Roman je samo v zunanji okvirni zgodbi pripoved o dveh ženskah, ki sta bili od otroštva do zaključka srednje šole najboljši prijateljici, nakar sta se njuni življenjski poti razšli, in se po 30-ih letih zopet srečata. Delo je skok in potop v globino dveh duš, v morje njunih pričakovanj, doživetij, zaznav, razočaranj, obračunavanj z življenjem. Temeljna tema pripovedi je moč besede, izpovedi, pisanja, posebnega pisateljskega doživljanja realnosti, čarobnost ustvarjanja novih svetov z besedami, ki skozi čas lovijo in ohranjajo neulovljive drobce nas samih in sveta, ki nas obdaja. Prva osrednja oseba romana, Sofia Montalvo, se je v šoli vedno odlikovala s svojim pisanjem in je želela postati pisateljica, a jo srečamo kot razočarano gospodinjo in mater treh otrok. Njena prijateljica, Mariana León, je odrasla v osebo, ki besede natančno posluša in prek njih vstopa v globino ljudi – je ugledna psihiatrinja, jungovska psihoanalitičarka, sicer samska in brez otrok. Ko po 30-ih letih oba svetova spet trčita drug ob drugega, se prek dopisovanja obeh protagonistk pred nami razgrne čudovit poklon literaturi, ustvarjalnemu procesu, besedam in njihovemu posebnemu življenju. Pripoved je napisana v 17-ih poglavjih, pismih, bogatih z medbesedilnostjo, življenjskimi spoznanji, v sočnem jeziku z zanimivimi metaforami. V okvirni zgodbi so številni zanimivi motivi (odraščanje deklet, prijateljstvo, zakonsko življenje, materinstvo, duševne motnje, depresija, partnerska razmerja, ljubosumje, (samo)prevara, odnos matere in hčere, starševstvo, družinsko življenje, človeška soodvisnost, nekdanje ljubezni, osamljenost, zataknjenost v preteklost, hrepenenje …). Pripovedovalki sta ves čas prvoosebni Sofia in Mariana, pripoved se razvija iz njunega gledišča in kombinacij z dialogom med njima in stranskimi osebami. Izjema je zadnje poglavje, kjer besedo in gledišče v prvi polovici poglavja prevzeme neka druga oseba, (s čimer se tudi tematsko težišče prestavi z literarnega ustvarjanja drugam, na tisto, kar naj bi bilo, če sprejmemo ponujeno drugo literarno osebo, nesporno in večno in iz česar naj bi se v najtežjih trenutkih napajali z neusahljivo voljo do življenja, tudi takrat, ko slednja usahne) in v epilogu.
Avtorica je tudi pesnica, kar se obravnavanemu besedilu krepko pozna. Literarna poslastica, ki omogoča kratkočasno večplastno večkratno branje. Roman je edino avtoričino delo, prevedeno v slovenščino.
Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)
Sam v oceanu : zgodba o pobegu
Kazahstanskega Slavo Kurilova, ki je že od malega sanjal o tropskih morjih in deželah in je oceanografiji posvetil tudi čas študija, je vsakokratno zavračanje prošenj za vizume, ki jih je potreboval za delo na raziskovalnih oceanografskih ladjah, vse bolj navdajalo z občutji zaprtosti v dosmrtno ječo domovine brez najmanjšega upanja na svobodo. Edina možna rešitev, ki jo je terjalo njegovo bučeče dušno hrepenenje po spoznavanju skrivnosti tujega sveta, je torej bila: zbežati, kamorkoli. Možnost uresničitve namena se mu je nakazala leta 1974 na dvajsetdnevnem organiziranem turističnem križarjenju po odprtem morju, za katero vizuma, ker ni bilo predvidenega nobenega postanka na celini, ni bilo potrebno pridobivati. Neuspeh pobega, ki ga je domislil ob skrbni proučitvi načrta potovanja ladje s preračunavanjem koordinat ob vidnih obrisih kopnega, bi zanj pomenil pristanek v koncentracijskem delovnem taborišču, odločil se je torej za vse ali nič, za življenje (svobod-n-o) ali, v nasprotnem primeru, za smrt, možnosti, da bi po skoku z ladje s plavanjem v nepredvidljivem oceanu prišel živ do obale otoka, ki naj bi ga dosegel, pa so bile nadvse pičle. Ko beremo o njegovi preizkušnji, težko verjamemo, da jo lahko kdorkoli uspešno premaga in dejansko preživi, kasneje, ko spregovori o praksi joge, ki jo je s poglobljenim zanimanjem in radovednostjo vestno izvajal, ter o vseh stanjih oz. duhovnih izkustvih, ki jih je na tej poti prečil, kot tudi o vseh izkušnjah, ki jih je med študijem in delom pridobival v objemu voda, pa nekako vendarle sprejmemo njegovo izkušnjo kot dejansko, sicer pa: zakaj bi o tem sploh lagal? Zapisi, ki jih je po njegovi smrti uredila žena, nam Kurilova razkrijejo kot občudovanja vrednega človeka – predanega sledenju svojemu notranjemu glasu, odkrivanju in izzivanju svojega potenciala ter ob tem v najvišji možni meri uresničevanju samega sebe, kar pravzaprav pomeni neustrašno slavljenje Življenja v vseh razsežnostih. Da je to lahko uresničil, je moral biti na svoji poti nadčloveško vztrajen in potrpežljiv, se soočiti s slehernim strahom in ga premagati na način brezpogojnega zaupanja ter seveda doseči mir s samim seboj, se udomačiti v tišini in se dodobra izuriti v izostreni pozornosti oz. koncentraciji. Iskreno in poglobljeno razmišljujoče potovanje / zapisovanje / branje.
Otroci
Milena Marković je srbska pesnica, dramatičarka, režiserka, scenaristka in univerzitetna profesorica. Na slovenskih gledaliških odrih so bila doslej uprizorjena štiri njena dramska besedila, Otroci pa je njeno prvo knjižno delo, prevedeno v slovenščino. Označimo ga lahko kot roman (v verzih) ali (dramsko) pesnitev. Gre za izpoved ženske po imenu Milena, ki zelo neposredno, brez olepševanja niza izseke iz svojega življenja. Ker pripovedovanje ne sledi kronologiji posameznih dogodkov, temveč ves čas preskakuje med preteklostjo, sedanjostjo in včasih tudi prihodnostjo, se zgodba pred nami sestavlja postopoma. Prvoosebno pripovedovalko spoznavamo v različnih življenjskih obdobjih, skupaj z njo pa tudi njeno družino ter širše okolje in družbo. Spremljamo jo kot otroka (deklico, hčerko, vnukinjo), najstnico, študentko, partnerico, ženo, mater, mačeho, umetnico …, ki išče samo sebe, svoj prostor na svetu, hrepeni po ljubezni in svobodi. Lirični, poetični način pisanja je v velikem kontrastu z vsebino, ki je zaznamovana z odtujenostjo, nasiljem, travmami, toksičnimi odnosi, duševnimi stiskami, tesnobo, boleznijo … Glavna tema dela je otroštvo, vendar avtorica ne piše samo o tem, kako najzgodnejše obdobje in družinsko okolje vplivata na naše kasnejše življenje, temveč pokaže, da tudi ko smo odrasli, še vedno ostajamo otroci oziroma nikoli popolnoma ne odrastemo, saj smo tudi kot “zreli” ljudje pogosto negotovi, nevedni in delamo napake. Avtobiografsko oziroma avtofikcijsko pisanje Milene Marković je iskreno, boleče in pretresljivo in bralca nikakor ne pusti ravnodušnega. Besedilo je zapisano brez ločil in velikih začetnic, posamezne izseke oziroma kitice pa je mogoče brati tudi kot pesmi. Avtorica je za delo prejela nagrado NIN za najboljši roman leta 2021.
