skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mlajši šolarji (6–11 let)

Gosak in njegov brat

Belgijski pisatelj Bart Moeyaert s pomočjo gosaka in njegove druščine (puranov, ovc, psov, kmetice) odpira razmišljanja o življenju. Gre za dialoge med gosakom in njegovim bratom, ki so napisani v minimalističnem slogu in vsebujejo obilico prefinjenega humorja. Ob tem je potrebno izpostaviti izvrsten prevod Mateje Seliškar Kenda. Kratkih zgodb, ki odgovarjajo na različna razmišljanja je petinštirideset. Že naslovi zgodb pa dajejo slutiti, o čem vse teče beseda. Naj jih naštejemo samo nekaj: Umreti je ležati na trdem, Presenečenje, Nedelja, Pomoč, Smisel puranov, Odpuščanje, Občutek, Spomin, Tolažba, Sapica. S temi naslovi skušamo izpostaviti tudi nekaj tem ta razmišljanje. Hkrati pa ne gre samo za dialoge med gosakom in njegovim bratom, ampak tudi za lekcijo o tem, kako je, če nas veliko živi skupaj. Oziroma, kako poskrbeti, da nam je vsem lepo in da se vsi počutimo dobro. Kljub temu, da si gremo kdaj pa kdaj tudi malo na živce. Ne preseneča, da je Bart Moeyaert za svoja dela prejel že vrsto nagrad, med drugim tudi prestižno nagrado Astrid Lindgren

Love me tender

Zgodba matere, ki se po dvajsetih letih zakona, ki že več let ne funkcionira, želi ločiti, se spremeniti, poiskati svobodo in ljubezen v ženskih osebah, bralce brutalno premakne v globoko in večplastno razmišljanje. Občudujemo lahko iskanje svobode glavne protagonistke romana, njeno vse manjšo navezanost na posvetne stvari, kjer je tudi stanovanje odveč. Potovanje k manj je namreč več in je izmik iz sistema “normalnosti”. Zgroženi smo lahko nad sistematskim sodničinim oporekanjem pravici do stikov s sinom. Ob očetovih izmišljijah, s katerimi kaže moško premoč in ovira sinove stike z mamo, imamo (ne lahko, ampak zagotovo) grenak priokus.  In kaj potem, če se je mama odločila ljubiti ženske, ne moških? Ali nismo v Franciji 21. stoletja, svobodomiselni, napredni in demokratični državi, ki zagotavlja vsem enake pravice? Lahko da občutimo neugodnost ob hitri menjavi partnerk in iskanju seksualne potešitve brez globljih čustev, a navijanje za končno rešitev stikov z otrokom ostane. Kot tudi pričakovanje umirjenosti, pomirjenosti in izpolnitve v novi identiteti, pri čemer vztraja glavna protagonistka.
Zgodba vas bo morda razburila, premaknila vaše mnenjske pozicije in razdrla stereotipe o družini in zapovedanih odnosih v njej, tudi opozorila na laži in manipulacije posameznika in tistih, ki (lahko) odločajo o tem, kako naj kdo živi. Roman zagotovo širi bralčeva obzorja sodobne pojavnosti takih in drugačnih oblik skupnega življenja. Če mu uspe odstraniti bralčeve plašnice, predreti mehurčke navidezne varnosti, vas bo izstrelil v razmislek o vlogi “klasične” ženske, tudi matere, o njeni nadrejeni ali podrejeni vlogi,  o oblikah družin, o odnosih med starši in otroci, tudi partnerji, pa naj bodo ti sedanji ali nekdanji. Bistvo naših življenj ni v podrejanju, beseda priden pa bi že zdavnaj morala pristati v smetnjaku za preživete moralne norme. In ker Constance ni “pridna”, še manj pa se želi podrejati, jo dogajanje vse bolj potiska na obrobje družbe. Čeprav se morda čudimo njeni pasivnosti (ki po njenem izvira iz krvi njenih prednikov), pa ji moramo priznati vztrajnost.
Bistvo je svobodno odločanje o sebi, je sprejemanje različnih oblik posameznikovih življenj. Potem, za svobodo, je tu končno ljubezen. Branje romana Love me tender je polno nasprotujočih si občutkov. S psihološkega vidika je zahtevno, a literarno briljantno. Je nemirno spoznanje, kako funkcionira današnja tako zelo opevana zahodna družba, katere analizi se Debré pravzaprav posveča. Dogajanje v romanu osvetli in lepo razloži spremna beseda Jedrt Maležič.

