Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Potujoče gledališče

Monumentalna družinska kronika se začne s pripovedjo o avtorjevi babici po materini strani, medicinski sestri Ivki, ki se je v stari zagrebški Vinogradski bolnišnici v dvajsetih letih dvajsetega stoletja zaljubila v ruskega emigranta judovskega rodu, kirurga Bernsteina. Zgodba o njunem razmerju je razburljiva in pretresljiva, saj že noseča in poročena Ivka zboli za tuberkulozo (za to boleznijo sta umrla tudi dva njena brata) in ker je to nevarno zanjo in za otroka, jo skušajo mož in kolegi zdravniki prepričati v splav. A Ivka se ne da, rodi Veroniko, avtorjevo mater, s katero se pozneje oženi Tvrtko Ferić. V nadaljevanju se avtor posveti še očetovi rodbinski strani, kjer se prizori spet vrstijo kot v potujočem gledališču, uokvirjeni v splošno družbeno in politično klimo, kjer so se zgodile v enem samem stoletju tri vojne. Avtor je odličen fabulist, saj si je prizore, ki so umeščeni med zgodovinskimi, družinskimi in dokumentiranimi dejstvi, moral pač izmisliti. Toda nekje na dveh tretjinah knjige pride na sceno še sam. In tu stopi v igro pripovedi nova dimenzija: s čustvi prežet in z razumom predelan spomin. Na videz brez cenzure in selekcije se vrstijo nazorni prikazi različnih, tudi ekstremnih življenjskih situacij, ki so izvrstni orisi odraščanja in razvoja osebnosti pripovedovalca od otroka do današnjih dni. Avtofikcija par excellence.

Zoran Ferić sodi med vidnejše sodobne hrvaške avtorje, v slovenščino so s pričujočim romanom vred prevedeni trije, še Smrt deklice z vžigalicami (2005) in  Otroci Patrasa (2007). Njegova prva prevedena knjiga je izbor kratkih zgodb, ki nosi v slovenščini naslov Blues za gospo z rdečimi madeži (2001). Ljubitelje vsestransko dobrega pisanja bi zagotovo razveselil tudi prevod avtorjevega romana Kalendar Maja (2011), kjer mojstrsko teče časovno večplastna pripoved o skupini gimnazijskih sošolcev, ki se po več desetletjih odpravijo na reprizo maturantskega izleta.

Pot na jug

Pot na jug bralca pospremi na obalo južne Krete, v ležerno obmorsko mesto, kjer dopustuje češki turist. Zaradi nenavadne manire oprezanja po naslovih knjig, ki jih prebirajo neznanci, ne more premagati svoje radovednosti o zanimivem bralnem seznamu suhljatega moškega, ki ga sreča na plaži. Ko ga  naslednji dan po naključju opazi v bližnji taverni, se zadržkom navkljub odloči, da ga bo ogovoril. Izkaže se, da je neznanec njegov rojak. Ob vrčku vina in “s pogledom uprtim na temno gladino morja” mu začne pripovedovati svojo zgodbo. Na potovanje iz Prage do grške obale se je namreč odpravil z namenom poiskati storilca nepojasnjenih umorov. Pripovedovalni tok, ki je doslej tekel enotno, se med njunim pogovorom začne drobiti in si utirati nove (in nove) poti. Lenobno se vije po globinah zgodovine in sedanjosti ter si utira mnoge poti med resničnostjo in sanjami.

Potop v Potovanje na jug, ki ga je prevajalka označila kot “celosten in nerazdružljiv konglomerat” postmodernizma, magičnega realizma, filozofije in detektivske zgodbe, je imenitno čtivo predvsem za ljubitelje poglobljene literature. Toda kljub njegovi večplastnosti se ga ne bi smeli ustrašiti tudi tisti, ki se raje ne potapljamo pregloboko.

Zaznamovani za vse življenje : kriminalni roman

Ko se Kerstin zvečer vrne s sprehoda, najde v domači hiši moža Hansa mrtvega – ustreljenega. Takoj pokliče policijo in reševalce. Na mesto zločina prideta policijski komisar Henrik Levin in policijska inšpektorica Maria Bolander. Ker je Kerstin v tistem trenutku glavna osumljenka, jo pospremita v pripor. Nadzor nad preiskavo zaupajo hladni, razsodni in realni okrožni tožilki Jani Berzelius. Ta se z Mario ne ujame najbolj, a vsi trije so primorani sodelovati, da bi našli storilca. Umor Hansa, ki je bil vodja Urada za priseljence in se je ukvarjal z dovoljenji za bivanje azilantov, pa ne ostane edini zločin. V istem tednu se zgodita namreč še dva umora. Ustreljen je majhen deček, poln starih modric, in do smrti pretepen pristaniški delavec. Vsi trije preiskovalci iščejo morebitne povezave. Osupne jih, ko na kraju zločina najdejo odtise otroške dlani, saj par ni imel otrok. Jana Berzelius kmalu ugotovi, da je primer povezan tudi z njo samo, zato se loti reševanja umorov in hkrati uganke o svojem izvoru v lastni režiji, brez vednosti policije. Iskanje identitete se tako z žrtev prenese tudi nanjo.

