Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Italijanske kronike

Francoski pisatelj iz 19. stoletja, Marie-Henry Beyle, bolj znan pod psevdonimom Stendhal, je eden izmed prvih avtorjev, ki se je posluževal realističnega sloga. Njegove zgodbe so polne globokih psiholoških vpogledov v literarne like in motive, ki so jih vodili skozi burno življenje. Italijanske kronike so prevod osmih novel, ki se večinoma dogajajo v renesančni in baročni Italiji. ”Prave” Italijanske kronike, ki so izšle v času avtorjevega življenja, so samo štiri ( Viktorija Accoramboni, Cencijevi, Vojvodinja Pallianska in Opatinja s Castra), ostale so izšle posthumno. Večina zgodb je nasilnih, krvavih, tragičnih, polnih spletk in maščevanj. Vsi junaki na nekakšen način hrepenijo po svobodi, tudi za ceno smrti. Zgodbe temeljijo na resničnih zgodovinskih dejstvih in osebnostih renesančne Italije, kar pridoda tančico groze ob branju. Stendhal je bil zaljubljen v Italijo oz. v idejo, ki jo je imel o Italiji. Verjel je, da so Italija in njeni ljudje bolj pristni in srčni kot dekadentna Francija, iz katere je prihajal. V novelah se odseva “italijanska strast,” ki je rodila genije, kot sta bila Raffaello in Michelangelo. Zgodbe so polne prevar, umorov, očetomorov, zavisti in sovraštva, prepovedanih ljubezni, krute politične realnosti in pokvarjenega sodnega sistema. Pisatelj v uvodu pove, da je rokopise zgodb oz. kronik iz 16. in 17. stoletja kupil v temnih ulicah Rima med letoma 1833 in 1834 ter jih le skrbno prevedel in povzel. Stendhal opravi globoko psihološko analizo junakov in kompleksnosti človeške narave, kar mojstrsko izlije na papir. Na podlagi resničnih zločinov je zgradil svoj romaneskni svet. Stendhal izstopa po svojem mojstrskem slogu in vrhunskem pripovedništvu. Kronike bi lahko opisali za zgodovinsko fikcijo, ki temelji na resničnih dejstvih. Za Stendhala je bila Italija dežela žgočih strasti, kar je pogrešal pri Francozih. Zapisal je, da je potreboval ljudstvo, pri katerem sta moč spontanega čustva (kot v Neaplju) ali moč premišljene, dozorele strasti (kot v Rimu) povsem prevladali nad nečimrnostjo in izumetničenostjo. Anglija, Nemčija in Francija so bile zanj preveč okužene z vsakršno sprenevedavostjo in nečimrnostjo, da bi lahko osvetlile globine človeškega srca. V idealizirani Stendhalovi Italiji sovraštvo nikoli ne izvira iz pohlepa po denarju. Strastna ljubezen terja plemenito žrtvovanje, ljubezen, ki lahko obstaja samo zavita v skrivnosti in je vselej le korak do tragedije. Francozom je pripisoval izumetničen, protinaraven značaj. Obratno je v renesančni Italiji videl še žive strasti, ki so najbolj naravne in v končni fazi človeške. Ravno tako je opazil, da čas, ki pri Francozu ubija čustva, pri Italijanih stori ravno obratno – jih okrepi. Za Stendhala ni bolj trapaste reči, kot če je človek ves čas smrtno resen, kot da življenje samo ni dovolj resno. Zapiše, da rimska srca premorejo tolikšne zaloge trpljenja, kot jih pri drugih ženskah (ljudeh) zlepa ni najti. Trpljenje ni nekaj, kar nas ustavi, ampak tisto, kar nas poganja naprej. Junaki novel grešijo in zagrešijo največje okrutnosti, vendar iz samega preobilja ljubezni. V Španiji in Italiji ljubezen še vedno igra veliko vlogo. Je čustvo, ki si podreja vsa ostala čustva. Zaradi strastne ljubezni ljudje počnejo vse mogoče neumnosti. Stendhal je imel rad vse, kar mu razkriva človeško srce, in ravno pri Italijanih je kot na dlani ugledal človeško srce. Za Stendhala mora resnica prednjačiti pred vsemi drugimi vrednotami. Priznava, da je italijanski jezik nejasen, ker obstaja osem ali devet italijanščin in nobena ni prevladala, vendar so čustva jasna. Italijanski slog je opisal kot resnoben, neposreden, precej temačen, ki pa ne nosi sledi modernega leposlovja in idej prostaškega stoletja (19. stol.). Skrb italijanskega sloga je bila, da vse pripoveduje po resnici. V renesančni Italiji so ljudje verjeli, da se bližnjemu najbolj približajo s kar največjo iskrenostjo. Brez leporečenja in izumetničenosti.