Constance Debré (1972) je bila nekoč odvetnica. Danes je pisateljica.  Love me tender je prva knjiga trilogije (Play Boy je že preveden, tretji del nosi naslov Nom).

Vse nevarne stvari

Ko zaspimo, zmotno mislimo, da zadrema tudi svet. Pričakujemo, da bo enak, ko se bomo zjutraj zbudili. Nedotaknjen. Nespremenjen. A noč, odeta v svoj temni plašč, rodi skrivnosti. Čisto vsi jih imamo – le da so skrivnosti nekaterih lahko resnično strašne, takšne, ki se oglašajo iz temine duše. So lahko nekaj, kar nas v življenju vodi, zaznamuje in opredeljuje.

Isabelli Drake je življenjski obstoj že kot otroku izoblikovala motnja spanja – mesečnost, ko njen um v stanju globokega spanca ni nadzoroval njenega telesa in tako vase vsrkal prenekatere skrivnosti iz močvirja. Ko njen sin Mason izgine iz zibelke in ko ga mrzlično išče, se v njeno podzavest naseli stari znanec – vonj po močvirju, ogabni vonj blata – vonj po smrti. A vanjo trči tudi nov znanec – nespečnost. Znajde se v blodnjavih trenutkih intenzivne, globoke, a zbegane nezavednosti. V stanju polzavednih sanj se rokuje z neprijetnimi spomini iz otroštva, nerazložljivimi občutki krivde, popačenimi resnicami – dvomiti začne v vse, tudi vase. Postaja lupina nečesa, le droben korak stran od norosti. Niti ne človek – nočna žival. Nenehno najedanje v možganih, ki jo izziva, da se spomni, ji ne pusti živeti naprej – sili jo, da iz izmaličene podzavesti razreši enigmo, izlušči resnico in reši svojega otroka.

Smola

Življenje na krasnem, malem in samotnem otoku Glava bi lahko bilo prekrasno in idilično. Tam prebiva samo družina Horder, bolj kot ne povsem samooskrbna: oče Jens, mama Maria in hčerkica Liv. Imajo delavnico, vrt, njivo, gozd, živali. Sčasoma postajajo vse bolj samotarski. Okoli hiše se nabira vse več stvari, ki ničemur ne služijo. Jens je bolestno navezan nanje. Grozljivo popačen postaja tudi njegov pogled na svet in druge ljudi. Ko se k njim po letih odsotnosti vrne Jensova mati, postaja vse še huje. Liv odrašča in čuti, da pri njih ni vse prav. Kljub zagotovilom očeta, da se imajo radi in da držijo skupaj, Liv ve, da se bo nekaj moralo zgoditi in pretrgati njihov groteskni vsakdan.

Smola je mešanica kriminalke, srhljivke in psihološkega trilerja. Obenem je tudi tenkočuten roman o posebni vrsti družinske ljubezni in pripadnosti, pa tudi osamljenosti, odtujenosti in izkrivljenem pogledu na svet. Pisateljica prepriča s poglabljanjem v vzroke psihičnih motenj in srhljivih dejanj v družini. To stori tako dobro, da vseskozi držimo pesti za prav vsakega od njih.

Ane Riel (1971) živi v bližini Kopenhagna z  možem, popularnim jazz glasbenikom Alexom Rielom. Študirala je umetnostno zgodovino in njena prva knjiga je govorila prav o tem – o umetnosti. Potem je pisala za otroke, knjige pa je ilustrirala njena mama. Leta 2014 je napisala prvi roman za odrasle – kriminalka Smola je bila takoj sprejeta med bralci in s strani kritikov tudi nagrajena.

