Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Virtuoz

Carlotta kot mala deklica v cerkvi sliši peti leto dni starejšega dečka Gaspara. Njegov glas jo tako očara, da vseskozi misli le še nanj. A deček nekega dne izgine. Čas mineva in Carlotta se sprijazni, da tudi od očeta, vaškega veljaka, ne bo dobila odgovora, kako, zakaj in kam je izginil Gasparo. Nekaj let zatem, ko je Carlotta že poročena, se v Neaplju, središču belcanta, zgodi presenetljivo srečanje. Kar sledi, je za Carlotto čas zabave, gledališč, v katerih potekajo glasbeni večeri. A to je zanjo tudi čas  sproščenih dnevov in noči v objemu ljubljenega in občudovanega Gaspara. Neapelj je na začetku 18. stoletja svoboden in razigran, poln pogovorov in govoric o ljubimcih, umetnikih, glasbi, petju. Sploh pa o pevcih kastratih, znanih ne samo v Italiji, ampak tudi po vsej ostali Evropi. Nekaj tednov je dovolj, da Carlotta spozna najvišjo srečo, izpolnjeno z ljubeznijo in erotiko.

Bralce in bralke Virtuoza navduši svojstven stil pisanja in poznavanje glasbe in petja. Opisi pokrajin, zgodovina in družbene, politične ter kulturne okoliščine tistega časa uokvirjajo veliko ljubezensko zgodbo. Toliko prepričljive strasti je v ljubezni in petju, toliko najvišjih duhovnih izkušenj, da se z lahkoto ujamemo v skorajda blazno željo Carlotte po Gasparu.

Margriet de Moor (1941) se je literaturi zapisala leta 1988, ko je izdala prvo zbirko zgodb. Njeni romani so pri literarnih kritikih odlično zapisani, o čemer pričajo številne literarne nagrade, odmevni so tudi njeni eseji. Prevode njenih del lahko beremo v več svetovnih jezikih. Za roman Virtuoz je črpala tudi iz svojega znanja o glasbi, študirala je namreč solopetje in klavir.

 

Tretji človek

Britanski pisec, popotnik, novinar in tudi tajni agent Graham Greene (1904 – 1901) je leta 1949 snoval filmski scenarij za kultno klasiko filma noir Tretji človek z Josepohom Cottenom in Orsonom Wellesom v glavnih vlogah, vendar se je kasneje odločil, da bo zgodba filma najprej zaživela v literarni obliki. Dogajanje kratkega romana je postavljeno v povojni Dunaj, kamor prispe pisatelj šund romanov Holly Martins na povabilo svojega prijatelja Harryja Lima. Toda Holly kmalu po prihodu presenečno ugotovi, da je Harry umrl v sumljivi prometni nesreči. Po pogovorih z njegovimi prijatelji in sodelavci Holly hitro ugotovi, da Harryjeva smrt ni bila naključna, zato se odloči raziskati njeno ozadje. Greenov roman odlikujeta temačna atmosfera in mojstrski suspenz, kar ga upravičeno postavlja ned vrhunce kriminalnega žanra.

Moje leto počitka in sprostitve

Dogajanje prvega v slovenščino prevedenega romana ameriške avtorice Ottesse Moshfegh je postavljeno v leto 2000 oziroma 2001. Glavna protagonistka je privlačna in bogata šestindvajsetletnica, ki živi na Manhattnu v lastniškem stanovanju in bi pravzaprav morala biti srečna. Pred kratkim je diplomirala iz umetnostne zgodovine in se nato zaposlila v galeriji, vendar se je karieri na neki točki odpovedala in se odločila za popoln odmik oziroma izklop iz sveta. Naslov romana sicer morda zveni pozitivno, vendar je protagonistkino “sobotno leto” vse prej kot takšno. Njena želja je, da bi ga preživela v nekakšni hibernaciji oziroma da bi ga prespala ter tako pozabila in odpravila nevzdržno bolečino in praznino. Po pomoč se zateče k psihiatrinji, ki ji na veliko predpisuje antidepresive, uspavala in pomirjevala, ki jih nato jemlje v različnih količinah in kombinacijah, pogosto skupaj z alkoholom. V obdobjih budnosti čas zabija z gledanjem filmov in razmišljanjem o naslednjem “obroku” tablet. Ob strani ji stoji prijateljica Reva, sicer pa ima stike le z zaposlenimi v lekarni in bližnji trgovini, kjer kupuje kavo, ter občasno z bivšim ljubimcem Trevorjem in umetnikom, ki ga je spoznala v galeriji in s katerim si zamislita skupen umetniški projekt.

