skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mlajši šolarji (6–11 let)

September

Ana Schnabl (1985) je slovenska pisateljica in publicistka, ki je za svoj kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in nagrado Eda Budiše na Hrvaškem. Prvi roman Mojstrovina (2020) je bil nominiran za Dublin Literary Award, njen drugi roman Plima (2022) se je prebil v širši izbor za nagrado Kresnik. September je njen tretji roman.

V romanu je izpisana zgodba in občutki Evelin v obdobju deklištva, najstništva in obdobju odraslosti. Bralcu plast za plastjo odstira njen notranji svet, spomine na travmatično odraščanje ter posledice le-tega, ki se kažejo v odraslem življenju.

Že od najzgodnejših let, morda že od rojstva, je Evelin priča prepirom staršev, ki se največkrat končajo z nasiljem pijanega očeta nad mamo. Očetovo treznost meri v tednih, vsak trenutek, ko je družina skupaj le čaka, kdaj bo med staršema ponovno počilo. Pogosto se počuti neljubljeno, nevredno ljubezni in nepomembno. V šoli je žrtev medvrstniškega nasilja in uteho najde v stradanju. V odraslost prinese nezdrave vzorce ter strategije preživetja iz svoje primarne družine.

Naša družba se, v nasprotju z različnimi duševnimi boleznimi, v zvezi z alkoholizmom in družinskim nasiljem še vedno spopada s stigmo, ki preprečuje iskanje pomoči. Tako je tudi v tej družini, kjer sta alkoholizem in nasilje sramotna skrivnost, ki se jo trudijo prikrivati pred zunanjim svetom. Zunanji svet pa zamiži in to dopusti. Koliko takšnih družin in Evelin živi med nami pa se tega ne zavedamo ali pa ne ukrepamo? Kako ozdraviti travme iz otroštva in spremeniti nezdrave vzorce v partnerskem odnosu?

Zgodbo glavne junakinje Evelin zapisuje njena zaupnica, ki si pri tem pomaga z družinskim albumom, fotografijami, shranjenimi na telefonu, dnevniškimi zapisi, sms sporočili … Misli glavne junakinje so zmedene, pogosto prekinjene in velikokrat odtavajo po svoje. Avtorica se poigrava s formo zapisanega jezika, ima tudi pretanjen občutek za gradnjo značajev ter ves čas usklajeno deluje v različnih jezikovnih registrih, vse to pa daje romanu značaj in bralca še globlje posrka v njegove mračne globine. Čustveno obarvana zgodba je polna suspenza, premlevanje o prebranem pa ostaneta z nami še dolgo, dolgo. To je res roman, vreden branja, močno priporočam.

Mladi Mungo

Pedrček, mevža, lažnivec, kreten, reva, fanatik. Vse to so izrazi, s katerimi drugi okarakterizirajo 15-letnega Munga. Mama alkoholičarka ga je poimenovala po svetniku in ustanovitelju mesta Glasgow. Njeni otroci so prepuščeni sami sebi. Najstarejši Hamish ustanovi tolpo protestantskih otrok, ki se zapleta v pretepe z lokalnimi katoliki. Jodie sanja o študiju, do katerega naj bi ji pomagal profesor, s katerim se skrivaj dobiva. Mungo, najmlajši Mimin otrok, je na mamo navezan kljub vsem njenim slabostim. Ker na nasilje gleda zviška, med vrstniki izstopa. Vsiliti mu želijo grobo moškost, ki se nikakor ne sklada z njegovo milo osebnostjo. Edini, ki ga ne obsoja, je mladi James, ki popoldneve preživlja ob svojem golobnjaku. Fanta se spoprijateljita in med njima se razvije nežna mladostniška ljubezen. Po vseh merilih takratne družbe sta s sledenjem pristnim čustvom pristala na listi izobčencev.

Shuggie Bain, avtorjev prvenec, in njegov drugi roman Mladi mungo sta vsebinsko sorodna. Oba skozi fabulo nerazumljenega odraščajočega posameznika prikažeta sliko Škotske in njenih družbenih konfliktov v 90. letih 20. stoletja, ko v Glasgowu vladajo nasilje, revščina in brezup. Douglas Stuart si kot odličen pripovedovalec pri tem pomaga z vključevanjem mnogih posrečenih stranskih likov in zgoščenim dogajanjem. Mungo je enkraten tako kot njegovo ime. Kljub tikom, osamljenosti in neurejenim družinskim razmeram ohranja naivni optimizem, s čimer se prikupi bralcem. Premagati mora nepredstavljive ovire, da bi lahko živel tako, kot si sam želi. Kljub izrazito tragični zgodbi trpečega Munga je roman poln ljubezni in topline. Literarna poslastica za ljubitelje dobre fabule, ki ne dopušča ravnodušnosti.

