Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

En dan s tabo

Shari Low je priljubljena angleška pisateljica, ki bralca odpelje na napeto bralno doživetje v Glasgow. Osrednja lika sta zakonska para – Tress in Max Walker ter Noah in Anya Clark. Max in Noah sta prijatelja že od otroštva in oba imata srečo, saj sta poročena z ženama, ki ju obožujeta. Tress in Max nestrpno pričakujeta prvega otroka, Noah in Anya pa sta pravkar praznovala enajsto obletnico poroke. Zdi se, da je življenje idilično in so pred njimi najlepši trenutki. Pa so res?

Pisateljica je dogajanje v romanu postavila v časovni okvir enega samega dne. In v tem času glavni junak in bralci izvedo veliko o tem, kaj vse skriva preteklost. Le hip je potreben, da se skrbno varovane skrivnosti razkrijejo in za seboj pustijo povsem nepričakovane posledice.

Odlična, napeta, čustvena drama bralca drži v napetosti od prve do zadnje strani. Kot piše na ovoju, je to res zgodba, ki je polna smeha, solz in resničnega življenja.

Držimo pesti, da dobimo tudi prevod romana One year after you, ki je nadaljevanje zgodbe iz romana En dan s tabo.

Proti prepadu: Ukrajina od Majdana do vojne

Očitno se je cenzura na področju pisanja o vojni v Ukrajini in protiruska histerija končno nekoliko omilila, saj lahko v zadnjem času spet opazimo nove knjige o tej tematiki, ki niso nujno v skladu s predpisi in direktivami Evropske unije.

Ena izmed njih je Proti prepadu: Ukrajina od Majdana do vojne ukrajinskega levo usmerjenega pisca Vodimija Iščenka. S prefinjenim občutkom za ločevanje bistva od plevela nam predstavi družbeno klimo v Ukrajini vse od propada Sovjetske zveze dalje, ki se je ves čas zaostrovala in nazadnje eksplodirala v vojni. Če vam ni več do prebiranja navijaških člankov, ki poenostavljeno zagovarjajo bodisi prozahodno ali prorusko stran, ter primitivnih komentarjev na družabnih omrežjih, vam Proti prepadu ponuja nekaj drugačnih perspektiv, ki bodo vaše dosedanje védenje o konfliktu verjetno postavile v povsem drugačno luč, ali pa ga vsaj oplemenitile. Preden zagrizete v vsebino, je uvodoma predstavljenih nekaj osnovnih izhodišč.

Volodimir Iščenko se nam predstavi kot sovjetski Ukrajinec. Rusko govoreči državljan, rojen leta 1982, je predaval sociologijo na univerzi in bil aktivist Nove levice, dokler ni ob razraščanju nacionalizma dobil etikete izdajalca. Tako je bil v letu 2019 prisiljen zapustiti domovino. Proti prepadu je zbirka esejev o zaostrovanju družbene klime v Ukrajini, ki so nastajali v zadnjih desetih letih, povezani pa so v smiselno in pregledno celoto, ki obravnava obdobje od razpada Sovjetske zveze do leta 2022, ko je knjiga v izvirniku izšla.

V Iščenkovih analizah se zagotovo čuti vpliv (neo)marskističnega zgodovinopisja in sociološke analize, ki družbene konflikte v svojem bistvu vidi kot razredni boj med razredom oligarhov  (ruskih, ukrajinskih in zahodno orientiranih) ter večinskim prebivalstvom. A ravno ta znanstvena metoda se izkaže kot izredno primerna za pisanje o tej tematiki, saj je pristop dovolj znanstven in obsega vse ključne vidike družbe, hkrati pa se izogne iracionalnemu demoniziranju vpletenih strani.