V Stendhalovih novelah ljubezen preprosto ni možna. Vedno poseže vmes višja (fortuna) ali močnejša sila. Iskanje sreče za Stendhala ni lov za užitkom. Italijanska virtù je širok in kompleksen pojem, vsekakor pa ni iskanje zadovoljitve, saj se najvišja življenjska moč skriva ravno v odrekanju. Po Stendhalu ljudje merijo srečo po večni nenasitnosti svojih želja in edini izhod iz trpljenja je odrekanje. Ob branju Italijanskih kronik vas bo odnesel cel vihar čustvenih reakcij in dobili boste vpogled v človekovo srce. Srce, za katerega sta tako Aristotel kot Stendhal verjela, da je sedež čustev in vitalnih sil.

Pink

Delo je literarizirano pričevanje o odraščanju v Jugoslaviji v 60. in 70. letih 20. stoletja in, kot avtorica napove že v dodatku k naslovu romana (za mojo generacijo), predvsem spomenik neke dobe, glas določene generacije. Skozi prvoosebno pripoved dekleta iz Maribora, Jance Vidner, spremljamo glavno literarno osebo od otroštva do njene srednje šole. V pripovedi se zasebno prepleta z javnim dogajanjem v takratni državi, nekdanji SFRJ. Roman se začne s pripravami na sprejem prvošolke Jance v Zvezo pionirjev, zaključi se na dan Titove smrti, 4. maja 1980. Gonilna sila pripovedi je odraščanje nekega dekleta, v ospredju sta Jancino ukvarjanje s samopodobo, njena prijateljstva, ljubezni, družinski odnosi, vstopanje v družbo vrstnikov. Vidmarjeva svojo junakinjo postavi v narodnostno nemešano družino nižjega sloja slovenske družbe (oče inštalater, mati gospodinja, sestra obiskuje administrativno šolo, živijo v blokovskem stanovanju), iz pripovedi zaživijo takratna oblačilna kultura (krpanje in predelava oblek, omemba znamke Mura …), hrepenenje po “dobrinah zahoda” (kupovanje kavbojk Levis 501 v Avstriji, skrivno gledanje tujih TV programov …), razširjeni prehrambni artikli (bomboniere Kandid Osjek, čokolatini Bajadera, čokoladice Životinjsko carstvo …), oblikovanje družbenih skupin (friki, šminkerji, pankerji …), obmejna folklora (npr. švercanje dobrin iz tujine s podrobnim opisom prehoda meje), skrb za materialni status (denarni prihranki, mešetarjenje z devizami …), državni varčevalni ukrepi (npr. redukcije elektrike), etnologija družinskega življenja (vzgojne metode s fizičnim kaznovanjem, moško druženje v gostilnah, alkoholizem …).

Roman nima namena ostre družbene kritike režima, politični konflikti se pojavljajo v blagi obliki (npr. ne dovolj režimski šolski spis, nakazan kontrast med cerkvijo in šolo), zahteve socialistične vzgoje otrok in mladine so prikazane s precej humorja. Prav humor,  zabavna in prepričljivo naravna otroško-najstniška razmišljanja glavne junakinje,  zelo živ jezik s krajevnimi posebnostmi (npr. germanizmi) in spretno prepletanje zasebnega in javnega dogajanja, ki doseže višek na dan Titove smrti, ko se Jancine intimne in državne javne prelomnice humorno spojijo, so odlike tega romana. V sodobni slovenski književnosti se isto obdobje kot literarni motiv še vedno pojavlja, (običajno kot uvod v (ali v kombinaciji s) kakšno drugo temo in obdobjem po Titovi smrti, npr. v romanih V Elvisovi sobi Sebastijana Preglja in Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj), v novejši tuji književnosti lahko motiv otroštva v režimu najdemo npr. v romanu Osvobojena Lee Ypi.