Dublinčani

Irski pisatelj, pesnik in literarni kritik James Joyce (1882-1941), sicer eden od velikanov književnosti 20. stoletja, se je sicer bralcem najbolj vtisnil v spomin z epskim eksperimentalnim romanom Ulikses (1922), vendar pa je že osem let prej opozoril nase z zbirko petnajstih zgodb Dublinčani, ki odslikava žalostno realnost irske družbe v njenem najbolj temačnem obdobju naraščujočega in vse bolj radikalnega nacionalizma, nasilnih verskih konfliktov in političnih napetosti z Veliko Britanijo.

Zgodbe prikazujejo življenja predstavnikov irskega srednjega sloja, ki se prebijajo skozi težak vsakdanjik; med drugim v Sestrah spremljamo mladega fanta, ki preko obujanja spominov na nedavno preminulega duhovnika odkrije temačne plati njegove osebnosti, Evelina predstavi neodločno mlado dekle, ki želi z mornarjem zapustiti Irsko, v Po tekmi skuša študent Jimmy impresionirati svoje bogate vrstnike, Pajdaši postavi v ospredje revnega pisatelja in alkoholika, ki stresa svojo jezo nad sinom, v zaključni noveli Mrtvi pa bralec spremlja počitniško zabavo, katere udeleženci se zapletejo v otožni pogovor o minljivosti, izgubljeni mladosti ter bližajoči se smrti.

Dublinčani je zbirka, ki se z značilno irsko grobostjo in poetičnostjo loteva univerzalnih tematik otroštva, adolescence, zrelosti ter iskanja ravnotežja med zasebnim in javnim življenjem.

Resnica o Melody Browne

Britansko avtorico Liso Jewell poznamo po njenih novejših psiholoških kriminalnih romanih (Brez nje, Družina nad nami, Družina ostane, nič od tega ni res), nekoliko manj pa v zadnjem obdobju po njenih družabnih romanih (Nepozabna zabava, Ljubezen na prvi pogled idr.). V romanu Resnica o Melody Browne se mi je po prvih poglavjih zdelo, da bom spremljala lahkotno zgodbo Melody in njenega sina Eda. Melody je samohranilka, službuje kot kuhinjska pomočnica v šoli. Potem pa spozna Bena, ki jo odpelje na predstavo, na kateri nastopajoči hipnotizira Melody. Ta omedli kar na odru in na tem mestu se zgodba zares začne. Melody odrine Bena, saj si partnerja trenutno sploh ne želi in začne brskati po svoji preteklosti. Počasi se prebujajo spomini, eden za drugim in odkrivajo Melody, kakršne še sama ni poznala. Zdi se namreč, da je požar, ki je uničil hišo njenih staršev, okrnil tudi njene spomine iz otroštva. So bili njeni starši sploh biološki starši? Starši so jo namreč med njeno nosečnostjo v mladosti odrinili, da je čisto sama, ob podpori prijateljice Stacey vzgojila Eda. Ni ju želela nikoli več videti, a morda bo obisk pri njima nuja, da dokončno izve kdo je Melody Browne. Zanimiva zgodba, napeta igra razkrivanja in samospoznavanja.

Gospodična z monstero

Gospodični Ceciliji se je življenje spremenilo, ko so jo odpustili iz centra za socialno delo. Ko je odhajala, je iz pisarne vzela le svoj oranžni zvezek, na katerem je pisalo posebni primeri, in veliko monstero. Pri prenašanju rastline ji je pomagal mladi ulični glasbenik Vanja, ki je z očetom na ulicah služil denar. Kljub temu, da je Cecilija samotarka, ji družba Vanje dobro dene. Po začasni odsotnosti Vanjevega očeta Cecilijin novi prijatelj ostane z njo v njeni veliki hiši. Skupaj postopoma oživljata zapuščene prostore v hiši, raziskujeta ter spoznavata zelo raznolike ljudi. Cecilija se skozi zgodbo odpira ljudem in se do konca povsem spremeni. Zanimiv konec zgodbo lepo zaključi ter vabi k razmisleku in pogovorom. Estetsko doživetje ob branju vzbudijo ilustracije Eve Mlinar, ki knjigo s poudarki zelene barve naredijo zares lepo. Knjiga je primerna za otroke in odrasle. Bralcu odpira vpogled v raznorazne življenjske probleme. Zgodba močno pritegne k branju ter je kljub mnogim težavam junakov prijetna in usmerjena v pozitivno razmišljanje.