Avtorjeva politična stališča so ves čas jasno izražena, a hkrati ostaja veliko bolj objektiven od večine piscev, ki pod krinko nepristranskosti navijaško poročajo o dogajanju in vzrokih za vojno bolj ali manj v škodo ali korist zgolj ene strani. Tako boste težko našli boljšo oceno Putina, za katerega meni, da v resnici ni pomembno, ali mu je osebno sploh mar za ruski narod ali ‘denacifikacijo’, saj je njegova naloga v prvi vrsti skrbeti in konsolidirati ruske oligarhe, od katerih je odvisna njegova moč. Prav tako lucidna je ocena Zelenskega – za katerega je avtor leta 2019 volil tudi sam – ki je postavljen v nehvaležno vlogo figure, s katero svojo igro igra več različnih velesil.

Volodimir Iščenko nam predstavi to šahovsko igro velekapitala na način, da ga lahko razume slehernik. Tako je potem tudi lažje razumeti manipulacijo, ki navadnim ljudem namesto te popolnoma prazne vsebine kot razloge za vojno slika povsem druge, čustveno nabite argumente. Skozi knjigo pa ob tem spoznamo tudi, kako je Ukrajina vse od propada socializma nazadovala, zakaj ruski jezik ni nujno znamenje nacionalne pripadnosti, saj ga tudi doma govorijo mnogi etnični Ukrajinci, ter razlike med aktualno vojno in tisto ob razpadu Jugoslavije  ali drugo svetovno vojno.

Sam slog pisanja ostaja kljub vsemu dovolj publicističen, analize pa dovolj sodobne in lucidne, da branje ne bo predstavljalo težav tudi manj sociološko podkovanim bralcem. Proti prepadu je zato pomemben delček v sestavljanju širše slike, ki v naše knjižnice ni prispel niti trenutek prezgodaj.

Peš (ali Umetnost divjega in poetičnega življenja)

Roman norveškega pisatelja Tomasa Espedala se bere kot potopis, dnevnik, skupek esejev, zbirka citatov znanih umetnikov, filozofov, mislecev – pohodnikov, ki so v hoji videli višji smoter. Izstopa po svoji enostavni pripovedni tehniki, pri kateri težko ločimo biografsko noto pisatelja od protagonista, neimenovanega prvoosebnega pripovedovalca – pisatelja, ki nekega dne začuti nujo, da bi hodil. Zapusti svoj dom in na dom vezano življenje, v katerem ni nič stalnega, in se odpravi na pot. V prvem delu romana pisatelj prehodi Norveško, Anglijo, Španijo, hodi vse do Bavarske. V drugem delu pa prehodi Francijo, Grčijo in Turčijo. Hodi sam ali s prijateljem Narvejem Skaarom. A tudi ko hodi sam, ni nikoli zares sam – roman kipi od nešteto obrazov, ki jih sreča na svojih potovanjih in mu potepanja po neznanih krajih naredijo bolj ali manj zanimiva. Vedno pa svojo pot poveže s kom, ki ga ima tudi sam za vzor in o njem pripoveduje. Tako bralcu predstavi življenja znanih slikarjev, pisateljev, pesnikov, kiparjev in skladateljev, ampak kar nam pove so tiste bolj skrite navade teh umetnikov, včasih tudi njihove pregrehe. Vsem pa sta skupni potreba in ljubezen do hoje.

Preko hoje in daljnih krajev je pisatelj bralcu blizu. Z njim smo – v pravljičnih pokrajinah in divjih mestih, pri vonju, in okusih, in spanju pod zvezdami. Poslušamo, ko nam pripoveduje o umetnosti, kulturi, družbi, arhitekturi, glasbi, pa tudi o turških prostitutkah in slabostih asfalta. Vse to izhaja iz videnega, okušenega, doživetega sveta pisatelja. Obenem pa bralec spozna tudi drobce njegovega življenja: mladostniške naivnosti, ljubezenske razhode, strastne spomine, izgube, predvsem pa alkoholizem in žalost, ki je, kljub hoji, (še) vedno tam.

