Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Ljubezni Sinjebradca : zgodba o iskalcu

Vsestranski slovenski literarni ustvarjalec Vinko Möderndorfer z romanom Ljubezni Sinjebradca ponudi sodobno interpretacijo francoske ljudske pripovedke o Sinjebradcu, premožnem možu, ki se je poročil z mnogimi ženskami in vsako hladnokrvno umoril. Sinjebraca v Möderndorferjevem romanu predstavlja zdolgočaseni in cinični računalniški programer, ki v ženskah vidi zgolj objekte za izpolnitev lastnih spolnih uslug. V javnosti krepi status dobrega samaritana, saj vsa njegova dekleta izhajajo iz nižjega socialnega sloja, zato jih v zameno za seks rešuje iz finančnih težav. Sinjebradec svoje ljubezenske avanture podrobneje opiše v intimnih zapiskih, ki pa nekega dne pridejo v roke inšpektorju Kuzmanoviču, kateremu je dodeljena preiskava skrivnostnega izginotja Sinjebradčevih nekdanjih deklet.

Möderndorfer s pričujočim romanom izoblikuje lik, ki je močno podoben “ameriškemu psihu” Bret Easton Ellisa iz njegovega istoimenskega kultnega romana, hkrati pa predstavi zgodbo, ki pritiče modernim časom; zgodbo o čustveni otopelosti, odtujenosti in plitkosti medčloveških odnosov.

Empuzij : naravnozdravilska srhljivka

Med gosti Penziona za gospode v gorskem zdravilišču Görbesdorf v Šleziji potekajo številni pogovori, debate. Krešejo se mnenja o politiki, gospodarstvu, družbi (Tokarczuk se v dialogih navezuje na Mannov roman Čarobna gora). Vse te razprave, za katere učeni moški mislijo, da so kar najbolj inteligentne, pa ostanejo na ravni izrečenih mnenj, brez resnih zaključkov. V taki družbi se na jesen leta 1913 znajde mladi lvovski študent Mieczysław Wojnicz, ki pripotuje na zdravljenje tuberkuloze. Že ob prihodu naleti na skrivnostno smrt. Kmalu se čudnemu vzdušju pridruži še namigovanje starejših gostov na letno žetev mladih moških, ki jo izvaja pokrajina sama – ali pa njeni prebivalci, morda oglarji. Ti na gozdnih jasah sestavljajo Tunčike, ženske podobe iz listja, vej, kamnov in zemlje, ki jim, po pripovedovanjih, služijo za sproščanje poželenja. Mladi Wojnicz posluša, premleva, želi si skrivnostim priti do dna. To raziskovanje postane zanj pomembnejše od skrbi za zdravje. Osrednje vprašanje romana je, poleg identitete Wojnicza in pogleda na svet, ki nas obkroža, položaj žensk v družbi. Celo tako daleč se spustijo ti moški razpravljavci, da menijo, da so ženske družbena last, namenjene rojevanju, delu, strežbi. Od njih, ki imajo dokazano manjše možgane, pač ni pričakovati pameti in sposobnosti, kot jih imajo moški. A gostje v penzionu se ne zavedajo, da so ženske pravzaprav vsepovsod, v vsakem delcu sveta. Njihova vsenavzočnost je kot posmeh vsem njihovim mizoginim razpravam. Wojnitz ne ve, kaj naj si misli, a ob nekajmesečnem bivanju v tej prekrasni in skrivnosti pokrajini ter nevarni družbi s pomočjo doktorja Semperveisa odkrije, kdo, pravzaprav, je on sam.

Ob koncu romana je pisateljica zapisala imena avtorjev, katerih mizoginistične poglede na ženske in njihov položaj v svetu je uporabila kot parafraze v Empuziju. Roman nam omogoča pogled na takratni in tudi zdajšnji čas in svet. Koliko in kaj se je zares spremenilo v družbenih odnosih? Ni samo srhljivo vzdušje tisto, kar pritegne, branje je neizmerna priložnost potovanja v miselni svet naše civilizacije, njenih dosežkov, vračanja k poganstvu, a tudi k prvinskosti, je iskanje odgovora na vprašanje, od kje izvira strah.

