Zgodbo spremljamo skozi oči Celestine, glavne junakinje romana “Dnevnik sobarice” avtorja Mirbeaua Octave, ki je bil prvič objavljen leta 1900 in je hitro postal predmet kontroverz zaradi svoje odprte obravnave spolnosti, družbenih neenakosti in moralnih vprašanj.
Celestine, pogumna in dostojanstvena sobarica, prevzame službo v gospodinjstvu na francoskem podeželju. Skozi svoje zapise razkriva družinske skrivnosti, razredne razlike in moralno pokvarjenost okolice, v kateri živi. Kljub svoji podrejeni vlogi Celestine ostaja izostrena opazovalka sveta okrog sebe, pri tem pa ohranja svoje dostojanstvo.
Avtor nas spretno popelje v Celestinin svet s slikovitimi opisi, ki nam omogočajo, da doživimo njeno zgodbo. Mirbeau prikaže družbeno neenakost in kruto resničnost življenja delavk v tistem času. “Dnevnik sobarice” je intenzivna in provokativna literarna izkušnja, ki nas spodbuja k premisleku o družbenih normah, človeški naravi in ohranjanju lastne integritete v svetu, v katerem prevladujejo moralne dileme.
“Dnevnik sobarice” je knjiga, ki odpira oči in prinaša globok vpogled v trpljenje in upanje delavskega razreda v preteklih časih. Priporočam jo vsem bralcem, ki si želijo literarnega doživetja, ki bo poleg zabave prineslo tudi razmislek o pomembnih družbenih vprašanjih.
Franz Kafka (1883-1924) velja za enega najpomembnejših predstavnikov nemške književnosti 20. stoletja, ki se je v svojih delih pogosto loteval prikaza metaforičnega ali dobesednega nasilja nad posameznikom, ujetim v primež hladnega in neusmiljenega sistema, večkrat poimenovanega kot postava. V zbirki Splet norosti in bolečine so zbrane njegove najbolj znane kratke zgodbe in novele, ki ponudijo vpogled v kompleksno literarno ustvarjanje in zasebno življenje avtorja, razpetega med ujetostjo in doseganjem popolne osebne svobode. Kafka v zgodbah kot so Preobrazba, V kazenski koloniji in Pred vrati postave preroško napove stanje odtujenosti, osamljenosti in nerazumljenosti modernega človeka, ki v boju s postavo skoraj vedno izgubi ali pa je obsojen na večno ponavljanje procesov, pri katerih se je prisiljen soočiti s svojimi grehi in nepomembnostjo.
V romanu Stari koledar njune ljubezni Andreï Makine vztraja pri svojem značilnem pripovednem slogu in vsebini; glavni lik Vargas, sin premožnega ruskega odvetnika, je pahnjen v tragično usodo, zaznamovano najprej z rusko revolucijo, potem prvo in drugo svetovno vojno, nazadnje pa še z življenjem izseljenca v Franciji. Protagonista oblikuje več naključnih srečanj z liki, ki vplivajo na njegovo življenje, mestoma mu življenje celo rešijo, vse skupaj pa jih nosi nestanovitna politična plima prve polovice 20. stoletja. Vargas mora bežati, se bojevati, skrivati, preživeti. Vseskozi pa si želi, da bi ga kdo pogrešal in pričakoval njegovo vrnitev. Kot mlad vojak se znajde na Krimu v času, ko so revolucionarji v Rusiji menjali stari julijanski koledar za gregorijanskega, v objemu stare ljubezni Taje. In ko se že zdi, da se bo svet umiril in Vargasovo življenje z njim, je pahnjen v neizprosen vrtinec zgodovine – znova mora iti skozi vse bridkosti.
Neomajna volja po preživetju in svobodi označuje tudi ta Makinov roman. Kljub vsem težavam si protagonist želi živeti, ljubiti in biti ljubljen. Makine nas sprehodi skozi zgodovinske okoliščine in usodo »malega« človeka, ki družbenokritično spremlja dogodke okrog sebe. Opozarja na absurdnosti totalitarizma in nasilja nad nedolžnimi v imenu ideologij, ki kmalu postanejo sovražne. Liki so ujeti, njihova življenja niso njihova – odvisni so od političnih tokov, ki se skoraj muhasto spreminjajo in pri tem ljudi premetavajo z enega brega na drugi. A Makinov protagonist kljub vsemu vztraja, njegova moč pa dviguje tudi bralca in ga polni z upanjem.