Roman Peš. (ali Umetnost divjega in poetičnega življenja) je prvo delo Tomasa Espedala, ki je prevedeno v slovenščino. Izšel je že leta 2006 na Norveškem in bil nominiran za nagrado Nordijskega sveta za književnost.

Gostišče Magnolija

Carolyn Brown nam v branje daje počasi nastajajočo romanco med dvema ranjenima človekoma, ki se ne moreta znebiti svoje boleče preteklosti. Jolene je živela z materjo, ki je bila alkoholičarka in odvisnica od drog. Ko se je odselila, je njena mama umrla zaradi prevelikega odmerka, zaradi česar se Jolene počuti krivo. Potem se je izkazalo, da je tudi Jolenin fant alkoholik, ki je očistil njene bančne račune. Polovični delež v gostišču Magnolija, kjer je v težki mladosti preživela najlepše dni in ki ji ga prepiše teta Sugar, se zato pokaže kot priložnost za nov začetek. Jolene ima nekaj odličnih idej za gostišče, vendar nima denarja, da bi jih uresničila.

Drugo polovico tetin mož prepiše na svojega nečaka Reubena, ki pa jo takoj proda. Tucker je bil policist, dokler mu žena ni umrla v prometni nesreči. Ker ni mogel obvladati svoje žalosti, se je zatekel v alkohol in na koncu izgubil službo. Zdaj med tednom dela kot mojster, med vikendi pa se napije, da ublaži bolečino ob izgubi. Ko mu lokalna nepremičninarka pove za gostišče, ne razmišlja predolgo. Ima denar za naložbo in veščine za prenovo.

Ko Jolene in Tucker skupaj prenavljata sobo za sobo, njuno partnerstvo preraste v prijateljstvo. Delita boleče dele svoje preteklosti, počasi celita svoje rane in spoznata, da ni nujno, da njuna preteklost določa njuno prihodnost, ki jo lahko zgradita skupaj.

Pomemben del zgodbe so tudi tri tetine prijateljice, ki sprejmejo Jolene pod svoje okrilje; so sicer malce nenavadne, vendar ljubeče in vedno na voljo za nasvet ali samo tolažečo bližino.

Gre za predvidljivo zgodbo s seveda srečnim koncem, ki nezahtevnemu bralcu ponudi nekaj prijetnih bralnih ur.

Leviatan

V Parizu živeči lord Litteby je strasten zbiralec starin. Sobo z dragocenostmi noč in dan čuvajo stražarji. Pa vendar se nekega dne zgodijo vlom, kraja dveh starin in ne samo en umor – vse služabnike, dva otroka in čuvaje najdejo v pritličju, zbrane v eni sobi, mrtve, zastrupljene. Edini, ki je preživel napad, je sam lord. Preiskave se loti komisar Gauch, ki sumi, da je morilec in vlomilec ena in ista oseba in da potuje z ladjo Leviatan. Tako se Gauch znajde kot potnik prvega razreda na ladji, ki pluje iz Francije na vzhod. V salonu okoli sebe zbere sumljive potnike, med katerimi je poleg žene švicarskega bankirja, zdravnika z ženo, japonskega vojaka, angleškega aristokrata tudi Erast Petrovič Fandorin, ruski diplomat na poti na Japonsko. Gauch poskuša odkriti, kdo je tisti, ki je ukradel indijsko rutico, zlati kipec Šive in kdo je tisti, ki je uspel umoriti devet ljudi naenkrat. Medtem, ko Gauch meni, da je umor in krajo razrešil, se oglasi Fandorin in preiskavo zapelje v povsem drugo smer. Njegovo razmišljanje in spretno sklepanje vsekakor ne razočarata.

Boris Akunin je pisatelj gruzijskega rodu. Njegovo pravo ime je Grigorij Čhartišvili.  Pravi, da je serijo o Fandorinu zasnoval kot novo obliko ruske književnosti, in z njo zapolnil vrzel tako imenovane srednje književnosti za lahkotno branje. Pa vendar je njegov opus kriminalk napisan vešče, intrigantno, elegantno, dramatično in s polno ironije. Čeprav so detektivke pisane za zabavo, zahtevajo precej izobraženega bralca.

