Delo je čudovit preplet osebne družinske zgodbe in državne zgodovine. Zgodba je prvoosebna pripoved avtorice o odraščanju v Albaniji, v času po padcu berlinskega zidu in razpadu velike ruske države, v obdobju po letu 1990, ko je val družbenih sprememb zajel tudi Albanijo in sprožil padec komunizma. V pripoved vstopimo na dan demonstracij, skozi doživljanje takrat 11-letne deklice. Ona sama je produkt državne vzgoje, ki jo pooseblja režimu predana učiteljica Flora, njena družina pa je politično oporečna in zaznamovana z zgodovino. Vir politične obremenjenosti družine je avtoričin praded (Xhafer Ypi, vodja albanske ljudske stranke, v obdobju 1920-1925 je pokrival različne ministrske funkcije, leta 1922 je bil predsednik vlade, na oblasti tudi pod vladavino kralja Zoguja (1928-1939), za komunistični režim izdajalec naroda). Avtoričinemu očetu je režim preprečil študij matematike, mama izhaja iz družine bogatejših podjetnikov, ki jim je bilo z nacionalizacijo odvzeto premoženje, babica po očetovi strani, s katero živijo, je nečakinja turškega paše iz Soluna, kjer je obiskovala elitne francoske šole.
Lea torej odrašča v družini brez »prave biografije«, življenje znotraj zidov naše hiše in zunaj njih – v resnici ni bilo eno življenje, ampak sta bili dve. (str. 35). Politično preteklost družine so odraščajoči Lei prikrivali, razodela se ji je šele sčasoma. Pripoved je razdeljena na dva dela: v prvem spremljamo Leo skozi otroštvo, drugi del pa pripoveduje o njenem odraščanju in o politično spremenjeni Albaniji. Politične spremembe je vsaka generacija doživljala po svoje, ob večjem občutku svobode so prinašale tudi politične nemire, masovno izseljevanje ljudi (pogosto z nesrečnim koncem), državljansko vojno leta 1997, kaos in številne intimne travme, ki niso bile prihranjene niti avtoričini družini.
Pripoved je zelo doživeta in polna utrinkov iz sočasnega sveta (spremljanje košarke ali Čebelice Maje na jugoslovanski televiziji, sledenje italijanskemu nogometu, lovljenje italijanskih popevk na radiu, radovednost do turistov, pločevinke kokakole kot simbol zahoda …), pripoved popestrijo tudi zrnca humorja. Bralci generacij, ki smo doživeli razpad Jugoslavije in ustanovitev nove države, bomo z dogajanjem v knjigi lahko našli številne podobnosti.
Avtorica je po maturi zapustila Albanijo, v Rimu je na univerzi »La Sapienza« doktorirala iz filozofije in književnosti, bila je gostujoča profesorica na več univerzah, trenutno živi v Londonu, kjer predava politično filozofijo na London School of Economics and Political Sciences. Je sourednica revije Political Philosophy, piše za časopisa The Guardian in Financial Times.
