Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Vino, piješ mi življenje : osebna izpoved

Barbara Cerkovnik je diplomirana socialna delavka, ki se je tudi na svoji poklicni poti srečala s problemom odvisnosti od alkohola. Poučevala je otroke s posebnimi potrebami in napisala številne članke s področja izobraževanja in vzgoje.

Vino, piješ mi življenje je avtobiografski roman, ki govori o njeni težki bitki z alkoholizmom. Doživeto in brez dlake na jeziku opiše svojo pot odvisnosti, številna zdravljenja, obdobja treznosti in številne recidive, po katerih se je morala znova pobrati. Opisuje primarno družino, obe teti in mamo, od katere ni dobila dovolj pozornosti. Piše tudi o ločitvi in o svojih dveh otrocih, katerima je posvetila knjigo kot opravičilo za vse travme, ki jih je nevede povzročila s svojim pitjem. Vse življenje je bežala pred problemi in sama pred sabo, zato se je morala soočiti s svojimi strahovi, predvsem strahom pred bližino, zapustitvijo in izgubo. Prehodila je dolgo in naporno pot ter predelovala svoje bolečine tudi s pomočjo biblioterapije. Na koncu ji je uspelo, kar je najbolj važno.

 

Sodelavka

Avtorica, mojstrica psiholoških romanov, nas tudi v tej zgodbi pusti v nevednosti vse do nepredvidljivega preobrata zgodbe in drži napetost vse do konca.

V manjši podružnici podjetja, ki se ukvarja s prodajo prehranskih dopolnil zaposlijo novo računovodkinjo Dawn.

Dawn je malce posebna, zelo organizirana, dosledna in natančna, vendar ima težave z medosebnimi odnosi. Zelo si želi prijateljskih odnosov, vendar s svojim vedenjem druge kar hitro odvrne, ker je preveč vsiljiva in brez najmanjšega občutka za čustva in občutke sogovornikov. Je velika ljubiteljica želv in tudi sama si pogosto želi, da bi imela na sebi oklep v katerega bi se lahko skrila. Med sodelavci je kot siva miška velikokrat tarča posmeha, vendar se pravi obrazi in odnosi sodelavcev pričnejo kazati šele po njenem sumljivem izginotju.

S pomočjo detektiva, ki preiskuje izginotje, dobimo vpogled v intimna življenja posameznikov, njihovo povezanost in motive za zločin. Kdo bi želel škodovati računovodkinji? Kaj je odkrila? Za koga je predstavljala nevarno grožnjo?

Ahilova smrt

Fandorin je štiri leta je preživel na ruskem veleposlaništvu v Tokiu. Tam je spoznal Maso, in odkar mu je rešil življenje, je Masa postal njegov zvesti spremljevalec.  Skupaj z njim se po burnih potovanjih in dogodkih vrne v Rusijo. V Peterburgu namenijo Fandorinu službo pomočnika za posebne naloge v Moskvi. Fandorin postane kolegijski prisednik. General gubernator Vladimir Andrejevič Dolgarukoj mu kakšne posebne naloge ne more dati, zato ga pošlje na počitek in razgledovanje mesta. A še preden se Fandorin dobro naspi, je že v akciji. V hotelu, kjer prebiva tudi sam, najdejo mrtvega generala Soboljeva, ljubljenca Rusije, ki ga zaradi legendarne vojaške sreče kličejo tudi Ahil. Fandorin z ostro intuicijo povezuje dogodke, dejstva in domneve, koplje po dokumentih in spominu. Z Maso, ki mu je vedno tik za petami, sta večkrat v nevarnosti, a Fandorin je prekaljen detektiv, ki je do sedaj preživel vsako še tako nevarno, tudi smrtno situacijo. Pri tem mu pomaga urjenje v posebnih japonskih borilnih veščinah in življenjski slog, ki ga je prevzel v Tokiu. Tokrat v zadevi, ki jo mora razrešiti, mrgoli oseb na visokih in nižjih političnih položajih, vse pa povezuje vpletenost v veliko zaroto proti carju in državi sami.

