skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Lužinova obramba

Roman je pripoved o Alekseju Lužinu, ki ga spoznamo v družinski poletni rezidenci kot 10-letnega dečka s francosko varuško, sina edinca uveljavljenega pisatelja Lužina in zdravstveno nestabilne matere. Bolehen deček v nasprotju z očetovimi pričakovanji v šoli ne blesti in ne kaže nikakršnih talentov, je osamljen in žrtev medvrstniškega nasilja. Njegovo življenje se spremeni ob odkritju šaha. Po začetnih kontrastih oče prepozna sinov talent, otrok kmalu postane čudežni šahovski deček, ki se v očetovem spremstvu udeležuje šahovskih turnirjev in sčasoma odraste v mednarodno priznanega šahovskega mojstra.

Nabokovega kompleksnega protagonista spremljamo skozi številne notranje konflikte, težavno prepletanje šahovskega sveta in napornega življenja zunaj 64-ih belih in črnih polj, ki Lužina popolnoma posrkajo. Pripoved je podana skozi vsevednega pripovedovalca, ki občasno daje glas literarnim osebam. Časovno v pripovedi prevladuje kronološko zaporedje, to prekinjajo pogledi odraslega Lužina v lastno otroštvo in očetov pogled na sinovo otroštvo.

Delo ni zanimivo samo za ljubitelje šaha, pač pa za zelo širok krog bralcev. V romanu se namreč umetnost šaha prepleta z drugimi umetnostmi (literaturo pooseblja protagonistov oče pisatelj), zasledimo lahko tudi številne druge motive: družinska razmerja, odnosi med zakonci, problem mentorstva, odnos mati-sin, oče-sin, otroške travme … prevladujoč motiv pa je konflikt genij-svet. Nabokov piše živo, sočno, pripoved vsevednega pripovedovalca bogatijo številni dialogi.

Slovenska izdaja je ohranila avtorjev predgovor k angleškemu prevodu, predgovor, ki je enako sočen kot delo samo, v opisovanju ustvarjalnega procesa tudi zabaven. Tu Nabokov zapiše: Od vseh mojih ruskih knjig vsebuje in oddaja Lužinova obramba največ »toplote« […] Lužin se je namreč prikupil celo tistim, ki jim je šah španska vas in ki ne marajo nobene moje druge knjige.

Gotovo bo to veljalo tudi za slovenske bralce. Leta 2000 je bil po knjigi posnet tudi film The Luzhin Defence.

Carmilla

Irski pisatelj in urednik Josepeh Sheridan LeFanu (1814-1873) je najbolj slovel po svojih grozljivih kratkih zgodbah in skrivnostnih romanih, v katerih je mojstrsko prepletal temačno vzdušje in psihološko kompleksne like. Njegovo najbolj znano delo je novela Carmilla (1871), ki hkrati velja za klasiko t.i. vampirske literature, ki je bila v 19. stoletju še posebej priljubljena in je močno vplivala tudi na LeFanujevega rojaka Brama Stokerja pri snovanju kultnega vampirskega romana Drakula.

Novela se odvija konec 19. stoletja na avstrijskem Štajerskem. Glavna junakinja je mlada Laura, ki skupaj s svojim očetom in dvema guvernantama živi v odmaknjem gradu. Lauro že od malih nog preganja strašljiva vizija skrivnostne obiskovalke, ki se je neke noči pojavila v njeni sobi, dolgočasno življenje najstnice pa se ji obrne na glavo, ko se v bližini gradu pripeti nesreča, zaradi katere mora Laurin oče pod streho vzeti skrivnostno Carmillo, ki je na las podobna Laurini nočni obiskovalki iz otroštva. Med dekletoma se nemudoma splete tesna prijateljska vez, ki kmalu preraste v ljubezen, zaznamovano s Carmillino temačno skrivnostjo.

