skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mlajši šolarji (6–11 let)

22 dolžin

22 dolžin je prvenec mlade nemške avtorice Caroline Wahl. Knjiga je bila izbrana kot najljubša knjiga nemških neodvisnih knjigarnarjev v letu 2023. Roman je izredno rahločuten, doživet in jezikovno bogat.

Tilda je odgovorna mlada punca, ki ob študiju matematike tudi veliko dela in skrbi za mlajšo sestro, Ido, ki ji pomeni vse na svetu. Njuna mama je alkoholičarka, ki ves čas niha v razpoloženju. Tilda je jezna nanjo in jo večkrat poimenuje kar pošast. Svojo sprostitev in motivacijo najde v plavanju 22-ih dolžin, kjer se zbliža tudi s svojo simpatijo. Sanja o svobodnem in neobremenjenem življenju, da bi lahko naredila tudi nekaj zase, kot je na primer študij v Berlinu, a še pred tem mora malo sestrico ohrabriti in jo naučiti odgovornosti.

Ime mi je Lucy Barton

V najnovejšem prevedenem delu Pulitzerjeve nagrajenke Elizabeth Strout spremljamo prvoosebno pripoved Lucy Barton, ki mora nekaj mesecev preživeti v bolnišnici v New Yorku. Lucy bralcu niza spomine iz svojega otroštva v Illinoisu, ko je odraščala v revščini skupaj z bratom in sestro, za kar je bila v družbi ali zasmehovana ali pomilovana. Spomini in življenjske zgodbe njenih znancev še bolj pridejo na plan s prihodom njene matere v bolnišnico. Med tem, ko jo njena mama budno spremlja in ji je tam za oporo, iz njunih pogovorov in Lucyjinih lastnih spominov razberemo naravo njunega razmerja in okoliščin, v katerih je Lucy rasla.

Pisateljica z enostavnim pripovedovalskih slogom odpre številna družbena vprašanja: revščina, kompleksen odnos z materjo, družinsko nasilje, spolna usmerjenost, AIDS. Spopada se s strahom, jezo in odpuščanjem. Pomankanje zdravega odnosa z materjo in očetom, želja po pisanju, zakon in ljubezen do njenih dveh hčera, Lucy hrkati ovirajo in spodbujajo. Bralec je postavljen v kožo nekoga, ki je bil večino življenja na robu družbenega kroga. Toda Lucy Barton vztraja pri svojem poskusu biti srečna, četudi se njene odločitve lahko komu zdijo neprizanesljive. Spomini in utrinki pa so tisti, ki jih mora vsaj zapisati, četudi česa ne zmore izreči na glas.

Elizabeth Strout je prejemnica Pulitzerjeve nagrade za roman Olive Kitteridge. Pričujoči roman Ime mi je Lucy je prvi v zbirki štirih romanov, ki je preveden v slovenski jezik.

Notranje bogastvo otrok : knjiga je namenjena spodbujanju razvoja ter premagovanju izzivov, ki jih imajo pri branju bralci začetniki ter otroci z disleksijo.

Kot mirne, preproste in srčne bi lahko opisali osem pesmi in dve zgodbi, ki sta jih v knjigo s pomenljivim naslovom zbrala mama Maja in sin, takrat prvošolec, Žan. K temu pa sta dodala še kratke odgovore petih otrok na vprašanje kako dojemajo notranje bogastvo. Kar je vsekakor tema, ki zanima tudi odrasle, nekaj kar se po mnenju večine izgublja v sodobnem načinu življenja. In lahko predstavlja dobro iztočnico za pogovor v družini, v vrtcu in šoli.

Knjiga se prične s pesmijo, ki nas (ne glede na leta) pospremi v spanec, naslednje pesmi se skozi vsebino dotaknejo šole, naglice, pomena ustnega zdravja, razumevanja letnih časov, hvaležnosti staršem iz zornega kota otroka. Kratki navdihujoči zgodbi spregovorita o sklepanju prijateljstva, odnosu do materialnega bogastva, osamljenosti, drugačnosti, sprejemanju, solidarnosti in pomenu ljubečega okolja. V spremni besedi avtorja razkrijeta, da si želita pomen notranjega bogastva približati predvsem mlajšim in poudarita, da lahko odrasli z zgledom pripomoremo k temu. Svojo knjigo tako pred bralce postavljata kot opomnik in zgled. Obenem je knjiga primerna za bralce začetnike, ki se urijo v branju velikih tiskanih črk in bralce z disleksijo ter dobra ideja za morebitne deklamacije v vrtcih in šolah. Knjigi so založniki dodali še delovni list za mlajše otroke in knjižico, ki pred bralca prinaša še nekaj pesmi o različnih vrednotah ter prostor za razmislek o njih.