Vzroki za protagonistkino depresijo so med drugim nepredelane travme iz otroštva, smrt staršev, zapleten odnos s Trevorjem. Avtorica odlično prikaže toksične, manipulativne odnose, pri čemer pa protagonistka nikakor ni samo žrtev. Ker je izredno inteligentna, postane zanjo življenje v sodobni družbi nevzdržno. Sovraži zlaganost in plehkost (ameriškega) sveta in se ob tem zaveda, da je takšna tudi sama, zato sovraži tudi sama sebe. Iz hibernacije se želi prebuditi kot drugačna, nova oseba – oziroma takšna, za katero bo življenje (bolj) znosno. Roman obravnava težke teme, vendar je napisan v lahkotnem, zelo ciničnem, tudi humornem slogu. Na videz absurdna, neverjetna zgodba je sveža, iskriva, odlično napisana in kljub tragičnosti tudi zabavna kritika sodobnega sveta, potrošniške družbe in zlaganih odnosov.

Črna dalija

Nasilje, korupcija in zarote predstavljajo rdečo nit večine kriminalnih romanov ameriškega pisatelja Jamesa Ellroyja (1948), ogromno prahu pa je dvignil že s svojim prvencem Črna dalija (1987), ki sicer predstavlja prvi del t.i. losangeleškega kvarteta, serije štirih romanov, postavljenih v mesto glamurja, Los Angeles. Ellroyjev roman je navdihnil resničen in nikoli razrešen umor popolnoma anonimne igralke Elizabeth Short, bolj znane po vzdevku Črna dalija, katere močno razmesarjeno truplo so našli 15. januarja 1947, navkljub intenzivnemu medijskemu poročanju senzacionalnističnih medijev in pogostem kopičenju osumljencev (teh naj bi bilo okoli 150) pa njenega morilca niso nikoli našli. V romanu igralkin umor preiskujeta nekdanja boksarja, sedaj pa pripadnika losangeleške policije Bucky Bleichert in Lee Blanchard, ki se zapleteta v mrežo prevar, laži in korupcije, hkrati pa dvojica spoznava pogosto zamolčano in tragično plat iskanja igralske kariere v navideznem mestu filmskega glamurja.

Odrešitev

Ameriški pisatelj in pesnik Jamesa Dickeyja (1923 – 1997), katerega življenje je bilo enako razburljivo kot tisto, ki ga je pogosto opisoval v svojih literarnih delih. Njegovo najbolj znamenito delo je pustolovski roman Odrešitev, ki je bil leta 1971 deležen kultne filmske adaptacije v režiji Johna Boormana in še danes velja za enega najboljših pustolovskih filmov vseh časov. V knjigi in filmu spremljamo najboljše prijatelje Lewisa, Eda, Drewa in Boba, ki se za konec tedna odpravijo v ameriško divjino na veslanje s kanuji, vendar pa jih travmatično srečanje z lokalnimi nasilneži iz pregovorno “surovega ameriškega juga” pahne v okruten boj za preživetje. Dickey v romanu sledi pravilom žanra klasičnega pustolovskega romana, hkrati pa tematizira večni konflikt med urbanim in ruralnim, med civilizacijskimi in naravnimi zakoni ter zločinom in kaznijo, eden od osrednjih motivov zgodbe pa je tudi večno moralno vprašanje, če je človek pod določenimi pogoji pripravljen ubijati.

Vrzel

Delo je problemski roman, katerega temeljni kamen je močan konflikt med starši in sinom edincem Damirjem. Pripoved je razdeljena na dva dela. V prvem delu (z naslovom Vrzel) spoznamo starša med bivanjem na počitnicah v Grčiji, kamor se odpravita iz Beograda, da bi nekoliko zacelila svoje starševske in osebne rane. V drugem delu romana (z naslovom Jaz) pa skozi Damirjevo prvoosebno pripoved vstopimo v izsek iz  študentskega sveta v Kragujevcu v 90. letih 20. stoletja. Damir pa ne pripoveduje direktno o sebi, pač pa nam po drobcih predstavlja svojega novega znanca/prijatelja Davida, ki ga hkrati privlači in odbija. Bralec si celotno sliko o Damirju ustvarja iz njegovih pripovedi o lastnem življenju, iz reakcij na Davidovo ravnanje in zgodbe in iz Damirovih utrinkov iz študentskega življenja, vse do zaključka, kjer se Damirova verzija “poveže” z zgodbo njegovih staršev. Pri tem mora bralec krmariti med dvema potencialno nezanesljivima pripovedovalcema (Damirom in Davidom), pogosto je pripoved pripeljana tudi do meje nadčutnega in posebnih zaznav sveta (za občutljivejše bralce tudi do meje znosnega). K zanimivosti romana nedvomno veliko prispeva zelo karizmatični in poseben anti-junak David.

