Heinrich Mann je bil starejši brat bolj znanega pisatelja Thomasa Manna. Tudi sam pisatelj, je že zgodaj dal slovo družinski tradiciji, in se ni odločil, da bi nadaljeval očetovo dobro stoječe špeditersko podjetje. Živel je bohemsko, šole in učiteljev ni maral. Prav odnos do inštitucije, kakršna je bila šola v njegovih mladih letih, je zato tudi osrednja tema romana o profesorju Raatu. Ker je Raat nadvse osovražen, tako med sodelavci kot še zlasti med dijaki, si ga slednji privoščijo na svoj način. Iz besede Rat, kar v nemščini pomeni nasvet, njegov priimek spremenijo v samostalnik Unrat, v dobesednem prevodu smeti oz. nesnaga. Heinrich Mann je v naslov torej skril besedno igro, ki so se je prevajalci v druge jezike radi izogibali. Leta 1935 je prvič izšel slovenski prevod in prevajalec Fran Bradač se je takrat res odločil za prevod Profesor nesnaga. Tokratni prevajalec v slovenščino pa je ohranil izvirni nadimek ter si hkrati pomagal z ljubljanskim govorom: “un, ki mu ne rata”. Besedna zveza se v romanu pojavi vedno, ko nekdanji ali sedanji dijaki ob profesorjevih neumnostih ugotavljajo, da mu v resnici res “nič ne rata”.
Profesor Raat je, če rečemo pogovorno, “težak značaj”. Dijake zna pri pouku klasičnih jezikov in književnosti maltretirati do te mere, da res marsikateremu upade pogum. Ob tem pa ima še eno neprijetno lastnost: vidi zgolj sebe. On in samo on, nihče drug ne. Njegova obsedenost z “lenimi in neposlušnimi” dijaki gre tako daleč, da se vmeša celo v njihovo zasebno življenje. Ko ugotovi, da eden izmed dijakov, o katerem ima nasploh zelo slabo mnenje, zahaja h kabaretni pevki, se odloči zadevo preveriti na licu mesta. V lokalu sumljivega slovesa naleti še na dva svoja dijaka (že tako in tako v slehernem človeku, ki ga sreča, vidi svoje nekdanje učence), kar ga tako iztiri, da okrog kabaretistke Roze Frölich ljubezenske zanke raje splete kar sam. Ženska sprejme igro, kar pa je nazadnje usodno za dijake in zanj. Vsi štirje morajo zapustiti šolo, vendar Raata to nič več ne moti. Povsem se preda ljubici. Njuno življenje začne drveti v razvrat, dokler vmes ne poseže roka pravice.
Kot je mogoče prebrati v spremni besedi k novemu slovenskemu prevodu romana, sicer napisanega leta 1905, lahko zgodbo beremo na več načinov. Je kritika takratnega šolskega sistema, ki od mladih ljudi zahteva zgolj strogo moralo. Je kritika vzvišenih, vase zagledanih, poželjivih meščanov, ki se kar naenkrat, v poznih letih, spomnijo, da bi lahko vendarle tudi sami izživeli spolne nagone. Je tudi kritika takratne cesarske Nemčije, ki zapoveduje vrednote, kakršne na človeka velikokrat delujejo prav nasprotno. V tekoče berljivem prevodu bo vsak bralec našel še kakšno svojo aluzijo.
Roman je bil večkrat posnet na film in uprizorjen v gledališčih, leta 1989 med drugim tudi v mariborski Drami. Najbolj znana adaptacija ostaja prvi nemški zvočni film z Marlene Dietrich v vlogi Roze Frölich.