Emelie Schepp je švedska avtorica odličnih in izjemno berljivih kriminalk, ki se osredotočajo na območje Norrköpinga na Švedskem in glavno osebnost/lik v kriminalkah, javno tožilko Jano Berzelius. S kriminalnim romanom Zaznamovani za vse življenje (Märkta för livet) je debitirala leta 2013. Z njim je takoj pritegnila pozornost in pohvalo bralcev in literarnih kritikov. Morda tudi zato, ker lahko to kriminalko beremo kot precejšnjo kritiko državnih organov in institucij.

Skrite želje, nemirna potovanja

Roman je delo, v katerem se življenjske zgodbe štirih ljudi iz sodobnega Skopja prepletajo s fragmenti življenj približno 50-ih naključno izbranih ljudi iz različnih krajev sveta. Zgodb osrednjih literarnih oseb, mladega para Bistre in Martina, glasbenika Davida in poslovneža Pavla, ne spoznavamo v strnjeni kronološko linearni in prostorsko omejeni pripovedi. Zdi se, kot da avtor pred bralcem ustvarja kolaž možnosti sodobnega bivanja, v svojo pripoved lepi koščke trenutkov iz različnih življenj, ki so vredni pomnjenja, utrinki, ki posameznika določajo ali so se vanj posebno vtisnili. Med te drobne, večkrat zelo poetične in samostojno zaključene, odstavek, stran ali dve dolge pripovedi, avtor razprši daljše pripovedi iz življenja štirih protagonistov. Oba sklopa pripovedi ustvarjata zanimiv kontrast: če so zgodbe naključnih ljudi polne smisla, modrosti, dragocenih trenutkov, mini-razodetij, skoraj kratke meditativne zgodbe, pa iz zgodb protagonistov diha stagniranje, odtujenost od drugih in sebe, življenje po nareku splošnih pričakovanj, neizpolnjenost, samozatajevanje – iskrene želje ostajajo skrite. Od tu tudi naslov prvega dela celotne pripovedi: Skrite želje. Do preobrata vzdušja v zgodbah protagonistov pride v drugem delu celotne pripovedi, z naslovom Nemirna potovanja, kjer vse štiri literarne osebe na konstruktiven ali destruktiven način vzamejo svoja življenja v svoje roke.

Kljub svoji fragmentarnosti je pripoved strukturirana do bralca prijazno, odlomki iz zgodb osrednjih literarnih oseb so naslovljeni z imenom protagonista in oštevilčeni, pripovedi drugih oseb so označene z imenom in krajem pripovedovalca in imajo tudi samostojen naslov. Taka ureditev besedila omogoča, da (ponovno) beremo samo odlomke z življenjsko zgodbo izbrane osrednje osebe, tudi zgodbe drugih ljudi lahko beremo po spremenjenem zaporedju. Poigravamo se lahko tudi z iskanjem nakazanih povezav med protagonisti osrednjih zgodb.

Pripovedovalec je v pripovedih naključnih ljudi prvooseben, v zgodbah protagonistov tretjeoseben, z navidezno distanco v drobnih detajlih razkriva globine doživljanja protagonistov, ti se pogosto razkrivajo v dialogih.

Vsebinsko pripoved odpira številne problemske teme (odtujenost v odnosih, povzpetništvo, praznina družabnih omrežij, pomanjkanje smisla, ujetost v zakonskem življenju …), po drugi strani pa ponuja tudi številne drobne vsakdanje življenjske smisle, zajete v zgodbah posameznikov.

Pripoved spodbuja k razmišljanju o tem, kaj je tisto, kar nas v življenju določa, ali so življenjske odločitve res enkratne in usodne, ali živimo avtentično v harmoniji sami s seboj ali zgolj po inerciji, nareku vsakdana in okoliščin.

