Ali nas lahko žival pozna bolje, kot poznamo sami sebe? Avtorica Hiro Arikawa na to vprašanje odgovarja s toplo zgodbo o vezi, ki se preplete med moškim Satorujem in njegovim mačkom Nano. Njuno zgodbo pripoveduje mačkon, bivši potepuh, ki ga Satoru nekega večera, ranjenega od udarca avtomobila, pripelje domov. S tem se njuno skupno življenje prične. Kar se mačkonu Nani začne kazati kot mirno življenje z njegovim človekom, se po petih letih naglo spremeni. Satoru ni več zmožen skrbeti za Nano in mu želi najti najboljši možen dom. Tako se odpravita na skupno potovanje po Japonski, od Tokia do pokrajine Hokaido, s tremi vmesnimi postanki pri starih Satorujevih prijateljih, ki bi lahko Nani nudili nov dom. A Satoru ne ve, da se je prebrisani maček že zdavnaj odločil, da je njegov dom lahko le tam, kjer je Satoru – do konca njunega skupnega življenja.
Na svoji poti po Japonski maček vidi, voha in čuti naravo, kot je ni še nikoli prej. Spozna Satorujeve prijatelje in skupne zgodbe, ki so ta prijateljstva utrdila v odločilnih trenutkih Saturojevega življenja. Spoznava Japonsko, njene letne čase, barve, vonje, občuduje goro Fudži in redko dvojno mavrico. Po celotni poti in tudi, ko se pot konča, zgodbo prežemajo toplina, kopica življenjskih modrosti in upanje, ki se rodi iz neomajne predanosti in ljubezni med človekom in živaljo. Avtorica bralcu približa mačka Nano s skoraj počlovečenimi lastnostmi. Pokaže nam njegovo iznajdljivost in mačjo pretkanost, katero ljudje velikokrat vidijo kot nagajivost – v resnici pa maček točno ve, kaj je za njegovega človeka najboljše.
Hiro Arikawa je ena najbolj popularnih japonskih pisateljic, ki je že s svojim prvencem leta 2003 prejela nagrado Dengeki za mlade pisatelje na Japonskem. Roman Maček gre na pot je sprva izhajal serijsko v tokijski reviji Shūkan Bunshun, leta 2012 pa je bil izdan kot enoten roman. Leta 2018 je bil po romanu posnet tudi istoimenski film.
V kratkem romanu sodobnega argentinskega pisatelja je prvoosebni pripovedovalec avtorjev soimenjak, ki deli z njim tudi nekatere druge biografske podrobnosti, npr. selitev družine s podeželja v mesto. Vendar med njima kljub temu ne gre postaviti enostavnega enačaja. Začne se z dnem, ko oče Cesara odpelje do bližnje sladoledarne, saj še nikoli v življenju ni pokusil sladoleda. Žal se dan, ki naj bi šestletnemu otroku prinesel čisti užitek, sprevrže v tragedijo za vse udeležene. Poglavja, ki sledijo so razmeroma samostojne zgodbe o zdravljenju v bolnišnici, o začetku šolanja in učenju branja, obisku v zaporu, odnosu z mamo, poslušanju radia, o prijateljstvu, predvsem pa skozi besedilo spoznavamo pripovedovalčevo lastno realnost, ki se razlikuje od realnosti drugih. Otrok o sebi ves čas govori kot da je deklica, iz besedila pa je razvidno, da se vsa okolica nanj obrača kot na fanta. Velja za duševno zaostalega bebčka, v svoji pred vsemi skriti notranjosti pa ustvarja zapletene kognitivne sheme in interpretira doživetja s pogledi zrelega odraslega. Ob težko sledljivemu prepletu različnih resničnosti je skozi pripoved čutiti mučnost otroštva. Otroka, ki ga je utesnjenega v njegovi majhnosti zaznamovala katastrofa in odrasle, ki so prepričani, da se ga njihove resnice ne tičejo. Tako mu ne preostane drugega kot, da si nadene masko pod katero se odvija svobodna igra neomejenega subjekta.
