skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Plagiat

Anja Mugerli je pisateljica, ki je leta 2010 diplomirala iz slovenistike na Univerzi v Novi Gorici, magistrirala pa je iz uprizoritvenih študij in kreativnega pisanja na Univerzi na Primorskem. Ukvarja se z organiziranjem in moderiranjem literarnih dogodkov ter s pisanjem proze in dramatike. Napisala je že pet del, njen prvenec Zeleni fotelj pa je izšel leta 2015. Za svoje delo Čebelja družina je leta 2021 prejela evropsko literarno nagrado, za roman Pričakovanja pa je leta 2024 prejela Kresnikovo nagrado.

Plagiat je njena tretja knjiga kratke proze, iz katere veje avtoričina ljubezen do pisanja in literature, njen eleganten stil pisanja pa nas ponese skozi devet kratkih zgodb, ki izmenjujoče v prvi ali tretji osebi pripovedujejo o izdaji, osamljenosti, ljubezni, predanosti in umiranju.

V zbirki kratkih zgodb Plagiat nastopajo protagonistke, ki, zavedno ali ne, vplivajo na življenja druga druge. Preko vseh zgodb se vleče rdeča nit izgube; izgube ljubezni, prijateljstva, partnerja, matere… Med besedilom pa se občasno prepletajo tudi pisma in sporočila likov, ki dodatno opišejo in razvijejo like in njihovo motivacijo. Posebnost avtoričinega stila je, da imena likov bralcu ne poda že na začetku, ali pa jih sploh ne, kar pomaga pri njihovem počasnem ter mojstrskem grajenju v polne psihološke karakterje. Svojih likov prav tako ne kuje v zvezde, vendar pusti, da bralci preko podrobnosti odkrijejo njihove temne plati.

Rodna doba

 

Knjiga mariborske pisateljice Nine Medved nam je postregla s slikovito novo dozo nežnosti in preizpraševanj resničnosti, ki se bralcu prikazujejo kot nekakšni fotografski posnetki, ki jih doživljamo skozi oči deklice, zaposlene s svojimi fotografijami in punčkami, katere nam razprostirajo svet nasprotij: deklica preko igre po svoje, počasi in previdno, raziskuje svet:

“Pričela sva z vnašanjem novih izrazov v najin slovar. Besedo po besedo, da ne bi kakšne odobrila prehitro, ali je napačno umestila.”

Na eni strani se nam tako zarisuje dekličin topel, materinski svet, na drugi pa obstaja svet patriarhalnega sistema, svet hladnih pravil, ki ga (čeprav krivičnega) deklica dokončno nikoli ne zapusti; s svojo nežnostjo, ljubeznijo in toplino, si ga želi približati, ter narediti majčkeno bolj svojega, osvobojenega. Navkljub vsej negotovosti, ter družbenih  pritiskov, vpričo katerih odrašča, je dekličin izraz nenasilen, brez grdih besed brez smisla, brez nesmiselnih žalitev, pretiravanj; deklica se krčevito bori za svojo pravico biti človek, enakovreden ostalim.

Zato je poezija Nine Medved tista, s katero bi lahko otoplili marsikatero pesniško dušo: “Zdaj čakam, da se bom spet razprla, gubo za gubo.”

 

Odvetnikova avantura : kriminalni roman

Resnična zgodba popisana v romanu se dogaja v 80. letih prejšnjega stoletja. V romanu tako spoznamo uglednega in odločnega odvetnika z akronimom A. P.  Prikaže nam njegovo zasebno življenje in vsakodnevne težave, s katerimi se sooča. Začetek romana je kot nekakšen hiter uvod oz. predstavitev preteklega življenja odvetnika. Že tukaj izvemo, da sta dva glavna problema odvetnika alkoholizem in težave v zakonu. Obe težavi za sabo potegneta še druge. Tako se A. P. znajde pred ponudbo stare stranke, ki je drugače kot uspešen odvetnik ne bi sprejel. Le-ta pa ga vodi na razburljivo potovanje v Avstrijo. Za družbo s sabo vzame svojo tiho in prestrašeno tajnico. To potovanje nas popelje iz Jugoslavije, sicer današnjega območja Slovenije, skozi Avstrijo vse do Nemčije. Roman opisuje dogajanje, ki se je odvetniku pripetilo v enem samem tednu.