Temeljni družinski konflikt avtor razkriva postopoma, potovanje v Grčijo, kjer naj bi se starša oddaljila od beograjskih problemov, lastnih travm in notranjih konfliktov, se obrne v svoje nasprotje: ob druženju z drugim nenavadnim parom dopustnikov starševske rane ponovno zakrvavijo, medosebni odnosi se zaostrijo, na dan prihajajo boleča spoznanja in primerjave. Protagonist Damir je na eni strani predstavnik svoje študentske generacije (brezciljnost, nihanje med tujino in domovino …), po drugi pa ima svojo zelo individualno zgodbo.

Branje, ki poleg osnovnega vprašanja, kako se lahko starš odpove lastnemu otroku, odpira številne spremljevalne teme: medgeneracijski prepad, meje starševske ljubezni, vpliv družbenih razmer na družinsko življenje, občutki starševske krivde, medsebojno obsojanje staršev, zakonsko življenje, utesnjenost izvornega okolja, soočanje s smrtjo, iskanje lastne identitete in osebnega ravnotežja … Avtor problematizira vsako medosebno razmerje, raziskuje vrzeli v medčloveških odnosih, tisto razliko med zunanjim delovanjem in intimno resnico posameznika,  ubeseduje vrzeli med navidezno zunanjo funkcionalnostjo in intimnim ravnovesjem posameznika, išče razliko med sliko, ki jo človek ustvarja sam o sebi in dejansko resnico posameznika.

Knjiga, kjer osnovni konflikt neke beograjske družine v določenem času žal še vedno preveč zlahka premaknemo v času in prostoru in dobimo isti rezultat: vrzel, ki ostaja nepremostljiva.

Roman Vrzel je v slovenščini izšel leta 2021, kmalu bo izšel drugi v slovenščino preveden avtorjev roman z naslovom Izbranci (Uzvišenost, prevajalec Vasja Bratina, založba Sodobnost International). Za roman Vrzel je avtor prejel Evropsko nagrado za književnost.

Doktor Jekyll in gospod Hyde : izbrane povesti in novele

Robert Louis Stevenson (1850-1894) je širšemu bralstvu najbolj poznan po svojih pustolovskih romanih kot sta Otok zakladov in Ugrabljeni, za časa svojega življenja pa je spisal tudi ogromno kratkih zgodb in novel. Med slednjimi je najbolj poznana novela Doktor Jekyll in gospod Hyde (1886), ki velja za eno od temeljnih del gotske literature, zgodba pa se ponaša tudi z za tiste čase provokativnimi psihoanalitičnimi idejami o dvojnosti človekove nravi, ki se deli na dobro / civilizirano in slabo / zverinsko. Dogajanje novele je postavljeno v London, kjer cinični odvetnik Utterson raziskuje ozadje nenavadnega prijateljstva med idealističnim zdravnikom Henryjem Jekyllom in skrivnostnim Edwardom Hydom, pri tem pa se zaplete v mrežo nasilnih incidentov, umorov in zlovešče alkimije.

Pričujočo zbirko sestavljajo še povesti:

  • Vrata milostljivega gospoda de Maletroita (deček med Stoletno vojno na sovražnikovem ozemlju naleti na nenavadno družinsko hišo),
  • Prenočišče (znameniti francoski pesnik Francois Villon se zaplete v umor prijatelja, ki se zgodi neke zimske noči leta 1456),
  • Markheim (londonsko starinarnico obsedajo duhovi)
  • Duh iz steklenici (Havajčan se dokoplje do steklenice z duhom, ki mu lahko izpolni vsako željo, vendar s tragičnimi posledicami)
  • Faleška obala (dogovorjeni zakon med škotskim trgovcem in domačinko iz otoka Falesa ogrozijo nenavadni otoški običaji)

 

Sin

Kralj skandinavskega noira Jo Nesbo (1960) se z romanom Sin odmika od serije kriminalk, v katerih nastopa policijski inšpektor Harry Hole in postreže s popolnoma samostojno zgodbo o maščevanju in odrešitvi. Osrednji lik romana je Sinko Lofthus, heroinski odvisnik in zapornik, ki je izredno priljubljen med sojetniki, saj jih s pogovori odvezuje njihovih grehov, hkrati pa jim redno dostavlja nove zaloge droge. Preganja ga tudi spomin na temačno preteklost, zaznamovano s smrtjo očeta, ki je po tem, ko je bil spoznan za pokvarjenega policista, storil samomor. A ko Sinko med izpovedjo enega od zapornikov ugotovi, da je oče s svojo v grob odnesel tudi temačno skrivnost, se odloči za drzen pobeg iz zapora, kar pa ga pahne v blodnjak korupcije in nasilja, v katerem se znajdejo vsi okoli njega: zaporniško osebje, odvetniki, policija in celo duhovnik.