Igra označuje tudi umetniško delo Cesara Aire. Sam sebe je označil za »anarhičnega nadrealista« in v enem od redkih intervjujev povedal, da je pri ustvarjanju njegov glavni namen izumljanje novih procedur pisanja. Piše brez načrta, se zapleta v nenavadne situacije in se izmota iz njih brez posegov v že zapisano. To zahteva intenzivno angažiranje bralca za lastne interpretacije. Aira je med najbolj prevajanimi argentinskimi pisatelji, dobitnik številnih literarnih nagrad, uvrščajo ga tudi na seznam kandidatov za Nobelovo nagrado.
Tina Arnuš Pupis je že uveljavljena mladinska pisateljica in pesnica. Za njen knjižni prvenec Za devetimi drevesi jo je Mednarodna mladinska knjižnica v Münchnu uvrstila v zbirko Bele vrane. Velika mednarodna uspešnica je tudi njena slikanica Zebra v ogledalu, poleg knjig pa redno objavlja tudi v otroških revijah Ciciban, Cicido in Galeb. Ima poseben pisateljski čut za iskrive živalske zgodbice.
Tokrat nas je presenetila z besedilom za malo starejše otroke, z odličnim slogom pa prepriča bralce prav vseh starosti. Kot že sam naslov pove, gre za zgodbo o mačku ali bolje rečeno mačkovo zgodbo, saj dogajanje v njegovi družini, ali kot se sam bolje izrazi, njegovem ljudstvu, spremljamo z njegove perspektive. On pa ni zgolj običajen maček s še bolj običajnim imenom Poldi, temveč mačji vojvoda Leopold VII, ustoličen na svojem stolu ob kuhinjski mizi. Prav tako pa obožuje tudi babičino naročje, kjer se počuti najbolje, sploh, ker mu svojo ljubezen izkazuje s sveže postreženimi jetrci. Vendar se z babico nekaj dogaja, kar vpliva na celotno družino in kar seveda ne uide izostrenim mačjim čutom.
Ta humorna mačja zgodba, s hudomušnimi ilustracijami Iztoka Sitarja, je prepojena s tankočutnostjo in toplino. Poldijeve (pardon, Leopoldove) mačje modrosti bodo prepričale bralce vseh starosti in so tako odlično družinsko branje. Predvsem pa bodo veliko podobnosti z realnim življenjem našli tisti, ki si dom delijo z vsaj enim mačjim poglavarjem.
Tove Ditlevsen (1917-1976) je eno od najbolj prepoznavnih imen danske književnosti 20. stoletja, ki se je za časa svojega kratkega življenja napisala več kot 30 avtorskih del; od poezije, proze pa do esejistike. Četudi je bilo njeno pisanje pogosto nerazumljeno in krivično spregledano, je šele pol stoletja po njeni smrti prišlo znova v veljavo, Ditlevsenova pa je postala ena od glasnic feministične literature na Danskem.
Københavnska trilogija je zbirka njenih treh krajših romanov Otroštvo, Mladost in Odvisnost, ki se jih lahko bere kot klasične avtobiografije, hkrati pa kot ostro in iskreno avtorefleksijo življenja ženske, ki si sredi družbenih in političnih preobratov 20. stoletja prizadeva, da bi našla svoj pravi jaz in se izognila ujetosti v kletko do žensk pogosto represivnega sistema. Romani spremljajo pisateljico skozi različna obdobja odraščanja, ki so zaznamovana z njeno močno željo po tem, da bi se uveljavila kot pisateljica in pesnica. Toda njeno življenje je bilo vse prej kot idilično; odraščala je v revni delavski četrti s tiransko materjo, se zgodaj odselila od doma, neuspešno iskala delo, se prepuščala neprijetnim spolnim praksam, nemočno opazovala vzpon nacističnega režima, ki je neusmiljeno teptal osnovne človekove pravice ter že po prvem zakonu zapadla v hudo odvisnost.