Noč, ko je preplavala reko
Ime mi je Sarajevo, romaneskni prvenec Adriane Kuči o doživljanju vojne na Balkanu skozi oči mladostnice, je avtorici prinesel nominaciji za Cankarjevo nagrado in knjižni prvenec Slovenskega knjižnega sejma. Tudi v njenem drugem romanu z naslovom Noč, ko je preplavala reko, ostaja avtorica zvesta lastnim koreninam. Sarino sorodstvo je narodnostno mešano, kar je življenje njenih prednikov močno otežilo. Po selitvi v Slovenijo je že leta ujeta v krogu pekla. Njen partner Gašper je do nje fizično in psihično nasilen. Kot vzrok za svoj odziv mnogokrat navaja njeno nemogoče “divje obnašanje čefurke”. Kljub nekaterim svarilom, naj ga čimprej zapusti, je zmotno pričakovati, da bo za Saro ta korak enostaven. Od Gašperja je finančno odvisna, misliti mora tudi na življenje otrok. A vendar jo ves čas spremlja mamin duh, ki ji prišepetava, naj prečka reko. Sara se nato z vsakim oklevajočim korakom sprašuje, če je že stopila na drugi breg. Jasna Podreka v spremni besedi opozarja, da je za skoraj polovico umorov, ubojev, poskusov umora ali uboja kriv nekdanji oziroma sedanji partner. V posebno težkem položaju se znajdejo tujke, ženske, ki se v okolju, v katerem živijo ne znajdejo dobro ali ne razumejo jezika. Včasih priznanje in razkritje nasilja meče slabo luč na celotno družino. Umikanje pogleda, prelaganje odgovornosti, zbujanje sramu in neaktivnost pristojnih ustanov utišajo mnoge ženske in tudi moške. Ti, kot avtorica zapiše v romanu, vedno znova umirajo, a tega nihče ne vidi, saj se smrt in ponovno rojstvo v nov cikel nasilja dogajata za štirimi stenami. Čeprav bralci skupaj s Sarino mamo čakamo in si želimo, da bi Sari uspelo prečkati reko, so obeti popolne svobode morda le utopija. Za izničenje moči nasilja bo potrebna korenita preobrazba celotne družbe.
Pot solza
Pot solza je tretja knjiga v seriji Kažipoti avtorja Jorgeja Bucaya, argentinskega psihiatra in terapevta, ki je znan po svojih delih s področja osebnostne rasti in psihoterapije. Gre za čudovito delo, ki bralca globoko pretrese in ga popelje skozi čustveno potovanje življenja.
Osrednja zgodba obravnava potovanje skozi življenje in soočanje s čustvi, izzivi ter bolečino. Glavni lik se odpravi na pot iskanja samega sebe in notranjega miru, pri čemur se srečuje z lastnimi strahovi, dvomi in bolečino. Skozi različne situacije in srečanja razkriva resnico o sebi in svojem življenju.
Pot solza bralca popelje skozi različna čustvena stanja in ponuja globoko sporočilo o samopodobi, sprejemanju in rasti. Začenši s preprostim izhodiščem človekove notranje bolečine, glavni lik doživlja različna čustva, misli in spoznanja ter se sooča s številnimi preizkušnjami. Avtorjeva pripoved je prepričljiva in bralca spretno vodi skozi labirint lastnih čustev, ga spodbuja k samopodobi in sprejemanju ter mu daje upanje na notranji mir.
Bucayeva zgodba se dotika najglobljih človeških čustev in strahov, obenem pa bralcu odpira vrata v svet samopomoči in osebne rasti. Njegovo pisanje, preprosto, a izjemno močno, bralca nagovarja na tako intimen in oseben način, da se zdi, kot da se vsaka beseda dotika njegovega lastnega srca.
