skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Maček gre na pot

Ali nas lahko žival pozna bolje, kot poznamo sami sebe? Avtorica Hiro Arikawa na to vprašanje odgovarja s toplo zgodbo o vezi, ki se preplete med moškim Satorujem in njegovim mačkom Nano. Njuno zgodbo pripoveduje mačkon, bivši potepuh, ki ga Satoru nekega večera, ranjenega od udarca avtomobila, pripelje domov. S tem se njuno skupno življenje prične. Kar se mačkonu Nani začne kazati kot mirno življenje z njegovim človekom, se po petih letih naglo spremeni. Satoru ni več zmožen skrbeti za Nano in mu želi najti najboljši možen dom. Tako se odpravita na skupno potovanje po Japonski, od Tokia do pokrajine Hokaido, s tremi vmesnimi postanki pri starih Satorujevih prijateljih, ki bi lahko Nani nudili nov dom. A Satoru ne ve, da se je prebrisani maček že zdavnaj odločil, da je njegov dom lahko le tam, kjer je Satoru – do konca njunega skupnega življenja.

Na svoji poti po Japonski maček vidi, voha in čuti naravo, kot je ni še nikoli prej. Spozna Satorujeve prijatelje in skupne zgodbe, ki so ta prijateljstva utrdila v odločilnih trenutkih Saturojevega življenja. Spoznava Japonsko, njene letne čase, barve, vonje, občuduje goro Fudži in redko dvojno mavrico. Po celotni poti in tudi, ko se pot konča, zgodbo prežemajo toplina, kopica življenjskih modrosti in upanje, ki se rodi iz neomajne predanosti in ljubezni med človekom in živaljo. Avtorica bralcu približa mačka Nano s skoraj počlovečenimi lastnostmi. Pokaže nam njegovo iznajdljivost in mačjo pretkanost, katero ljudje velikokrat vidijo kot nagajivost – v resnici pa maček točno ve, kaj je za njegovega človeka najboljše.

Hiro Arikawa je ena najbolj popularnih japonskih pisateljic, ki je že s svojim prvencem leta 2003 prejela nagrado Dengeki za mlade pisatelje na Japonskem. Roman Maček gre na pot je sprva izhajal serijsko v tokijski reviji Shūkan Bunshun, leta 2012 pa je bil izdan kot enoten roman. Leta 2018 je bil po romanu posnet tudi istoimenski film.

In če vsi pozabijo

Zina je hči priseljencev s Kosova, ki se odloči, da bo študirala. Ob preselitvi iz manjšega slovenskega mesta v Ljubljano, v študentski dom, išče svojo pot med svetovi, ki jo določajo. Dva svetova sta zanjo tako ta tukaj, v Sloveniji, in tisti na Kosovu, kot sta dva svetova tudi med njo in starši ter prav tako dva med njo in njenimi (priseljenci od drugod) ter Slovenci in dva v njej sami. Se razdeliti, ograditi, poistovetiti, približati, se stopiti ali izločiti? Ampak s kom, pred kom ali od koga, ko pa smo končno vsi samo ljudje. Zina je ostra opazovalka okolice, staršev in same sebe. Razmišlja o tem, kdo sploh je. Želi si svoj prostor, svet, v katerem bo več objemov, nič nasilja. Manj patriarhalnih vzorcev kot bo prenesla v svoje vse bolj osamosvojeno življenje, bolje ji bo. Tega se dobro zaveda. In tega, da si svojo pot po življenju zarišeš sam. Vsaj od takrat dalje, ko se upreš manipulacijam in udarcem, ki naj bi, in ponekod je še vedno tako, veljali za primerno vzgojo. Zina z bistrim razmišljanjem in osmišljanjem dogodkov v svojem življenju ter življenju sorodnikov s Kosova razlaga o razlikah med ljudmi, ki so oddaljeni “samo” 700 kilometrov, ali celo samo nekaj centimetrov v lastni družini. Strašna in presunljiva zgodba o odraščanju mladega dekleta je napisana berljivo, z lepim pripovednim lokom vsakega poglavja. In nenazadnje, ne nepomembno, z optimističnim zaključkom. Zinina notranja moč in družbeno kritični razmisleki jo bodo zagotovo povedli v svet razumevanja družbenih razlik in samostojnosti, v katerem je najbolj pomembno, da se človek dobro počuti, da je svoboden v svojih izbirah in razumljen s strani bližje in širše okolice. Iskanje identitete, ta večna družbena tema, ki je danes še kako aktualna, je za Zino naporno. Gradnja pozitivne samopodobe je včasih res težavno delo, a Zini, kakršno spoznamo in spremljamo v romanu, bo zagotovo uspelo.
Selma Skenderović se je rodila leta 2001 na Kosovu. S starši je prišla v Slovenijo kot devetletna deklica. Bistra, družbeno kritična in nadarjena za pisanje se je v srednji šoli priključila literarnemu krožku. In napredovala v pisanju. Odločila se je za študij slovenščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Piše prozo in poezijo. Z zbirko zgodb z naslovom Zakaj molčiš, Hava? je leta 2020 postala najmlajša nagrajenka Festivala mlade literature Urška.