Nevidna priča

V prestolnici Urugvaja, v katerega je po ruski revoluciji prebegnilo na tisoče ruskih državljanov, leži v bolnišnici starec. Sluti, da se bliža konec njegovega življenja in noče, da bi del zgodovine, ki mu je bil priča, utonil v pozabo. Njegovo ime je Leonid Sednev in je edina preživela priča pokola, ki je pretresel svet. Njegovi spomini temeljijo na resničnih dogodkih ter segajo več kot osemdeset let v preteklost, ko se je pri devetih letih kot dimnikar pridružil četi služabnikov v Aleksandrovi palači. To mu je omogočilo vpogled v intimo cesarskega para in njunih otrok ter njihovo tragično usodo .

Urugvajska avtorica je v Nevidni priči podrobno povzela dogajanje enega od obdobij zgodovine, okrog katerega se je napletlo “največ laži in bedastoč”. V letih 1912 do 1918 se je Rusija znašla na robu prepada. Nasilje, lakota, strah in kritično stanje na vojnih frontah so ljudske množice spravljali v obup. Klici revolucionarjev so postajali vse glasnejši in krvoločnejši, najočitnejši krivci za nastalo situacijo pa so bili car Nikolaj II., carica Aleksandra in v tistem obdobju ena najbolj osovraženih in kontroverznih osebnosti v ruski zgodovini, ruski mistik, zdravilec in “car v senci” Rasputin.

Avtorica je v preprogo zgodovinskih dejstev odlično vtkala osebna hrepenenja, strahove in ranljivosti cesarske družine v času, ko je ob njihova življenja trčila plima velikih družbenih sprememb in se krvavo razlila v padec monarhije in rojstvo Sovjetske zveze.

Sreča je lahko kosmata

Kako prisrčno je predstavljena zbirka pesmi, verzov, povedi in ilustracij izpod peresa Mitje Kauklerja. Nadvse navdihujoča in optimistična. Kar nekaj stavkov sem si morala med prebiranjem izpisati, tako zelo so se me dotaknili. Vsaka pesem je na svoji strani, kot dodana vrednost pa knjigo krasijo črno-bele ilustracije. Knjiga je izšla v samozaložbi in je v celoti avtorsko delo Mitje Kauklerja. Na prvi strani se najprej srečamo s posvetilom, ki nam da vedeti, da je ljubezen do otroka brezmejna. Sledijo strani pesmi, verzov in povedi, ki nas spodbujajo k premišljevaju, nas učijo, nam postavljajo ogledalo in vprašanja življenjskega pomena. Čisto vse v tem umetniškem delu ima svojo sporočilnost. Knjiga je primerna za vse generacije in je kot avtor sam pravi »za vse ljubitelje pisane in risane besede«. Zadnjo stran v knjigi krasi napis »Imejte se radi« in pove več kot tisoč besed. Torej, držimo se tega in svet bo lepši.

 

Sveža voda za rože

Sveža voda za rože je roman francoske pisateljice Valérie Perrin, sicer tudi scenaristke in fotografinje, ki jo v slovenščini prebiramo prvič, po zaslugi odličnega prevoda Mimi Podkrižnik Tukarić. Pritegne nas že privlačna zunanja podoba in tudi zanimiv naslov, ko pa odpremo zajetno knjigo, nas osvoji z uvodnimi stranmi in nato vzdržuje naše navdušenje vse do konca. Prepriča z izdelanimi značaji oseb, zbuja celo paleto čustev, poskrbi za napetost tudi z drobci kriminalnega žanra, skratka gre za pravo bralno poslastico.

Spremljamo večinoma prvoosebno pripoved Violette Toussaint, ki se bo zagotovo vpisala med nepozabne ženske literarne like. Čuvajka pokopališča v majhnem francoskem kraju, oblečena v zimo – temna oblačila, pod katero nosi poletje – barve, s posebno nežnostjo in empatijo skrbi za grobove, skrbno zapisuje vse pogrebe in nagovore. V svojem domu ob sodelavcih, s katerimi je v prisrčnih prijateljskih odnosih, sprejema tudi druge obiskovalce, posluša njihove izpovedi, zgodbe pokojnih se tako prepletajo z zgodbami tistimi, ki ostajajo in negujejo spomine.