Roman je še vedno aktualen, bralci srednjih let ga bodo verjetno brali s precejšnjo mero nostalgičnih ali kritičnih spominov, mlajši z radovednostjo – vsi pa se bodo gotovo zabavali ob avtoričinih humornih domislicah in sočnem jeziku. Za roman Pink je avtorica leta 2009 prejela nagrado večernica za otroško in mladinsko literaturo. Leta 2010 je roman doživel tudi gledališko uprizoritev (Lutkovno gledališče Ljubljana, dramatizacija Tamara Matevc, režija Iztok Valič).

Partija indijskega šaha

Amedeo Seguzzi je mlad amaterski violinist, ki je sicer v službi pri policiji. Te ima dovolj, noče več biti umazani policaj in želi si, da bi policijo lahko zapustil. Nadrejeni mu obljubi, da lahko odide, a le, če sprejme in izpolni zadnjo nalogo. Amedeo se vda in tako se že naslednji dan poda po sledeh izginulega ruskega agenta. Ta ni nihče drug kakor ruski violinist Anton Iljič Šaljagin. Z njim se je srečal enkrat samkrat in sicer na partiji indijskega šaha, čaturange. Zdaj ga poskuša izslediti in pot ga vodi preko različnih stikov z ženskami iz Šaljaginovega življenja vse dlje od Italije. Amedeo je s Šaljaginovim življenjem vse bolj fasciniran, violinistovo življenje ga pravzaprav skorajda obsede. Za njim potuje s svojo violino. Zasledovanje traja toliko časa, da se Amedeo v svoji notranjosti povsem spremeni. Pravzaprav pridobiva Šaljaginove poteze.

François Emmanuel (1952) je sprva je pisal poezijo, bil je gledališki režiser, v 80. letih pa je začel pisati prozo. Zanimivo je, da je roman ob vsakem novem natisu pisatelj spremenil. Iz njega je, kot je rekel, odstranjeval odvečno – odvečne besede, dogodke, dejanja. Izpilil ga je do popolnosti. Tako je nastala literarna mojstrovina, v kateri odseva Emmanuelovo zanimanje za psihiatrijo, psihološke momente v ljudeh, politična in družbena dogajanja, ki ljudem spreminjajo življenja, hkrati pa je roman pisan v maniri detektivke, glavno vodilo skozi zgodbo pa je glasba. Emmanuel v roman vtke glasbo kot podlago naših občutenj in hkrati iskanj naših identitet. Emmanuel nam prikaže tudi resničnost sveta, v katerem se zgodba odvija, 20. stoletje je namreč polno zgodovinskih in političnih dogajanj, ki vplivajo na življenja ljudi v Evropi.

 

Virtuoz

Carlotta kot mala deklica v cerkvi sliši peti leto dni starejšega dečka Gaspara. Njegov glas jo tako očara, da vseskozi misli le še nanj. A deček nekega dne izgine. Čas mineva in Carlotta se sprijazni, da tudi od očeta, vaškega veljaka, ne bo dobila odgovora, kako, zakaj in kam je izginil Gasparo. Nekaj let zatem, ko je Carlotta že poročena, se v Neaplju, središču belcanta, zgodi presenetljivo srečanje. Kar sledi, je za Carlotto čas zabave, gledališč, v katerih potekajo glasbeni večeri. A to je zanjo tudi čas  sproščenih dnevov in noči v objemu ljubljenega in občudovanega Gaspara. Neapelj je na začetku 18. stoletja svoboden in razigran, poln pogovorov in govoric o ljubimcih, umetnikih, glasbi, petju. Sploh pa o pevcih kastratih, znanih ne samo v Italiji, ampak tudi po vsej ostali Evropi. Nekaj tednov je dovolj, da Carlotta spozna najvišjo srečo, izpolnjeno z ljubeznijo in erotiko.

Bralce in bralke Virtuoza navduši svojstven stil pisanja in poznavanje glasbe in petja. Opisi pokrajin, zgodovina in družbene, politične ter kulturne okoliščine tistega časa uokvirjajo veliko ljubezensko zgodbo. Toliko prepričljive strasti je v ljubezni in petju, toliko najvišjih duhovnih izkušenj, da se z lahkoto ujamemo v skorajda blazno željo Carlotte po Gasparu.