Boris Akunin (rojen 1956) je pisatelj gruzijskega rodu. Njegovo pravo ime je Grigorij Čhartišvili. Pravi, da je serijo o Fandorinu zasnoval kot novo obliko ruske književnosti in z njo zapolnil vrzel tako imenovane srednje književnosti za lahkotno branje. Pa vendar je njegov opus kriminalk napisan vešče, intrigantno, elegantno, dramatično in s polno ironije.  Čeprav so Akuninove detektivke pisane za zabavo, zahtevajo precej izobraženega bralca. Ahilova smrt je četrta knjiga v seriji kriminalk z  detektivom Fandorinom v glavni vlogi. Odvija se v Moskvi 19. stoletja, kamor iz Evrope prodirajo tudi tehnične novosti, kot sta električna razsvetljava, ki hitro nadomešča sveče in plinske svetilke ter telefon, ki še ni docela razvit, a je priročna zadeva, četudi (ali morda ravno zato) prenaša popačen glas. Roman v odličnem prevod Lijane Dejak je razdeljen na dva dela. V prvem spremljamo dogajanje z gledišča Fandorina, v drugem pa s stališča poklicnega morilca, najboljšega, kar jih je kdaj obstajalo. Ob koncu romana je priložen seznam vseh oseb, ki nastopajo v zgodbi, kar bralcu olajša sledenje vlogam in povezavam med njimi.

Legendarne in apokrifne prigode Ivana Stepanoviča Vagnerja

Knjižica je pokušina zabavne znanstveno-fantastične pustolovščine, kjer bomo skozi tri krajše zgodbe spoznali prigode Beljajevega literarnega junaka Ivana Stepanoviča Vagnerja, drznega izumitelja in izvajalca bizarnih eksperimentov, človeka, ki ne potrebuje spanja in ni nikoli utrujen, znanstvenika, ki majhne človeške probleme rešuje z velikimi znanstvenimi inovacijami, profesorja moskovske univerze, ki svojim študentom (kljub temu, da smo v 20-ih in 30-ih letih minulega stoletja) predava kar v odsotnosti in na daljavo, preko radijskih valov. O dobrodušnem in čudaškem znanstveniku Vagnerju in njegovih dejanjih se med ljudmi širijo različne  pripovedi. Te so tako zanimive in posebne, da se neimenovani okvirni pripovedovalec zgodb odloči prigode zapisati tako, kot so mu jih povedali različni ljudje, ki so z Vagnerjem prišli v stik. Avtor (ki je bil, kakor lahko izvemo iz izčrpne spremne besede prevajalca Aleša Učakarja, enako brezmejno življenjsko radoveden kot njegov literarni junak Vagner) je živel in pisal v času, ko so številne znanosti bile v velikem razmahu, v cvetu odkritij, o katerih so poročali tudi takratni časopisi širom po svetu (čas Tesle, Edisona, Einsteina, Marconija … ), kar je bilo neusahljiv vir številnih literarnih predelav in je nudilo zelo rodoviten teren za razvoj znanstveno-fantastične književnosti. Izbor ponuja tri zgodbe: Pripetljaj s konjem, O bolhah in Termočlovek, kjer avtor humorno preigrava možnosti operativnih posegov na možganih, vbrizgavanja različnih snovi z različnimi učinki v različne organizme ali domišljijsko interpretira domnevne zakone fizike in jih aplicira na človeški organizem. Beljajevi izbrani teksti imajo še eno skupno značilnost: pripovedovalec zapisane znanstvene teorije postavlja pod vprašaj, včasih jih tudi sam Vagner deloma ovrže z razkritjem »samoumevne napake pri sklepanju«,  kar lahko daje besedilom med branjem tudi razsežnost nekakšnih miselnih ugank, igrivo izziva bralčevo dodatno pozornost. Izbor je le vzorec Beljajeve znanstvene fantastike, zgodb o Ivanu Stepanoviču Vagnerju je namreč (kot izvemo v že navedeni spremni besedi) več, izhajale so kot časopisne/revijalne objave med leti 1926 in 1936, tako da bomo bralci, ki se nam je Vagner prikupil, potrpežljivo čakali na naslednji prevod njegovih prigod. V slovenščino sta prevedena Beljajeva romana Glava profesorja Douella in Zvezda Kec (oba leta 1959). Zanimivo je, da se je avtorja oprijel vzdevek »ruski Jules Verne« – tudi slovenska literarna zgodovina ima svojega »slovenskega Julesa Verna«, to je Damir Feigel (v njegovih hudomušnih znanstveno fantastičnih zgodbah prav tako naletimo na manipulacije možganov (Kolumb), vbrizgavanje snovi v organizme (Supervitalin), poigravanje z različnimi fizikalnimi valovanji (Čudežno oko, Čarovnik brez dovoljenja)). Oba avtorja poleg tematskih vzporednic druži iskriv humor, posebnost Beljajeva pa je enotni literarni subjekt njegovih znanstveno-fantastičnih zgodb – originalni, dobrodušni in osupljivih domislic poln profesor Vagner, z življenjskim ciljem nabrati več znanja, kot pa ga je mogoče stlačiti v človeške možgane. Izredno zanimiv literarni lik, ki bo gotovo navdušil tudi marsikaterega slovenskega bralca.