Zaznamovani za vse življenje : kriminalni roman

Ko se Kerstin zvečer vrne s sprehoda, najde v domači hiši moža Hansa mrtvega – ustreljenega. Takoj pokliče policijo in reševalce. Na mesto zločina prideta policijski komisar Henrik Levin in policijska inšpektorica Maria Bolander. Ker je Kerstin v tistem trenutku glavna osumljenka, jo pospremita v pripor. Nadzor nad preiskavo zaupajo hladni, razsodni in realni okrožni tožilki Jani Berzelius. Ta se z Mario ne ujame najbolj, a vsi trije so primorani sodelovati, da bi našli storilca. Umor Hansa, ki je bil vodja Urada za priseljence in se je ukvarjal z dovoljenji za bivanje azilantov, pa ne ostane edini zločin. V istem tednu se zgodita namreč še dva umora. Ustreljen je majhen deček, poln starih modric, in do smrti pretepen pristaniški delavec. Vsi trije preiskovalci iščejo morebitne povezave. Osupne jih, ko na kraju zločina najdejo odtise otroške dlani, saj par ni imel otrok. Jana Berzelius kmalu ugotovi, da je primer povezan tudi z njo samo, zato se loti reševanja umorov in hkrati uganke o svojem izvoru v lastni režiji, brez vednosti policije. Iskanje identitete se tako z žrtev prenese tudi nanjo.

Emelie Schepp je švedska avtorica odličnih in izjemno berljivih kriminalk, ki se osredotočajo na območje Norrköpinga na Švedskem in glavno osebnost/lik v kriminalkah, javno tožilko Jano Berzelius. S kriminalnim romanom Zaznamovani za vse življenje (Märkta för livet) je debitirala leta 2013. Z njim je takoj pritegnila pozornost in pohvalo bralcev in literarnih kritikov. Morda tudi zato, ker lahko to kriminalko beremo kot precejšnjo kritiko državnih organov in institucij.

Odkritje počasnosti

Pisatelj se v romanu naslanja na življenjepis britanskega polarnega raziskovalca Johna Franklina (1786 – 1847). Vendar je vsebina še veliko več kot zgolj nizanje resničnih in izmišljenih dogodkov na njegovi življenjski poti. Nadalny se poglobi v psiho človeka, ki je bil v otroštvu zaradi svoje počasnosti in nerodnosti tarča posmeha vrstnikov in zaničevanja odraslih. Z vztrajnostjo, nekaj pa tudi zaradi srečnih naključij, se mladi Franklin nauči strategij, ki mu omogočajo desetletno preživetje in celo uveljavljanje v vojni mornarici. Predvsem pa v tem času spozna vso nečlovečnost vojaških spopadov in sklene, da vojak ne bo nikoli več. Nadaljevanje življenja posveti svoji veliki strasti, to je iskanju severnega prehoda med Atlantikom in Pacifikom. Na raziskovalnih ekspedicijah, ki jih vodi, postane njegova počasnost  občudovanja vredna sposobnost natančnega opazovanja, premišljenega sklepanja in modrih odločitev. Predvsem pa je Franklin v polarni divjini  z njenimi  avtohtonih prebivalcih odkril deželo, kjer čas ni nikoli priganjal.

Poleg zgodbe dostojanstvenega pomorščaka, ki je v času svojega življenja izstopal s pravičnostjo in humanostjo, je roman slikovit opis razmer zgodnjega kapitalizma in razvijajoče industrializacije. Svetu tehnologije, v katerem je hitrost eno ključnih meril uspešnosti, Franklin zoperstavi svoj sistem delovanja, s katerim ostaja zvest samemu sebi. Zato je roman še kako aktualen tudi za današnji čas, ko naglica vse bolj obvladuje naša življenja. Priporočeno je počasno branje s pozornostjo na številne detajle.

O dečku, ki je imel zlato srce : [Gradijeva plemenitost]

Knjiga slovenske avtorice Ariette O dečku, ki je imel zlato srce, ki je pred tem že izdala roman Goreča duša, je sicer v prvi vrsti namenjena mladim bralcem, osnovnošolcem in najstnikom. Vendar pa skozi zgodbo o preizkušnjah prijateljstva med otroki meče ogledalo celotni družbi, zato je primerna ideja za družinsko branje in razmišljanje ter pogovor o odnosih v okviru doma ali v šoli. Knjiga je oblikovana v skladu s priporočili za bralce z disleksijo in otroke z motnjami pozornosti.