Olga Tokarczuk, avtorica večih romanov, kratkih zgodb, esejev, slikanic, napisala je tudi operni libreto, se je rodila leta 1962 v Sulechovu v zahodni Poljski. Doštudirala je klinično psihologijo in delala kot psihoterapevtka, bila je vodja založbe Ruta, vodila je delavnice kreativnega pisanja, je soorganizatorka literarnega festivala. Zagotovo je najpomembnejša poljska pisateljica. Tudi najslavnejša. Je Nobelova nagrajenka za književnost (2018). Pred tem je prejela tudi nagrado Vilenica (2013) in kasneje še Bookerjevo nagrado (2018). Dvakrat je prejela tudi nagrado Nike. Že za prvenec Popotovanje ljudi Knjige je prejela nagrado Zveze poljskih založnikov. Z Empuzijem, ki je v poljščini izšel leta 2022, je Olga Tokarczuk razveselila bralce po vsem svetu. Roman je za slovenske bralce in bralke odlično prevedla Jana Unuk. Ob branju čutimo, kot da smo tudi sami prav tam, v tem skrivnostnem zdraviliškem kraju, poslušamo literarne like, čutimo z njimi, hkrati pa dogajanje opazujemo iz skrivnostnega vmesnega sveta. Če se sprašujete, kaj pomeni naslov: je neologizem, sestavljen iz poimenovanja antične čarovnice Empuze in Platonovega Simpozija. Od konca romana dalje, ali pa že vmes, vas čaka raziskovanje pomena napisanega – značilnost del Olge Tokarczuk, ki navdušuje resne bralce.

Dežela ZOO: povest o dobrih in slabih ljudeh

Za pisateljski stil Dušana Čatra je morda še najbolj značilno, da je vsaka njegova nova knjiga popolnoma drugačna od prejšnje, kar velja tako za vsebino kot slog.

To poigravanje z najrazličnejšimi žanri je tokrat naplavilo Deželo ZOO: Povest o dobrih in slabih ljudeh.  Gre za neke vrste zgodovinski roman, ki orisuje življenje splavarjev v Savinjski dolini tik pred drugo svetovno vojno. Takrat so s splavi še zadnjič tovorili les vse do Beograda, ta obrt pa je po vojni popolnoma izumrla.

Na resnično zgodovinsko osnovo in dejstva, med katerimi se znajde tudi kakšen ljudski mit, je prilepljena izmišljena zgodba o splavarskem veleposestniku Hermanu Habermanu in njegovima sinovoma, Maksu Albinu ter Frideriku. Prvi se pripravlja na poroko, drugi ga zato med služenjem vojaškega roka pride obiskat. A medtem ko je starejši brat ‘na rajži’, se Friderik nevarno zaplete z bodočo nevesto…  Ko se sinova tako skupaj znajdeta na splavu, ki potuje proti Beogradu, je soočenje neizbežno.

Prva stvar, ki vam bo padla v oči ob prebiranju Dežele ZOO, je seveda stil. Ta posnema rahlo arhaični slog slovenskih domačijskih povesti iz 30-ih let, kar lepo sovpada s temo romana. Avtor je s to izbiro romanu dodal nekakšen lahkotnejši, rahlo humoren pridih in čeprav obstaja nevarnost, da bi tovrstni jezik bralcu utegnil iti na živce, se ga že po nekaj straneh povsem privadi, hkrati pa se je potrebno pisatelju prikloniti s klobukom do tal za izjemni besedni zaklad ter poznavanje splavarskega žargona. Več kot očitno je opravil domačo nalogo glede zgodovinskega dela, pokazal pa je tudi, da se poleg slovenskih klasikov izplača brati tudi ‘Večernice’.