Delo je bilo v Makedoniji nagrajeno z nacionalno nagrado roman leta 2020, nominirano je bilo tudi za nagrado Balkanika (to podeljujejo založbe iz sedmih balkanskih držav: Severne Makedonije, Bolgarije, Srbije, Albanije, Grčije, Turčije in Romunije) in nagrado Evropske unije za književnost (EULP). Roman je trenutno edino delo Vladimirja Jankovskega, prevedeno v slovenščino.

Popotovanje ljudi Knjige

V Franciji se čas preveša proti razsvetljenstvu. Vendar se razum in svoboščine porajajo zelo počasi. V Parizu se sestaja skrivna Bratovščina, katere člani so zelo različni ljudje z različnimi interesi.  Vsem je skupno, da želijo poiskati smisel življenja. Odkriti želijo vse znanje sveta. To naj bi bilo zapisano v Knjigi, dani od Boga, v kateri je Bog odgovoril tudi na vsa vprašanja, ki jih lahko človek zastavi. Knjiga naj bi se nahajala v zapuščenem samostanu sredi Pirenejev. Najbolj so si Knjigo želeli poiskati Markiz, najditelj zemljevidov de Chevillon, bogataš de Berle in kavalir d`Albi. Kočija, ki odide iz predmestja Pariza proti Pirenejem, na poti naposled združi Markiza, kurtizano Veroniko in mladega Gaucha, ki po naključju postane kočijaž. Na poti se jim na svojem konju za nekaj časa pridruži še angleški popotnik Burling, ki se z Markizom pomenkuje o znanosti, magiji, alkimiji, kabali, filozofiji, umetnosti. Lahko rečemo, da potujeta po svetu dosežkov in idej znanosti, religije in vsega, kar določa življenje tistega časa. Po dolgem popotovanju, na katerem naletijo na drugačne kraje in ljudi, kot so jih vajeni, na čudesa in bitja iz drugega sveta, prispe skupinica v čudežno dolino, kjer drevje hkrati cveti in rodi, cvetje oplaja zrak z izjemnimi vonjavami, bistra voda pa daje vsemu življenje. Sredi doline stoji samostan. Je zdaj poti konec?

Olga Tokarczuk se je rodila leta 1962 v Sulechovu v zahodni Poljski. Doštudirala je klinično psihologijo in delala kot psihoterapevtka, bila je vodja založbe Ruta, vodila je delavnice kreativnega pisanja, je soorganizatorka literarnega festivala. Zagotovo je najpomembnejša poljska pisateljica. Tudi najslavnejša. Je Nobelova nagrajenka za književnost (2018). Pred tem je prejela tudi nagrado Vilenica (2013) in kasneje še Bookerjevo nagrado (2018). Je avtorica večih romanov, kratkih zgodb, esejev, slikanic. Napisala je tudi operni libreto. Popotovanje ljudi Knjige je njen prvenec. Zanj je prejela nagrado Zveze poljskih založnikov.

Smrt deklice z vžigalicami

Eden od najbolj priljubljenih hrvaških pisatelj Zoran Ferić bralca z romanom Smrt deklice z vžigalicami bralca odpelje na navidez idilični jadranski otok, kjer se med turistične znamenitosti štejejo ostanki nekdanjih vojaških zaporov in taborišč za politične zapornike. Tja prispe cinični in nevrotični patolog, ki se sprva udeleži pogreba prijateljeve hčerke, vendar se po naključju skupaj s svojimi policijskimi kolegi zaplete v preiskavo umora transseksualne prostitutke iz lokalnega bordela. Tekom iskanja morilca začne patolog razkrivati temačne skrivnosti prebivalcev otoka, pred bralčevimi očmi pa se sestavlja jadranska različica kultne nadaljevanke Twin Peaks, ki vključuje elemente številnih žanrov; kriminalke, psihološkega trilerja, okultne grozljivke, absurdne groteske in črne komedije.

Nihče nikogar ne spozna

Nihče nikogar ne spozna je romaneskni prvenec Katarine Gomboc Čeh, ki je doslej izdala pesniški zbirki Negotovosti navkljub in Naselili smo se v tkanine/Ci siamo insediati nei tessuti, poznamo pa jo tudi kot publicistko. Glavna protagonistka romana je enaindvajsetletna Maša, študentka antropologije, ki s starši in sestro Urško živi v bloku v Šiški. Obe z Urško pojeta v dekliškem zboru Filoméla, ki ga vodi karizmatična in zahtevna Agata in ki se pripravlja na pomembno zborovsko tekmovanje v Talinu. Študij in petje v veliki meri zapolnjujeta Mašine dneve, preostali čas posluša glasbo in sanjari o Maksu, ki prav tako študira antropologijo in s katerim se poznata že iz otroštva, saj sta se njuni družini veliko družili, dokler med očetoma zaradi nasprotujočih si političnih nazorov v nekem trenutku ni prišlo do razkola. Z Maksom se občasno dobita in se med pohajkovanjem po ljubljanskih ulicah zapletata v resne in globoke pogovore. Poleg Urške in Maksa se Maša druži z novo sopevko Saro, ki se je drži sloves upornice in ki ji pogosto ponudi drugačen pogled na stvari, situacije pa tudi njo samo in njen odnos z Maksom.