Magične živali. Grindelwaldova hudodelstva: izvirni scenarij

Magične živali: Grindelwaldova hudodelstva je druga od petih pustolovščin izpod peresa J. K. Rowling, ki jo po vsem svetu poznajo po priljubljenih knjigah o Harryju Potterju. V prvem delu Salamander Scamander kot strokovnjak za magične živali v New Yorku leta 1926 povzroči zmedo, saj mu iz kovčka pobegne nekaj magičnih živali. Drugi del se dogaja leto pozneje in nadaljuje zgodbo po tem, ko je čarovniški kongres Macusa z njegovo pomočjo zajel mogočnega zlega čarovnika Gellerta Grindelwalda. Ta je ušel iz zapora, kot je napovedal, in začel zbirati privržence. Rad bi ustvaril rod čistokrvnih čarovnikov, da bi zavladal vsem nemagičnim bitjem. Vendar je tu Albus Dumbledore, Grindelwaldov brat po krvni prisegi, ki prosi za pomoč Salamanderja Scamandra, svojega nekdanjega študenta, da ustavita Grindelwalda. Boj med svetlobo in temo, med dobrim in zlom, se stopnjuje in se bo gotovo nadaljeval v tretjem delu. Po scenariju je bil leta 2018 posnet istoimenski film. Leta 2020 je knjiga prejela nagrado Zlata hruška za kakovostno mladinsko literaturo.

Moja pesem je eksplozija : 120 pesmi ob 120-letnici Kosovelovega rojstva

Kosovelova knjižnica je ob 120-letnici Kosovelovega rojstva izdala dvojezično knjigo 120 Kosovelovih pesmi v slovenskem izvirniku in portugalskem prevodu. Gre za prvi prevod Kosovelovih pesmi v portugalski jezik v svetovnem merilu. Pesmi je prevedel brazilski profesor Adriano Miranda. Pesmi so v knjigi razporejene v pet vsebinskih sklopov, vsak s po približno 25 pesmimi, in sicer 1) Evokacije Krasa; 2)Vtisi in variacije; 3)Kriza človeka; 4) Svet v krizi; in 5) Novi red. Izbor pesmi, ki si jih je za prevajanje prosto po Prešernu izbral prevajalec, je precej nekonvencionalen, saj je kar 23 pesmi iz zbirke Iz zapuščine, ki so prvič izšle šele leta 2009 in so zato bralcem manj znane kot tiste iz starejših izdaj. Večina, nekaj več kot polovica prevedenih pesmi pa je iz zbirke Integrali ’26. Prevod se zelo približa originalu, saj se je prevajalec pri prevajanju držal izvorne Kosovelove metrike in prevedel tudi rime pri rimanih pesmih, česar se v dosedanjih prevodih Kosovela v tuje jezike ni striktno upoštevalo. Knjiga vsebuje tudi spremno besedo prevajalca, v kateri Kosovela primerja z brazilskimi in ruskimi modernisti in ga postavi na sam vrh svetovnega modernizma glede na kvaliteto in univerzalnost njegovih pesmi. Knjiga vsebuje 290 strani, oblikoval jo je sežanski akademski slikar Simon Kastelic.

Odpor: po resnični zgodbi mlade članice nizozemskega odporniškega gibanja

Wilma Geldof je dolga leta delovala na področju duševnega zdravja in v Svetu za zaščito otrok na Nizozemskem. Od leta 2011 se v celoti posveča pisanju, je tudi kolumnistka in učiteljica pisanja. Doslej je izdala že 12 knjig, biografski roman Odpor pa je nizozemska pisateljica napisala že leta 2018 in je njen prvi roman, preveden v slovenščino. Zgodba temelji na resničnih dogodkih in govori o najmlajšem nizozemskem dekletu, ki se je med drugo svetovno vojno pridružila odporniškem gibanju. Avtorica je med pisanjem romana večkrat obiskala tedaj 91-letno Freddie Oversteegen in zapisala zanimivo življenjsko zgodbo. Spomladi leta 1940 se je Hitler obrnil proti zahodu in pred napadom na Francijo je moral zasesti tudi Nizozemsko, ki mu je stala na poti. Ko se je nizozemska predala, so Nemci nad prebivalstvom izvajali pritisk, najbolj na udaru so bili seveda judje. Cilj vseh je bil preživeti vojno. Takrat šestnajstletna Freddie in njena sestra Truus sta se odločili, da se priključita odporniškemu gibanju, kjer sta bili najmlajši članici. V romanu je predstavljeno nekaj njunih akcij, vendar vse žal niso bile uspešne. Srečata se z izgubo, tegobami vsakdana in hudo lakoto. Velikokrat sta se spraševali tudi o smiselnosti odpora, ki ni imel učinka in terjal veliko žrtev. Kljub vsemu sta vztrajali in uspelo jima je preživeti. Knjiga je namenjena mladim, starejšim od 14 let, a ker gre za tematiko druge svetovne vojne, knjigo priporočam vsem, ki jih to obdobje zanima.