Druga temelja značilnost vseh Čatrovih romanov pa so izjemo dodelani liki. Z ravno prav podrobnimi, a ne prenapornimi opisi zna bralcu grafično pričarati sleherno osebo na način, da ga bralec ne samo vidi pred sabo, temveč tudi dobesedno začuti njegov karakter, zasluti njegove misli in podoživi njegovo duševno stanje. To velja za vse nastopajoče, od glavnih protagonistov, očeta deloholika Hermana, starejšega sina delo- in alkoholika Maksa Albina, ki ima kljub izjemno nasilnemu karakterju tudi sposobnosti, zaradi katerih je med ljudmi spoštovan; pa bolj mevžastega in zasanjanjega Friderika, ki s sabo nosi kopico kompleksov zaradi starševskega favoriziranja starejšega brata. Tudi stranske figure, kot je nesojena nevesta Helena, ki s svojim iskrivim karakterjem preprosto nima sreče z moškimi. Celo celjski Fičfirič Kondi, ki je v romanu obrobna figura, je učinkovito predstavljen na takšen način, da se bralcu dodobra vtisne v spomin.

Dežela ZOO ima poleg umetniške vrednosti na nek način tudi dokumentarno, saj osvetljuje delček slovenske zgodovine, ki je širši javnosti – predvsem tisti bolj oddaljene od Savinje – precej slabo poznan. K temu pripomorejo tudi v tančico skrivnosti zaviti elementi, kot na primer romska družina, ki se iz okolice Pliberka naseli ob Savinji: takšni in podobni detajli vas bodo skoraj zagotovo prisilili, da boste imeli ob knjigi odprto tudi Wikipedijo ali drug zgodovinski vir, sproti preverjali dejstva in se ob tem tudi kaj naučili. Sicer pa: prepričajte se sami.

 

 

 

 

 

 

Naše laži

Maya in Rebecca sta sestri, ki ju povezuje posebna vez. V mladosti sta bili priča umoru svojih staršev, ki je zaznamoval preostanek njunih življenj. Kasneje obe postaneta zdravnici. Maya dela kot otroška ortopedinja in je poročena z Adamom, ki je prav tako zdravnik. Par se je v zakonu znašel na težki preizkušnji, saj je Maya večkrat splavila. Rebecca pa je svobodomiselna, drzna oseba in dela za kot zdravnica v organizaciji, ki pomaga ljudem po katastrofah. Nima želje, da bi se ustalila in si ustvarila družino kot njena sestra.
Ko orkani pustošijo po Severni Karolini, je Rebecca ena prvih na prizorišču. Svaka Adama prepriča, da se ji pridruži v misiji reševanja in pomoči, in ko ta vidi otroke v stiski, prepriča Mayo, da se jim pridruži. Čeprav ima Maya raje delo v čisti bolnišnici in svojo varno hišo kot opustošeno mesto, spanje na tleh in malo hrane, misli, da bo, če se pridruži možu in sestri na terenu, to pomagalo njenemu zakonu. Toda helikopter, na katerem spremlja bolnike v bolnišnico, strmoglavi in rečeno je, da nesreče ni preživel nihče. Rebecca in Adam se zatečeta drug k drugemu po tolažbo …

Naše laži so zapletena zgodba o družini, izdaji in odpuščanju. Kot običajno je avtorica romana tudi tokrat pred začetkom pisanja raziskala zgodovinsko ozadje dogajanja in poiskala informacije pri strokovnjakih, ki poznajo delo zdravstvenih delavcev v krajih, ki so jih prizadele naravne nesreče, v tem primeru še posebej posledice orkanov.