Nekega dne jo obišče Julien Seul, policijski komisar, da bi izpolnil skrivnostno poslednjo željo svoje matere, to je biti pokopana ob neznanem moškem. Violett in Juliena poveže ljubezenska zgodba iz preteklosti. V minuli čas se venomer vrača tudi Violettina pripoved, spoznamo jo kot siroto ob rojstvu, otroštvo je prebila v rejniških družinah, nato se je kot mlado dekle poročila s privlačnim, a nestanovitnim Philippom Toussaintom. Čaka jo bridka preizkušnja, ki za sabo pušča popolno opustošenje, vendar ji življenje ponudi novo priložnost. Vsako poglavje se prične z epitafom, kar sovpada s tematiko minljivosti in žalovanja, hkrati pa izredno leposlovno delo izpoveduje hvalnico optimizmu in vitalnosti ter odkrivanju sreče v lepoti sveta in majhnih vsakdanjih stvareh.

Janja in čudežna roža: Janja Garnbret

Zelo bran mladinski pisatelj in scenarist Primož Suhodolčan je v seriji Resničnih pravljic z biografskimi sestavinami do izida knjige Janja in čudežna roža zapisal priljubljene zgodbe, v katerih nastopajo priznani slovenski športniki: Tina Maze, Goran Dragić, Anže Kopitar in Primož Roglič. Na tem mestu predstavljamo zgodbo Janje Garnbret, najboljše športne plezalke na svetu, svetlolase deklice, ki se je na plezalno steno prvič podala v Slovenj Gradcu.

V pravljični svet prijazno vabijo Janjine uvodne besede. Ob pripovedovanju lastne zgodbe najboljša plezalka vseh časov bralce nagovarja, naj vedno sledijo sebi, saj je v resničnem svetu vse mogoče, celo tisto, o čemer si ne upajo niti sanjati.

Pravljica se nato začne z besedami: »Pred vami je zgodba, ki je še nikoli ni bilo in nikoli več ne bo.« V njej je glavna protagonistka radovedna deklica Janja, ki zelo rada pleše in pleza. Pri odločitvi, kateri aktivnosti dati prednost, ji pomaga notranji glas, ki se oglaša, ko po vratih pleza gor, dol in naokrog. Ob tem se počuti živo, močno in poklicano za pot navzgor. V pravljici poleg modrega starega Kozla, ki živahni svetlolaski pomaga pri premagovanju strme, hladne, strahospoštovane stene, nastopajo še kozliček in klepetavi veseli kozi. Čudežni predmet v pravljici je gorska roža, za katero legenda pravi, da tisti, ki jo poboža, dobi neverjetno moč. Ali in kako je do nje prišla Janja, pa ostaja skrivnost.

Konec je pravzaprav začetek nove poti. Med kozjim pogovorom Minka pripomni: »Boš videla, draga moja, to bo zgodba, o kateri se bo še dolgo meketalo!«

Ćrtice

26. februarja 1992 je Ministrstvo za notranje zadeve 25.671 prebivalcev Slovenije, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo, nezakonito izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev. S tem so izgubili svoj pravni status in z njim povezane ekonomske, zdravstvene in socialne pravice, zanje pa je začel veljati zakon o tujcih.

Ćrtice je roman, v katerem skozi otroštvo, mladost in nato odraslost protagonistke Mie spremljamo družino Batić, ki že pred izbrisom ni bila zares enakopravna, saj je oče od dol, kar izkazuje tudi ena črtica premalo na črki v priimku. Mia zaradi tega že kot zelo mlada razmišlja o svoji identiteti in pripadnosti, kar se s pričetkom vojne, ko se pojavijo nove zmerljivke tipa »četnik«, le še stopnjuje. Kratka poglavja preskakujejo med sedanjostjo in preteklostjo in pred nami izrisujejo sliko neke družine, ki je ob razpadu Jugoslavije zaradi nerazumljivega pravnega vakuuma postala zaznamovana za vedno. Ne samo, da se je oče brez papirjev in kakršnih koli možnosti za normalno življenje počutil, kot da ne obstaja, Batićevi leta in leta niso mogli početi najbolj običajnih reči, kot so obisk sorodnikov v Srbiji, nakupovanje v sosednji Avstriji ali dopustovanje na hrvaški obali. Med branjem vseskozi slutimo avtobiografskost, kar avtorica že na začetku nakaže z »liki so izmišljeni, dejanja nekoliko manj« in nato na koncu romana potrdi v zahvali, kjer beremo, da je za vsebino vzela drobec sebe in ga prepletla z veliko literarnega. Če je fabula avtobiografska slutnja, pa bi za pretresljive zgodbe posameznikov z inicialkami iz predzadnjega poglavja lahko skoraj zagotovo trdili, da so resnične. Poglavje, ki je simbolično naslovljeno s tropičjem, je zato izjemno dragoceno, saj nesrečnežem preko avtoričinega pisanja dá glas, da za njihove bridke usode sedaj vemo tudi vsi mi in ne le njihovi bližnji. Konec romana je kljub vsemu optimističen, saj preko Miinega obiska (dragega) frizerja napoveduje neke boljše, brezskrbnejše čase.