Francoski pisatelj ruskega rodu, Andreï Makine, je avtor dvanajstih romanov, številnih esejev in enega dramskega besedila. Njegova dela so mednarodno zelo dobro sprejeta in prevajana. Piše tudi pod psevdonimom Gabriel Osmond.
Pustolovski roman Dno slovenskega avtorja Aljoše Hancmana se dogaja v naši bližini, na otoku Hvar. Protagonist romana se začne spominjati dogodka izpred 17 let. Dogodke tistega usodnega dne želi razložiti svoji soprogi in potegniti vzporednice z dogodki, ki so se zgodili nedavno tega v njegovem življenju.
Sprašuje se, ali je spominom sploh mogoče zaupati? Ali so njegovi spomini dejansko resnica?
Avtor nas popelje na otok Hvar, kjer se skupaj s prijateljem, skoraj bratom, Franjem udeležita tečaja podvodnega ribolova. Stvari začnejo postajati vse bolj čudne in vse težje je najti ločnico med resničnim in fantazijskim svetom. Ob iskanju orjaških orad ribolovci naletijo na skrivnosten otok in še bolj skrivnostne prebivalce otoka.
Kaj se skriva v globinah morja pri otoku, ki ga ni moč najti na zemljevidu? Kakšno vlogo imajo pri vsem tem prebivalci otoka in kaj se na otoku dogaja? Je bilo vse skupaj sploh resnično in kako so ti dogodki vplivali na protagonistovo življenje?
Odgovorne najdete, ali pač ne, na dnu. Ali je to na dnu morja ali na dnu duše, pa odkrijte sami …
Aljoša Hancman, po izobrazbi programer, se je preizkušal v različnih pisanjih, bil je urednik revije PC Format, piše razne članke in kolumne. Leta 2015 je izšel njegov prvenec, knjiga za otroke z naslovom “Zaklad pod Hribom”.
Mladinska pisateljica Nina Mav Hrovat tokrat postreže z medgeneracijskim romanom o Ani, katere življenje izkušnja na otroški onkologiji ni definirala – to poglavje je za njo in vsa nadaljnja so karseda običajna; postala je socialna delavka, ima moža in dva otroka. Zaradi ponavljajočih se zdravstvenih težav se njeni obiski zdravnika zopet povečajo in ji obudijo spomine na dneve, preživete v bolnišnici – na preiskave, bolnišnično šolo, na dneve, ko ji ni bilo treba početi popolnoma nič, saj jo je bolnišnično osebje streglo z vseh strani, in predvsem na ljudi, ki jih je tam srečala ter si vsaj za hip delila z njimi isto usodo. Četudi je imela razmeroma dobro izkušnjo z bolnišnico, pa je ta vseeno vodila v nekaj izgub in z njimi povezano krivdo – poti se razidejo in nekatere ne vodijo na lepše, temveč tudi v svet odvisnosti; tudi Anina družina pa morda ni tako “običajna”, kot se sprva zdi.
Kot ostale knjige zbirke Srebrne niti tudi to delo generacije povezuje tako vsebinsko, saj sledimo tokovoma deklice Ane in ženske Ane, kot tudi tehnično z večjimi črkami za lažje branje.
Za ljubitelje pustolovskih romanov je to delo kot naročeno. Spregovori o uglajenem in natančnemu gospodu Phileasu Foggu, ki ni zadovoljen s svojim služabnikom. Nadomesti ga Passepartout, ki si želi ravno takega predvidljivega gospodarja, a ne gre ravno po njegovih načrtih. Gospod Fogg namreč v svojem klubu stavi, da bo prišel okoli sveta v 80 dneh, svojega novega služabnika pa seveda vzame s seboj na razburljivo pot. V času njunega odhoda pa se zgodi rop v banki in sum pade na našega pustolovca, kar zelo popestri dirko s časom …
Gre za napeto in neodložljivo branje, prežeto z dobro odmerjenim humorjem in ironijo, delo, po katerem bi se lahko zgledovali tudi sodobni avtorji te zvrsti.