Internat

Roman Internat ukrajinskega pisatelja in pesnika Serhija Žadana se odvija leta 2015 na vrhuncu vojne v Donbasu. Dogajanje je omejeno na tri zimske dneve, ko mora Paša spraviti svojega 13 – letnega nečaka Sašo iz internata, ki je pogosta tarča napadov. Dvojica se mora vrniti domov, toda izkaže se, da je pot do tja vse prej kot preprosta; oboroženi spopadi med paravojaškimi skupinami, eksplozije podtaknjenih min, mesto, od katerega so ostale zgolj ruševine in ljudje, katerih se loteva obup in želja po bodisi koncu vojne bodisi čimprejšnji (in karseda neboleči) smrti.

Internat je roman, ki si za izhodišče vzame resnično vojno, vendar pa ta ni v prvem planu; Žadana bolj kot opisovanje vojnih grozot zanimajo pretresljivi portreti ljudi, ki jih je prizadela vojna in s kakšnimi občutki so se prisiljeni soočiti v grozljivem boju za preživetje.

Otroci

Milena Marković je srbska pesnica, dramatičarka, režiserka, scenaristka in univerzitetna profesorica. Na slovenskih gledaliških odrih so bila doslej uprizorjena štiri njena dramska besedila, Otroci pa je njeno prvo knjižno delo, prevedeno v slovenščino. Označimo ga lahko kot roman (v verzih) ali (dramsko) pesnitev. Gre za izpoved ženske po imenu Milena, ki zelo neposredno, brez olepševanja niza izseke iz svojega življenja. Ker pripovedovanje ne sledi kronologiji posameznih dogodkov, temveč ves čas preskakuje med preteklostjo, sedanjostjo in včasih tudi prihodnostjo, se zgodba pred nami sestavlja postopoma. Prvoosebno pripovedovalko spoznavamo v različnih življenjskih obdobjih, skupaj z njo pa tudi njeno družino ter širše okolje in družbo. Spremljamo jo kot otroka (deklico, hčerko, vnukinjo), najstnico, študentko, partnerico, ženo, mater, mačeho, umetnico …, ki išče samo sebe, svoj prostor na svetu, hrepeni po ljubezni in svobodi. Lirični, poetični način pisanja je v velikem kontrastu z vsebino, ki je zaznamovana z odtujenostjo, nasiljem, travmami, toksičnimi odnosi, duševnimi stiskami, tesnobo, boleznijo … Glavna tema dela je otroštvo, vendar avtorica ne piše samo o tem, kako najzgodnejše obdobje in družinsko okolje vplivata na naše kasnejše življenje, temveč pokaže, da tudi ko smo odrasli, še vedno ostajamo otroci oziroma nikoli popolnoma ne odrastemo, saj smo tudi kot “zreli” ljudje pogosto negotovi, nevedni in delamo napake. Avtobiografsko oziroma avtofikcijsko pisanje Milene Marković je iskreno, boleče in pretresljivo in bralca nikakor ne pusti ravnodušnega. Besedilo je zapisano brez ločil in velikih začetnic, posamezne izseke oziroma kitice pa je mogoče brati tudi kot pesmi. Avtorica je za delo prejela nagrado NIN za najboljši roman leta 2021.