Knjiga je opremljena s spremno besedo Dore Vodopivec ter mnenjem o knjigi odvetnika Gregorja Verbajsa.

Avtor romana Vito Komac je univerzitetni diplomiran ekonomist, v Sloveniji pa je poznan kot podjetnik. Njegov roman Odvetnikova avantura prikazuje življenje Slovencev tako premožnejših ljudi (odvetnik A. P.) kot tudi nižjih slojev (tajnica) v času Jugoslavije. Zgodba odvetnika se nadaljuje v romanu Odvetnikovi grehi. Avtor trid, da je odvetnika A. P. osebno poznal ter da sta bila bljižnja sorodnika.

Mrtvi ne lažejo

Ivan Jan (1921-2007), imenovan tudi Srečko je bil zgodovinopisec in pisatelj, ki se je pisanjem začel ukvarjati načeloma pozno. Izučil se je za kovača in to delo opravljal do vojne, po prvi svetovni vojni, pa je nekaj časa delal v železarni. V drugi svetovni vojni pa je bil v okviru NOB, član Gorenjskega in nato še Kokrškega odreda.

Napisal je številna dela, med katera sodijo spomini Med gorenjskimi partizani (1956), zbirki črtic Izpolnjena beseda (1961) in Skozi zasede (1963) ter dela Dražgoška bitka (1971) ter Cankarjev bataljon in dražgoška bitka (1975) in obsežno zgodovinsko delo Kokrški odred (1980) za katerega je bil tudi nagrajen. Eno od njegovih del je tudi roman Mrtvi ne lažejo, ki je bilo prvič napisano leta 1969, leta 1984, pa je nastal popravljeni ponatis. Popravljeni ponatis ima 227 str., izdala jo je založba Borec v Ljubljani. Pri pisanju romanov pa se je naslanjal na svojo izkušnjo z vojno in članstvom v dveh odredih.

Roman Mrtvi ne lažejo, postavlja dogajanje v čas začetnega obdobja gorenjskega osvobodilnega gibanja, kjer se je vojna šele začela in je vsak strel lahko pomenil začetek vojne. Skozi celotno zgodbo spoznavamo Aleša in Martino, prijatelja, ki sta med seboj zelo povezana in sta en za drugega pripravljena storiti vse. Martina želi ščiti Aleša pred odhodom v vojsko in želi sama postati vojakinja, saj se je bila pripravljena boriti za domovino in hkrati obraniti Aleša pred nevarnostjo, ki mu je grozila, saj so ga iskali gestapovci in v zameno zanj ponujali visoko nagrado, on pa ji je želel to preprečiti, saj je, Aleš menil, da bi s tem sama utegnila zaiti v nevarnost.

Nemci so z lepaki in tudi marsikatere druge načine kmalu začeli dajati občutek, da bodo strah sejali povsod, le da bi pripravili ljudi na vojno in Aleša na predajo oz. da bi ga kdo izdal. Tega so se bali vsi partizani in iskali načine, kako se temu izogniti in zmanjšati strah, ki se je razpasel po celotnem območju. Nemci so tako, vsak trenutek izrabili, da so lahko mučili partizane, jih streljali ali zapirali.

Aleš je kot član partizanov služil še z nekaterimi drugimi pripadniki, kot sta Gorski in Filip, ki sta sicer delovala, kot zvesta vojaka, a sta bila za primerno ceno pripravljena izdati kogarkoli ter Koritnika, s katerim je bil Aleš v dobrih odnosih. Gorskega in Filipa je v svoje roke vzel tudi gestapovski oficir Werner, ki je od njiju želel podatke zaupne narave in ju dal zato tudi prijeti. Partizani so kasneje vseskozi razvijali strategijo, kako premagati nasprotnika, dokler jih eden od članov ni izdal in tako pomagal gestapu, da so jih odpeljali na t. i. sestanek oz. za zapahe na zaslišanja.