Charlotte

Charlotte Salomon je leta 1917 rojena nemška slikarka judovskih korenin. Več generacij njene družine zaznamujejo samomori žensk. Ko pri osmih letih ostane brez matere, zavetje najde v umetnosti. Tako kot njene ženske sorodnice, se tudi sama spopada z depresijo. Prične slikati in se kljub naraščajoči nestrpnosti do judov vpiše na likovno akademijo. V politično razburkanem obdobju jo družina pošlje v Francijo. Tudi tam Charlotte ni varna pred nasiljem in nestrpnostjo. Holokavst jo potegne iz vrtinca ustvarjalne mrzlice in usodne zaljubljenosti v učitelja petja Alfreda Wolfsohna.

David Foenkinos, v slovenski jezik imamo preveden njegov roman Delikatno, je na Charlottine slike naletel med obiskom Berlina leta 2004. Globoko so ga ganile in odločil se je, da bo raziskal ter popisal avtoričino življenje in ustvarjalno zapuščino. Pred deportacijo v zloglasno taborišče Auschwitz pri 26 letih, je Charlotte ustvarila monumentalno delo z naslovom Življenje? Ali gledališče?. Danes njen opus hrani Judovski muzej v Amsterdamu. Več kot 700 dih jemajočih slik se skupaj s kaligrafsko zapisanimi besedili zliva v bogato umetniško celoto. Charlottine slike odlikujejo zanjo značilni rumeni in modri odtenki ter motivika povezana z njenim življenjem. Izrazito avtobiografske stvaritve pripovedujejo njeno življenjsko zgodbo, ki jo avtor opiše v istoimenskem romanu. David Foenkinos je med hojo po Charlottinih stopinjah razvil veliko spoštovanje do umetnice in pisanje o njej ga je povsem obsedlo. Kot lahko preberemo v romanu, je moral med zapisi posameznih misli delati kratke premore. Besedilo je zato oblikovano s kratkimi povedmi, ki so zapisane vsak v svoji vrstici. Takšen odsekan, maničen slog priča o avtorjevih globokih občutkih in izvrstno odraža Charlottino obsesivno potrebo po umetniškem izražanju. Njeno kratko življenje se z materializacijo v umetniška dela dotakne večnosti. Tudi Foenkinosov roman je globok poklon tej mladi nemški slikarki.

Modrosti mačjega vojvode

Tina Arnuš Pupis je že uveljavljena mladinska pisateljica in pesnica. Za njen knjižni prvenec Za devetimi drevesi jo je Mednarodna mladinska knjižnica v Münchnu uvrstila v zbirko Bele vrane. Velika mednarodna uspešnica je tudi njena slikanica Zebra v ogledalu, poleg knjig pa redno objavlja tudi v otroških revijah Ciciban, Cicido in Galeb. Ima poseben pisateljski čut za iskrive živalske zgodbice.