Taksim

Andrzej Stasiuk (1960), eden najbolj priljubljenih in priznanih poljskih književnikov, z romanom Taksim (2009) prepleta usode likov iz njegovih prejšnjih romanov in kratkih zgodb; Pawel, ki je bil v romanu Devet na begu pred izterjevalci dolgov, je sedaj uspel zbežati na poljsko podeželje in postati potujoči trgovec s “second-hand” blagom. V družbi z gostobesednim in ciničnim Wladekom, ki je zakladnica duhovitih zgodb, potujeta po vzhodni in južni Evropi, kjer dvojica prodaja cenene obleke, se pregovarja s strankami in se zaplete v tihotapljenje azijskih migrantov, hkrati pa je prisiljena priskočiti na pomoč Wladkovemu dekletu, ki je pahnjena v moderno suženjstvo.

Taksim je liričen roman ceste, ki se začne na jugu Poljske in konča na znameniti istanbulski tržnici Taksim in ponudi melanholično refleksijo Evrope na družbenem prelomu; socializem je mrtev, kapitalizem pa namesto obljub o boljšem življenju za seboj pušča zapuščene mesta, vasi in kmetije. 32

Sibirija : antituristični roman

Pripovedovalko Sofijo, žensko v zrelih letih, ki si prizadeva predvsem še uživati v svojem vzpostavljenem miru, po dolgem času obišče Karl, profesor etnologije na ljubljanski univerzi pred upokojitvijo, ki se je v preteklosti zanimal za sibirski šamanizem. Raziskave, ki mu je burila duha, mu nikoli ni uspelo zaključiti in s tem se je nekako že sprijaznil, ko pa njegovo izhodiščno tezo in nekatere izsledke objavi nekdanji asistent, ga to spravi iz tira, predvsem pa si želi nekatera vprašanja, ki mu po vsem pretečenem času še vedno kratijo spanec, dokončno razjasniti.

V Sibirijo sta z namenom raziskovanja s Sofijo potovala skupaj in poleg njiju še mlada knjižničarka Ada ter Gašper, mednarodno priznan fotograf. Odprava je načrtovala srečanje s šamani, ki so jih morali šele izslediti in se poskušati z njimi povezati, v načrtu pa so imeli, da se eden med njimi zaradi pristnejšega vpogleda v mistično prakso udeleži tudi seanse njihovega zdravljenja.

Kljub skrbnemu načrtovanju poti se začnejo vrstiti dogodki, ki vnaprej predvideno obrnejo v povsem nepričakovane smeri, na poti pa vsakega izmed njih doleti tisto, kar v svojem življenju najbolj potrebuje oziroma si zasluži. Potovanje jih zaradi vsega, kar se je zgodilo, v spominu neločljivo poveže za vselej, zaradi osebnih doživetij, skrajno intimnih, ki so jih nekateri deležni, pa se njihove poti po vsem doživetem povsem razdružijo. No, do enkratnega Karlovega obiska Sofije, ki pa iz razlogov, poznanim le njej (in seveda bralcu), novo vzpostavljenega reda življenj ne more spremeniti.

Roman, zapisan v jasnem, dinamičnem, gibkem slogu, bralca zaradi skrbne domišljenosti, ki vzbuja zanimanje o nadaljnjih dogodkih, nagovarja vse do svojega konca, avtorici pa uspe tudi to, da prvotno izpostavljena zgodba, katere nosilka je predvsem Ada s svojo usodo, nepričakovano naplavi še drugo, ki je Sofijina, in se od Adine, čeprav sta ključni druga za drugo in jima je skupen popoln preobrat njunih življenj, bistveno razlikuje ter odpira vzporedna vprašanja, ki pa dotično konstrukcijo vendarle presegajo.