Predmestje : [slovenska kronika]

Vinko Möderndorfer (1958) se z romanom Predmestje spušča v gnilo jedro slovenskih predmestij, kjer vladajo ksenofobija, nasilje, šovinizem, toksični odnosi, alkoholizem ter zatiranje drugačnosti. V romanu spremljamo druščino zafrustriranih in egocentričnih moških srednjih let, ki pod fasado agresivne samozavesti in primitivizma skrivajo svoje patetično negotove in prazne osebnosti; Marjan je zaposlen kot varnostnik, ki je pred kratkim izgubil ženo in skuša navezati odnos z odtujeno hčerko, Fredi je gobezdav sadist, ki preživlja dneve ob streljanju na pse in gledanju pornografije, Slavko je prikrit homoseksualec, ki redno pretepa ženo in otroke, medtem ko je Lojze kronični alkoholik, ki živi skupaj s svojo ukazovalno sestro. Četverica se čez teden redno zbira na lokalnem kegljišču, ob vikendih pa se odpravijo na izlete, kjer se nasilno izživljajo nad potepuškimi psi, njihov vsakdanjik pa razburi prihod mladega para druge nacionalnosti, ki jih s svojim živahnim spolnim življenjem in mladostniško energijo spravljata ob živce…

 

Drakulov gost in druge nenavadne zgodbe

Irski pisatelj Bram Stoker (1847-1912) je leta 1897 izdal svoj najznamenitejši roman, strašljivo klasiko Drakula, ki je širšemu bralstvu predstavila lik ikoničnega vampirskega grofa iz Transilvanije, za časa svojega življenja pa je Stoker spisal še več romanov in tri zbirke kratke proze. Med slednje spada tudi Drakulov gost in druge nenavadne zgodbe (1914), ki jo je dve leti po pisateljevi smrti izdala Stokerjeva vdova Florence Balcombe.

Zbirka vključuje deset zgodb, s katerimi se Stoker predstavi kot mojstrski pripovedovalec temačnih in napetih zgodb, polnih nadnaravnih elementov, prepletanja sanj in resničnosti, večnih bojev med dobrim in zlim ter pristne gotske atmosfere. Naslovna zgodba predstavlja domnevno izvorno prvo poglavje romana Drakula in v ospredje postavi nenavadno srečanja med ikoničnim vampirskim grofom in naivnim Johannom, v Sodnikovi hiši spremljamo mladega študenta, ki se vseli v hišo s temačno preteklostjo, Indijanka postreže s pretresljivo zgodbo o maščevanju zaradi okrutnega uboja mačke, Skrivnost zlata, ki raste ponudi srhljiv vpogled v dekadentno življenje aristokracije,..

Dragocena zbirka enega od literarnih velikanov 19. stoletja.

Pariška knjižnica

 Pariška knjižnica je zgodovinski roman o Ameriški knjižnici v Parizu in vlogi, ki jo je ta imela med nacistično okupacijo v drugi svetovni vojni. Ustanovljena je bila leta 1920 pod okriljem Ameriškega knjižničarskega združenja z osnovno zbirko knjig in periodičnih publikacij, ki so jih ameriške knjižnice podarile osebju oboroženih sil Združenih držav. Avtorica Janet Skeslien Charles je navdih za pisanje dobila leta 2010, ko je bila zaposlena kot vodja programov v Ameriški knjižnici v Parizu, kjer se zgodba v veliki meri dogaja.