Kar sem ljubil

Ameriško pisateljico Siri Hustvedt lahko v slovenščini beremo v dveh književnih delih, v pričujočem Kar sem ljubil, ki velja za njen najuspešnejši roman, opus magnum, s katerim se je povzdignila med kultne pisateljice, in v romanu Poletje brez moških. Poročena je bila s Paulom Austerjem, ki je v svojem prvem zakonu postal oče Danielu Austerju, ta pa se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so začeli na newyorško umetniško sceno vstopati ekscesni predstavniki nove generacije, podvrženi infantilnosti, zlorabam drog, ekscesnemu hedonističnemu obnašanju in tudi skrajno sprevrženim praksam, ujel v razvpiti škandal. Dobro poznavanje tovrstne scene, s katero se bralci srečamo v zadnjem, tretjem delu romana Kar sem ljubil, je avtorici omogočilo spisati prepričljivo in srhljivo pripoved, na kar pa ob začetku branja nikakor nismo pripravljeni. Roman prvenstveno namreč govori o ljubezni – o njenih različnih pojavnih oblikah, nihanjih in pasteh; o predanosti in osebnih izgubah, ki se vežejo nanjo; o upanju in zaupanju ter o prevarah in o lažeh, ki se lepijo poleg; o prijateljstvu, partnerstvu, vzgoji, psihičnih odklonih, mejnih osebnostih, resnici in laži, zaupanju in izdaji, žalovanju in žalosti … Avtorica, ki jo zaznamuje globoka senzibilnost in posledično sposobnost pretanjenega zaznavanja občutij, vse to opiše z vrhunsko izdelanimi psihološkimi profili osrednjih literarnih oseb, zasvojljivost njenega pisanja pa je podkrepljena tudi z intelektualno odličnostjo. Siri Hustvedt je namreč ne le pisateljica, pač pa tudi znanstvenica in intelektualka v najširšem pomenu besede ter poznavalka številnih področij človekovega delovanja, znotraj katerih jo zanima predvsem etika delovanja, zrcaljena v medosebnih odnosih. Je tudi dobra poznavalka likovne umetnosti, predvsem slikarstva, kar se zrcali tudi v njenih romanih. Pričujoči roman je razdeljen na tri dele in popisuje dogodke v razponu petindvajsetih let, kakor se jih spominja upokojeni umetnostni zgodovinar Leo. Osrednja nit, ki povezuje vse tri dele, je likovna umetnost, njena reprezentacija in percepcija, nanjo pa se pripenja zgodba vseživljenjskega prijateljstva, ki vihari skozi udarce usod in krutost vsakdanjika. V bližinah, ki se tkejo med osebami, vznikajo izgube in osebna žalovanja, prav tako tudi skrita čustva, ki lahko stkane vezi ogrozijo. Tretji del romana pa zaznamuje stopnjevanje napetosti na način trilerja. Kar sem ljubil se zaokroženo nazadnje vzpostavi kot popis spominov na ljudi, ki jih je Leo, osrednji pripovedovalec, v življenju nekoč ljubil in jih nanj vežejo materialni okruški, spravljeni v predalu pisalne mize. Kljub vsem preizkušnjam avtorica vanj položi optimizem, ki mu vere v človeka in ljubezen ne odvzame – kljub spoznanju, da to, kar (v drugih) ljubimo, niso toliko te osebe (ali stvari) same, predvsem so to naše lastne podobe (o njih).

Knjigarna na Maldivih

Freya obožuje svojo službo v Londonu pri založbi, vendar jo tik pred svojim tridesetim rojstnim dnevom pritegne oglas za sanjsko službo na Facebooku. Na rajskem otoku na Maldivih iščejo novo osebo za delovno mesto v knjigarni. Že nekaj časa je razmišljala o spremembi in novih izzivih. Da bi pozabila na tragično preteklost se ji je kljub negotovosti zazdelo, da je pravi čas, da uresniči svoje sanje. Prijavila se je na delovno mesto. Zelo je bila presenečena, ko je izvedela, da je bila izbrana in da se bo za devet mesecev preselila na rajski otok na drugi konec sveta. Tam se je hitro navadila na mirnejši ritem življenja, peščene plaže in prelepo morje, spoznala je tudi nekaj novih prijateljev, med drugimi se je zelo zbližala z inštruktorjem potapljanja Aaronom. Prav tako je veliko časa preživela s postavnim, slavnim lastnikom letovišča Zandejem, za katerega mediji pravijo, da je pravi ženskar. Prav on si je na otoku zaželel knjigarne, saj so bile knjige njegova strast. Skozi delo in druženje z njim Freya začne spoznavati tudi njegovo resnično naravo. Nekega večera je na otoku prišlo do požara in takrat se je Freyino življenje postavilo na glavo. Knjiga je polna upanja, pustolovščin, novih začetkov, prijateljstva, iskanja ljubezni in novega doma.