Na zaslišanju se Aleš bolje spozna tudi s pregnanim oficirjem Wernerjem, ki je pregnan in želi na vsak način pridobiti Aleša v svoje vrste, saj bi mu njegova inteligenca in um utegnila pomagati poraziti nasprotnika. On sam pa ni želel sprejeti kompromisa prej omenjenega gestapovskega oficirja, da bi mu v zameno za sodelovanje izpusti družino in vojake zato ga je ta dal mučiti in zapreti čez noč.

Ko je Martina izvedela, koga vse so ugrabili, je šla sama na lastno pest reševat rojake s ciljem, da jih odreši muk in trpljenja, ki jim ga je s prijetjem nakopal oficir Werner.

Tako nas ta roman popelje prek številnih likov in opisov dogajanja in prostora skozi čas osvobodilnega gibanja, kjer bralec lahko prek prebiranja o nekaterih pripetljajih čudi napetost, na drugi strani pa začudenje ter razna druga občutenja in prek teh spoznava takratne čase in ljudi skozi oči pisatelja.

Zgodbo je vredno prebrati vsakemu, še posebej vsem tistim, ki še nikoli niso izkusili vojaškega življenja, saj to delo ponuja izvrsten pogled na to, kako le to poteka oz. je potekalo in prek avtorjevega pripovedovanja zraven odkriva še vpliv in pomen odnosov na samo dogajanje v tistem času kot danes.

Knjiga me je pritegnila, z veliko dialogi in opisovalnega dogajanja. Všeč so mi bile nazorne ponazoritve dogajanj in opisov prostorov ter kraja dogajanja. Je poučna in je lahko odlično branje vsem.

Junak : zgodovinski roman

Junak je roman, ki ga je Andraž Babšek pri svojih štirinajstih letih poslal na anonimen natečaj in se uveljavil nasproti bolj izkušenim in uveljavljenim pisateljem ter za svoje delo prejel prvo nagrado na natečaju knjižne založbe Kulturnega centra Maribor. Vendar pa natečaj ni bil povod za nastanek knjige. Mladega pisatelja je General Rudolf Maister tako prevzel zaradi svoje drže, da se je lotil dolgotrajnega raziskovanja in pisanja romana.

Zgodba temelji na zgodovinskih dejstvih in je delno napisana po resničnih dogodkih na Štajerskem in Koroškem, v obdobju med 30. marcem 1918 in 30. septembrom 1919. Iz treh različnih zornih kotov bralci spremljamo dogajanje od vrnitve vojakov iz prve svetovne vojne, do sreče ob ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter predvsem na boj generala Rudolfa Maistra in njegove vojske za osvoboditev Štajerske in Koroške. Glavni junaki so Alojz Derganec, nekdanji stotnik avstro-ogrske vojske in desna roka generala Maistra, star približno petdeset let, Jani Šušnik, mladi vojak z 18 leti in Josipina Lončar, ki je gospodinja pri nemškem grofu in jih ima čez šestdeset. Pripovedovalci so si med seboj nadvse različni, a po sklepu naključij se srečajo na bojišču in tako jih poveže njihova skupna močna želja po svobodi ter brezmejna ljubezen do domovine Slovenije in sklenejo nezlomljivo prijateljstvo.

Bralec tako res začuti bogato sporočilo, da naj imamo domovino kljub vsemu radi in naj se naučimo bolj spoštovati njeno samostojnost in neodvisnost.

Knjiga je obogatena s spremnima besedama zgodovinarja Marjana Toša in predsednika Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra v Mariboru Aleša Ariha.