Roman je sestavljen iz dveh zgodb. Ena je postavljena v Pariz, kjer se februarja 1939 mlada Odile Souchet pripravlja na razgovor z gospodično Reeder za sanjsko službo v knjižnici. Razen tega, da se njen bolehni brat dvojček odloči vstopiti v vojsko, je njeno življenje skorajda popolno: zaljubi se v čednega policista, ki ji ga predstavi oče, policijski komisar, s svojimi sodelavci se odlično razume, prav tako tudi z obiskovalci knjižnice, ki se tam redno srečujejo. Vendar pa je vojna neizogibna in ko Pariz zasedejo nacisti ter Judom in tujcem prepovejo obiskovanje knjižnice, se zaposleni na vse načine trudijo, da njeno delovanje ne bi zamrlo.

Druga zgodba se odvija leta 1983 v Montani, kjer osamljena in žalujoča najstnica Lily ustvari posebno vez s starejšo ovdovelo sosedo Odile, ki živi odmaknjeno od ostalih prebivalcev mesta, za katero pa odkrije, da skriva temno skrivnost. Seveda je eno od vprašanj, kako in zakaj je Odile, ki je bila tako zaljubljena v Pariz in svojo službo v knjižnici, končala v Montani, vendar šele tu pride do »razkritja«, ki poveže obe zgodbi.

V knjigi je kar nekaj oseb tistega časa, med njimi npr. direktorica Dorothy Reeder, knjižničar Boris Netchaeff in baronica Clara de Chambrun, ki so bili življenje, srce in duša knjižnice v nemogočih vojnih razmerah. Glede na to, da roman temelji na resničnih dogodkih, pa je avtorica poskušala ujeti bistvo knjižnice – prijetno skupnost osebja, prostovoljcev in članov, ki prihajajo iz različnih okolij, a se družijo zaradi ljubezni do branja.

Poletje, v katerem te ni

Partnerja se nekega poletja odpravita na otok K., kjer naj bi preživela krasen dopust. Njuna zveza ni več to, kar je bila in upata, da se bosta ob morju, na divjih plažah in v miru hotelske sobe ponovno zbližala. Vendar se stvari zasukajo precej drugače. Pogovor ne steče, skupno bivanje in spanje je bolj muka kakor radost. Preteklost seže tudi na otok in tako po delih izvemo, kako se je njuna zveza sploh oblikovala, kakšna sreča je družila tri mlade fante v študentskih časih in kako je bilo po diplomi treba odrasti, najti službo, preživeti. Par, ki ga spremljamo, muči sedanja odsotnost tretjega. Ljubezenski trikotnik še vedno vztraja v njunih mislih. In željah. Morda bosta s potovanjem po preteklosti in v globino čustvenih vrtincev zmogla ugledati smisel in lepoto svoje zveze.

V romanu nas spremlja tudi realnost makedonske družbe, nasprotja v njej, revščina in bogastvo, dvoličnost moralnih vprašanj, vsekakor pa avtor z glavnimi in stranskimi liki kaže na oblikovanje osebnosti in iskanje identitete mladega človeka. Andonovski piše zgoščeno, poetično in je mojster intime literarnih likov.

Petar Andonovski je makedonski pisatelj mlajše generacije (rojen leta 1987). Leta 2008 je izdal pesniško zbirko, potem pa se je posvetil pisanju proze. Napisal je pet romanov, za roman Telo, v katerem je treba živeti je prejel nagrado makedonski roman leta, Strah pred barbari pa mu je prinesel Nagrado Evropske unije za književnost. Poletje, v katerem te ni je njegov prvi roman, preveden v slovenščino.