Gradí je osrednji lik in je orisan kot temnopolti deček iz premožnejše družine, ki ima namesto ene noge protezo, a je kljub temu zelo uspešen tekač kakor tudi marljiv učenec. Zaradi (pre)zaposlenosti staršev je bil med kupi igrač doma večino časa sam. Osamljen pa je bil tudi izven doma in v šoli. Zaradi njegove drugačnosti so ga zbadali in za njim klicali enonoga spaka, nekateri so se ga celo bali. Gradí pa si je želel samo vsaj enega prijatelja!  A ta preprosta želja ni bila zlahka uresničljiva. Kljub vsemu pa je Gradí, kar bi prav lahko sporočalo tudi njegovo ime, gradi svoje odnose na prijaznosti, potrpežljivosti in razumevanju. V razredu je bila edino sošolka Klara tista, ki ga ni zasmehovala in zato ji je podaril kamenček. Rek, ki pravi, da v nesreči spoznamo prijatelja, avtorica uporabi kot osnovo za zaključek zgodbe.

Preprosta zgodba o težavah s sprejemanjem drugačnosti, ki so del vsake družbe že stoletja, ter napotek k sočutju, prijateljstvu, spoznavanju prvih simpatij in medsebojnemu spoštovanju. Navsezadnje pa tudi pripoved o hvaležnosti! In, če zmoremo vse to upoštevati se prispodoba kamenčkov iz zgodbe v naših odnosih zagotovo pobarva v zlato. Zgodbo spremljajo ilustracije, ki bodo mlajše bralce gotovo zabavale in jim lažje približale sicer kompleksnejše teme, ki se skrivajo izza zgodbe v ospredju.

Življenje pred nama

Roman irske pisateljice Roisin Meaney nas najprej popelje v Dublin, kjer mlada uslužbenka Alice izve šokantno novico, da je njen fant, s katerim načrtujeta skupno življenje, pravzaprav že poročen. Na vrat na nos se odloči, da se bo preselila nazaj v domači kraj, kjer ji ponudi službo in stanovanje njena teta Kate. Poleg tega, da ji pomaga v gostišču, prične v lokalnem časopisu pisati o pozitivnih življenjskih prigodah v rubriki Dobrovoljnice. Vmes pa ima še eno stalno nalogo, sokrajanu Georgeu dostavlja domača jajca. George je predan oče hčeri Suzi, z njeno mamico Claire pa sta že nekaj časa ločena. Zaposlen je kot učitelj in v svojem delu resnično uživa, kar se kaže tudi v njegovih rezultatih, ki jih dosega pri učencih. S posebnimi metodami rešuje njihove učne in življenjske težave in se prav zaradi tega tudi znajde med Dobrovoljnicami, ki jih objavlja Alice. V bistvu ves čas krožita po istem prostoru, vendar se nikdar osebno ne srečata. Oba pa, čeprav z nelepimi izkušnjami, še vedno verjameta v ljubezen. Tako si George ustvari spletni profil za zmenke, prav tako pa tudi Alice išče nov začetek. Preteklost puščata za sabo, spopadata se z novimi življenjskimi izzivi. In potem se zgodi srečanje med njima. Se bosta dve podobni duši končno našli? Dodatna vrednost tega romana je v tem, da v njem nastopa množica oseb, ki so izjemno plastično opisane. Tudi odnosi med njimi niso črno-beli, skozi zgodbo se razvijajo pred našimi očmi.

Roisin Meaney je slovenskim bralcem poznana po romanu Obletnica, njen opus pa sicer obsega že 21 knjig. Rojena je bila v mestecu Listowel, ki vsako poletje gosti znameniti festival Teden pisateljev. Mogoče je bil to namig usode? Na Irskem se od prvega romana naprej uvršča na lestvice najbolj prodajanih knjig. Bila je učiteljica v Dublinu, Zimbabveju in Londonu. Po letu 2008 je opustila učiteljski poklic in se popolnoma posvetila pisanju. Precej njenih del je prevedeno v španščino, norveščino, švedščino, danščino, nemščino, italijanščino, ruščino, slovenščino in poljščino. Romani so bili izdani še v ZDA, v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Med pisanjem del za odrasle je napisala še tri knjige za otroke. Vedno je polna novih načrtov. Prav tako kot njena sorojakinja Maeve Binchy izjemno dobro oriše odnose med osebami in nakazuje na tesno prepletenost med njimi. Četudi se kdaj le bežno srečajo, se eden drugega – hote ali nehote – dotaknejo. Dejansko tako, kot je v življenju nas vseh.

Prevod dela: Life before us.