Tokrat nas je presenetila z besedilom za malo starejše otroke, z odličnim slogom pa prepriča bralce prav vseh starosti. Kot že sam naslov pove, gre za zgodbo o mačku ali bolje rečeno mačkovo zgodbo, saj dogajanje v njegovi družini, ali kot se sam bolje izrazi, njegovem ljudstvu, spremljamo z njegove perspektive. On pa ni zgolj običajen maček s še bolj običajnim imenom Poldi, temveč mačji vojvoda Leopold VII, ustoličen na svojem stolu ob kuhinjski mizi. Prav tako pa obožuje tudi babičino naročje, kjer se počuti najbolje, sploh, ker mu svojo ljubezen izkazuje s sveže postreženimi jetrci. Vendar se z babico nekaj dogaja, kar vpliva na celotno družino in kar seveda ne uide izostrenim mačjim čutom.

Ta humorna mačja zgodba, s hudomušnimi ilustracijami Iztoka Sitarja, je prepojena s tankočutnostjo in toplino. Poldijeve (pardon, Leopoldove) mačje modrosti bodo prepričale bralce vseh starosti in so tako odlično družinsko branje. Predvsem pa bodo veliko podobnosti z realnim življenjem našli tisti, ki si dom delijo z vsaj enim mačjim poglavarjem.

 

Københavnska trilogija : otroštvo, mladost, odvisnost

Tove Ditlevsen (1917-1976) je eno od najbolj prepoznavnih imen danske književnosti 20. stoletja, ki se je za časa svojega kratkega življenja napisala več kot 30 avtorskih del; od poezije, proze pa do esejistike. Četudi je bilo njeno pisanje pogosto nerazumljeno in krivično spregledano, je šele pol stoletja po njeni smrti prišlo znova v veljavo, Ditlevsenova pa je postala ena od glasnic feministične literature na Danskem.

Københavnska trilogija je zbirka njenih treh krajših romanov Otroštvo, Mladost in Odvisnost, ki se jih lahko bere kot klasične avtobiografije, hkrati pa kot ostro in iskreno avtorefleksijo življenja ženske, ki si sredi družbenih in političnih preobratov 20. stoletja prizadeva, da bi našla svoj pravi jaz in se izognila ujetosti v kletko do žensk pogosto represivnega sistema. Romani spremljajo pisateljico skozi različna obdobja odraščanja, ki so zaznamovana z njeno močno željo po tem, da bi se uveljavila kot pisateljica in pesnica. Toda njeno življenje je bilo vse prej kot idilično; odraščala je v revni delavski četrti s tiransko materjo, se zgodaj odselila od doma, neuspešno iskala delo, se prepuščala neprijetnim spolnim praksam, nemočno opazovala vzpon nacističnega režima, ki je neusmiljeno teptal osnovne človekove pravice ter že po prvem zakonu zapadla v hudo odvisnost.

Københavnska trilogija ni zgolj avtobiografska izpoved, ampak tudi dokument krutega predvojnega in vojnega časa, ki je bil neprizanesljiv do drugačnosti.

Vojna gumbov : roman o mojem dvanajstem letu

Zgodba se odvija na francoskem podeželju v začetku 20. stoletja. Pisatelj bralcem že uvodoma s hudomušnostjo ponudi pojasnilo, da za avtentičnost pripovedi uporablja “trde besede, opolzke geste in barvito izražanje” in doda, da je knjigo pisal z užitkom ter da pričakuje, da bo všeč “ljudem dobre volje; glede drugih pa, kot bi rekel Lebrac, eden od protagonistov; me en klinc brigajo!”

Otroci Longeverna, Lebrac in njegovi prijatelji ter vojska mladih Velranov, ki jo vodi Aztec de Gués, se med seboj borijo brez usmiljenja, s palicami, kamni in golimi rokami.

Tisti, ki imajo nesrečo, da padejo v sovražnikove roke, se zagotovo soočijo s ponižanjem in nasiljem: z odrezanimi gumbi, strganimi žepi, odstranjenimi vezalkami, buškami ter krvaveči. Domov se morajo vrniti neurejeni, njihovi starši niso zadovoljni s tem ter jih dodobra kaznujejo še oni.

Lebrac je tako željam zmage v vsaki bitki, da njegova druščina uporablja svojevrstne bojne metode;  v boj gredo goli, da bi preprečili poškodbe oblačil (in nejevoljo staršev).

