Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Preden se kava ohladi : zgodbe iz kavarne

V nadaljevanju uspešnice “Preden se kava ohladi” se Toshikazu Kawaguchi vrača z “Zgodbami iz kavarne”, s katerimi bralce popelje nazaj v skrivnostno tokijsko kavarno, kjer je mogoče potovati v preteklost. Tudi tokrat se srečujemo z različnimi liki, ki se vsak na svoj način soočajo s preteklostjo. V tej zbirki zgodb spoznamo očeta, ki išče odpuščanje najboljšega prijatelja; sina, ki se spopada z nenadno mamino smrtjo; zaročenca, ki dvomi v možnost poroke ter zakonca, ki ju je ločila nasilna smrt. Pravila ostajajo enaka – potniki se ne smejo premakniti s stola, sedanjost se ne bo spremenila, in vrniti se morajo preden se kava ohladi. Kljub omejitvam pa vsak izmed njih odkriva globoke resnice in prejema dragocene lekcije, ki vplivajo na njihova življenja v sedanjosti. Poleg novih zgodb iz kavarne avtor poglablja tudi že znane like in njihove zgodbe. Kawaguchi mojstrsko prepleta preteklost in sedanjost, pri čemer razkriva moč trenutkov, ki nas definirajo. “Zgodbe iz kavarne” so ganljive, čarobne in navdihujoče pripovedi o ljubezni, obžalovanju, odpuščanju in upanju, ki bodo bralce spodbudile k razmišljanju o lastnih življenjih in odločitvah.

Zločin in kazen

Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821-1881) je najbolj znan predstavnik ruskega realizma, ki je v literaturo vnesel poglobljene psihološke potrete družbenih izobčencev in preko njih spregovorili o velikih in večno aktualnih temah človeštva kot so vera, morala, zlo in trpljenje. Med njegova najbolj znana spada psihološki roman Zločin in kazen (1866), ki ga obenem uvrščamo med najpomembnejša dela ruskega realizma. Glavni junak romana je obubožani študent Raskolnikov, katerega prepričanja se spogledujejo s sindromom ničejanskega nadčloveka; sam verjame, da se ljudje delijo na nepomembne “uši”, obsojene na pozabo ter redke močne posameznike, katerim je dovoljeno, da zadostijo pravici na svoj način. Sam se uvršča med slednje, kot “uš” pa dojema oderuško starko Aljono Ivanovno, zato jo pokonča s sekiro, hkrati pa umori tudi njeno sestro, ki se naključno pojavi na kraju zločina. Četudi Raskolnikov izpelje umor, da bi dokazal svojo moč nad človeštvom, ga začne kmalu najedati kriva, ki se še dodatno poglobi, ko spozna prostitutko Sonjo, sicer hčerko njegovega prijatelja Marmeladova.

V slogu napete detektivke spisan roman še danes buri duhove in služi kot iskren vpogled v psihološko razdvojenost in konfliktnost modernega človeka, ki venomer obtiči med simboličnima (in dobesednima) zločinom in kaznijo.

Senčni ples

Središče romana je mlad intelektualec Silvan Kandor. Ta izvira iz delavske družine iz okolice Trsta, fiktivnega kraja Šentmaver. Izhodišče pripovedi je pogreb Silvanove žene v Sloveniji, v takratni Jugoslaviji, in posledična vrnitev 26-letnega Silvana čez mejo, v rodni Šentmaver, kjer ga pričakajo mati Zofija in brata Sandro in Berto. Skozi utrinke življenja literarnih oseb se bralcu razkrivajo življenjske razmere različnih socialnih plasti Trsta in okolice v obdobju Svobodnega tržaškega ozemlja pod upravo Združenih narodov: Sandro opravlja težaška dela na železnici v upanju na odobreno prošnjo za bolj znosno  redno državno zaposlitev, brat Berto je električar in strasten kvartopirec, mati Zofija gara iz dneva v dan na hišni zemlji in skrbi za nekaj živali, z neusahljivim upanjem na zmagovalno nogometno stavo. Silvan dobi zaposlitev v slovenski srednji šoli v Trstu, zvečer piše.