V romanu kar naprej prihaja do trkov različnih svetov, vendar konflikti nikoli ne eskalirajo, temveč samo so, ob tem pa odsevajo družbene razmere, ki jih med drugim še vedno zaznamuje politična oziroma ideološka razklanost. Poleg vprašanj, ki jih sprožata begunska kriza in referendum o družinskem zakoniku – dogajanje je postavljeno v leto 2015 – se protagonisti sprašujejo o smislu (študija) humanistike in družboslovja, spopadajo s strahom pred prihodnostjo, hrepenijo po bližini in pripadnosti ter seveda iščejo svojo identiteto in mesto v svetu. Spozna(va)mo jih skozi dialoge in skozi Mašine oči – je namreč odlična opazovalka, ki zazna tudi najmanjše vzgibe in podrobnosti. Kot (bodoča) antropologinja kot objekt svojega raziskovanja dojema neposredno okolico in – za razliko od Maksa – ne hrepeni po odpravah v tuje dežele. Ves čas opazuje, posluša in skuša razumeti vse, tudi ali predvsem tiste, ki razmišljajo drugače kot ona. Ob tem je pogosto negotova in si ne upa izraziti svojega mnenja oziroma se (ji) zdi, da ga sploh nima, spet drugič pa se zgodi, da ne razmisli dovolj in stvari kar “blekne” ter preseneti tako druge kot sebe.

Roman, v katerem se pojavljajo številne (pop)kulturne reference, lahko razumemo tudi kot neke vrste poklon zborovski glasbi in poeziji, ki sta obe pomemben del slovenske kulture. Naslov je povzet iz pesmi Grm Svetlane Makarovič, ki služi kot podlaga za partituro, ki jo za zbor Filoméla napiše skladatelj Ciril Šavli. V njej pesnica med drugim pravi: “… nihče nikogar ne spozna / nikjer na tleh tega sveta … ko bi me ranil do krvi, / bi šele vedela, kdo si.” In če se skladba marsikomu, ki jo sliši, zdi nabuhla, češ da je v njej vsega preveč, tega nikakor ne moremo trditi za roman, ki prav nasprotno vsebuje ravno pravo mera vsega. V njem se ne zgodi nič zelo velikega in presunljivega, vendar avtorica iz zgodb in glasov raznolikih protagonistov in posameznih tematskih drobcev splete harmonično celoto, ki ponuja vpogled v svet neke generacije.

Odkritje počasnosti

Pisatelj se v romanu naslanja na življenjepis britanskega polarnega raziskovalca Johna Franklina (1786 – 1847). Vendar je vsebina še veliko več kot zgolj nizanje resničnih in izmišljenih dogodkov na njegovi življenjski poti. Nadalny se poglobi v psiho človeka, ki je bil v otroštvu zaradi svoje počasnosti in nerodnosti tarča posmeha vrstnikov in zaničevanja odraslih. Z vztrajnostjo, nekaj pa tudi zaradi srečnih naključij, se mladi Franklin nauči strategij, ki mu omogočajo desetletno preživetje in celo uveljavljanje v vojni mornarici. Predvsem pa v tem času spozna vso nečlovečnost vojaških spopadov in sklene, da vojak ne bo nikoli več. Nadaljevanje življenja posveti svoji veliki strasti, to je iskanju severnega prehoda med Atlantikom in Pacifikom. Na raziskovalnih ekspedicijah, ki jih vodi, postane njegova počasnost  občudovanja vredna sposobnost natančnega opazovanja, premišljenega sklepanja in modrih odločitev. Predvsem pa je Franklin v polarni divjini  z njenimi  avtohtonih prebivalcih odkril deželo, kjer čas ni nikoli priganjal.