Malibu

Malibu, leto 1983. Pri manekenki Nini Rivi se odvija zabava leta, s katero se zaključi poletje. Nanjo pride veliko ljudi, med njimi tudi Ninina brata in sestra. Zjutraj vilo zajamejo ognjeni zublji, skrivnosti pa bodo razkrite.

Zgodbo spremljamo na dan zabave, druga, vzporedna pa poteka v preteklosti, v kateri spoznamo slavnega pevca Micka Rivo in njegovo ženo.

Roman problematizira družinske travme, zvestobo v partnerskih odnosih, odvisnost od alkohola … slednja privede do tega, da najstarejša Nina skrbi za mlajše sorojence, kar jo zaznamuje za vse življenje. Poletno, pa vendar ne preveč »plažno« branje.

Taylor Jenkins Reid je ameriška pisateljica, avtorica romanov Sedem mož Evelyn Hugo, Daisy Jones in šest, Ena prava ljubezen, Malibu Rising in Carrie Soto se vrača.

 

Garatar: pesmi

Lucija Mirkac je doštudirala primerjalno književnost in slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pol Korošica in pol Poljakinja se že dalj časa odpira glasbi besed in jo nazaj v svet pošilja v obliki proze, poezije in dramatike. Piše v slovenščini, narečju in v poljščini, objavlja v različnih revijah in zbornikih ter piše spremne besede.

Njena druga pesniška zbirka Garatar že z nenavadnim, skrivnostnim in močnim naslovom bralce nagovarja, da se z njo odpravite na prav posebno, duhovno potovanje. Garatar je naslov ene od balad v zbirki. Gre za krajevno domišljijsko ime, ki si ga je izmislila pesnica sama. Avtorica pojasnjuje, da pomeni dom; tudi temen, zadimljen, neprehoden gozd, v katerem si tisti, ki so v njem pokopani, šepetajo zgodbe.

Zbirka je povezana, trdno spletena iz pesmi, ki so nastale med letoma 2013 in 2019. Sestavljena je iz štirih ciklov: I. Drevesa krvavijo; II. S prsti, zamazanimi od tinte; III. Ul-Vanade; IV. Pesem o gori. V prvem ciklu so v ospredju refleksivne pesmi, prepletene z motivi in simboli iz narave; drugi cikel se dotika poetološkega; tretji buri domišljijo s fantazijskimi, ekscentričnimi toni in motivi bežanja; zadnji cikel nakazuje vzpon v presežno in v njem prevladujejo duhovne pesmi. Bero pesmi je likovno opremila avtorica sama.

Ob prebiranju pesmi lahko občutimo pridih melanholičnosti, svetlo-temnega dojemanja sveta, polnega vprašanj, brez podanih odgovorov. Življenje je čud-o-vito, saj nam skozi drobne stvari, cikle in rituale skozi vse letne čase ponuja, da se jim čudimo in postajamo dovzetni za presežno. Te pesmi niso lahkotne, nasprotno, bralcu so izziv, da se iz temačnega gozda prebije na drugo stran. A do tja je treba priti. In zbirka to možnost ves čas pušča odprto – konča se z verzom: »Morda že diši po vstajenju.«

Ćrtice

26. februarja 1992 je Ministrstvo za notranje zadeve 25.671 prebivalcev Slovenije, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo, nezakonito izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev. S tem so izgubili svoj pravni status in z njim povezane ekonomske, zdravstvene in socialne pravice, zanje pa je začel veljati zakon o tujcih.