Margriet de Moor (1941) se je literaturi zapisala leta 1988, ko je izdala prvo zbirko zgodb. Njeni romani so pri literarnih kritikih odlično zapisani, o čemer pričajo številne literarne nagrade, odmevni so tudi njeni eseji. Prevode njenih del lahko beremo v več svetovnih jezikih. Za roman Virtuoz je črpala tudi iz svojega znanja o glasbi, študirala je namreč solopetje in klavir.

 

Tretji človek

Britanski pisec, popotnik, novinar in tudi tajni agent Graham Greene (1904 – 1901) je leta 1949 snoval filmski scenarij za kultno klasiko filma noir Tretji človek z Josepohom Cottenom in Orsonom Wellesom v glavnih vlogah, vendar se je kasneje odločil, da bo zgodba filma najprej zaživela v literarni obliki. Dogajanje kratkega romana je postavljeno v povojni Dunaj, kamor prispe pisatelj šund romanov Holly Martins na povabilo svojega prijatelja Harryja Lima. Toda Holly kmalu po prihodu presenečno ugotovi, da je Harry umrl v sumljivi prometni nesreči. Po pogovorih z njegovimi prijatelji in sodelavci Holly hitro ugotovi, da Harryjeva smrt ni bila naključna, zato se odloči raziskati njeno ozadje. Greenov roman odlikujeta temačna atmosfera in mojstrski suspenz, kar ga upravičeno postavlja ned vrhunce kriminalnega žanra.

To se ne pove

V s kritiškim sitom nagrajeni pesniški zbirki to se ne pove, spisani v fragmentarni obliki, avtorica Ana Pepelnik kot-da vznika iz pesniškega pra-jaz-a, tistega, ki se niti ne želi dokončno prebuditi, se izreči ali se oblikovati, ker se tam, na poljanah sanjave gnetljivosti, počuti še najbolj udobno. S tem je neposredno zvezan tudi upodobljen jezik, imenujmo ga ‘v znaku zrcaljena zavest’, uprizorjen(a) v vsej svoji gibkosti in izmuzljivosti. Kar nastaja, tega nekako še ni, in kar se (morebiti) lovi, se sprotno tudi razkraja. Razpršeno valujoči vtisi, misli in občutja delujejo kot nežno pljuskanje, vračajoče se z obale zavesti že v naslednjem hipu nazaj, tja, od koder se prvotno levijo; zavedno se torej iz nezavednega dviguje le mimobežno, zgolj toliko, da se nakaže kot približen pojav, a se v prostoru in času nastajanja tudi že prelamlja vase, se izničuje. Posledično temu je prisotnost pesniškega jaza razdrobljena, pripoved pa, bežna in difuzno razpršena, obstaja le kot izmikajoča se, stežka ulovljiva. Linija, ki ji pesnica sledi, je namreč zbiranje besed ne o nečem ne o nekom ampak za, podprto z maniro (zahtevo) upočasnjene, dopustno opotekajoče se misli, zato ritmične, če se jo bere v tempu pravilno, da si [le-ta oziroma pesniški subjekt] spočije, da se umiri, da si ponudi naslednjo priložnost. Pod vso odsotno prisotnostjo pa melanholična sled odtujenega, izgubljenega in ranjenega jaz-a. A tudi priznanje svetlobe, ki, ker nikoli ne ugasne, vzpostavlja upanje, zato je dobro da je tema da se vid to svetlobo. Sveže, gibko, hipnotično in unikatno. Za pesniške sladokusce.

Črna dalija

Nasilje, korupcija in zarote predstavljajo rdečo nit večine kriminalnih romanov ameriškega pisatelja Jamesa Ellroyja (1948), ogromno prahu pa je dvignil že s svojim prvencem Črna dalija (1987), ki sicer predstavlja prvi del t.i. losangeleškega kvarteta, serije štirih romanov, postavljenih v mesto glamurja, Los Angeles. Ellroyjev roman je navdihnil resničen in nikoli razrešen umor popolnoma anonimne igralke Elizabeth Short, bolj znane po vzdevku Črna dalija, katere močno razmesarjeno truplo so našli 15. januarja 1947, navkljub intenzivnemu medijskemu poročanju senzacionalnističnih medijev in pogostem kopičenju osumljencev (teh naj bi bilo okoli 150) pa njenega morilca niso nikoli našli. V romanu igralkin umor preiskujeta nekdanja boksarja, sedaj pa pripadnika losangeleške policije Bucky Bleichert in Lee Blanchard, ki se zapleteta v mrežo prevar, laži in korupcije, hkrati pa dvojica spoznava pogosto zamolčano in tragično plat iskanja igralske kariere v navideznem mestu filmskega glamurja.