Po romanu so posneli tudi film.

Cunami v glavi

Dan ima motnjo avtističnega spektra. Več kot zanimivo je, ko beremo, na kakšen način doživlja stvari in kaj se dogaja v njegovi glavi. Verjetno drugim, brez motnje avtističnega spektra, manjka ravno to. Samo če vemo, kaj se dogaja v glavi drugega, se mu lahko približamo in naše reakcije so take, da ga pomirimo in ne da ga razburimo. Vse, kar potrebujemo, da se razumemo, je torej samo vpogled v svetove drugih ljudi. Včasih pa potrebujemo tudi vpogled v svoj svet. Kljub temu, da ima Dan na določenih področjih težave, so ob njem tudi ljudje, ki so pogledali tudi v njegov svet in ga zato razumejo. Ne glede na to, ali imamo avtizem ali ne, bi bilo lepo, če bi se ljudje poglobili v naš svet in skušali razumeti cunamije v naših glavah. Včasih popolnoma nepotrebne in v trenutku rešljive. Ne samo, da je imel Dan ob sebi ljudi, ki so ga razumeli. Tudi sam se je skušal razumeti in ukrotiti cunamije v svoji glavi. Da je bilo lažje je zgradil Vadbeni in Čudežni svet. Enega za vadbo in enega za iskanje odgovorov na vprašanja o življenju. Če vadimo in skušamo razumeti samega sebe, pa cunamiji v naši glavi postanejo znosnejši. Pa to ne velja le za osebe avtističnega spektra. Dan je točno vedel, kdo je na njegovi strani, kdo ga razume in kdo ga ne. Tako, kot tudi mi vsi. Izjemno zanimivo napisana knjiga, predvsem zato, ker en dogodek opiše več ljudi. Tako vidimo, kako različni so naši svetovi in kako različno dojemamo situacije. Pomembno je samo to, da čim večkrat skušamo stopiti v svet koga drugega in ga razumeti in ne samo obsojati. Potem bi bil svet veliko lepši. Kdo sploh je drugačen? Ali ni stvar samo v tem, da se skušamo spoznati in razumeti? Z avtizmom ali brez. Za to pa si moramo vzeti čas.

Plagiat

Anja Mugerli je pisateljica, ki je leta 2010 diplomirala iz slovenistike na Univerzi v Novi Gorici, magistrirala pa je iz uprizoritvenih študij in kreativnega pisanja na Univerzi na Primorskem. Ukvarja se z organiziranjem in moderiranjem literarnih dogodkov ter s pisanjem proze in dramatike. Napisala je že pet del, njen prvenec Zeleni fotelj pa je izšel leta 2015. Za svoje delo Čebelja družina je leta 2021 prejela evropsko literarno nagrado, za roman Pričakovanja pa je leta 2024 prejela Kresnikovo nagrado.

Plagiat je njena tretja knjiga kratke proze, iz katere veje avtoričina ljubezen do pisanja in literature, njen eleganten stil pisanja pa nas ponese skozi devet kratkih zgodb, ki izmenjujoče v prvi ali tretji osebi pripovedujejo o izdaji, osamljenosti, ljubezni, predanosti in umiranju.

V zbirki kratkih zgodb Plagiat nastopajo protagonistke, ki, zavedno ali ne, vplivajo na življenja druga druge. Preko vseh zgodb se vleče rdeča nit izgube; izgube ljubezni, prijateljstva, partnerja, matere… Med besedilom pa se občasno prepletajo tudi pisma in sporočila likov, ki dodatno opišejo in razvijejo like in njihovo motivacijo. Posebnost avtoričinega stila je, da imena likov bralcu ne poda že na začetku, ali pa jih sploh ne, kar pomaga pri njihovem počasnem ter mojstrskem grajenju v polne psihološke karakterje. Svojih likov prav tako ne kuje v zvezde, vendar pusti, da bralci preko podrobnosti odkrijejo njihove temne plati.