Ćrtice je roman, v katerem skozi otroštvo, mladost in nato odraslost protagonistke Mie spremljamo družino Batić, ki že pred izbrisom ni bila zares enakopravna, saj je oče od dol, kar izkazuje tudi ena črtica premalo na črki v priimku. Mia zaradi tega že kot zelo mlada razmišlja o svoji identiteti in pripadnosti, kar se s pričetkom vojne, ko se pojavijo nove zmerljivke tipa »četnik«, le še stopnjuje. Kratka poglavja preskakujejo med sedanjostjo in preteklostjo in pred nami izrisujejo sliko neke družine, ki je ob razpadu Jugoslavije zaradi nerazumljivega pravnega vakuuma postala zaznamovana za vedno. Ne samo, da se je oče brez papirjev in kakršnih koli možnosti za normalno življenje počutil, kot da ne obstaja, Batićevi leta in leta niso mogli početi najbolj običajnih reči, kot so obisk sorodnikov v Srbiji, nakupovanje v sosednji Avstriji ali dopustovanje na hrvaški obali. Med branjem vseskozi slutimo avtobiografskost, kar avtorica že na začetku nakaže z »liki so izmišljeni, dejanja nekoliko manj« in nato na koncu romana potrdi v zahvali, kjer beremo, da je za vsebino vzela drobec sebe in ga prepletla z veliko literarnega. Če je fabula avtobiografska slutnja, pa bi za pretresljive zgodbe posameznikov z inicialkami iz predzadnjega poglavja lahko skoraj zagotovo trdili, da so resnične. Poglavje, ki je simbolično naslovljeno s tropičjem, je zato izjemno dragoceno, saj nesrečnežem preko avtoričinega pisanja dá glas, da za njihove bridke usode sedaj vemo tudi vsi mi in ne le njihovi bližnji. Konec romana je kljub vsemu optimističen, saj preko Miinega obiska (dragega) frizerja napoveduje neke boljše, brezskrbnejše čase.

Ćrtice odlikuje hibridni jezik, ki krmari med knjižno slovenščino, ljubljanskim slengom, prekmurščino, srbščino, hrvaščino, mešanico vseh naštetih in navsezadnje tudi angleščino. Avtorici je z jezikom uspelo ustvariti živo in žmohtno pripoved. Knjiga je prvenec Tine Perić, sicer diplomantke južnoslovanskih jezikov in sociologije kulture, soustanoviteljice Jezikovne zadruge Soglasnik, prekmurskega glasbenega koncertnega cikla in festivala Nindri Indri in avtorice besedil ter pevke elektro-punk benda Ludovik Material.

Algoritem smrti

Pisatelj Boris Karlovšek se je ukvarjal z gospodarskim pravom, kasneje pa še s pisateljevanjem. Poznamo ga kot pisca mladinskih in kriminalnih romanov. Za te je našel navdih iz svojih pravniških izkušenj.

Miran Jurjec je računalniški genij, zaposlen kot profesor na fakulteti. Skupaj z najsposobnejšim študentom Andrejem Krpanom ustanovita izjemno uspešno računalniško podjetje, ki se ukvarja z umetno inteligenco. Nekdo od njiju umori Natašo, Miranovo ženo. Policija se znajde v težavah, saj umetna inteligenca zmore preslepiti vsakogar.

Ana Trošt je vodja sektorja za splošno kriminaliteto. Strokovnjakinja je na več področjih, kar pa pred sodelavci skriva. Je ljubiteljica teka in po tihem nezadovoljna s svojim osebnim življenjem. Končno se srečno zaljubi, toda v enega od osumljencev. Ji bo kljub temu uspelo ugotoviti, kdo je morilec? Da je vse še bolj napeto, se pojavijo Kitajci, ki želijo imeti program zase.