Odrešitev

Ameriški pisatelj in pesnik Jamesa Dickeyja (1923 – 1997), katerega življenje je bilo enako razburljivo kot tisto, ki ga je pogosto opisoval v svojih literarnih delih. Njegovo najbolj znamenito delo je pustolovski roman Odrešitev, ki je bil leta 1971 deležen kultne filmske adaptacije v režiji Johna Boormana in še danes velja za enega najboljših pustolovskih filmov vseh časov. V knjigi in filmu spremljamo najboljše prijatelje Lewisa, Eda, Drewa in Boba, ki se za konec tedna odpravijo v ameriško divjino na veslanje s kanuji, vendar pa jih travmatično srečanje z lokalnimi nasilneži iz pregovorno “surovega ameriškega juga” pahne v okruten boj za preživetje. Dickey v romanu sledi pravilom žanra klasičnega pustolovskega romana, hkrati pa tematizira večni konflikt med urbanim in ruralnim, med civilizacijskimi in naravnimi zakoni ter zločinom in kaznijo, eden od osrednjih motivov zgodbe pa je tudi večno moralno vprašanje, če je človek pod določenimi pogoji pripravljen ubijati.

Življenje po križanju

Trboveljčan Janez Verger v svojem knjižnem prvencu, obsežnem avtobiografskem romanu Življenje po križanju, na iskren in poglobljen način spregovori o lastni čustveni in duhovni preobrazbi, ki ga je doletela na najnižji točki v življenju. Verger se predstavi kot razumevajoč in radoveden človek, ki ne pristaja na konvencionalne metode razmišljanja in je že od nekdaj prepričan, da naključja ne obstajajo. Prelomnico v njegovem življenju predstavlja “križanje”, popolna prenova duha, ki mu je omogočila prekinitev stika s prejšnjim življenjem, zaznamovanim z bolečo ločitvijo od žene, različnimi odvisnostmi ter ujetostjo v dolgočasno vsakdanjo rutino. Po “križanju” je Verger doživel celo serijo intenzivnih čustev, ki so mu omogočila vpogled v skrivnosti numerologije, hkrati pa ga vzpodbudila k potovanjem od perujskih Andov pa vse do Indije.

Roman, ki ponuja popolnoma nove poglede na človekovo osebnostno rast.

 

Vse nevarne stvari

Ko zaspimo, zmotno mislimo, da zadrema tudi svet. Pričakujemo, da bo enak, ko se bomo zjutraj zbudili. Nedotaknjen. Nespremenjen. A noč, odeta v svoj temni plašč, rodi skrivnosti. Čisto vsi jih imamo – le da so skrivnosti nekaterih lahko resnično strašne, takšne, ki se oglašajo iz temine duše. So lahko nekaj, kar nas v življenju vodi, zaznamuje in opredeljuje.

Isabelli Drake je življenjski obstoj že kot otroku izoblikovala motnja spanja – mesečnost, ko njen um v stanju globokega spanca ni nadzoroval njenega telesa in tako vase vsrkal prenekatere skrivnosti iz močvirja. Ko njen sin Mason izgine iz zibelke in ko ga mrzlično išče, se v njeno podzavest naseli stari znanec – vonj po močvirju, ogabni vonj blata – vonj po smrti. A vanjo trči tudi nov znanec – nespečnost. Znajde se v blodnjavih trenutkih intenzivne, globoke, a zbegane nezavednosti. V stanju polzavednih sanj se rokuje z neprijetnimi spomini iz otroštva, nerazložljivimi občutki krivde, popačenimi resnicami – dvomiti začne v vse, tudi vase. Postaja lupina nečesa, le droben korak stran od norosti. Niti ne človek – nočna žival. Nenehno najedanje v možganih, ki jo izziva, da se spomni, ji ne pusti živeti naprej – sili jo, da iz izmaličene podzavesti razreši enigmo, izlušči resnico in reši svojega otroka.