Preko vode do svobode

Preko vode do svobode je avtobiografski roman idrijskega avtorja Tomaža Kosmača. Avtorjeva literarna pot se je začela leta 1987, ko je prvič objavil tri kratke zgodbe v reviji Mladina. Kosmačeva dela so bila kasneje objavljena v številnih slovenskih literarnih revijah, kot so Apokalipsa, Dialogi, Fontana, Mentor, Nova revija, Primorska srečanja, Sodobnost in Srp. Njegova prva zbirka kratkih zgodb z naslovom Driska je izšla leta 1998. Istega leta je zanjo tudi prejel nagrado za najboljši knjižni prvenec, ki jo na Slovenskem knjižnem sejmu podeljuje Strokovno združenje založnikov in knjigotržcev Slovenije pri Gospodarski zbornici Slovenije. Sledila je še objava dveh zbirk kratke proze ter dveh romanov. Avtor je bil leta 2009 in 2010 za zbirko Punk is dead nominiran za nagrado Dnevnikova fabula. Delo je prevedeno tudi v makedonski in srbski jezik. Zaradi posegov v preteklost, prisotnosti avtobiografskih prvin, realističnega opisovanja dogodkov ter služenja na jugu nekdanje zvezne države je nujna tudi primerjava med Kosmačevim romanom Preko vode do svobode ter Kovačičevo Resničnostjo, ki je eno najbolj poznanih slovenskih romanov o Jugoslovanski ljudski armadi. Njegovo najnovejše delo je zbirka kratkih zgodb z naslovom Ko jebe. Leta 2023 mu je občina Idrija podelila Pirnatovo nagrado za dragocen in obsežen literarni opus.

Roman preko vode do svobode ima tudi spremno besedo, za katero je zaslužen Zoran Božič, slovenski pisatelj, slavist, prešernoslovec in literarni zgodovinar.

V delu spremljamo tako avtorjevo doživljanje služenja vojaškega roka v času bivše Jugoslavije v Kumborju ter pozneje v Prevlaki kot njegovo vrnitev v kraje, kjer je služil. Avtor pri opisovanju dogodkov prehaja med opisovanjem služenja vojaškega roka ter ponovno vrnitvijo v Črno goro. Dogajanje se torej odvija v dveh časovnih obdobjih. Osrednja literarna oseba je avtor dela, Tomaž Kosmač. Pojavljajo se tudi stranske osebe, vojaški tovariši. Med literarnimi junaki se, kot je značilno za večino avtorjevih del, pojavljajo tudi ljudje z roba družbe, alkoholiki ter najrazličnejši posebneži.

Zgodbo je vredno prebrati, ker lahko predvsem mlajše generacije fantov, ki niso izkusile služenja vojaškega roka, z branjem knjige pridobijo vpogled v življenje v tistem času. Delo je zaradi odkritega, avtobiografskega sloga pisanja, tem, ki bralca spodbudijo k razmišljanju, in privlačnega, humorističnega sloga pisanja primerno tudi za preostale bralce.

Branje me je najbolj pritegnilo zaradi dogodivščin v katere se avtor skozi knjigo zapleta. Sicer resnim tematikam, ki jih delo obravnava, je bil na ta način dodan element lahkotnosti. Delo Preko vode do svobode se mi je zdelo tudi poučno, saj ponuja vpogled v izkušnjo služenja vojaškega roka ter njegov vpliv na posameznika.