Københavnska trilogija ni zgolj avtobiografska izpoved, ampak tudi dokument krutega predvojnega in vojnega časa, ki je bil neprizanesljiv do drugačnosti.
Zgodba se odvija na francoskem podeželju v začetku 20. stoletja. Pisatelj bralcem že uvodoma s hudomušnostjo ponudi pojasnilo, da za avtentičnost pripovedi uporablja “trde besede, opolzke geste in barvito izražanje” in doda, da je knjigo pisal z užitkom ter da pričakuje, da bo všeč “ljudem dobre volje; glede drugih pa, kot bi rekel Lebrac, eden od protagonistov; me en klinc brigajo!”
Otroci Longeverna, Lebrac in njegovi prijatelji ter vojska mladih Velranov, ki jo vodi Aztec de Gués, se med seboj borijo brez usmiljenja, s palicami, kamni in golimi rokami.
Tisti, ki imajo nesrečo, da padejo v sovražnikove roke, se zagotovo soočijo s ponižanjem in nasiljem: z odrezanimi gumbi, strganimi žepi, odstranjenimi vezalkami, buškami ter krvaveči. Domov se morajo vrniti neurejeni, njihovi starši niso zadovoljni s tem ter jih dodobra kaznujejo še oni.
Lebrac je tako željam zmage v vsaki bitki, da njegova druščina uporablja svojevrstne bojne metode; v boj gredo goli, da bi preprečili poškodbe oblačil (in nejevoljo staršev).
Po romanu so posneli tudi film.
Drugi roman pisatelja Vanje Pegana, ki je bil leta 2004 nagrajen in odkupljen na natečaju ob tridesetletnici Sveta knjige in je del zbirke Nove slovenske knjige, se odvija v obmorskem mestu Piranu. Pod okriljem Gledališča Koper je roman od decembra 2020 do sredine januarja 2021 v obliki zvočnih posnetkov izhajal tudi na YouTubu, knjigo pa je bral slovenski dramski igralec Rok Matek.
Avtorjev slog je razgiban, domiseln in prefinjen. Avtor v knjigi uporablja narečne izraze, ki dajejo delu občutek domačnosti in pristnosti, pri čemer ima dogajalni prostor ključno vlogo. V tem romanu se nam Piran razkriva na tri različne načine, vsak lik pa mestu doda svoj čar.
V ospredje so postavljeni trije liki – pilot, pisatelj in deček Adam. Pilot, ki se otepa spominov iz prve svetovne vojne in razpada Avstro-Ogrske monarhije; radovedni deček Adam, ki se velikokrat znajde na mestih, kjer ne bi smel biti; ter pisatelj, ki poskuša skozi njuno zgodbo najti ključ do lastne identitete. Njihove zgodbe raziskujejo tri različne ravni človeškega življenja; Adamovo radovednost, utrujenost pilota, ter pisateljevo hrepenenje po boljšem življenju. Na prvi pogled se zdi, da liki med seboj niso povezani, a postopoma začnemo odkrivati njihovo skupno željo. Avtor na ljubeč način oriše svoj domač kraj. S srčnimi opisi ulic, trgov, pristanišča, zaliva nas posrka pod gladino zgodbe, vmes pa nas še popelje do svetilnika, domačinov mesteca in na valove morja.
Vanja Pegan (1967) je pisatelj in glasbenik. Kot skladatelj je ustvaril glasbe za gledališke uprizoritve v gledališčih po celi Sloveniji, kot so Čudežni kamen, Mali princ, Pahljača, Don Lorenzo … Leta 2002 je postal član Združenja književnikov Primorske, 2013 pa član Društva slovenskih pisateljev. Piše za odrasle in za otroke. Napisal je že več del, je pa tudi avtor večjezičnih slikanic, med katerimi je bila “Citronček in Giovanin” nagrajena na 3. mednarodnem natečaju za izvirno ilustrirano pravljico v Italiji.