Ćrtice odlikuje hibridni jezik, ki krmari med knjižno slovenščino, ljubljanskim slengom, prekmurščino, srbščino, hrvaščino, mešanico vseh naštetih in navsezadnje tudi angleščino. Avtorici je z jezikom uspelo ustvariti živo in žmohtno pripoved. Knjiga je prvenec Tine Perić, sicer diplomantke južnoslovanskih jezikov in sociologije kulture, soustanoviteljice Jezikovne zadruge Soglasnik, prekmurskega glasbenega koncertnega cikla in festivala Nindri Indri in avtorice besedil ter pevke elektro-punk benda Ludovik Material.

Mame in tovornjakarji

Pet žensk. Tri Slovakinje in dve Italjanki. Svetlana obuja spomine na svojega očeta in otroštvo, razpeto med življenjem v prestolnici ter majhni madžarski vasici na jugu Slovaške. Ivana živi z mamo in prejema invalidsko pokojnino, njeno edino svetlo točko v življenju pa ji predstavlja ljubezen do konj. Olivia je učiteljica angleščine na gimnaziji, ki se sooča s propadlim zakonom in incidentom z učiteljico, ki jo je zapeljal lasten dijak. Larino zasebno življenje je v ruševnih; z možem ne komunicira več, zato je prisiljena sama skrbeti za oba sinova, beg pred kruto resničnostjo pa ji predstavlja odrsko branje del Piera Paola Pasolinija. Potem pa je tu še Veronika, ki začne spoznavati prednosti in slabosti spletnih klepetalnic, kjer manipulira z moškimi in se preko spleta celo zaroči s petimi Alžirci.

Mame in tovornjakarji je zbirka petih novel slovaške pisateljice Ivane Dobrakové, ki na bridko realističen opisuje življenja žensk, ki so se prisiljene spopadati z različnimi obsesijami, strahovi, negotovostjo, depresijo in drugimi težavnimi psihičnimi stanji. Dobraková skozi različne usode žensk razgalja potret sodobne družbe, ki je še vedno preobremenjena s tradicionalnimi pravili in preživetimi delitvi moških in ženskih vlog.

Preden se kava ohladi : zgodbe iz kavarne

V nadaljevanju uspešnice “Preden se kava ohladi” se Toshikazu Kawaguchi vrača z “Zgodbami iz kavarne”, s katerimi bralce popelje nazaj v skrivnostno tokijsko kavarno, kjer je mogoče potovati v preteklost. Tudi tokrat se srečujemo z različnimi liki, ki se vsak na svoj način soočajo s preteklostjo. V tej zbirki zgodb spoznamo očeta, ki išče odpuščanje najboljšega prijatelja; sina, ki se spopada z nenadno mamino smrtjo; zaročenca, ki dvomi v možnost poroke ter zakonca, ki ju je ločila nasilna smrt. Pravila ostajajo enaka – potniki se ne smejo premakniti s stola, sedanjost se ne bo spremenila, in vrniti se morajo preden se kava ohladi. Kljub omejitvam pa vsak izmed njih odkriva globoke resnice in prejema dragocene lekcije, ki vplivajo na njihova življenja v sedanjosti. Poleg novih zgodb iz kavarne avtor poglablja tudi že znane like in njihove zgodbe. Kawaguchi mojstrsko prepleta preteklost in sedanjost, pri čemer razkriva moč trenutkov, ki nas definirajo. “Zgodbe iz kavarne” so ganljive, čarobne in navdihujoče pripovedi o ljubezni, obžalovanju, odpuščanju in upanju, ki bodo bralce spodbudile k razmišljanju o lastnih življenjih in odločitvah.