Sibirija je prvi roman Tanje Mastnak za odrasle in napisala ga je prepričljivo.

Kraljestvo

Priljubljeni norveški pisec kriminalk Jo Nesbo (1960), ki je bralcem najbolj poznano po seriji romanov o problematičnem policijskem inšpektorju Harryju Holu, se tokrat predstavlja s samostojnim delom Kraljestvo (2020), ki je bolj kot klasična kriminalka zasnovan kot napet psihološki triler s pridihom tipičnega skandinavskega noirja, postavljenega v odročno gorsko vasico Os.

Glavni junak romana je Roy, ljubitelj ptic in lastnik bencinske črpalke, ki živi na samotni kmetiji, katero je podedoval od svojih staršev, ki sta umrla v tragični avtomobilski nesreči. Po petnajstih letih življenja tujini se v vasici nenadoma pojavi njegov Royjev odtujeni mlajši brat Carl, ki se seboj pripelje še privlačno ženo, arhitektko, s katero načrtujeta izgradnjo luksuznega hotela, ki bi iz Osa ustvaril turistično atrakcijo. Roy in Carl se s skupnimi močmi lotita ambicioznega projekta, toda kmalu na plano izbruhnejo dolgo zamolčane družinske skrivnosti, kar sproži konflikte med bratoma, hkrati pa so ogroženi tudi mir v lokalni skupnosti in gradnja hotela…

Plavalec

Renato Bratkovič je poznan kot avtor kratkih zgodb, roman Plavalec pa je njegov prvenec. Bratkovič je pobudnik in organizator Mednarodnega krimi&noir književnega festivala Alibi. Svoje poznavanje dela v oglaševanju in marketingu je v romanu dobro izkoristil z vključitvijo likov, zaposlenih v oglaševalski agenciji.

Roman Plavalec je spisan kot triler, poln presenečenj in preobratov. Bralca drži v napetosti vse do zadnje strani, četudi se med branjem zaveda, da svet žal ne deluje tako črno – belo. Kljub temu roman zadosti zahtevam dobre knjige, saj bralec vmes zardeva, se zgraža, muza in žalosti.

Protagonistka romana je inšpektorica Luna, ki je paraplegičarka na invalidskem vozičku. Na prisilnem dopustovanju na slovenski obali med plavanjem naleti na moško truplo. Ker si želi popraviti nedavni fiasko, zaradi katerega je na dopustu, pa tudi iz radovednosti, se pridruži lokalnim kriminalistom pri reševanju primera.

Gregueríe : (1917-1962)

Ramon Gomez de la Serna, španski pisatelj, novinar in intelektualec, je bil eden izmed najbolj izvirnih literarnih glasov 20. stoletja. Rojen je bil v Madridu leta 1888. Znan je bil po svoji inovativnosti v literarnem ustvarjanju. Njegovo pisanje je bilo velikokrat prepojeno z igrivostjo, absurdnostjo in eksperimentalnimi tehnikami, kar je moč opaziti v njegovi knjigi Greguerie.

Knjiga Greguerie je zbirka izvirnih, premišljenih in duhovitih enostavčnic, ki združujejo metaforo in humor. Avtor Ramon Gomez de la Serna je zapisal, da spominjajo na uganke, pa vendar niso podobne ničemur, kar je že bilo povedano. Greguerie se poigravajo s poetičnostjo vsakdanjosti in občasnim absurdnim tokom misli, ki se pojavi (velikokrat) ob neprimernih trenutkih.

Knjiga je vsekakor primerna za vse trenutke v dnevu in za vsakega bralca, ki potrebuje hitro razvedrilo ter rad raziskuje najrazličnejše literarne žanre.

»Kadar se znajdemo sami v muzejski dvorani, ne vemo več, ali smo platno, mumija ali človek.«

»Stara dlan se oprijemlje življenja kot ptičji krempelj veje.«