Čarovnik Howl in gibljivi grad

Mladinski fantazijski roman v originalu zapisan leta 1986 prihaja med bralce tudi v slovenskem prevodu Maruše Lorger Bračič. Po romanu za katerega pravijo, da je dragulj fantazijske književnosti in je bil tudi nagrajen z nagrado phoenix, je bil posnet tudi animirani film za katerega je zaslužen japonski režiser Hayao Mijazaki.
V deželi Ingarija, v cvetočem mestu Tržišče, živijo tri sestre Klobučar, najstarejša Sofija in mlajši Loti in Marta so hčere premožnih lastnikov trgovine z damskimi klobuki. Zaradi smrti očeta so se dekleta prisiljena podati vsaka v svoje vajeništvo. Sofija prevzame domačo delavnico in trgovino. S klobuki se pogovarja in jim vdahne čarobno moč, čeprav se tega ne zaveda. Loti vajeništvo opravlja v slaščičarni, Marta pa pri čarovnici Plavec.
Zaplet se prične, ko Sofijo v prodajalni klobukov obišče čarovnica iz Pustinje in jo uroči. Sofija postane mršava starka. Kot najstarejša od sester verjame, da ji ni usojeno, da bi bila srečna. Tako sprejme, da je uročena, da zgleda stara devetdeset let, da je počasnejša in nerodnejša, a vseeno zdrava starka in se odpravi na pot. Ob poti sreča in reši strašilo, mršavega psa, sprehajalno palico, pastirja. Vsa ta bežna srečanja bodo pripomogla k novim zapletom in razvoju zgodbe.
Ker ne ve kam naj gre, se odloči, da bo vstopila v Howlov grad. Howl je čarovnik slabega slovesa, ki ugrablja dekleta in jim krade srca, živi pa v gibljivem gradu, ki ga poganja demon Kalcifer. V gradu pa živi tudi vajenec Mihael, ki starko sprejme. Sofija se odloči, da bo v gradu ostala in se ponudila za čistilko. Z demonom Kalciferejem sklene kupčijo, da si bosta pomagala preklicati uroke, ampak Sofija mora v gradu ostati vsaj mesec dni. Ko končno spozna čarovnika Howla ga skuša prepričati, da bi bila njegova čistilka. Toda Howl se ne pusti prepričati v nič, saj sovraži, če se ga sili v kakršnokoli odločitev, vendar je tudi ne nažene iz gradu. Sofija ga zaradi tega poimenuje izmotalo.
Sofija sedaj lahko opazuje čarovnika in spremlja vse dogajanje. Izjemno zanimivo je tudi opazovati pogled dekleta skozi oči starke. Kako se spreminja njeno gledišče in posledično tudi razumevanje okoliškega sveta. Sofija pa seveda ne spregleda niti vseh ljubezenski zapletov, nalog čarovnika, urokov, prepletanja in reševanja ovir s trmo in novimi zapleti. Hkrati pa gibljivi grad ostaja ves čas osrednje prizorišče dogajanja. Tudi konec bralca ne pusti ravnodušnega. Napet roman o čarovnikih, ki bo pritegnil vse ljubitelje fantazijskih svetov.

Nori med

Nori med je čustveno intenziven roman, ki se vrti okoli tem, kot so družinske skrivnosti, družinsko in vrstniško nasilje, identiteta, ljubezen, iskanje resnice in pa navsezadnje tudi čebelarstvo.
V njem sta združili moči pisateljici Jodi Picoult in Jennifer Finney Boylan ter skupaj ustvarili pripoved, ki se dotika tako človeških čustev kot širših družbenih vprašanj. Picoultova prinaša svojo značilno sposobnost za raziskovanje moralnih dilem in družinskih konfliktov, medtem ko Boylanova kot transspolna avtorica prinaša avtentičen glas Lilyjini zgodbi. Roman je napisan tekoče, z natančno izrisanimi liki, ki so čustveno večplastni. Posebnost je v strukturiranju zgodbe, saj se perspektivi Olivie in Lily izmenjujeta, kar omogoča poglobljen vpogled v različne plati resnice. Skozi Lilyjin glas se razkrivajo težave z identiteto, kar doda kompleksnost njenemu razmerju z Asherjem in vpliva na dogodke, ki vodijo do njenega nasilnega konca. Olivia McAfee pa je mati najstnika Asherja, ki po propadlem zakonu pobegne v majhno mesto, kjer poskuša svojemu sinu zagotoviti boljše življenje. V svojo zgodbo pa lepo prepleta tudi čebelarstvo, kar da romanu čudovit pridih. Njeno mirno življenje pa se postavi na glavo, ko Asherja obtožijo umora njegovega dekleta Lily. Roman je hkrati sodna drama, družinska saga in raziskovanje družbenih predsodkov.
Tema transspolnosti je v romanu obdelana z občutljivostjo in empatijo. Avtorici se ne izogibata težkim vprašanjem, kot so predsodki, nasilje in težave, s katerimi se transspolni ljudje soočajo. Hkrati pa zgodba pokaže univerzalne vidike ljubezni, strahu in družinskih vezi. Roman je izjemno aktualen in bo ganil vse, ki cenijo dobro napisane zgodbe z močnim družbenim sporočilom. Zato je tudi mednarodna uspešnica, ki se je na portalu Goodreads uvrstila med najbolj priljubljene in najbolj brane knjige leta.
“Nori med” je več kot le kriminalna drama – je premišljen in čustveno nabit roman, ki postavlja vprašanja o tem, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. Priporočam ga vsem, ki uživajo v literaturi, ki združuje napeto zgodbo s pomembnimi družbenimi temami.