Poleg zgodbe dostojanstvenega pomorščaka, ki je v času svojega življenja izstopal s pravičnostjo in humanostjo, je roman slikovit opis razmer zgodnjega kapitalizma in razvijajoče industrializacije. Svetu tehnologije, v katerem je hitrost eno ključnih meril uspešnosti, Franklin zoperstavi svoj sistem delovanja, s katerim ostaja zvest samemu sebi. Zato je roman še kako aktualen tudi za današnji čas, ko naglica vse bolj obvladuje naša življenja. Priporočeno je počasno branje s pozornostjo na številne detajle.

Dekle z bisernim uhanom

Dekle z bisernim uhanom je roman ameriško-britanske pisateljice Tracy Chevalier, ki je prvič izšel leta 1999. Knjiga je zgodovinska fikcija, ki temelji na resničnem življenju in delu nizozemskega slikarja Johannesa Vermeerja ter slavni sliki Dekle z bisernim uhanom.

Zgodba je postavljena v Delft na Nizozemskem v 17. stoletju. Glavna junakinja je mlado dekle po imenu Griet, ki se zaposli kot služkinja v Vermeerjevi hiši. Griet kmalu postane ne samo gospodinjska pomočnica, temveč tudi Vermeerjeva tiha sodelavka pri njegovem umetniškem delu. Postopoma začne razumeti svet umetnosti in razvija občutljivo razmerje z Vermeerjem, ki jo spodbuja k raziskovanju njenega skritega talenta in ustvarjalnosti.

Sčasoma Vermeer uporabi Griet kot model za eno svojih najznamenitejših slik. To povzroči napetost med člani družine in Griet ter izpostavi družbene razlike in omejitve, s katerimi se sooča. Roman raziskuje teme umetnosti, lepote, razrednih razlik, spolnih vlog in družinskih konfliktov.

Chevalierjeva mojstrsko zajame duh časa in kraja ter bralca popelje v svet nizozemske zlate dobe. Njen slog je bogat z detajli, kar omogoča bralcu, da začuti vsakdanje življenje v Vermeerjevi hiši in ulicah Delfta.

Za tiste, ki imajo radi zgodovinsko fikcijo in umetnost, je Dekle z bisernim uhanom očarljiv in poglobljen vpogled v eno najbolj skrivnostnih slikarskih mojstrovin vseh časov. Knjiga je bila leta 2003 tudi prirejena v istoimenski film z Scarlett Johansson in Colinom Firthom v glavnih vlogah.

Brez las

Tereza nekega dne med potovanjem po Islandiji opazi, da ji prekomerno izpadajo lasje. Prvotni brezbrižnosti pa ob vse močnejši plešavosti sledi šok in končno tudi diagnoza bolezni pri zdravniku. Doletela jo je alopecija, avtoimunska bolezen, ki povzroča izpadanje las in sčasoma tudi vseh dlak po telesu. Bolezen sicer ni nevarna ali življenjsko ogrožajoča, a hkrati zanjo tudi ni zdravila. Alopecija je predvsem … vidna. Poleg osebne stiske se mora torej spoprijeti tudi z odzivi okolice in neprijetnimi vprašanji in komentarji, ki jih ljudje izrekajo bodisi iz nevednosti bodisi iz neobčutljivosti.

Avtorica se z obilico humorja in kritično distanco spopade z nenadno izgubo las in fizičnimi ter psihološkimi posledicami, ki jih prinaša bolezen. Odkrito spregovori o strahovih in izzivih soočanja z novim videzom, ki ji načne samozavest. Gole glave ni enostavno sprejeti, zato Tereza raziskuje številne možnosti, kako prikriti svojo plešavost, preizkuša lasulje, rute in pokrivala ter si hkrati najbolj želi, da bi se končno sprejela. Skozi proces bolezni odkrije, da njena vrednost ni določena z zunanjim videzom, temveč z notranjo močjo, pogumom in sposobnostjo ljubezni do sebe. Risoroman tako postane univerzalno sporočilo o sprejemanju drugačnosti in iskanju lastne vrednosti ne glede na zunanje okoliščine.

Poleg zgodbe je pomembna tudi vizualna podoba risoromana. Stil risanja je preprost, a izrazit, s čimer so poudarjena avtoričina čustva in občutki. Ilustracije Štěpánke Jislove na edinstven način dopolnjujejo Terezin tekst.

Avtobiografsko delo torej omogoča intimen vpogled v Terezino soočanje z boleznijo in kako ta drastično vpliva na njen videz in samopodobo. Prikaže različne faze svojega čustvovanja – od zanikanja in jeze do žalosti in končno sprejetja. Na razumljiv in lahkoten način izobražuje bralce o alopeciji ter hkrati nudi tudi tolažbo in podporo tistim, ki so zboleli.