 2019 prisiljen zapustiti domovino. Proti prepadu je zbirka esejev o zaostrovanju družbene klime v Ukrajini, ki so nastajali v zadnjih desetih letih, povezani pa so v smiselno in pregledno celoto, ki obravnava obdobje od razpada Sovjetske zveze do leta 2022, ko je knjiga v izvirniku izšla.

V Iščenkovih analizah se zagotovo čuti vpliv (neo)marskističnega zgodovinopisja in sociološke analize, ki družbene konflikte v svojem bistvu vidi kot razredni boj med razredom oligarhov  (ruskih, ukrajinskih in zahodno orientiranih) ter večinskim prebivalstvom. A ravno ta znanstvena metoda se izkaže kot izredno primerna za pisanje o tej tematiki, saj je pristop dovolj znanstven in obsega vse ključne vidike družbe, hkrati pa se izogne iracionalnemu demoniziranju vpletenih strani.

Avtorjeva politična stališča so ves čas jasno izražena, a hkrati ostaja veliko bolj objektiven od večine piscev, ki pod krinko nepristranskosti navijaško poročajo o dogajanju in vzrokih za vojno bolj ali manj v škodo ali korist zgolj ene strani. Tako boste težko našli boljšo oceno Putina, za katerega meni, da v resnici ni pomembno, ali mu je osebno sploh mar za ruski narod ali ‘denacifikacijo’, saj je njegova naloga v prvi vrsti skrbeti in konsolidirati ruske oligarhe, od katerih je odvisna njegova moč. Prav tako lucidna je ocena Zelenskega – za katerega je avtor leta 2019 volil tudi sam – ki je postavljen v nehvaležno vlogo figure, s katero svojo igro igra več različnih velesil.

Volodimir Iščenko nam predstavi to šahovsko igro velekapitala na način, da ga lahko razume slehernik. Tako je potem tudi lažje razumeti manipulacijo, ki navadnim ljudem namesto te popolnoma prazne vsebine kot razloge za vojno slika povsem druge, čustveno nabite argumente. Skozi knjigo pa ob tem spoznamo tudi, kako je Ukrajina vse od propada socializma nazadovala, zakaj ruski jezik ni nujno znamenje nacionalne pripadnosti, saj ga tudi doma govorijo mnogi etnični Ukrajinci, ter razlike med aktualno vojno in tisto ob razpadu Jugoslavije  ali drugo svetovno vojno.

Sam slog pisanja ostaja kljub vsemu dovolj publicističen, analize pa dovolj sodobne in lucidne, da branje ne bo predstavljalo težav tudi manj sociološko podkovanim bralcem. Proti prepadu je zato pomemben delček v sestavljanju širše slike, ki v naše knjižnice ni prispel niti trenutek prezgodaj.

Peš (ali Umetnost divjega in poetičnega življenja)

Roman norveškega pisatelja Tomasa Espedala se bere kot potopis, dnevnik, skupek esejev, zbirka citatov znanih umetnikov, filozofov, mislecev – pohodnikov, ki so v hoji videli višji smoter. Izstopa po svoji enostavni pripovedni tehniki, pri kateri težko ločimo biografsko noto pisatelja od protagonista, neimenovanega prvoosebnega pripovedovalca – pisatelja, ki nekega dne začuti nujo, da bi hodil. Zapusti svoj dom in na dom vezano življenje, v katerem ni nič stalnega, in se odpravi na pot. V prvem delu romana pisatelj prehodi Norveško, Anglijo, Španijo, hodi vse do Bavarske. V drugem delu pa prehodi Francijo, Grčijo in Turčijo. Hodi sam ali s prijateljem Narvejem Skaarom. A tudi ko hodi sam, ni nikoli zares sam – roman kipi od nešteto obrazov, ki jih sreča na svojih potovanjih in mu potepanja po neznanih krajih naredijo bolj ali manj zanimiva. Vedno pa svojo pot poveže s kom, ki ga ima tudi sam za vzor in o njem pripoveduje. Tako bralcu predstavi življenja znanih slikarjev, pisateljev, pesnikov, kiparjev in skladateljev, ampak kar nam pove so tiste bolj skrite navade teh umetnikov, včasih tudi njihove pregrehe. Vsem pa sta skupni potreba in ljubezen do hoje.

Preko hoje in daljnih krajev je pisatelj bralcu blizu. Z njim smo – v pravljičnih pokrajinah in divjih mestih, pri vonju, in okusih, in spanju pod zvezdami. Poslušamo, ko nam pripoveduje o umetnosti, kulturi, družbi, arhitekturi, glasbi, pa tudi o turških prostitutkah in slabostih asfalta. Vse to izhaja iz videnega, okušenega, doživetega sveta pisatelja. Obenem pa bralec spozna tudi drobce njegovega življenja: mladostniške naivnosti, ljubezenske razhode, strastne spomine, izgube, predvsem pa alkoholizem in žalost, ki je, kljub hoji, (še) vedno tam.