Temelj romana je torej preplet javnega delovanja in zasebnega, družinskega in intimno individualnega sveta glavne osebe. Silvan Kandor je tržaški Slovenec, kritično opazujoč intelektualec, mlad vdovec in pisatelj na začetku literarnega ustvarjanja. Skozi široko mrežo ljudi, s katerimi Silvan stopa v stik, Rebula ubesedi različne izseke iz življenja v Trstu: slovensko šolstvo (del romana Silvan poučuje na slovenski srednji šoli), delovanje slovenskih časopisov (za fiktivni slovenski časopis Čupa Silvan piše podlistek), tržaško večkulturnost in sovražnost do Slovencev (npr. opis potnikov na vlaku, ljudi v mestni kavarni, protislovenski napisi …), razmere v upravnih uradih (del romana je Silvan zaposlen kot prevajalec v uradu STO), italijansko meščansko okolje (npr. obisk pri nekdanjem Silvanovem profesorju Italijanu De Martinisu). Skozi Silvanovo doživljanje iz besedila že kmalu zelo prepričljivo zadiha posebna tesnobna atmosfera, zmes zelo živih spominov na vojno  (npr. omemba več dni obešenega partizana ob Silvanovem prihodu v domači kraj lahko takoj prikliče v spomin Rozalijo Kocjan Gulič, roj. Kos), refleksnega strahu v ljudeh kot posledica doživetega fašizma (Silvan se prestrašeno instinktivno zdrzne v pričakovanju kazni, ko zasliši slovenščino na javnem prevozu), splošna revščina in mizerne življenjske razmere revnejših slojev, različni odnosi Slovencev do lastne identitete (asimilacija, izselitev na drugo stran meje ali na druge celine, ohranjanje slovenstva …).

Roman ni samo pripoved o družbenih razmerah, pač pa tudi močna intimna zgodba: mladega Silvana zaznamuje njegovo vdovstvo, je v obdobju žalovanja, živi zelo samotarsko življenje, v medosebnih stikih je zelo zadržan, v ženskah vidi predvsem trenutno nezaželeno skušnjavo, za resnejšo zvezo se ne odloči, povabilu prijatelja na potovanje v Pariz se odpove, spontana čustva večkrat zatre, preden se prebijejo skozi oklep razuma. Delo je tudi pripoved o dozorevanju mladega človeka, o iskanju intimnega smisla življenja, ki ga Silvan Kandor išče v poučevanju in prevajanju, a najde zunaj za preživetje potrebne zaposlitve – v pisanju svojega prvega romana. To je središče Silvanovega intimnega sveta, njegovo osrečujoče bistvo, ne glede na odziv zunanjega sveta na njegovo pisanje, delo, s katerim Silvan Kandor želi pomagati izkrvavelim sonarodnjakom do samozavesti (str. 185). Zato je roman tudi svojevrstna hvalnica literarnemu ustvarjanju.

Knjiga je tudi danes za bralce vabljiva iz številnih razlogov: k branju pritegne več zanimivih zgodbenih tokov v romanu (zanimiv protagonist, prikaz družbenih razmer, zgodba vsakega brata, pestrost stranskih oseb, družbena vloga žensk …), pripoved poživljajo številni zanimivi utrinki iz vsakdana (npr. opis žganjekuhe, sneg na Krasu, poklon prednikom kamnosekom s kamnom v obokanih kamnitih vratih ali nonotu ribiču z veslom v kotu hiše, opis črne kuhinje, dialogi med preprostimi ljudmi v javnem prevozu, utrinki iz oblačilne kulture italijanskih 50-ih, vikanje matere, notranja oprema stanovanj v časih, ko se je stikalo luči še zavrtelo …). Glede na to, da je roman prvič izšel leta 1960, nas bodo prijetno presenetile tudi nekatere manj znane klene slovenske besede (npr. visokopetniki, cebaje, kolotečine, mentrga, žveplenka, trackati, persiflaža, rožmanica, zacvetličiti …). Roman mojstrsko združuje eksistencialne teme, kakršna je npr. vprašanje narodne identitete ali filozofske razprave (npr. o niču ali obstoju Boga), s čisto ljudskimi temami preprostega človeka – v delu lahko odkrijemo tudi gobarske izkušnje ali trenutek pristnega nogometnega navijaškega navdušenja. Zato je roman delo, ki ga patina časa dela kvečjemu še bolj žlahtnega, je živo in zanimivo tudi za današnjega bralca.