Podobe življenja : roman

Pisatelj in paraolimpijec Ernest Jazbinšek se je po desetih romanih, v katerih opisuje preprosto kmečko življenje drugih ljudi, odločil opisati še svoje. Njegov roman nas popelje iz rodnega Zabukovja pri Sevnici v povojnem obdobju preko vseh bolnišnic, smučišč in gora do vikenda na Polici pri Grosuplju, kjer Ernest rad uživa še danes. Brezskrbno otroško življenje mu je po padcu s češnje zamenjala bolniška postelja za kar devet let. Kljub temu pa ni izgubil svoje otroške radovednosti in vstopil tudi v mrtvašnico, medtem ko je iskal medicinsko sestro. Vse takšne prisrčne dogodivščine avtor zelo nazorno popiše in nam s tem izvabi nasmeh na usta. Prikazane so različne podobe njegovega življenja, kot so pomembne osebe, prostočasne dejavnosti, zaposlitve in uvid v njegovo vsakdanje življenje. Vse to pa lahko vidimo tudi skozi fotografije v dodatku knjigi, na katere nas vodijo reference v besedilu. Kljub invalidnosti je v življenju večkrat osvojil Triglav. Roman nam ob branju ponuja veliko zgledov vztrajnosti in optimizma za življenje in nas spodbuja k aktivnemu preživljanju časa. Ernestu ni bilo nikoli dolgčas, skozi roman je vidno, da je vedno nekaj počel, sprejemal priložnosti, ki so se mu ponudile v življenju. Ni pa bilo vedno lahko, saj je bil že v mladih letih postavljen pred življenjsko odločitev o amputaciji noge. Branje njegovih podob življenja nas navdahne z optimizmom in navduši k polnemu življenju, ne glede na preizkušnje, ki nas doletijo, saj lahko vedno dosežemo veliko več, kot si mislimo.

Delo še dodatno bogatijo spremna beseda, ki jo je Ernestu in Podobam življenja posvetila Polona Umek Repovž in avtorjeva Posvetilo in Zaključek, kjer direktno nagovarja prav nas, bralce.

Le vkup, le vkup : roman

Jože Sevljak, pesnik in pisatelj, ki prihaja iz okolice Litije. Napisal je pesmi za odrasle in mladino, nekaj zbirk kratke proze ter pravljic za otroke. Roman Le vkup, le vkup je njegova osemnajsta izdana knjiga. Svoje pravljice je na Radiu Kum v oddaji Lahko noč, otroci tudi prebral. Na Radiu Slovenija pa je sodeloval v oddaji Literarni nokturno.

V romanu Le vkup, le vkup avtor predstavlja razmere delavcev v tovarniških obratih. Za tekstilno tovarno se je morebiti odločil zaradi domače tovarne Predilnica Litija Avtor razmere predstavi skozi junakinjo Ireno, ki je delavka v proizvodnji, ločena mama samohranilka in skrbnica ostarele matere. Irena postane obraz stavke proti vodstvu podjetja in hkrati je verjetna predstavnica povprečne delavke v proizvodnem obratu. Ob branju njene zgodbe bralec dobi izjemen uvid v vsakdanje težave in skrbi slovenskega proletariata 21. stoletja. Roman je razdeljen v 31 kratkih oštevilčenih poglavij. Slog romana je enostaven, kar zgodbo naredi prepričljivo, saj je delavski razred v svoji osnovi preprost, jezikovno izražanje tega družbenega sloja pa ni zahtevno.

Zgodba v romanu nima točno določenega kraja dogajanja. Dogaja se nekje v Sloveniji, v bližini enega od krajev, ki je poimenovan Bukovje. Dogodki v romanu se odvijajo v 21. stoletju. Protagonistka romana je Irena Grilčnik, mama samohranilka hčerama, gimnazijki Tini in devetletni Neži. Slabi pogoji dela in mizerno plačilo pomembno oblikujejo njen vsakdan in pogovore s sodelavkami in prijateljicami. Vse delavce pesti skrb za preživetje. Poleg slabih pogojev samega dela pa se Irena sooča tudi s spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu, ki občasno prestopi mejo dela in se preseli tudi v neprofesionalno okolje. Ireni ob strani stojijo družina in prijatelji, kasneje pa tudi vdovec Stojan.