Gozd v hiši

Alena Mornštajnová je češka avtorica, ki se v svojem pisanju vedno znova loteva tem, zaradi katerih ne ostanemo ravnodušni. Tudi pretresljiv roman Gozd v hiši ni izjema, na občutljivost vsebine nakazuje že naslovna stran, kjer je beseda gozd prečrtana in zamenjana z grozo.

Deklica, za katero nikoli ne izvemo imena, odrašča v družini, ki jo zaznamujejo skrajno razdiralni odnosi.  Njen notranji svet je obremenjen z doživljanjem večnih spopadov med odraslimi, v domači hiši vlada napeta in zadušljiva atmosfera. Iz strupenega ozračja najprej pobegne oče, nato pod nenehnimi očitki in zaničevanjem kloni še mama in deklica ostane osamljena, prepuščena starim staršem. Njeno otroštvo pa je že pred tem surovo končano, oropano varnosti in čustvene bližine. Svoje občutke lahko zaupa le namišljeni prijateljici, sicer pa se trudi biti ubogljiva, nevidna, predvsem pa molčati za vsako ceno.  Zaradi babičine črnogledosti in pripovedovanja tragičnih zgodb se v deklici porajajo strah, tesnoba in nezaupanje v  socialnih stikih. Pravo grožnjo pa simbolizira temačnost gozda, ki  zlovešče preti in prihaja zmeraj bližje. Potlačene skrivnosti jo tudi na pragu odraslosti še zmeraj preganjajo,  preteklost ji vztrajno sledi in se na koncu razkrije v vsej krutosti.

 

Knjižničarka Mrcina

Družina Hrastovec ima pet otrok; vsi so dečki in vsi mlajši od 11 let. Starša vsega direndaja ne preneseta več, zato najstarejša dva pošljeta v knjižnico. Tam se bosta naučila mirnega in tihega obnašanja. Kajne?! Vendar Martin in Vili pravita, da je knjižničarka nevarna, da meče krompir in štampiljke. Knjižničarka Mrcina, nekateri jo kličejo tudi Krompirjevka Mrcina je predvsem oseba, ki ne prenese nagajivih otrok.  Dva nabrita mulca in stroga knjižničarka lahko pomeni le eno. Zabavno branje!

Prevod dela: The legend of Spud Murphy

Dnevnik župnijske gospodinje : živela je med duhovniki — in ohranila vero!

Diego Goso je italijanski duhovnik, pisatelj in govorec ter ljubitelj popularne kulture, ki jo skuša združiti z evangeljskimi resnicami v preprostih in zabavnih publikacijah.

»Doslej še nisem srečal nobene ‘perpetue’, ki bi bila vesela, da jo tako imenujejo,« začne Diego Goso dnevnik župnijske gospodinje. Perpetua je bilo sicer lastno ime tistega komičnega ženskega lika, ki ga je največji italijanski romantični pisatelj Alessandro Manzoni uporabil v svojem zgodovinskem romanu Zaročenca in je postal tako priljubljen, da je njeno ime postalo univerzalni izraz za označevanje žensk, ki skrbijo za župnika in mnoge potrebe svoje župnije. Pravzaprav se za vsem tem skriva ena najpomembnejših in najmanj cenjenih osebnosti župnijskega življenja. Kot izvemo iz njenega pripovedovanja, je gospodinja zadovoljna s svojo službo pri župniku, vedno prisotna, vedno na razpolago, brez urnikov, brez predsodkov, ki jim je podvrženo njeno delo za duhovnike. Včasih bi rekli, da sama pooseblja župnijo, tako kot župnija zares izpolnjuje njeno življenje. Zajtrk v zgodnjih jutranjih urah, čiščenje, kosilo, večerja in nekaj “nujnih” opravkov, ne da bi ob tem pozabila na svojo družino, otroke, vnuke in misli, ki se nenehno obračajo k njenemu ljubljenemu pokojnemu možu: to je polno, zelo polno življenje naše junakinje.