Posebna dragocenost jubilejne izdaje (letos praznujemo 100-letnico avtorjevega rojstva) je izčrpna in poglobljena spremna beseda Primoža Sturmana, literarna študija s strnjenim pregledom Rebulovega opusa, literarno-zgodovinsko umestitvijo romana Senčni ples, ozadjem nastajanja romana, pregledom odmevov na roman v sočasni literarni kritiki, zapisom o ponatisih in prevodih romana, podrobnejšim pogledom v ozadje literarnih oseb in zaključnim pogledom na roman skozi oči današnjega tržaškega slovenskega intelektualca.

Izbranci

Srbski pisatelj Darko Tuševljaković, ki se je slovenskim bralcem že predstavil s svojim romanom Vrzel, z novim delom Izbranci odpotuje v Beograd v bližnji prihodnosti. Glavna junakinja romana je trmoglavo dekle, ki je razklana med dvema resničnostima; v eni je prisiljena skrbeti za svojo senilno ostarelo mater ter živeti v senci svojega očeta, propadlega pisatelja, ki je že pred leti umrl, v drugi pa se spozna s skrivnostnim Sončevim plemenom, v katerem se nahajajo zagrizeni oboževalci njenega očeta ter nenavadno aplikacijo, ki omogoča vstop v novo, za nekatere boljšo resničnost.

Tuševljakovićev roman skozi grajenje temačnega ozračja, suspenza in enigmatične večplastne zgodbe analizira kompleksnost medčloveških odnosov in večno aktualno problematiko posameznikovega bega pred resničnostjo v svet umetne inteligenec in domišljije.

Na odprtem

Kako pisati o zaljubljenosti, o prelivanju dveh hrepenenj v skupno smer? O tem, da zaljubljajoči se ve, za kaj gre, še preden z vso gotovostjo to zares ve (da se zaljublja)? Kako z besedami izmeriti razdaljo med dvema, ki čutita, da si nikoli nista bila tujca, a se njuni poti šele začenjata stikati? Kako preliti na papir bitje srca, prestrašeno utripajočega v ranljivosti intime? Kako ubesediti subtilno, valujočo silo naraščajočega poželenja in tišino, v katero zaljubljeni vstopa, da bi v njej razčlenil, razširil drugega v njegovi odsotnosti? Kako se upreti omejujočim mislim, da bi se v odnos, ki se zgoščuje in sili v obliko, steklo več iskrenosti in več namena? Kako razčleniti radost, ki je drhtenje in je strah in je poskus osvobajanja resnice in je obenem tudi težnja po begu (ker zaljubljeni ve, da je v njem tudi seme teme)? Kako ubesediti naraščajoče hrepenenje po bližini, izdajajoče se v bežnih, tipajočih dotikih? Kam se skriti, čeprav v resnici ne želi(š) oditi? Kako v udobje stavka položiti čustvo, ki se lovi: ne-vedeti-a-čutiti-da-je-tako-prav? Kako sprejeti, da nisi samo vsota svojih travm, ampak obstaja več resnic o tebi – kako si jih dovoliti živeti?

To so vprašanja, ki jih v svojem romanesknem prvencu Na odprtem (Open Water) naplavlja Caleb Azumah Nelson, mlad britanski pisatelj ganskega porekla, ki je s tem delom literarno prizorišče obogatil z eno najlepše, najranljivejše zapisanih ljubezenskih zgodb in je ubesedovanje čustvenih valovanj v procesu zaljubljanja prepričljivo povzdignil na povsem novo raven in navdušil ne le kritike pač pa očaral tudi širše bralno občinstvo.

Ljubezenska zgodba se odvija med temnopoltima študentoma, plesalko in fotografom, ki se naključno srečata v baru, a je kratko srečanje dovolj usodno, da se odpreta razpoki v njuni intimi. Energija med njima se kot po nareku uroka pretoči, čustvo nežno vzdrhti. Misel, čeprav se trudi ohranjati budnost, bledi. Prebujajo se čutnost, hrepenenje in želja – vzvalovana nihanja v procesu predaje sijajni vesoljni enačbi, ki nadgrajuje običajnost in sprva slepi. Do prve čeri, travme, ki izstopi.

Pod katerimi pogoji brezpogojne ljubezni ni več?