Jules Verne sicer velja za pionirja znanstvene fantastike, ki ga mlajši bralci večinoma ne poznajo, si pa zasluži, da ga spet obudimo k branju.
Čeprav vsebina Slepe luči ni v celoti resnična, tvorijo osrčje dela zgodovinska dejstva. Vsebuje več besedil, v katerih imajo osrednjo vlogo resnične zgodovinske osebnosti. Zlasti znanstveniki, katerih genialnost se velikokrat spogleduje z blaznostjo in so s svojimi odkritji spremenili svet. Človeštvu po eni strani omogočili razvoj in po drugi pogubo.
Uvodno besedilo bralca odpelje na nürnberške procese, na sojenje nacističnemu veljaku Hermannu Göringu. Ta se je, ko je izvedel, da sodišče ni ugodilo njegovi želji po usmrtitvi z ustrelitvijo, odločil, da bo svoje življenje končal sam. To je storil tako, da je pregriznil kapsulo cianida, ki jo je skupaj z ostalo elito Nacionalsocialistične stranke prejel tik pred padcem Berlina.
Kako se je pravzaprav “drobcena molekula ciankalija” zaradi katere je na zidovih taborišča v Auschwitzu še danes mogoče opaziti modrikaste odtenke, iz nenevarnega odkritja, ki je navduševalo ljubitelje slikarskih umetnin, razvila v enega najbolj zloglasnih strupov? S tem vprašanjem nas Benjamín Labatut pospremi na osupljivo raziskovanje nekaterih največjih znanstvenih dognanj in njihovega vpliva na našo civilizacijo.
S Slepo lučjo se je čilenski avtor uvrstil v ožji izbor nominirancev za Bookerjevo nagrado leta 2021.
Isaac Asimov je brez dvoma klasik znanstvenofantastične proze. Vpliv, ki ga je kot avtor imel na razvoj samega žanra, je tolikšen, da si ljubitelji znanstvene fantastike težko zamišljamo, v katero smer bi se razvil, če ne bi bilo Asimova in njegovih del. Močno je namreč zaznamoval tudi dve verjetno najodmevnejši filmski oz. televizijski franšizi samega žanra, se pravi Vojno zvezd in Zvezdne steze.
Njegovo najpomembnejše delo pa je trilogija Temelji, ki smo jo nedavno v prevodu Igorja Harba končno dobili tudi v slovenščini. Pri trilogiji gre v temelju vsekakor za znanstvenofantastično delo, saj sta čas (daljna prihodnost) in kraj (celotna galaksija Rimska cesta) tipično žanrska, a vendar bi se osnovna zgodba, ki vsebuje propad starega in načrt za vzpon novega cesarstva, menjevanje političnih sistemov, človeške intrige in hlepenja po bogastvu, moči in slavi, človeško samozadostnost, propadanje vrednot, znanja in intelekta, lahko odvijala v kateremkoli človeškem zgodovinskem obdobju ter biološkemu življenju prijaznemu geografskemu prostoru. Človeška zgodovina je namreč polna zgodb o propadu imperijev in nastanku novih, ki so nastali na pogoriščih propadlih. Pravzaprav podatek, da je Asimova pri pisanju Temeljev inspirirala prav študija angleškega zgodovinarja Edwarda Gibbona Zgodovina zatona in propad rimskega imperija, ki jo je napisal med letoma 1776 in 1789, ne preseneča. A vendar Asimov v trilogijo vnaša tudi ostale elemente, ki so značilni za znanstvenofantastičen žanr, kot so razvoj novih in naprednih tehnologij, novih znanstvenih odkritij …, ne umanjkajo pa tudi ideje o neizmernem potencialu človeških možganov in kaj vse bi bilo s pravimi vedenji in urjenju z njimi moč doseč. Asimov je mojster pripovedovanja, ki skozi formo dialoga uspešno poda kompleksno vsebino samih Temeljev, medtem ko večino akcije izpušča, saj ta ostaja nenapisana oz. skrita med sledečimi si poglavji in je do neke mere prepuščena bralčevi domišljiji za razliko od sodobnejših znanstvenofantastičnih del, ki v glavnem bazirajo prav na eksplicitnih akcijskih prizorih.