Lužinova obramba

Roman je pripoved o Alekseju Lužinu, ki ga spoznamo v družinski poletni rezidenci kot 10-letnega dečka s francosko varuško, sina edinca uveljavljenega pisatelja Lužina in zdravstveno nestabilne matere. Bolehen deček v nasprotju z očetovimi pričakovanji v šoli ne blesti in ne kaže nikakršnih talentov, je osamljen in žrtev medvrstniškega nasilja. Njegovo življenje se spremeni ob odkritju šaha. Po začetnih kontrastih oče prepozna sinov talent, otrok kmalu postane čudežni šahovski deček, ki se v očetovem spremstvu udeležuje šahovskih turnirjev in sčasoma odraste v mednarodno priznanega šahovskega mojstra.

Nabokovega kompleksnega protagonista spremljamo skozi številne notranje konflikte, težavno prepletanje šahovskega sveta in napornega življenja zunaj 64-ih belih in črnih polj, ki Lužina popolnoma posrkajo. Pripoved je podana skozi vsevednega pripovedovalca, ki občasno daje glas literarnim osebam. Časovno v pripovedi prevladuje kronološko zaporedje, to prekinjajo pogledi odraslega Lužina v lastno otroštvo in očetov pogled na sinovo otroštvo.

Delo ni zanimivo samo za ljubitelje šaha, pač pa za zelo širok krog bralcev. V romanu se namreč umetnost šaha prepleta z drugimi umetnostmi (literaturo pooseblja protagonistov oče pisatelj), zasledimo lahko tudi številne druge motive: družinska razmerja, odnosi med zakonci, problem mentorstva, odnos mati-sin, oče-sin, otroške travme … prevladujoč motiv pa je konflikt genij-svet. Nabokov piše živo, sočno, pripoved vsevednega pripovedovalca bogatijo številni dialogi.

Slovenska izdaja je ohranila avtorjev predgovor k angleškemu prevodu, predgovor, ki je enako sočen kot delo samo, v opisovanju ustvarjalnega procesa tudi zabaven. Tu Nabokov zapiše: Od vseh mojih ruskih knjig vsebuje in oddaja Lužinova obramba največ »toplote« […] Lužin se je namreč prikupil celo tistim, ki jim je šah španska vas in ki ne marajo nobene moje druge knjige.

Gotovo bo to veljalo tudi za slovenske bralce. Leta 2000 je bil po knjigi posnet tudi film The Luzhin Defence.

Zgodba o požaru

Christy Lefteri, avtorica mednarodnih uspešnic Čebelar iz Alepa in Ptice pevke, pred nas postavlja nov pretresljiv roman o ljubezni, izgubi in odrešitvi. Zgodba o požaru je še eno vrhunsko delo, ki je nastalo izpod peresa angleške pisateljice ciprskih korenin.
Zgodba nas popelje v osrčje idilične grške vasice, kjer živi Irina s svojo družino. Srečna mlada družina preživlja svoj vsakdan nič hudega sluteč, da bo to zadnji pred usodnim trenutkom, ki jim bo za vedno spremenil življenja.

Irina, po poklicu glasbenica, ki otroke uči brati in igrati na glasbila, mož Tasso, slikar, katerega največja muza so okoliški gozdovi, in hči Charo, katere ime pomeni radost, doživijo katastrofalni požar, ki po nebu preganja ptice in golta njihove domove … Skozi vzporedno odvijanje dveh zgodb se bralec v eni izmed njih lahko poistoveti z Irino in njenim podoživljanjem tragičnega dne, v drugi zgodbi pa izve, kako so se življenja vaščanov, nekaj mesecev po požaru, počasi začela vračati v svoje tirnice. Tudi življenje Irine in njene družine, čeprav Tasso še vedno žaluje za očetom, ki ga je nazadnje videl pred požarom. Žal pa ne gre vse po načrtu, saj lepega dne med sprehodom po opustošenem gozdu Irina najde moškega, ki je povzročil požar. Umira iz neznanega razloga, jeza, ki jo Irina čuti v sebi zaradi nastale tragedije, pa v njej povzroči nespametno odločitev, ki jo začne vedno bolj preganjati.

Čudovito spisan roman, ki bralcu na zelo tankočuten način prikaže, kako po tragični nesreči poiskati smisel nadaljevanja življenja in ponovnega tkanja unikatnih vezi, ki povezujejo družbo z okolico, ki ji ljudje rečemo dom.