 

 

 

Polly

Interspolne osebe so rojene s telesnimi lastnostmi, ki jih ne moremo pripisati izključno enemu binarnemu spolu. Z izrazom interspolnost opisujemo širok nabor naravnih razlik v genitalijah, spolnih žlezah, hormonih, kromosomih ali reproduktivnih organih. Osebe imajo lahko različne kromosomske kombinacije, kombinacije zunanjih in/ali notranjih spolnih organov in/ali spolnih žlez, številni pa niti ne vedo, da so interspolne osebe in se tega prično zavedati komaj v puberteti ali celo kasneje v življenju.

Polly se je rodil_a z nejasno izraženim spolovilom, ki je nekaj med »lulčkom in lulico«, kar v spolno binarnem svetu povzroči zmedo, saj se medicinsko osebje ne more enoglasno opredeliti glede otrokovega spola. A ker je nekaj treba izbrati, se zdravnik nazadnje odloči, da bo Polly fant. In ker v resnici ni (samo) fant, bo potrebno opraviti operacijo ali dve ali tri, pričeti »zdravljenje« in hormonske terapije, saj je Polly vendarle treba določiti.

Vseeno pa Polly ne izgleda kot fant, a tudi ne kot punca. Sicer ljubeča in razumevajoča starša sta zaskrbljena, negotova, ni se enostavno spopasti z otrokovo interspolnostjo. Desetletje je odraščajoč_a Polly vsakih nekaj mesecev v bolnišnici, kjer naposled doživi še zadnjo, najpomembnejšo operacijo, s katero medicina dokončno določi, da je Polly fant. Starša si oddahneta, Polly pa ne zares. Dejstvu, da je fant, se nekako ne more privaditi. Skozi odraščanje in ob doživljanju prve ljubezni začuti sebe ter se zave, da ni ne punca in ne fant in da je hkrati punca in fant. Ob razodetju, da je Polly nekaj drugega, starša svojega otroka brezpogojno sprejmeta, zanj_o pa je to šele začetek umeščanja v svet in sodelovanja z okolico. Zaradi svoje interspolnosti doživlja mnoge zavrnitve na razgovorih za službo, negotovosti v odnosih z ljudmi, niha med željo po osamitvi in druženju. Skozi kontemplacijo in razmišljanje o lastni identiteti gre Polly čez proces samopospoznavanja, ki doživi poetično filozofski vrhunec ob dialogu z brezdomcem.

Risoroman daje glas interspolnim osebam in s tem ozavešča ter odpira prostor za razpravo o interspolnosti. Je univerzalna pripoved o iskanju identitete, sprejemanju same_ga sebe in boju za sprejetost v družbi.

Prevajalka Katja Šaponjić v opombi na začetku pojasni, da je bilo prevajanje zaradi tematike zahtevno, saj je spolno občutljiva raba jezika zlasti tam, kjer jezikovne rešitve še niso kodificirane, zahteven izziv. Vedno bolj se sicer že uveljavlja uporaba podčrtaja, ki (za razliko od vezaja, ki sestavine »veže«), med povezane elemente vnaša pomen razprtosti, odprtosti za »drugo«.

Nagrade:

Drakula

Irski pisatelj Bram Stoker (1847 – 1912) je eden najvidnejših predstavnikov gotske proze, ki je leta 1897 izdal znameniti vampirski roman Drakula, ki ga je zasnoval na podlagi mitov in legend iz romunske Transilvanije ter življenjskih zgodb okrutnega vlaškega kneza Vlada Tepesa oz. Vlada Drakule in madžarske “vampirske” serijske morilke Elizabeth Bathory. Roman, sestavljen iz dnevniških zapiskov, pisem in časopisnih člankov, predstavi klasični konflikt med dobrim in zlim; mladi odvetnik Johnathan Harker, ki je tik pred poroko s prelepo Mino, se odpravi v transilvansko hribovje na grad skrivnostnega grofa Drakule, ki bi rad kupil hišo v bližini Londona. Ko Harker ugotovi, da je Drakula v resnici krvoločni vampir, uspe pravočasno pobegniti, toda grof mu sledi v Anglijo in vrže oči na Mino. Ko se začnejo vrstiti okrutni zločini in Mina pade pod močan grofov vpliv, Harker za pomoč proti zlu zaprosi Van Helsinga, legendarnega lovca na vampirje. Drakula tudi po več kot 110. letih ostaja ne zgolj klasika gotskega romana, ampak hkrati ključno delo t.i. vampirske literature, ki je izoblikovalo model klasičnega vampirja kot ga poznamo danes.