Roman Peš. (ali Umetnost divjega in poetičnega življenja) je prvo delo Tomasa Espedala, ki je prevedeno v slovenščino. Izšel je že leta 2006 na Norveškem in bil nominiran za nagrado Nordijskega sveta za književnost.

Leviatan

V Parizu živeči lord Litteby je strasten zbiralec starin. Sobo z dragocenostmi noč in dan čuvajo stražarji. Pa vendar se nekega dne zgodijo vlom, kraja dveh starin in ne samo en umor – vse služabnike, dva otroka in čuvaje najdejo v pritličju, zbrane v eni sobi, mrtve, zastrupljene. Edini, ki je preživel napad, je sam lord. Preiskave se loti komisar Gauch, ki sumi, da je morilec in vlomilec ena in ista oseba in da potuje z ladjo Leviatan. Tako se Gauch znajde kot potnik prvega razreda na ladji, ki pluje iz Francije na vzhod. V salonu okoli sebe zbere sumljive potnike, med katerimi je poleg žene švicarskega bankirja, zdravnika z ženo, japonskega vojaka, angleškega aristokrata tudi Erast Petrovič Fandorin, ruski diplomat na poti na Japonsko. Gauch poskuša odkriti, kdo je tisti, ki je ukradel indijsko rutico, zlati kipec Šive in kdo je tisti, ki je uspel umoriti devet ljudi naenkrat. Medtem, ko Gauch meni, da je umor in krajo razrešil, se oglasi Fandorin in preiskavo zapelje v povsem drugo smer. Njegovo razmišljanje in spretno sklepanje vsekakor ne razočarata.

Boris Akunin je pisatelj gruzijskega rodu. Njegovo pravo ime je Grigorij Čhartišvili.  Pravi, da je serijo o Fandorinu zasnoval kot novo obliko ruske književnosti, in z njo zapolnil vrzel tako imenovane srednje književnosti za lahkotno branje. Pa vendar je njegov opus kriminalk napisan vešče, intrigantno, elegantno, dramatično in s polno ironije. Čeprav so detektivke pisane za zabavo, zahtevajo precej izobraženega bralca.

Kraljestvo

Priljubljeni norveški pisec kriminalk Jo Nesbo (1960), ki je bralcem najbolj poznano po seriji romanov o problematičnem policijskem inšpektorju Harryju Holu, se tokrat predstavlja s samostojnim delom Kraljestvo (2020), ki je bolj kot klasična kriminalka zasnovan kot napet psihološki triler s pridihom tipičnega skandinavskega noirja, postavljenega v odročno gorsko vasico Os.

Glavni junak romana je Roy, ljubitelj ptic in lastnik bencinske črpalke, ki živi na samotni kmetiji, katero je podedoval od svojih staršev, ki sta umrla v tragični avtomobilski nesreči. Po petnajstih letih življenja tujini se v vasici nenadoma pojavi njegov Royjev odtujeni mlajši brat Carl, ki se seboj pripelje še privlačno ženo, arhitektko, s katero načrtujeta izgradnjo luksuznega hotela, ki bi iz Osa ustvaril turistično atrakcijo. Roy in Carl se s skupnimi močmi lotita ambicioznega projekta, toda kmalu na plano izbruhnejo dolgo zamolčane družinske skrivnosti, kar sproži konflikte med bratoma, hkrati pa so ogroženi tudi mir v lokalni skupnosti in gradnja hotela…

Puer somnia

Puer somnia je knjižni prvenec mladega izlačana Nejca Arha, ki se je za izdajo knjige odločil v okviru maturitetnega predmeta in zbirko tudi sam uredil, oblikoval in natisnil. Zbirka prinaša deset kratkih zgodb, ki so povečini močno obarvane s fantazijskimi motivi, avtor pa se občasno zateče tudi k bolj neposrednemu portretiranju vsakdanje resničnosti, njihovi junaki pa so mladi odrasli, ki se nahajajo na prehodu iz brezskrbnega otroštva v bolj zrelo in težavno obdobje odraslosti. Zgodbe se temu primerno dotikajo življenja mladih ljudi in njihovih močnih čustvenih reakcij na svet okoli njih; med drugim v zgodbi Srečno novo leto spremljamo mladega fanta, ki se v času koronske krize še zadnjič sreča s svojo bolno babico, uder v mesiN se dotika mladostniške občutljivosti na odtujenost in nerazumljenost, Prebujenka pa razgali portret najstnice, ujete med številnimi razpoloženji, ki jih označujejo barve sveta. Puer somnia je delo mladega avtorja, namenjeno bralcem njegove generacije.