Ilonika: saga o cesarju Feliksu

Saga je v literarni teoriji pojem za pripoved nordijskih oz. severnoevropskih ljudstev, je epsko široko zasnovana in vsebuje stvarne, realistične opise. Prav takšno epsko pripoved je zastavil avtor pričujočega romana. Uvod bralca prestavi v mogočno cesarstvo Evkliptija, ki mu vladarska rodbina Kadoreov vlada že dolga stoletja. Ostareli vladar na smrtni postelji preda žezlo svojemu nasledniku, sinu Feliksu. Oče je bil skrben in pošten vladar, izkaže se, da mu je bil položaj bolj v nadlego kot v čast. In takšne so tudi njegove zadnje besede sinu. Če bi se ta odločil, da bo opustil vladanje, se on pač ne bo obračal v grobu. Feliks se po očetovi smrti ne znajde, najraje se zadržuje v dvorani večne jeseni, kjer meditira in je zamaknjen v spomine. Ko spozna dvorjanko Felimijo, v kateri bo bralec prepoznal čisto angelsko dušo, se takoj zaljubi vanjo. A dvorjanka se mu izmika, kot da ne bi bila iz mesa in krvi. Feliks zna biti kljub očetovim besedam krut in nasilen vladar. Ne da bi pomislil, da komu odsekati glavo, kadar je slabe volje, ali načrtuje celo množične poboje. Ker gre za epsko pripoved, je temu primeren tudi slog. Dolgi stavki, retorične figure, ko neko reč opiše z več na videz podobnimi besedami ali besednimi zvezami, malo je dialogov. Vse to pa omogoča, da zgodba teče počasi, razprostranjeno, tako kot je razprostranjeno cesarstvo Evkliptija s svojo brazčasno zgodovino. Roman je na prvi pogled izmišljija, a bolj ko bralec vztraja, več podobnosti se mu odpira s svetom, ki ga pozna in živi. Prvi del sage je izšel pred štirimi leti, v njem pa se zgodba plete predvsem okrog Feliksovega ustoličenja in kasnejšega dvornega praznovanja, rodbinskega dneva, ki se za mladeniča ne konča najbolje. Pisatelj je za moto izbral citat iz Matejevega evangelija, kjer hudič skuša Jezusa in videti je, da je prav takšnim preizkušnjam izpostavljen tudi mladi cesar. Je pa skozi celoto kar nekaj namigov tudi na drugo svetovno klasiko. Roman za tiste, ki pri branju še znajo vztrajati in ne poznajo nestrpnosti. Bogat in poetičen jezik začara.

Pred kratkim je izšlo tudi nadaljevanje, v katerem se Feliksovo vladanje nadaljuje z novo preizkušnjo. Poda se v grozljivo podzemlje kraljeve palače, da bi obiskal grobnico in priklical duha svoje davno preminule matere. Med spuščanjem v podzemlje naleti na izonskega tigra, plemenito žival in varuha umrlih, ki postane njegov vodnik, vse dokler Feliks zares ne naredi tistega, česar nikakor ne bi smel. Zato se mora vračati sam. Bralca tudi v drugi knjigi prevzame čvrst in pravilen jezik ter zgradba, ki se vseskozi drži pravila o enotnosti časa in prostora.  Vse pa kaže, da se zgodba Ilonike tudi v tej knjigi še ne bo končala.