Pisatelj in paraolimpijec Ernest Jazbinšek se je po desetih romanih, v katerih opisuje preprosto kmečko življenje drugih ljudi, odločil opisati še svoje. Njegov roman nas popelje iz rodnega Zabukovja pri Sevnici v povojnem obdobju preko vseh bolnišnic, smučišč in gora do vikenda na Polici pri Grosuplju, kjer Ernest rad uživa še danes. Brezskrbno otroško življenje mu je po padcu s češnje zamenjala bolniška postelja za kar devet let. Kljub temu pa ni izgubil svoje otroške radovednosti in vstopil tudi v mrtvašnico, medtem ko je iskal medicinsko sestro. Vse takšne prisrčne dogodivščine avtor zelo nazorno popiše in nam s tem izvabi nasmeh na usta. Prikazane so različne podobe njegovega življenja, kot so pomembne osebe, prostočasne dejavnosti, zaposlitve in uvid v njegovo vsakdanje življenje. Vse to pa lahko vidimo tudi skozi fotografije v dodatku knjigi, na katere nas vodijo reference v besedilu. Kljub invalidnosti je v življenju večkrat osvojil Triglav. Roman nam ob branju ponuja veliko zgledov vztrajnosti in optimizma za življenje in nas spodbuja k aktivnemu preživljanju časa. Ernestu ni bilo nikoli dolgčas, skozi roman je vidno, da je vedno nekaj počel, sprejemal priložnosti, ki so se mu ponudile v življenju. Ni pa bilo vedno lahko, saj je bil že v mladih letih postavljen pred življenjsko odločitev o amputaciji noge. Branje njegovih podob življenja nas navdahne z optimizmom in navduši k polnemu življenju, ne glede na preizkušnje, ki nas doletijo, saj lahko vedno dosežemo veliko več, kot si mislimo.
Delo še dodatno bogatijo spremna beseda, ki jo je Ernestu in Podobam življenja posvetila Polona Umek Repovž in avtorjeva Posvetilo in Zaključek, kjer direktno nagovarja prav nas, bralce.
Jože Sevljak, pesnik in pisatelj, ki prihaja iz okolice Litije. Napisal je pesmi za odrasle in mladino, nekaj zbirk kratke proze ter pravljic za otroke. Roman Le vkup, le vkup je njegova osemnajsta izdana knjiga. Svoje pravljice je na Radiu Kum v oddaji Lahko noč, otroci tudi prebral. Na Radiu Slovenija pa je sodeloval v oddaji Literarni nokturno.
V romanu Le vkup, le vkup avtor predstavlja razmere delavcev v tovarniških obratih. Za tekstilno tovarno se je morebiti odločil zaradi domače tovarne Predilnica Litija Avtor razmere predstavi skozi junakinjo Ireno, ki je delavka v proizvodnji, ločena mama samohranilka in skrbnica ostarele matere. Irena postane obraz stavke proti vodstvu podjetja in hkrati je verjetna predstavnica povprečne delavke v proizvodnem obratu. Ob branju njene zgodbe bralec dobi izjemen uvid v vsakdanje težave in skrbi slovenskega proletariata 21. stoletja. Roman je razdeljen v 31 kratkih oštevilčenih poglavij. Slog romana je enostaven, kar zgodbo naredi prepričljivo, saj je delavski razred v svoji osnovi preprost, jezikovno izražanje tega družbenega sloja pa ni zahtevno.
Zgodba v romanu nima točno določenega kraja dogajanja. Dogaja se nekje v Sloveniji, v bližini enega od krajev, ki je poimenovan Bukovje. Dogodki v romanu se odvijajo v 21. stoletju. Protagonistka romana je Irena Grilčnik, mama samohranilka hčerama, gimnazijki Tini in devetletni Neži. Slabi pogoji dela in mizerno plačilo pomembno oblikujejo njen vsakdan in pogovore s sodelavkami in prijateljicami. Vse delavce pesti skrb za preživetje. Poleg slabih pogojev samega dela pa se Irena sooča tudi s spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu, ki občasno prestopi mejo dela in se preseli tudi v neprofesionalno okolje. Ireni ob strani stojijo družina in prijatelji, kasneje pa tudi vdovec Stojan.