Stanovanje v Rimu

Stanovanje v Rimu je zgodba o ženski, ki se znajde na življenjskem razpotju. Bethin sindrom praznega gnezda se ni izšel po njenih načrtih. Medtem ko je šla hči edinka študirat na kolidž, je sama razmišljala o novem poglavju v svojem življenju z možem Joelom. Vendar pa je njegov pogled na življenje povsem drugačen od njenega, saj razmišlja o ločitvi in za nedoločen čas službeno odide v Pariz. Beth, ki išče pot iz svojega obupa, končno prisluhne sodelavki Helen, ki ji svetuje, naj ne čaka doma, ampak se odpravi na potovanje v tujino. Ko po ponovnem razočaranju naključno naleti na oglas za trimesečni najem stanovanja v Rimu, se odloči. Lastnica stanovanja Ronnie in njena prijateljica Marina, ženski v svojih sedemdesetih, pa naredita več, kot le oddata stanovanje Beth. Vsak dan ji dajeta nove naloge in ne traja dolgo, da Beth kljub začetnemu odporu začne polno živeti. Potem, ko je bila večino življenja vestna žena in skrbna mati, ki ji je bilo več do sreče vseh ostalih in je svoje želje popolnoma zatrla, ima zdaj priložnost znova odkriti žensko v sebi. Nauči se izžarevati vitalnost in veselje zaradi spremenjenega pogleda na življenje. V veliko pomoč sta ji s svojimi izkušnjami in neposrednostjo Ronnie, ki se pri svojih letih še vedno veselo vozi z vespo po Rimu, in Marina, ki svojo palico prikazuje kot modni dodatek, namesto da bi z njo kazala podobo gibalno ovirane osebe.
Roman je bogat s temami, ki spodbujajo razmišljanje, pronicljivimi biseri modrosti ter živimi opisi »večnega mesta« in njegovih zanimivosti. Opominja nas, da nismo nikoli prestari, da bi se podali na novo pustolovščino, da včasih za ogled novega mesta niso najboljše dejanske turistične točke in da bomo občasno morda morali malo pretresti svoje življenje. Zgodba govori o ponovnem odkrivanju samega sebe in ponovnem iskanju veselja do življenja, ko nas le-to preseneti in se moramo odločiti, kaj bomo storili z zlomljenimi koščki svojega življenja, za katerega smo mislili, da ga poznamo.

Zadnji človek

Izpod peresa avtorice Frankeinsteina je v prevodu Branka Gradišnika pred bralce prišel apokaliptično distopični roman Zadnji človek. Avtorica nam poda preroško videnje propada civilizacij. V uvodu opiše svoj obisk Sibiline špilje pri Neaplju v Italiji leta 1818 in odkritje zapisov, na podlagi katerih izpiše roman o zadnjem človeku.

Spremljamo življenje mladega fanta v Angliji, v ne tako bližnji prihodnosti, zgodbo avtorica namreč postavi med leta 2073 in 2092. Najprej spremljamo odraščanje glavnega junaka, spoznamo njegovo družinsko zgodbo, na podlagi katere v dogajanje vstopijo še druge osebe, ki so za razvoj zgodbe odločilne. Prvoosebno nas skozi roman vodi prav zadnji človek, Lionel Verney. Po smrti staršev, postane sirota, ki mora poskrbeti sam zase in tudi za sestro Perdito.

V romanu se nam razgrne tudi takratno politično ozadje, kjer po abdikaciji kralja in času spopadov sledi oblikovanje republike. Sin poslednjega kralja, Adrian, ima še dodaten namen in to je zmanjšati moč aristokraciji. Sledi bogato politično dogajanje, ki še dodatno razgiba pripovedovalsko dogajanje.

Avtorica v besedilo vnaša veliko opažanj in filozofskih razmislekov. Lepo nam predstavi vse karakterje, njihove odnose in razmišljanja. Hkrati pa je jezik zelo bogat in poln citatov takrat posebej znanih in branih avtorjev (Shelley, F. Bacon, Goethe, Shakespear, B. Cornwall, Petrarca, D. Defoe, Boccaccio, Keats in drugi). Tudi prevajalec se izkaže z uporabo bogatega jezika, tudi z nekaterimi arhaizmi, natančno pa nam razloži tudi izvore avtoričinih citatov.

Apokaliptičnost dogajanja se prične z izbruhom bolezni, ki jo avtorica poimenuje kar kuga. To je izjemno smrtonosna bolezen, ki bo spremenila poznani svet. Glavni junak se po smrtih, ki se dogajajo okrog njega, začne spraševati o pravici do lastnega obstoja. Po svetu se dogajajo selitve z željo po preživetju. Tudi Lionel se slednjič s svojimi bližnjimi odpravi iz Anglije proti jugu. Sledi pot v Francijo in na koncu se sedemintridesetletnik poda v Italijo, kjer se roman tudi zaključi. Leto 2100 pa predstavlja poslednje leto človekovega sveta.