Prepovedani zvezek

Valeria neko nedeljo v trafiki kupi zvezek s črnimi platnicami. Ta postane njen dnevnik in hkrati velika skrivnost. Vanj zapisuje vse, kar se v njeni družini dogaja. Tako izvemo skorajda vse o možu in otrocih, pa tudi o starših, in hkrati, med vrsticami, o družbenem, političnem in gospodarskem življenju v Italiji v 50. letih 20. stoletja. Valerija z družino živi na obrobju Rima in je ena redkih žensk svoje generacije, ki mora, da preživijo in otrokoma omogočijo študij, hoditi v službo. Njihovo stanovanje je majhno in sodijo v delavski razred. Že dolgo je nihče več ne kliče Valeria. Je Mama. Mama, ki skrbi za dom in družino. Ob tem ima tudi majhen lastni svet, pisarno pri uspešnem podjetniku. V zvezek zapisuje svoje misli ob dogodkih, ki so se zgodili čez dan. Njena razmišljanja predstavljajo potovanje vase. Valeria se trudi razumeti nove generacije, svet mladih, njenih otrok in sebe oziroma njiju z Michelejem v njem. In kakor so mladi vse bolj svobodni in se trgajo od starih družinskih vzorcev in vezi, tako postaja njena želja po svobodi vse večja. Razume, da sama predstavlja vmesno generacijo med svojimi konzervativnimi starši in generacijo otrok, ki želijo živeti tako, kot bodo sami hoteli, predvsem svobodno. Valeria nam razkrije tudi vse finančne, socialne in družbene neenakosti družbe njenega časa. In potem je tu še ljubezen ali vsaj želja po novih čustvih, po ognju, ki lahko vzplamti tudi med starejšimi, po obljubi novega, brezskrbnega življenja, kjer ni večne utrujenosti in žrtvovanja za dom in družino. Bo Valeria zmogla preskočiti generacijsko stopnico, se bo osvobodila, zaživela na novo? To ji lahko prepreči le strah, ki izhaja iz navajenosti na obliko življenja, kot ga je živela do sedaj, navajenost na vzorce, brez katerih skorajda ni mogoče več živeti. Morda se bo Michele, ki je prav tako žrtvoval svoje mladeniške sanje in upe, omehčal, se odprl in ponudil ženi, da ponovno postane Valeria. Morda bo le konec razklanosti med usklajevanjem dela za plačo in dela za družino in morda, upajmo, bo Valeria dopustila sama sebi, da svobodno zadiha.
Alba de Céspedes je bila italijansko-kubanska pisateljica. Njeno delo je fašistična oblast večkrat prepovedala, medtem ko je bila med bralci zelo priljubljena. Prepovedani zvezek je pisala v času, o katerem roman tudi pripoveduje. Piše pronicljivo, čustveno in hkrati realno opazuje čas, v katerem živi Valeria, čas, ki je že preteklost in tudi prihodnost, v kateri bodo živeli njeni potomci.

Noč, ko je preplavala reko

Ime mi je Sarajevo, romaneskni prvenec Adriane Kuči o doživljanju vojne na Balkanu skozi oči mladostnice, je avtorici prinesel nominaciji za Cankarjevo nagrado in knjižni prvenec Slovenskega knjižnega sejma. Tudi v njenem drugem romanu z naslovom Noč, ko je preplavala reko, ostaja avtorica zvesta lastnim koreninam. Sarino sorodstvo je narodnostno mešano, kar je življenje njenih prednikov močno otežilo. Po selitvi v Slovenijo je že leta ujeta v krogu pekla. Njen partner Gašper je do nje fizično in psihično nasilen. Kot vzrok za svoj odziv mnogokrat navaja njeno nemogoče “divje obnašanje čefurke”. Kljub nekaterim svarilom, naj ga čimprej zapusti, je zmotno pričakovati, da bo za Saro ta korak enostaven. Od Gašperja je finančno odvisna, misliti mora tudi na življenje otrok. A vendar jo ves čas spremlja mamin duh, ki ji prišepetava, naj prečka reko. Sara se nato z vsakim oklevajočim korakom sprašuje, če je že stopila na drugi breg. Jasna Podreka v spremni besedi opozarja, da je za skoraj polovico umorov, ubojev, poskusov umora ali uboja kriv nekdanji oziroma sedanji partner. V posebno težkem položaju se znajdejo tujke, ženske, ki se v okolju, v katerem živijo ne znajdejo dobro ali ne razumejo jezika. Včasih priznanje in razkritje nasilja meče slabo luč na celotno družino. Umikanje pogleda, prelaganje odgovornosti, zbujanje sramu in neaktivnost pristojnih ustanov utišajo mnoge ženske in tudi moške. Ti, kot avtorica zapiše v romanu, vedno znova umirajo, a tega nihče ne vidi, saj se smrt in ponovno rojstvo v nov cikel nasilja dogajata za štirimi stenami. Čeprav bralci skupaj s Sarino mamo čakamo in si želimo, da bi Sari uspelo prečkati reko, so obeti popolne svobode morda le utopija. Za izničenje moči nasilja bo potrebna korenita preobrazba celotne družbe.