Torej, Temelji so znanstvenofantastična klasika, ki presega žanrske okvirje, saj njihov avtor suvereno pluje tudi po družboslovno razburkanih morjih in je domač v psihologiji, sociologiji, politologiji in zgodovini in tudi zaradi tega Isaac Asimov ni zgolj klasik znanstvenofantastične proze temveč literarni klasik nasploh.
Za ljubitelje žanra in tudi vse druge!
Roman irske pisateljice Roisin Meaney nas najprej popelje v Dublin, kjer mlada uslužbenka Alice izve šokantno novico, da je njen fant, s katerim načrtujeta skupno življenje, pravzaprav že poročen. Na vrat na nos se odloči, da se bo preselila nazaj v domači kraj, kjer ji ponudi službo in stanovanje njena teta Kate. Poleg tega, da ji pomaga v gostišču, prične v lokalnem časopisu pisati o pozitivnih življenjskih prigodah v rubriki Dobrovoljnice. Vmes pa ima še eno stalno nalogo, sokrajanu Georgeu dostavlja domača jajca. George je predan oče hčeri Suzi, z njeno mamico Claire pa sta že nekaj časa ločena. Zaposlen je kot učitelj in v svojem delu resnično uživa, kar se kaže tudi v njegovih rezultatih, ki jih dosega pri učencih. S posebnimi metodami rešuje njihove učne in življenjske težave in se prav zaradi tega tudi znajde med Dobrovoljnicami, ki jih objavlja Alice. V bistvu ves čas krožita po istem prostoru, vendar se nikdar osebno ne srečata. Oba pa, čeprav z nelepimi izkušnjami, še vedno verjameta v ljubezen. Tako si George ustvari spletni profil za zmenke, prav tako pa tudi Alice išče nov začetek. Preteklost puščata za sabo, spopadata se z novimi življenjskimi izzivi. In potem se zgodi srečanje med njima. Se bosta dve podobni duši končno našli? Dodatna vrednost tega romana je v tem, da v njem nastopa množica oseb, ki so izjemno plastično opisane. Tudi odnosi med njimi niso črno-beli, skozi zgodbo se razvijajo pred našimi očmi.
Roisin Meaney je slovenskim bralcem poznana po romanu Obletnica, njen opus pa sicer obsega že 21 knjig. Rojena je bila v mestecu Listowel, ki vsako poletje gosti znameniti festival Teden pisateljev. Mogoče je bil to namig usode? Na Irskem se od prvega romana naprej uvršča na lestvice najbolj prodajanih knjig. Bila je učiteljica v Dublinu, Zimbabveju in Londonu. Po letu 2008 je opustila učiteljski poklic in se popolnoma posvetila pisanju. Precej njenih del je prevedeno v španščino, norveščino, švedščino, danščino, nemščino, italijanščino, ruščino, slovenščino in poljščino. Romani so bili izdani še v ZDA, v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Med pisanjem del za odrasle je napisala še tri knjige za otroke. Vedno je polna novih načrtov. Prav tako kot njena sorojakinja Maeve Binchy izjemno dobro oriše odnose med osebami in nakazuje na tesno prepletenost med njimi. Četudi se kdaj le bežno srečajo, se eden drugega – hote ali nehote – dotaknejo. Dejansko tako, kot je v življenju nas vseh.
Prevod dela: Life before us.
Noč je novela švedske pisateljice Sare Gordan (1972), katere zgodba se odvija med Stockholmom, Parizom in Barcelono in spregovori o najmočnejši obliki ljubezni; ljubezni, ki jo starš čuti do svojega otroka. Glavna junakinja je zaskrbljena mati, ki išče svojo izginulo najstniško hčer, med preiskovanjem ulic, obiski bolnišnic in policije, pogovori s prijatelji in sosedi pa ni nič bližje svojemu otroku, ampak namesto tega pade v brezno vprašanj brez odgovorov, kjer je prisiljena čakati in upati, da bo njeno iskanje vendarle pripeljalo do srečnega konca.
Gordanina novela se razvija kot psihološka detektivka, kjer pa vsaka odkrita sled služi kot refleksija življenja pretirano skrbne matere, ki se zaveda, da njena hčerka postaja samostojna, vendar pa je hkrati prepričana, da še ni zmožna odrasti.
