skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Najstniki (12–17 let)

Morska zvezda

Ellie je deklica dvanajstih let, ki se spopada z (bolezensko) debelostjo praktično od zibke. Zaradi tega jo zasmehujejo sovrstniki, neznani mimoidoči, celo lastna mama. Brat se jo sramuje, njen oče, ki je po poklicu psihoterapevt, pa ji je v oporo ter jo opogumlja. A v družini vseeno nima ali pa ne zmore vzpostaviti prave, zdrave družinske dinamike. Ellie je krasna v branju in pisanju, rada pleše in plava. Njej njeno telo sploh ni napačno, le to vseprisotno ustrahovanje jo močno obremenjuje. Uteho ji nudi šolska knjižničarka, ki jo sprejema takšno, kot je. Po volji staršev mora obiskovati psihoterapijo in sprva ne sodeluje, nato vidi, da ji pomaga in se uči orodij, kako se postaviti zase. Zgodba je kljub neprijazni temi – napisana s toplino.

Besedilo je pisano v verzih.

 

V nevarnem objemu morja

Dominique Fortier je kanadska frankofonska avtorica, ki jo slovenski bralci že poznamo po romanu Papirnata mesta. Roman V nevarnem objemu morja je v originalu izšel tri leta pred Papirnatimi mesti, leta 2015. Njegovo izhodišče je Mont Saint-Michel, francoska gora otok, sveti romarski kraj, posvečen nadangelu Mihaelu, kjer je pred vstopom v 1. tisočletje nastala opatija in je danes del svetovne kulturne dediščine UNESCO. V delu se vsebinsko prepletata dve zgodbi: prva je fiktivna zgodba, ki se dogaja v samostanu v 15. stoletju, njen protagonist je slikar Élòi Leroux, ki se v samostan zateče po smrti ljubice Ane, poročene plemkinje, ki jo je po naročilu portretiral. Ob tej zgodbi ne spoznamo samo življenja menihov v opatiji in zgodovine samostana, pač pa je v središču avtoričine pozornosti intimna preobrazba mladega umetnika, njegova ljubezen in prebolevanje izgube. Izpostavljeno je slikarjevo trpljenje, njegova popolna ustvarjalna smrt in počasno ponovno rojstvo ob drobnih posameznih doživetjih v opatiji, ki ga močno zaznamujejo srečanja z romarji in slikarjevi stiki s takratnimi knjigami v samostanski knjižnici, ki jo umetnik opiše kot četrti vrt opatije (poleg zelenjavnega, zeliščnega in rožnega, str. 21).  Tu je – čeprav nepismen – prepisoval knjige. Druga osrednja zgodba pa je avtoričina: prostorsko se gibljemo med Montrealom v Kanadi in Goro Sv. Mihaela v Franciji, s katero se je avtorica prvič srečala pri trinajstih letih in ob tem doživela občutek nedojemljive očaranosti. Avtorica raziskuje svoje pisanje o samostanu, menihih in slikarju Lerouxu, razmišlja o sebi kot o pisateljici, ki je razpeta med materinske obveznosti in lastne pisateljske ambicije in o pisanju na splošno. Prav tako kot protagonist zgodbe, ki jo piše, je tudi sama v svojevrstni ustvarjalni blokadi, ki jo preseže po obisku Gore Sv. Mihaela. Pisanje Fortierove ustvarja atmosfero svetosti in dragocenosti, ne samo zaradi kraja dogajanja, pač pa tudi zato, ker govori o tem, kar je človeku posamezniku v intimnem bistvu najbolj sveto – o ljubezni in samouresničenju. Temačni temi življenjski krize in trpljenja avtorica postavi nasproti številne svetle iskre življenja, s katerimi je presvetljeno doživljanje obeh protagonistov (doživljanje narave, razmišljanje o pomenu besed, o življenjskih vrednotah …) tako v srednjem veku kot v sodobnem svetu. Delo je zelo navdihujoče, kljub fragmentarnemu podajanju obeh zgodb in dvema časovnima tokovoma deluje harmonično, je hkrati kratko in jedrnato, a obenem bogato z drobnimi detajli pogleda posebnih protagonistov. Slovenska izdaja je obogatena z dobrodošlimi opombami (največkrat s kratkim pojasnilom zgodovinskih dejstev ali omenjenih oseb) prevajalca in spremno besedo Katarine Marinčič. Delo je bilo leta 2016 nagrajeno s kanadsko literarno nagrado Governor General’s Award.

Ocean na koncu poti

Introvertiran sedemletnik, rahločuten in sramežljiv, z maloštevilnimi prijatelji, za sedmi rojstni dan od očeta prejme darilo, ljubkega mehkodlakega črnega mucka, ki ga poimenuje Puhek in z njim deli svoje osamljene zaupnosti. A njuno nežno prijateljstvo ne traja prav dolgo, nekdo Puhka kaj kmalu povozi, ta dogodek pa sproži niz neverjetnih in strašljivih dogajanj, ki se zvrstijo v nadaljevanju. Voznika, krivega za smrt mladega mucka, kmalu najdejo mrtvega v ukradenem očetovem vozilu, puščenem blizu Hempstockove kmetije, v tej pa živijo nenavadne ženske, ki tega dne sprejmejo dečka, prav tako pa ga v nadaljevanju pripovedi rešujejo tudi pred novo varuško, ki jo starši sprejmejo na dom, da bi skrbela za gospodinjstvo in pazila na otroke.

Ursula Monkton, navzven prijazna varuška, nad katero so starši dečka in tudi njegova mlajša sestrica več kot navdušeni, nikakor ni, za kogar se izdaja navzven. Je bitje teme, ki se utelesi preko dečkovega telesa v trenutku, ko ta na nenavadnem pohodu z Lettie Hampstock za hip spusti njeno roko, s tem dejanjem pa poruši vzpostavljen obroč varnosti. S prihodom Ursule se zaostri tudi odnos med dečkom in njegovim očetom, priča smo celo hladnemu, grozljivemu nasilnemu dejanju, ki se v dečka globoko zareže in ga travmatsko zaznamuje v vsem njegovem nadaljnjem življenju. Iz pripovedi lahko sklepamo, da o dogodku zatem nihče od njiju ni nikoli spregovoril in je dejanje ostalo nerazrešeno vse do očetove smrti, ta pa je tudi vstopna točka nenavadne zgodbe, ki jo beremo in se v vsej polnosti sporočila, ki nam ga pisatelj vešče in magično posreduje, razgrne šele v zadnji petini romana, kjer nas objame s silo mogočne subtilnosti.

Neil Gaiman, izjemen angleški pisatelj, ki se je proslavil z veščim prepletanjem folklornih in mitoloških vsebin ter nadnaravnega in magičnega s prvinami resničnosti, tudi tokrat ne razočara. Na začetku na videz preprosta zgodba se v svojem zapletanju odvije kot izrazito kompleksno tkivo, zraščeno z vprašanji identitete, dobrega in zla, mladosti in odraslosti, izgube in travme, nedolžnosti in pokvarjenosti ter spomina in nezavednega, literarni junaki, ki jo uprizarjajo, pa so grajeni v kompleksnosti prav teh vprašanj in nezamenljivo edinstveni.

Ocean na koncu poti je čudaška, kruta in srhljiva zgodba, pa vendar hkrati tudi nadvse čar(ob)na, mila in ganljiva.

Betonski labirint

Drugi roman Nike Matanović je mladinski realistični roman z rahlimi elementi fantastike. To je roman o odraščanju in prijateljstvu. V ospredju je odraščanje štirih junakov, ki izhajajo iz različnih družinskih okolij. Dvojčka Jan in Tiana v spremstvu socialne delavke prispeta v svoj novi dom. Njuna rejnica postane gospa Mirjana, pri njej pa živi tudi sin Tine, ki bo tudi njun sošolec. Otroci se spoprijateljijo in v njihov krog vstopi tudi sošolka Ana. Njihovo življenje znotraj betonskega labirinta je razgibano in polno različnih dogodivščin. Prav domišljija in dogodivščine predstavljajo pobeg iz realnega sveta polnega strahu in različnih oblik nasilja. Ana se pred družinskim nasiljem zateka v svet vilinskih bitij. Ob izbruhu medvrstniškega nasilja pa se odpirajo novi zapleti.

Seveda tudi med prijatelji pride do sporov in nerazumevanja. Po Tianini nesreči pa se zadeve še bolj zaostrijo, saj dekle premestijo v dom za mladostnike in prvič v življenju se mora znajti sama brez brata dvojčka. Čas hitro teče in naši junaki obiskujejo že osmi razred, odkar je imela Tiana nesrečo so minila že tri leta. To je čas, ko se mladostniki iščejo in spoznavajo sami sebe in seveda tudi svojo okolico. Spoznavamo res težke zgodbe najstnikov, se pa najdejo tudi razumevajoči odrasli, ki jim ponudijo možnost izhoda.

Betonski labirint bi lahko bilo katerokoli mesto, zgodbe najstnikov pa so tako različne, da se lahko ob njih vsakdo zamisli. Spreminjanje in sprejemanje sta vedno v središču odraščanja in oboje predstavlja tudi osrednji del romana.

Happy, happy

Urban, na kratko Ubbe, je najstnik, ki se dobro zaveda, da z očetom samohranilcem spadata nizko na lestvici družbenih razredov. Da sta pač revna. Zato tega ni rabil slišati še od učitelja in to pred celim razredom. Oče, ki dela na smetišču, bogataše imenuje s sočnim izrazom prasice bogate. Čeprav je Ubbe veliko manj obremenjen, nanj to vsekakor vpliva. Po spletu okoliščin mu bogata vdova podari čisto nov komplet palic za golf s pripadajočo letno članarino v prestižnem golf klubu. Fant je v dilemi: povedati očetu o tem, da je sprejel darilo od prasice bogate ali zamolčati in se pretvarjati, da je nekdo drug. Tekom zgodbe se oba le zmoreta pogovoriti.

Roman je bil leta 2022 uvrščen na seznam Bele vrane.

 

Fužinski bluz

13. junij 2000. Dan nogometne tekme med Slovenijo in Jugoslavijo na kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Istega dne se v znamenitem blokovskem naselju Fužine križajo usode štirih posameznikov, ki vsi stanujejo v desetem nadstropju stolpnice.

Pero je bivši metalec, ki se ob prehodu v trideseta leta zateka k obujanju spominov na mladost, polnih pijanskega razvrata, pretepov in hrupnih koncertov. Vera je upokojena profesorica slovenščine, ki se ljubiteljsko ukvarja z zapisovanjem grafitov na ljubljanskih zidovih, hkrati pa se sooča s posledicami svojega propadlega zakona in zamolčane ljubezni do nekdanjega soseda. Igor je nepremičninski posrednik, ki se s svojim pomočnikom Zokijem zaplete v spor s črnogorskim mafijcem, stricem četrte osrednje junakinje, zadirčne in uporniške srednješolke Janine. Ta dneve preživlja s popivanjem po lokalih, izmikanjem šolskim obveznostim ter iskanjem ljubezni, ki jo najde pri svoji najboljši prijateljici Daši.

Andrej E. Skubic z romanom Fužinski bluz riše avtentični medgeneracijski portret ljudi, ki v mislih načenjajo pripovedi o svojih prijateljih, bivših / bodočih ljubimcih, propadlih zvezah, iskanju sreče na pogosto napačnih mestih ter hrepenenju po nečem boljšem. Pri vseh pa obstaja možnost, da se bodo njihova življenja spremenila tudi ko se bo na nogometni tekmi iztekla zadnja minuta.

Lincolnova cesta

Roman Lincolnova cesta se začne v Nebraski, na prostrani preriji, po kateri so posejane redke kmetije. Na eni izmed njih je svojo mladost preživel Emmmet, mladenič, ki se v spremstvu upravnika prevzgojnega doma po odsluženi kazni vrača domov. Ko izve, da so dolgovi, ki so se nakopičili njegovemu pokojnemu očetu tako veliki, da bo banka zaplenila premoženje njegove družine, se skupaj z mlajšim bratom odloči zapustiti domačo zemljo. Toda še pred odhodom se pred vrati propodajoče kmetije pojavita njegova bivša sojetnika in skupaj se podajo na dogodivščino, ki bo spremenila njihova življenja. Željni novih začetkov se štirje mladeniči odpravijo na več tisoč kilometrov dolgo transkontinentalno cesto, ki povezuje vzhodno in zahodno obalo Združenih držav Amerike.

Največja odlika Lincolnove ceste so “živi” književni junaki in njihove raznolike osebnosti. Amor Towles jih je odlično vkomponiral v turbulentno obdobje ameriške zgodovine, ki je sledilo drugi svetovni vojni. Fizično in duhovno potovanje protagonistov je tako beg pred bremeni preteklosti kot iskanje lepše prihodnosti. Polno je pustolovščin skozi katere na poti odraščanja spoznavajo same sebe in sprejemajo odločitve, ki bodo usodno spremenile njihova življenja.

Pomlad

Pomlad je drugi roman pisateljice Ali Smith iz cikla Letnih časov, preveden v slovenski jezik. Avtorica nas v svojem zanimivem pripovednem slogu polnem iskrivosti, umetniških in literarnih referenc ter besednih iger zaplete v mreže sedanjosti in preteklosti. Ustvari mozaik osebnih zgodb ljudi z družbeno in politično situacijo v deželi in nam pretanjeno nastavi ogledalo današnjega časa.

Knjiga je odziv na sedanjost, na težave in odnose ljudi, držav in institucij, ki na stranskem tiru puščajo stiske beguncev in priseljencev. Obregne se na posledice Brexita v Veliki Britaniji, na razdvojenost in naraščajočo sovraštvo med ljudmi, podnebne spremembe in vstopa sodobnih tehnologij v naša življenja. V knjigi prepleta usode ljudi, kot so ostareli filmski režiser Richard Leas, s svojo osebno zgodbo ob izgubi dolgoletne prijateljice Paddy, paznica v centru za pridržanje migrantov Britt, ter deklica Florence, ki s svojim optimizmom ter neustrašnostjo vzpodbuja ljudi k dobrim dejanjem. Deklica Florence na široko odpre vrata upanju, pomladi. In pomlad s svojo svetlobo, zelenim pridihom in z živobarvno kopreno zagrne skrbi. Vzkali novo življenje, upanje na boljšo prihodnost.

Knjiga nam ponuja svojevrsten bralni užitek miselnega potapljanja v svet Ali Smith, kjer ob ponovnem branju odkrivamo nove razsežnosti pronicljivega razmišljanja avtorice.

Le mimo se bova zapeljali

Mladinski roman Le mimo se bova zapeljali je napisala švedska pisatljiae Ellen Strömberg. Z zgodbo dveh prijateljic (Manda in Malin), ki jo pripoveduje Manda, nam pokaže, kako pomembno je, da imamo v življenju ob sebi prave ljudi. Še posebej to velja za obdobje odraščanja, ko preizkušamo meje in ne pomislimo, da če jih bomo prekoračili, lahko zapademo v velike težave. Takrat potrebujemo nekoga, za katerega vemo, da mu za nas ni vseeno in da nam bo pomagal, če bomo zašli v težave. Hkrati pa je prav, da nam pusti, da kdaj pa kdaj naredimo kakšno napako in se na svojih napakah učimo. Spoznati moramo, da ni vse zlato, kar se sveti. Najbolj pomembno v obdobju najstništva pa je, da imamo okoli sebe vrstnike, pri katerih čutimo podporo. Hkrati pa nam pogovori z vrstniki odprejo oči, da se slabe in težke stvari ne dogajajo samo nam, ampak tudi drugim. Da smo ljudje taki in drugačni, ampak vsak s svojo zgodbo v ozadju. Lepo in težko hkrati. Ni vse slabo in ni vse lepo. Odrasli pa, če preberejo ta roman lahko spoznajo, da se od mladostnikov lahko marsikaj naučimo. Lahko jim zaupamo, ker sami, sploh če imajo doma razumevajoče sorojence in starše, vedo, kaj je prav in kaj narobe. Kaj jim je všeč in kaj jim ni in kdaj je čas, da se iz situacij odmaknejo. Roman je bil upravičeno nominiran za več nagrad, leta 2022 pa je prejel nagrado za najboljšo švedsko otroško in mladinsko knjigo. Se bomo skozi življenje le zapeljali mimo ali se bomo kje tudi ustavili za malo dalj časa?

September

Ana Schnabl (1985) je slovenska pisateljica in publicistka, ki je za svoj kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in nagrado Eda Budiše na Hrvaškem. Prvi roman Mojstrovina (2020) je bil nominiran za Dublin Literary Award, njen drugi roman Plima (2022) se je prebil v širši izbor za nagrado Kresnik. September je njen tretji roman.

V romanu je izpisana zgodba in občutki Evelin v obdobju deklištva, najstništva in obdobju odraslosti. Bralcu plast za plastjo odstira njen notranji svet, spomine na travmatično odraščanje ter posledice le-tega, ki se kažejo v odraslem življenju.

Že od najzgodnejših let, morda že od rojstva, je Evelin priča prepirom staršev, ki se največkrat končajo z nasiljem pijanega očeta nad mamo. Očetovo treznost meri v tednih, vsak trenutek, ko je družina skupaj le čaka, kdaj bo med staršema ponovno počilo. Pogosto se počuti neljubljeno, nevredno ljubezni in nepomembno. V šoli je žrtev medvrstniškega nasilja in uteho najde v stradanju. V odraslost prinese nezdrave vzorce ter strategije preživetja iz svoje primarne družine.

Naša družba se, v nasprotju z različnimi duševnimi boleznimi, v zvezi z alkoholizmom in družinskim nasiljem še vedno spopada s stigmo, ki preprečuje iskanje pomoči. Tako je tudi v tej družini, kjer sta alkoholizem in nasilje sramotna skrivnost, ki se jo trudijo prikrivati pred zunanjim svetom. Zunanji svet pa zamiži in to dopusti. Koliko takšnih družin in Evelin živi med nami pa se tega ne zavedamo ali pa ne ukrepamo? Kako ozdraviti travme iz otroštva in spremeniti nezdrave vzorce v partnerskem odnosu?

Zgodbo glavne junakinje Evelin zapisuje njena zaupnica, ki si pri tem pomaga z družinskim albumom, fotografijami, shranjenimi na telefonu, dnevniškimi zapisi, sms sporočili … Misli glavne junakinje so zmedene, pogosto prekinjene in velikokrat odtavajo po svoje. Avtorica se poigrava s formo zapisanega jezika, ima tudi pretanjen občutek za gradnjo značajev ter ves čas usklajeno deluje v različnih jezikovnih registrih, vse to pa daje romanu značaj in bralca še globlje posrka v njegove mračne globine. Čustveno obarvana zgodba je polna suspenza, premlevanje o prebranem pa ostaneta z nami še dolgo, dolgo. To je res roman, vreden branja, močno priporočam.