Ameriški psiho

Ameriški pisatelj Bret Easton Ellis (1964) je znan kot odrezav, politično nekorekten in neposreden avtor, ki je ogromno prahu dvignil že s svojim prvencem Manj kot nič (1985), v katerem je brez olepševanja razgaljal nihilistično življenje t.i. “bratpack” generacije mladih ljudi, vendar pa se je širšemu bralstvu najbolj vtisnil v spomin s tretjim romanom Ameriški psiho (1991), ki je ob izidu sprožil ogorčene odzive moralistov in množične proteste feminističnih skupin, ki so zahtevale prepoved knjige, vse pa je vodilo do izbruha enega največjih škandalov v zgodovini literature.

Roman je prvoosebna pripoved tipičnega ameriškega japija Patricka Batemana, 26 – letnega borznega posrednika iz Wall Streeta, ki pod svojim lepim izgledom, razgledanostjo in inteligenco skriva obraz narcisoidnega psihopata in sadističnega serijskega morilca, ki uživa v prizadevanju bolečine vsakomur, ki mu pride naproti. Bolj ko njegove žrtve trpijo, bolj uživa v njihovi bolečini in si sproti zmišljuje nove načine mučenja, ki jih Ellis opisuje do najmanjše gnusne podrobnosti, hkrati pa zgodbo začini s črnim humorjem, popkulturnimi referencami na glasbo iz 80. let ter prostaškostjo, ob kateri hitro postane jasno, zakaj Ameriški psiho še danes močno dviguje prah med literarno javnostjo. Toda pod fasado eksplotacije nasilja in seksa se skriva premetena in duhovita analiza temačne plati t.i. ameriških sanj, kjer posameznik ob vsem uspehu, blišču in denarju naleti na zdolgočasenost, čustveno praznino in izgubo identitete.