Na večer pred božičem

Priljubljena irska pisateljica bralce povabi v svoj domovino, kjer živi glavna junakinja Liv Latimer. Kruh si služi z delom v bolnišnici, kjer kot medicinska sestra skrbi za paciente na urgenci. V srcu pa še vedno čuti bolečino zaradi dvojčice Rachel, ki je prezgodaj umrla zaradi raka. Liv vodi neobvladljiva nuja, da živi dovolj dobro za obe.

Bralci jo spoznamo po končani izmeni. Odpravlja se domov in medtem ko čaka na prehodu za pešce, doživi srečanje, ki jo pretrese do obisti. Že hip zatem moškega, ki se ji zdi najbolj znan neznanec, zbije motor. Še celo več. S svojim ravnanjem je Liv rešil življenje. Ne preostane ji drugega, kot da se odloči, ali bo ostala pri skrivnostnem neznancu, čigar življenje visi na nitki, ali bo odšla domov, kjer jo čaka družina in moški, ki ga ljubi.

Pisateljica na tem mestu ubere nenavadno pisateljsko pot. Spretno namreč krmari med dvema različnima potekoma zgodbe. Na eni spremljamo Liv, ki se odloči ostati na urgenci in poskrbeti za neznanega rešitelja. V drugi pa se Liv odpravi domov in doživi božične praznike povsem drugače, kot si je predstavljala.

Zanimivo branje, ki nas drži v napetosti do zadnje strani.

Pisma Maticu

Doris Kukovičič (1973) je svojo kariero začela kot inštruktorica angleškega jezika, nato pa se je posvetila izobraževanju učiteljev. Po nekaj letih poučevanja je svoje znanje prenesla na področje energetike, kjer se je posvetila odnosom z javnostmi. S svojim prvencem je pokazala, da ima poleg pedagoških in komunikacijskih spretnosti tudi pisateljsko žilico.

V ganljivem avtobiografskem romanu Pisma Maticu nas avtorica popelje na pot žalovanja, ki presega osebno izkušnjo in vabi k razmisleku o univerzalnih vprašanjih življenja in smrti. Nenadna bolezen in smrt 18-letnega Matica, nadobudnega športnika, polnega življenja in neustrašnosti, je avtorico postavila pred vprašanje: Kdo je Doris, če ni več Matičeva mama? V iskanju odgovora na to vprašanje se je odločila, da svoje misli in občutke ovekoveči v obliki pisem, naslovljenih na sina.

Avtorica skozi iskreno in neposredno pripoved razkriva skrite kotičke svoje duše. Pisma so intimni dnevnik žalovanja, ki bralca popeljejo na pot soočenja s smrtjo, izgubo in vprašanjem, kako najti smisel v življenju, ko se nam zdi, da je vse izgubljeno. Poleg žalovanja avtorica obravnava tudi pomen družine, prijateljev in zdravstvenega osebja, ki so ji stali ob strani ob tej nepredstavljivi izkušnji. Dogajanje, ki se v obliki spominov iz avtoričine mladosti razteza vse do leta 2023, je zasidrano v slovenskem prostoru in se razširi na italijanske in hrvaške destinacije, kjer je družina preživljala mnoge počitnice.

Knjiga Pisma Maticu je več kot le osebna zgodba o izgubi. Je zgodba o človeški izkušnji, ki nas vabi k razmisleku o lastni minljivosti in hkrati k slavljenju življenja v vseh njegovih oblikah. Ta knjiga je dokaz, da lahko spomin na ljubljene osebe postane vir tolažbe in nam pomaga, da živimo naprej.