Nori med je čustveno intenziven roman, ki se vrti okoli tem, kot so družinske skrivnosti, družinsko in vrstniško nasilje, identiteta, ljubezen, iskanje resnice in pa navsezadnje tudi čebelarstvo.
V njem sta združili moči pisateljici Jodi Picoult in Jennifer Finney Boylan ter skupaj ustvarili pripoved, ki se dotika tako človeških čustev kot širših družbenih vprašanj. Picoultova prinaša svojo značilno sposobnost za raziskovanje moralnih dilem in družinskih konfliktov, medtem ko Boylanova kot transspolna avtorica prinaša avtentičen glas Lilyjini zgodbi. Roman je napisan tekoče, z natančno izrisanimi liki, ki so čustveno večplastni. Posebnost je v strukturiranju zgodbe, saj se perspektivi Olivie in Lily izmenjujeta, kar omogoča poglobljen vpogled v različne plati resnice. Skozi Lilyjin glas se razkrivajo težave z identiteto, kar doda kompleksnost njenemu razmerju z Asherjem in vpliva na dogodke, ki vodijo do njenega nasilnega konca. Olivia McAfee pa je mati najstnika Asherja, ki po propadlem zakonu pobegne v majhno mesto, kjer poskuša svojemu sinu zagotoviti boljše življenje. V svojo zgodbo pa lepo prepleta tudi čebelarstvo, kar da romanu čudovit pridih. Njeno mirno življenje pa se postavi na glavo, ko Asherja obtožijo umora njegovega dekleta Lily. Roman je hkrati sodna drama, družinska saga in raziskovanje družbenih predsodkov.
Tema transspolnosti je v romanu obdelana z občutljivostjo in empatijo. Avtorici se ne izogibata težkim vprašanjem, kot so predsodki, nasilje in težave, s katerimi se transspolni ljudje soočajo. Hkrati pa zgodba pokaže univerzalne vidike ljubezni, strahu in družinskih vezi. Roman je izjemno aktualen in bo ganil vse, ki cenijo dobro napisane zgodbe z močnim družbenim sporočilom. Zato je tudi mednarodna uspešnica, ki se je na portalu Goodreads uvrstila med najbolj priljubljene in najbolj brane knjige leta.
“Nori med” je več kot le kriminalna drama – je premišljen in čustveno nabit roman, ki postavlja vprašanja o tem, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. Priporočam ga vsem, ki uživajo v literaturi, ki združuje napeto zgodbo s pomembnimi družbenimi temami.
Norveška pisateljica otroških knjig in kratke proze Ingvild H. Rishøi je za svoja dela prejela več literarnih nagrad. Knjiga Zvezdna vrata je njen romaneskni prvenec.
Zgodbo, ki se odvija v času božiča, na prikupen način pripoveduje desetletna Ronja. Živi brez mame s šestnajstletno sestro ter očetom, ki ima hčeri rad, a prepogosto podleže alkoholu. Deklici se čutita odgovorni, da namesto očeta, ki je spet brez službe, prevzameta skrb za reševanje družinskih težav. Skrb, ki ne bi smela biti njuna. Tako najprej starejša Melissa, kasneje pa tudi njena mlajša sestra, zavzeto prodajata božična drevesa in okrasje. A Ronja z otroško iskrivostjo, domišljijo, humorjem in ob podpori dobrih ljudi ne neha upati in sanjati, da bo nekoč bolje…
Norveška pisateljica je z Zvezdnimi vrati napisala božično zgodbo, ki odseva današnji čas, tudi s čarobnostjo, toplino ter prijaznimi in dobrimi ljudmi. V času »božične čarobnosti« nam prinaša resničnost, nas gane in pusti s trpkim priokusom. Knjiga je ganljiva mešanica sanj, upanja, žalosti in krute resničnosti skozi oči sanjave deklice.