Zbiratelj smrti: druga knjiga trilogije o Joeju in Samu Parkerju

Nadaljevanje trilogije o Joeju in Samu Parkerju se še vedno dogaja v Manchestru. Najprej sledimo dogajanju petnajstletnega najstnika Carla, ki opazuje hišo in dogajanje v njej. Ko ga zasačijo in ga policija pridrži, želi zagovornika iz prav določene odvetniške pisarne – Honeywell in tu zopet v prvi plan stopi Joe Parker, odvetnik in zagovornik kriminalcev. Fant zaradi strahu pred policaji ničesar ne izda, obljubi pa odvetniku zgodbo. Joe te zgodbe od fanta ne izve, saj je najstnik Carl Jex z naslednjim dnem pogrešan.
Se pa njegovo izginotje prepleta z zgodbo Aidana Molloya, ki je v zaporu zaradi obsodbe umora ženske, katere truplo so našli na barju. Sam Parker je tisti kriminalist, del ekipe za umore, ki na barju zopet naleti na novo truplo. Sam začne odkrivati ozadja in povezave. Predvsem se mu zdi, da je truplo namig, kje naj koplje. Ko mimo svojih vodilnih raziskuje in odkrije truplo pogrešanega detektiva Davida Jexa, se šele začne zgodba zares sestavljati. Vse kaže, da je žrtev še več, morilca pa bi lahko poimenovali kar zbiratelj smrti. Odpira se tudi vprašanje pokvarjenosti detektivskih inšpektorjev in vseh ostalih družinskih ozadij, ki zopet vplivajo na potek dogajanja.

Kremeljski mag

Boris Jelcin izgublja podporo, zdravje mu peša in Američane je pustil čisto preblizu – sebi in državi.  Zakulisje veljakov se premakne in na najvišje politično prizorišče pripustijo neznanega Vladimirja Putina. Ideja se porodi vse bolj nesramno bogatemu oligarhu Borisu Berezovskemu, na sestanek pa povabi tudi Vadima Baranova. Ta postane Putinov svetovalec. O njem krožijo različne govorice, sploh vsi verjamejo tisti, da Putin brez posveta z Baranovim ne naredi niti koraka. Skrivnostni Baranov služi Putinu dan in noč, premeteno skupaj vzpostavljata družbeni red in politično organizacijo nove Ruske federacije. Ko se Baranov spominja časov pri Putinu, nam zaupa različne razmisleke in mnenja o tem, na kakšne načine se voditelj ohrani na oblasti, ko enkrat pride na vrh – kako ohrani priljubljenost, kje vse se mora pojaviti in kje raje ne, ko se zgodi kaj usodnega za državo in državljane. Putinova moč narašča, kmalu postane sam sebi dovolj. Postal je najnevarnejši človek na svetu. Baranov, ki se zave, kakšno državo je ustvaril skupaj z njim, se po 15 letih delovanja v politični senci predsednika umakne. Poslej na samotnem posestvu raje bere, čas namenja predvsem druženju s Ksenjo in njuno hčerko. Tu in tam sprejme kakšnega obiskovalca, kot je naš pripovedovalec zgodbe, ki mu zaupa vse o svojem življenju in življenju svojega očeta v času socializma in dedka v času carske Rusije.

Pred nami je torej čas 20. in 21. stoletja, čas prehoda iz enega v drug režim, tu so odločitve ruskih predsednikov, približevanje skorumpiranega in po denarju ter nadvladi hlepečega zahoda, pred katerim se je potrebno ubraniti, so vojne, ki se ne končajo, saj služijo kot svarilo in nadzor nad svetovno politiko.

Verjetno nikoli ne bomo izvedeli, kaj v romanu je čista resnica in kaj čista izmišljotina. Morda je resnica nekje vmes, a tudi to je zadosti, da se nam odkrije svet prevlade in moči ruskega voditelja, ki je v knjigi imenovan Car. Z razlogom. Kremeljski mag je napet politično družbeni roman Giuliana da Empolija, tudi novinarja in pisca političnih esejev, nekdanjega podžupana za področje kulture v Firencah in političnega svetovalca predsednika italijanske vlade Mattea Renzija, od leta 2016 direktorja italijanskega možganskega trusta Volta. Giuliano da Empoli je za roman Kremeljski mag prejel veliko nagrado francoske akademije, bil je nominiran za Goncourtovo nagrado, slovenski študentje so mu dodelili Gouncortovo narado Slovenije.