Italijanske kronike

Francoski pisatelj iz 19. stoletja, Marie-Henry Beyle, bolj znan pod psevdonimom Stendhal, je eden izmed prvih avtorjev, ki se je posluževal realističnega sloga. Njegove zgodbe so polne globokih psiholoških vpogledov v literarne like in motive, ki so jih vodili skozi burno življenje. Italijanske kronike so prevod osmih novel, ki se večinoma dogajajo v renesančni in baročni Italiji. ”Prave” Italijanske kronike, ki so izšle v času avtorjevega življenja, so samo štiri ( Viktorija Accoramboni, Cencijevi, Vojvodinja Pallianska in Opatinja s Castra), ostale so izšle posthumno. Večina zgodb je nasilnih, krvavih, tragičnih, polnih spletk in maščevanj. Vsi junaki na nekakšen način hrepenijo po svobodi, tudi za ceno smrti. Zgodbe temeljijo na resničnih zgodovinskih dejstvih in osebnostih renesančne Italije, kar pridoda tančico groze ob branju. Stendhal je bil zaljubljen v Italijo oz. v idejo, ki jo je imel o Italiji. Verjel je, da so Italija in njeni ljudje bolj pristni in srčni kot dekadentna Francija, iz katere je prihajal. V novelah se odseva “italijanska strast,” ki je rodila genije, kot sta bila Raffaello in Michelangelo. Zgodbe so polne prevar, umorov, očetomorov, zavisti in sovraštva, prepovedanih ljubezni, krute politične realnosti in pokvarjenega sodnega sistema. Pisatelj v uvodu pove, da je rokopise zgodb oz. kronik iz 16. in 17. stoletja kupil v temnih ulicah Rima med letoma 1833 in 1834 ter jih le skrbno prevedel in povzel. Stendhal opravi globoko psihološko analizo junakov in kompleksnosti človeške narave, kar mojstrsko izlije na papir. Na podlagi resničnih zločinov je zgradil svoj romaneskni svet. Stendhal izstopa po svojem mojstrskem slogu in vrhunskem pripovedništvu. Kronike bi lahko opisali za zgodovinsko fikcijo, ki temelji na resničnih dejstvih. Za Stendhala je bila Italija dežela žgočih strasti, kar je pogrešal pri Francozih. Zapisal je, da je potreboval ljudstvo, pri katerem sta moč spontanega čustva (kot v Neaplju) ali moč premišljene, dozorele strasti (kot v Rimu) povsem prevladali nad nečimrnostjo in izumetničenostjo. Anglija, Nemčija in Francija so bile zanj preveč okužene z vsakršno sprenevedavostjo in nečimrnostjo, da bi lahko osvetlile globine človeškega srca. V idealizirani Stendhalovi Italiji sovraštvo nikoli ne izvira iz pohlepa po denarju. Strastna ljubezen terja plemenito žrtvovanje, ljubezen, ki lahko obstaja samo zavita v skrivnosti in je vselej le korak do tragedije. Francozom je pripisoval izumetničen, protinaraven značaj. Obratno je v renesančni Italiji videl še žive strasti, ki so najbolj naravne in v končni fazi človeške. Ravno tako je opazil, da čas, ki pri Francozu ubija čustva, pri Italijanih stori ravno obratno – jih okrepi. Za Stendhala ni bolj trapaste reči, kot če je človek ves čas smrtno resen, kot da življenje samo ni dovolj resno. Zapiše, da rimska srca premorejo tolikšne zaloge trpljenja, kot jih pri drugih ženskah (ljudeh) zlepa ni najti. Trpljenje ni nekaj, kar nas ustavi, ampak tisto, kar nas poganja naprej. Junaki novel grešijo in zagrešijo največje okrutnosti, vendar iz samega preobilja ljubezni. V Španiji in Italiji ljubezen še vedno igra veliko vlogo. Je čustvo, ki si podreja vsa ostala čustva. Zaradi strastne ljubezni ljudje počnejo vse mogoče neumnosti. Stendhal je imel rad vse, kar mu razkriva človeško srce, in ravno pri Italijanih je kot na dlani ugledal človeško srce. Za Stendhala mora resnica prednjačiti pred vsemi drugimi vrednotami. Priznava, da je italijanski jezik nejasen, ker obstaja osem ali devet italijanščin in nobena ni prevladala, vendar so čustva jasna. Italijanski slog je opisal kot resnoben, neposreden, precej temačen, ki pa ne nosi sledi modernega leposlovja in idej prostaškega stoletja (19. stol.). Skrb italijanskega sloga je bila, da vse pripoveduje po resnici. V renesančni Italiji so ljudje verjeli, da se bližnjemu najbolj približajo s kar največjo iskrenostjo. Brez leporečenja in izumetničenosti.

V Stendhalovih novelah ljubezen preprosto ni možna. Vedno poseže vmes višja (fortuna) ali močnejša sila. Iskanje sreče za Stendhala ni lov za užitkom. Italijanska virtù je širok in kompleksen pojem, vsekakor pa ni iskanje zadovoljitve, saj se najvišja življenjska moč skriva ravno v odrekanju. Po Stendhalu ljudje merijo srečo po večni nenasitnosti svojih želja in edini izhod iz trpljenja je odrekanje. Ob branju Italijanskih kronik vas bo odnesel cel vihar čustvenih reakcij in dobili boste vpogled v človekovo srce. Srce, za katerega sta tako Aristotel kot Stendhal verjela, da je sedež čustev in vitalnih sil.

Zapuščina

“Zapuščina” je klasični roman Nore Roberts. V ospredju zgodbe je Adrian Rizzo, mlada, sposobna, navdihujoča ženska, ki si kljub slavni materi sama ustvarja življenje. Najprej si v šoli poišče prave prijatelje, ustvari svoje podjetje in se končno ustali v hiši svojih starih staršev, kjer je od nekdaj čutila ljubezen in našla pravi dom. Avtorica ustvari celotno skupnost ljudi, ki so vedno pripravljeni pomagati drug drugemu. Seveda pa je tu še temna skrivnost, ko začne neznanec, ki pošilja grozilna pisma Adrian, puščati za sabo trupla uspešnih žensk. Skozi celotno knjigo se pojavljajo teme o drugi priložnosti, izbranih in rojstnih družinah ter seveda »zapuščini«, dragocenejši od srebra, zlata in družinske dediščine.