Novo življenje

Glavni junak Nobelovega nagrajenca za literaturo leta 2006 je Osman, mladenič, katerega življenje usodno spremeni knjiga. Z njeno privlačnostjo se prvič sreča, ko jo uzre v rokah lepe Janan. Že uvodno branje ga odreže od njemu domačega sveta in ga pahne v popolno osamljenost. Spomini na vse, kar je poznal doslej, zbledijo v neresničnost. Ko se prividu pogubne svetlobe, ki izžareva iz knjižnih strani in ga vabi v nov svet, dan kasneje pridruži še neustavljiva sila ljubezni, se njegove korenine pretrgajo. V izogib neznosni osamljenosti – dvomom in strahovom pred prihodnostjo navkljub – zbere pogum in se odloči poiskati ostale izgubljene med stranmi iste knjige. Poda se na nočno potovanje po turških prostranstvih, na katerem se meje med resničnostjo in sanjami brišejo, ter odstira svet nejasnega, skrivnostnega in hipnotičnega.

Novo življenje ni lahko branje. Je večplasten postmodernistični roman in zahteva pozornega ter mestoma potrpežljivega bralca. Ki pa je za čas, preživet z mladim iskalcem svetlobe, nagrajen z bogato bralno izkušnjo.

Splet norosti in bolečine: izbrana proza

Franz Kafka (1883-1924) velja za enega najpomembnejših predstavnikov nemške književnosti 20. stoletja, ki se je v svojih delih pogosto loteval prikaza metaforičnega ali dobesednega nasilja nad posameznikom, ujetim v primež hladnega in neusmiljenega sistema, večkrat poimenovanega kot postava. V zbirki Splet norosti in bolečine so zbrane njegove najbolj znane kratke zgodbe in novele, ki ponudijo vpogled v kompleksno literarno ustvarjanje in zasebno življenje avtorja, razpetega med ujetostjo in doseganjem popolne osebne svobode. Kafka v zgodbah kot so Preobrazba, V kazenski koloniji in Pred vrati postave preroško napove stanje odtujenosti, osamljenosti in nerazumljenosti modernega človeka, ki v boju s postavo skoraj vedno izgubi ali pa je obsojen na večno ponavljanje procesov, pri katerih se je prisiljen soočiti s svojimi grehi in nepomembnostjo.

Stari koledar njune ljubezni

V romanu Stari koledar njune ljubezni Andreï Makine vztraja pri svojem značilnem pripovednem slogu in vsebini; glavni lik Vargas, sin premožnega ruskega odvetnika, je pahnjen v tragično usodo, zaznamovano najprej z rusko revolucijo, potem prvo in drugo svetovno vojno, nazadnje pa še z življenjem izseljenca v Franciji. Protagonista oblikuje več naključnih srečanj z liki, ki vplivajo na njegovo življenje, mestoma mu življenje celo rešijo, vse skupaj pa jih nosi nestanovitna politična plima prve polovice 20. stoletja. Vargas mora bežati, se bojevati, skrivati, preživeti. Vseskozi pa si želi, da bi ga kdo pogrešal in pričakoval njegovo vrnitev. Kot mlad vojak se znajde na Krimu v času, ko so revolucionarji v Rusiji menjali stari julijanski koledar za gregorijanskega, v objemu stare ljubezni Taje. In ko se že zdi, da se bo svet umiril in Vargasovo življenje z njim, je pahnjen v neizprosen vrtinec zgodovine – znova mora iti skozi vse bridkosti.

Neomajna volja po preživetju in svobodi označuje tudi ta Makinov roman. Kljub vsem težavam si protagonist želi živeti, ljubiti in biti ljubljen. Makine nas sprehodi skozi zgodovinske okoliščine in usodo »malega« človeka, ki družbenokritično spremlja dogodke okrog sebe. Opozarja na absurdnosti totalitarizma in nasilja nad nedolžnimi v imenu ideologij, ki kmalu postanejo sovražne. Liki so ujeti, njihova življenja niso njihova – odvisni so od političnih tokov, ki se skoraj muhasto spreminjajo in pri tem ljudi premetavajo z enega brega na drugi. A Makinov protagonist kljub vsemu vztraja, njegova moč pa dviguje tudi bralca in ga polni z upanjem.

Francoski pisatelj ruskega rodu, Andreï Makine, je avtor dvanajstih romanov, številnih esejev in enega dramskega besedila. Njegova dela so mednarodno zelo dobro sprejeta in prevajana. Piše tudi pod psevdonimom Gabriel Osmond.

Dekliške oči ali O tem se ne govori

Zbirka vsebuje deset “risozgodb”, narejenih po kratkih zgodbah sodobnih slovenskih pisateljic – Ane Schnabl, Nataše Skušek, Selme Skenderović, Samante Hadžić Žavski in Suzane Tratnik.
Priznani stripovski ustvarjalec Iztok Sitar v risbe in črte skorajda dokumentarno ujame podobe žensk – najstnic, priseljenk, muslimank, alkoholičark, lezbijk, nosečnic, umetnic …, ki bodisi iščejo svoje mesto bodisi se skušajo izvleči iz mesta, kamor so bile potisnjene. Po eni strani jih omejujejo konservativna družba, šovinizem in ksenofobija, po drugi pa (tudi posledično zaradi tega) kar same sebe, saj obremenjene s številnimi vlogami, ki naj bi jih morale zavzeti in opravljati z odliko, zelo težko pridejo vsaj do točke olajšanja, če že ne osvoboditve.