V vas pride novi župnik. Zanimanja je veliko, najbolj radovedna pa je perpetua, duhovnikova gospodinjska pomočnica. Kako bo po toliko letih z njegovim predhodnikom sodelovati s tem mladim duhovnikom? Ob branju njenega dnevnika bralci odkrivajo epizode njunega prvega skupnega leta, zaznamovanega s pomembnimi trenutki župnijskega življenja: od slovesnega ustoličenja duhovnika s škofom do božičnih in velikonočnih praznikov, od prvega obhajila za otroke do poletnih taborov z najstniki, od zahvalnega praznika do obiskov bolnih v hudem času pandemije. V knjigi glavna junakinja v svoj dnevnik zapisuje minimalne in pomembne dogodke župnijskega življenja ter tako pripoveduje zgodbo o majhnih in velikih vsakodnevnih bojih ter izzivu, kako mora župnija živeti – ne samo preživeti. Dnevi minevajo in opazujemo, kako se med to žensko, ki je sposobna z ironijo in kančkom premetenosti opisati svet okrog zvonika, in mladim duhovnikom razvijata prijateljstvo in sodelovanje. Ta »dnevnik« (fiktiven, čeprav so vsi liki zelo resnični) je lep poklon liku duhovnika in njegove »skrbnice«; v njem je tudi kanček nostalgije po svetu, ki še ni povsem izginil, pogled v zakulisje življenja skupnosti v našem času, pripovedovan s srcem in humorjem.

Neobičajen deček

Zgodba prav posebne družine, kot sami pravijo atipične družine, ki jo sestavljajo zaposlena mati Julija, vedno službeno odsoten mož Andy, najstniška hči Milla, devetletna Ruby in prav poseben fant Jackson. Življenje v družini s tremi otroki je v vsakem primeru pestro, kadar pa je eden od otrok drugačen, samosvoj in nepredvidljiv, mora imeti starš res neomejeno količino potrpežljivosti, s katero lahko usmerja in vodi družinsko življenje. Enajstletni Jackson ima le malo prijateljev in prav njegova neizkušenost, naivnost in zaupljivost ga privedejo do obtožb, zaradi katerih je izključen iz šole, družina pa se mora soočati s posledicami. Zgodbo nam izmenično pripovedujeta mati Julija in sin Jackson, kar v tem primeru res doda pomembno vrednost, saj je razumevanje in pogled na dane situacije skozi oči enajstletnega posebnega dečka povsem drugačen kot pogled odraslega.

Tuskulum

Tuskulum, mojstrsko izbrani naslov Škofičeve pesniške zbirke, pomeni mirno in udobno zavetje. Ljudje se radi zatekamo v spomine, ustvarjamo rituale in svojo pravo naravo pokažemo skozi obrede.  Včasih je svet, ki ga je naša civilizacija ustvarila, vse prej kot tuskulum. Pesmi, ki izhajajo iz avtorju ljube domače prekmurske pokrajine, so prežete z mističnim vzdušjem in kruto neizprosnostjo (človekove) narave. Izrazito obredna ritem in motivika dajeta liriki močan čustven naboj, ki ga lahko povezujemo s surovimi živalskimi nagoni. Čeprav tako ljudska motivika kot raba narečnih besed narekujeta vsebino, ki je blizu ljudskemu slovstvu, so teme, ki jih Denis Škofič s svojim pisanjem odpira, univerzalne. Iz besedila pronica stiska ob razkrivanju nasilne plati človeštva, naj gre za zazrtost v preteklost, odgovor na aktualno družbeno dogajanje ali pogled v prihodnost. Škofičeva poezija je pestra po formi in izrazu, spretno izkorišča večpomenskost slovenskega jezika in si dovoli skoke v medbesedilnost. Vsaka beseda je napolnjena s pomenom in skrbno izbrana. Gre za izraze, vzete iz prekmurskega narečja in vse tiste besede, ki s svojim zvenom pesmim dajejo umetniško vrednost. Nič nenavadnega ni, da bralci ob branju posežejo po slovarju in se potopijo v raziskovanje različnih običajev ali samo pokukajo v mitološki svet, kot ga predstavi Tanja Petrič v spremni besedi k zbirki. Tuskulum je vsekakor meastralno spesnjeno umetniško zavetje slovenskega jezika.

Tuskulum je tretja pesniška zbirka slovenskega pisca in literarnega kritika Denisa Škofiča. Idejno in motivno temelji na njegovih prvih dveh zbirkah, Sprehajalec ptic (2013) in Seganje (2017). Avtor je za Tuskulum leta 2024 prejel Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku in Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta.