Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Tuskulum

Tuskulum, mojstrsko izbrani naslov Škofičeve pesniške zbirke, pomeni mirno in udobno zavetje. Ljudje se radi zatekamo v spomine, ustvarjamo rituale in svojo pravo naravo pokažemo skozi obrede.  Včasih je svet, ki ga je naša civilizacija ustvarila, vse prej kot tuskulum. Pesmi, ki izhajajo iz avtorju ljube domače prekmurske pokrajine, so prežete z mističnim vzdušjem in kruto neizprosnostjo (človekove) narave. Izrazito obredna ritem in motivika dajeta liriki močan čustven naboj, ki ga lahko povezujemo s surovimi živalskimi nagoni. Čeprav tako ljudska motivika kot raba narečnih besed narekujeta vsebino, ki je blizu ljudskemu slovstvu, so teme, ki jih Denis Škofič s svojim pisanjem odpira, univerzalne. Iz besedila pronica stiska ob razkrivanju nasilne plati človeštva, naj gre za zazrtost v preteklost, odgovor na aktualno družbeno dogajanje ali pogled v prihodnost. Škofičeva poezija je pestra po formi in izrazu, spretno izkorišča večpomenskost slovenskega jezika in si dovoli skoke v medbesedilnost. Vsaka beseda je napolnjena s pomenom in skrbno izbrana. Gre za izraze, vzete iz prekmurskega narečja in vse tiste besede, ki s svojim zvenom pesmim dajejo umetniško vrednost. Nič nenavadnega ni, da bralci ob branju posežejo po slovarju in se potopijo v raziskovanje različnih običajev ali samo pokukajo v mitološki svet, kot ga predstavi Tanja Petrič v spremni besedi k zbirki. Tuskulum je vsekakor meastralno spesnjeno umetniško zavetje slovenskega jezika.

Tuskulum je tretja pesniška zbirka slovenskega pisca in literarnega kritika Denisa Škofiča. Idejno in motivno temelji na njegovih prvih dveh zbirkah, Sprehajalec ptic (2013) in Seganje (2017). Avtor je za Tuskulum leta 2024 prejel Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku in Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta.

22 dolžin

22 dolžin je prvenec mlade nemške avtorice Caroline Wahl. Knjiga je bila izbrana kot najljubša knjiga leta 2023 nemških neodvisnih knjigarnarjev. Roman je izredno rahločuten, doživet in jezikovno bogat.

Tilda je odgovorna mlada punca, ki študira, dela in skrbi za mlajšo sestro, Ido, ki ji pomeni vse na svetu. Njuna mama je alkoholičarka, ki je depresivna in ima nenehne faze spreminjanja razpoloženja. Tilda je jezna nanjo in jo večkrat poimenuje kar pošast. Svojo sprostitev in motivacijo najde v plavanju 22-ih dolžin, kjer se zbliža tudi s svojo simpatijo. Sanja o svobodnem in neobremenjenem življenju, da bi lahko naredila tudi nekaj zase, kot je na primer študij v Berlinu, a še pred tem mora malo sestrico naučiti odgovornosti.

Neznanska modrina neba

Osrednja junaka tega izjemnega prvenca mlade francoske pisateljice sta Émil in Joanne. Spoznata se v nekoliko nenavadnih okoliščinah, saj so Émilu odkrili zgodnjo obliko alzheimerjeve bolezni, ki je neozdravljiva, preostali pa sta mu še dobri dve leti življenja. Odloči se, da bo pobegnil pred neizogibnimi in brezplodnimi medicinskimi raziskavami ter prihranil domačim pogled na svoje telesno in duševno usihanje. Na spletu objavi oglas, v katerem išče sopotnika za popotovanje po čudoviti pokrajini – raziskati želi Provanso, Alpe, Azurno obalo in Pireneje.  Presenetljivo se na oglas odzove Joanne – mlada ženska v dolgi črni obleki, ki pod velikim črnim klobukom skriva obraz pol skrivnostnosti in žalosti.  Najraje je tiho, obožuje meditacijo in je eno z naravo.

Skupaj se odpravita na edinstveno življenjsko pustolovščino, na kateri se bosta morala neizogibno soočiti z lastnimi strahovi in duhovi preteklosti, ki bodo prej ali slej prišli na dan.

Gre za zares čudovit, pretresljiv, tenkočuten roman, ki bralca osupne z opisi dih jemajoče pokrajine in neverjetnim občutkom za opisovanje notranjih doživetij. Zgodba, ki se z lahkoto kosa z velikani francoske literature.

EMŠO

EMŠO je četrti roman večkrat nagrajene pisateljice, pesnice, prevajalke in literarne raziskovalke Lidije Dimkovske. V njem spremljamo zgodbo dekleta oziroma mlade ženske Katerine Avram, ki z družino živi v Skopju. Katerina odrašča v okolju, v katerem ni prostora za toplino, bližino in ljubezen, saj oče Nikos večinoma molči in se umika, mama Milka ves čas stresa slabo voljo, odtujena pa sta tudi Katerina in njen brat Stefan. Nikos je Ciprčan, ki je poleti leta 1974 v hotelu, kjer je delal, spoznal Milko in po turškem vdoru z njo odšel v Skopje, ne da bi se poslovil od družine. O Cipru in sorodnikih ne govori nikoli, njegova žena pa ves čas le nejasno namiguje na spor med njo in njegovo družino. Medtem ko Stefana očetova zgodba očitno ne zanima, postane Katerina z njo tako rekoč obsedena. Odloči se, da bo našla odgovore o očetovi (in tudi materini) zgodbi, se tako končno povezala z očetom in si nenazadnje odgovorila tudi na vprašanja o lastni identiteti. EMŠO je družinski roman, v katerem ne spremljamo le zgodbe Katerine, Nikosa in Milke, temveč – v drugem delu – tudi zgodbo Stefana, njegove žene Dijane in njune hčerke Sofije, ki je prav tako zaznamovana s travmo, molkom in prekinjenimi vezmi.

Poglavja, v katerih se odvija zgodba Katerine in njene družine, se izmenjujejo s krajšimi opisi kraja, ki ga Nikos imenuje puščoba. Puščobo predstavlja skupnost odtujenih posameznikov, ki “ne prenesejo ljudi” ali se želijo izogniti medčloveškim odnosom, zato “da ne bi bili (znova) prizadeti in razočarani”. Med branjem opisov puščobe in življenja v njej se sprašujemo, ali gre za kraj, ki se mu je bolje izogniti, ali kraj, v katerem je lepo živeti, med vrsticami pa že kmalu razberemo, da je distopični svet puščobe (že kar preveč) podoben našemu in da pravzaprav vsi (vsaj občasno) živimo v njem.

EMŠO je roman o begunstvu, iskanju identitete, mejah, osamljenosti, krivdi – temah, o katerih je Dimkovska pisala že v svojih prejšnjih delih, predvsem romanih Skrita kamera in Non-Oui ter pesniški zbirki Mejno stanje. Glavna protagonistka je tudi v tem romanu ženska, čeprav bi kot osrednjo osebo lahko označili tudi njenega očeta Nikosa, ki je “prisoten in govori” ravno s svojo odsotnostjo oziroma umikanjem in molkom. Skozi njegovo usodo spoznamo, da so si zgodbe, izkušnje in občutki beguncev in drugih razseljenih oseb pravzaprav zelo podobni, ne glede na čas in kraj dogajanja. Katerina in tudi Stefan podedujeta njegovo travmo in se vsak na svoj način spopadata z njo, zgodba pa se nadaljuje oziroma doživi ponovitev tudi s Sofijo. Distopični del romana govori o puščobi kot o svetu nekje onkraj, vendar je puščoba pravzaprav “na tej strani”, saj se Katerina med ljudmi, ki naj bi bili najbliže, počuti sama, tuja, neslišana in tudi nevidna, enako pa velja pravzaprav tudi za ostale člane njene družine. EMŠO je še eno vrhunsko delo Lidije Dimkovske – v Makedoniji je bil razglašen za roman leta, v slovenščini pa je v prevodu Aleša Mustarja izšel v prestižni zbirki Moderni klasiki.

Nevednost

Irena in Josef sta človeka, ki sta v času komunizma zapustila rodno Češkoslovaško in se ustalila v tujini, ona v Parizu, on na Danskem. Po padcu komunizma leta 1989 se je številnim političnim emigrantom odprla možnost vrnitve v domovino. Kakšen je izziv Vèlike Vrnitve? Se je po več desetletjih bivanja drugje mogoče za stalno vrniti v kraj otroštva? Ali je bolj enostavno nadaljevati z ustaljenim življenjem in si priznati, da nam ločenost od domovine in  starih družinskih odnosov dajejo občutek svobode? Je vračanje domov lahko boleče? Kdo smo mi v domovini in kdo v tujini? Kakšne so posebnosti vračanja, če je domovina Češka in so sorodniki, prijatelji, sodelavci in znanci z emigranti pogosto popolnoma prekinili stike, da jim totalitaristični režim ne bi oteževal življenja? Takšna in podobna vprašanja lahko vznikajo v bralcu, ko spremlja Ireno in Josefa na njunem obisku na Češkem in stalnim primerjanjem s tujino, ki zanju to pravzaprav ni več. Seveda se njune poti tudi intimno križajo.

Kundera zgodbi osrednjih literarnih oseb preplete z arhetipom Odiseja, njegovega hrepenenja po Itaki in kontrastne odisejade, polne pustolovščin. Tako imamo pred seboj besedilo, kjer konkretni intimni zgodbi dveh posameznikov odpirata prevladujoča univerzalna vprašanja o identiteti in Domu, besedilo, ki v ozadju nudi  tudi številne druge premisleke (npr. narodnostno mešana partnerstva, jezik in identiteta, vezi med sorojenci, navidezno ujemanje naključij, politični prehodi iz režima v demokracijo, kulturne spremembe, trk spreminjajoče se vzhodne in zahodne Evrope, družinska razmerja, vprašanje, koliko nas izvorno okolje določa …).

Stalnica Kunderovih romanov je ljubezen in tudi Nevednost ni izjema. Močne so ubeseditve različnega doživljanja vdovstva, nekdanjih ljubezni, enkratnih telesnih srečanj, Kundera odpira vprašanja svobodne izbire partnerja, razmerja med oportunizmom in ljubeznijo, varanja … Pri tem se avtor umakne, literarne osebe so v doživljanju svobodne in unikatne, psihološko poglobljene, prav nič črno-bele, papirnati ljudje s svojimi notranjimi konflikti, človeško krhkostjo, dvomljivimi odločitvami in nepopolnostjo.

Vse to je Kundera oblikoval v harmonično celoto, napisano zelo doživeto, hkrati poetično in dovolj berljivo napeto, z veliko odtenki tragičnega, ki se mestoma prelijejo v tragi-komično, z ženskim in moškim pogledom, vsekakor pa s stalnim prizvokom boleče nostalgije in hrepenenja po občutku doma in varnosti, kjerkoli in kakorkoli že. Večplasten, bogat, sočen in čustveno intenziven roman, v katerem nas – poleg vsega zgoraj omenjenega – čaka tudi imeniten sprehod po Pragi z Ireno in njenimi spomini.

Skrivnost Agathe Christie

Marie Benedict zase pravi, da je pisateljica s poslanstvom. Iz zgodovine namreč obuja pomembne ženske in njihove zgodbe prikazuje v današnji luči. Pisateljski navdih je tokrat našla v življenju ene najslavnejših in najuspešnejših pisateljic – Agathe Christie.

Ta je ustvarila nekatere izmed najbolj prepričljivih, napetih in obenem presenetljivih kriminalk. A tudi njeno zasebno življenje že dolgo časa skriva zagonetno in do danes nepojasnjeno uganko. Decembra 1926 je Agatha Christie nenadoma izginila. Preiskovalci so ob velikem zanimanju javnosti sprožili obsežno iskalno akcijo, čez enajst dni pa se je pisateljica enako skrivnostno spet pojavila. Le kaj bi lahko bil vzrok za to izginotje?

Marie Benedict nas popelje v preobratov polno, napeto zgodbo, ki se prav lahko kosa z najboljšimi detektivskimi zgodbami same slavne pisateljice.

V tvoji koži

Zgodba nas popelje v London, v center za rekreacijo in zdravje, kjer si dve popolnoma različni ženski Samantha in Nisha pomotoma zamenjata športni torbi, kar privede do dodatne zmede v njunem že tako kaotičnem življenju. V knjigi se prepletata življenjski zgodbi preproste Samanthe, ženske srednjega razreda, ki se močno trudi, da bi obdržala službo, svojo družino in bolno prijateljico in je že povsem izgorela ter vzvišene Nishe, katero je njen bogati mož pravkar zamenjal z mlajšo pomočnico ter ji odvzel vse ugodnosti, ki jih je poznala zadnjih dvajset let zakona. Nenavadno, ampak, da bi se lahko potegovala za delež svojega zakona mora možu priskrbeti izgubljene čevlje, ki so bili v zamenjani športni torbi.

Kakor pogosto slišimo, prave prijatelje in pomembne stvari zagotovo spoznaš v slabih časih in avtorica nam prav to prikaže v tej zgodbi ter nas opomni kaj in kdo je pomemben v našem življenju.

Lomilec duš : [psihološka srhljivka]

Naslovni lik romana Lomilec duš, napete psihološke srhljivke Sebastiana Fitzeka, ki velja za trenutno enega najbolj branih nemških pisateljev, je skrivnostni zločinec, ki ugrablja mlade ženske in jih podvrže grozljivemu psihičnemu trpljenju, nato pa jih duševno zlomljene spusti na prostost. Roman se skoraj v celoti odvije v notranjosti prestižne psihiatrične klinike, katere osebje in pacienti neke noči obtičijo v snežnem metežu, zaradi katerega je klinika nenadoma odrezana od ostalega sveta. Povrhu tega pa se razve, da je v kliniko vdrl sam Lomilec duš, kar med prisotnimi sproži paniko in krut boj za preživetje vse do nastopa jutra.

Fitzekov skrivnostni in napet roman pušča gledalca v negotovosti vse do zadnje strani, hkrati pa izpostavi pogosto spregledane razsežnosti psihičnega nasilja, ki je včasih še bolj neusmiljeno in brutalno od fizičnega.

Ime mi je Lucy Barton

V najnovejšem prevedenem delu Pulitzerjeve nagrajenke Elizabeth Strout spremljamo prvoosebno pripoved Lucy Barton, ki mora nekaj mesecev preživeti v bolnišnici v New Yorku. Lucy bralcu niza spomine iz svojega otroštva v Illinoisu, ko je odraščala v revščini skupaj z bratom in sestro, za kar je bila v družbi ali zasmehovana ali pomilovana. Spomini in življenjske zgodbe njenih znancev še bolj pridejo na plan s prihodom njene matere v bolnišnico. Med tem, ko jo njena mama budno spremlja in ji je tam za oporo, iz njunih pogovorov in Lucyjinih lastnih spominov razberemo naravo njunega razmerja in okoliščin, v katerih je Lucy rasla.

Pisateljica z enostavnim pripovedovalskih slogom odpre številna družbena vprašanja: revščina, kompleksen odnos z materjo, družinsko nasilje, spolna usmerjenost, AIDS. Spopada se s strahom, jezo in odpuščanjem. Pomankanje zdravega odnosa z materjo in očetom, želja po pisanju, zakon in ljubezen do njenih dveh hčera, Lucy hrkati ovirajo in spodbujajo. Bralec je postavljen v kožo nekoga, ki je bil večino življenja na robu družbenega kroga. Toda Lucy Barton vztraja pri svojem poskusu biti srečna, četudi se njene odločitve lahko komu zdijo neprizanesljive. Spomini in utrinki pa so tisti, ki jih mora vsaj zapisati, četudi česa ne zmore izreči na glas.

Elizabeth Strout je prejemnica Pulitzerjeve nagrade za roman Olive Kitteridge. Pričujoči roman Ime mi je Lucy je prvi v zbirki štirih romanov, ki je preveden v slovenski jezik.

Zgodbe iz labirinta

Marjan Tomšič (1939-2023), eden od najbolj znanih predstavniko slovenskega magičnega realizma, se v svojem zadnjem delu posveča obdobju pandemije covida-19 v Sloveniji. Zgodbe, ki so bile spisane med pomladjo 2020, ko je bila v Sloveniji zaznana prva okužba z virusom in poletjem 2023, v ospredje postavljajo pisateljev alter-ego, človeka, ki po sili razmer pristane v izolaciji in pasivno spremlja spreminjanje sveta tam zunaj. Dogodki, katerim je v tem obdobju priča, pogosto sežejo izven materialnega sveta in pridobivajo elemente iracionalnega in fantastičnega. V zgodbah človek nenadoma postane nepomemben in zgolj marioneta pod nadzorom mogočne Narave.

Nekonvencionalno zgrajen roman, ki ga je moč brati tudi kot zbirko kratkih anekdot iz čudaškega vsakdanjega življenja, v svojem naslovu skriva skrivnostni labirint. Labirint, kjer so zbrani spomini, spoznanja in pisateljeve literarne refleksija sveta, ki mu je hkrati racionalen kot tudi absurden.