Pot solza je knjiga, ki bo ganila vsakega bralca, ki se odloči stopiti na to čustveno popotovanje. Bucayeva sposobnost, da s preprostimi besedami dotakne najgloblje plasti človeške duše, je izjemna. Knjiga ponuja izjemno močno sporočilo o sprejemanju samega sebe, soočanju z lastnimi demoni in iskanju notranjega miru. Priporočam jo vsem, ki iščejo globlji vpogled vase, razumevanje lastnih čustev in želijo stopiti na pot osebne rasti.
Vernon Subutex
Vernon se je kot prodajalec plošč gibal v samem središču glasbene scene; med prijatelje je štel vse sorte ljubiteljev takšnih in drugačnih zvrsti, pa tudi glasbenike – denimo poprockerja Alexa Bleacha. Po zaprtju prodajalne Vernon skoraj ne zapušča stanovanja, dokler ga obubožanega zaradi neplačevanja najemnine ne vržejo na cesto. V iskanju prenočišča se kot nekakšen pariški alternativni Leopold Bloom pomika od enega do drugega znanca, preživi pri vsakem dan ali teden, pri tem pa razkriva blišč in bedo pariških družbenih obrobij, različne obraze krize srednjih let in vse sorte odtenkov popkulturnega podzemlja – spoznamo denimo nekdanjo porneso, ekstremnega desničarja, transspolno priseljenko, klošarja … Med Vernonovim blodenjem po Parizu se izkaže, da prav Vernon poseduje dragocene videoposnetke nedavno preminulega Bleacha …
Vernon Subutex je v sočnem prevodu Jedrt Maležič trilogija, ki je enako zabavna kot pretresljiva in bralcu ne glede na poznavanje glasbene in alternativne scene ponuja srhljivo znane (četudi ne njemu lastne) izjave, razmišljanja in poglede na svet.
Roman je prejel tudi več literarnih nagrad (Anais-Nin, Landerneau in La Coupole).
Kleopatra in Frankenstein
24-letna slikarka Cleo in dvajset let starejši Frank se spoznata, ko gresta z novoletne zabave. Med njima preskoči iskrica in po pol leta strastne zveze brezglavo skočita v zakon. Ker Cleo prihaja iz Londona, mnogi sumijo, da se je s starejšim bogatim Američanom poročila predvsem zato, da bi lahko ostala v Združenih državah Amerike. V družbi sicer veljata za idealen par, ona lepa umetnica z dolgimi zlatimi lasmi, on uspešen šarmanten poslovnež. Skupaj krmarita med mnogimi razvratnimi zabavami, kjer so droge in enormne količine alkohola nekaj povsem običajnega. Postopoma začneta odkrivati tudi temnejše plati drug drugega. Čeprav je Frank Cleo na poroki obljubil, da bo takrat, ko najtemnejši del njega sreča najtemnejši del nje, nastala svetloba, se njun zakon vse bolj pogreza v temo. Oba imata zapletene in nerazčiščene odnose s starši, kar vse bolj vpliva na njuna dejanja. Alkoholizem, skok čez plot in osamljenost prav tako preizkušajo trdnost njune ljubezni. Romaneskni prvenec britanske pisateljice Coco Mellors je postal svetovna uspešnica. Mnogi vzdušje romana primerjajo s televizijsko serijo Dekleta, razvrat Newyorške elite pa se lahko kosa z razsipnostjo Gatsbyjevskih zabav. Poleg kompleksnega toksičnega odnosa obeh protagonistov spoznamo še nekatere druge posrečene like in njihove življenjske zgodbe. Eleanor, Frankova sodelavka se zaljubi v šefa, Poljak Quentin je ujet v telesu moškega, Frankova sestra Zoe pa vstopa v svet ameriške družbe in raziskuje lastno spolnost. Roman je odličen prikaz življenja sodobne elite, ki si ga mnogi želijo. Poln zabave, blišča, a tudi krut in neizprosen. Bi si res želeli živeti kot oni?
Moje ime je Aram
William Saroyan (1908–1984), sin armenskega priseljenca v Ameriko, se je uveljavil kot romanopisec, dramatik in pisec kratkih zgodb. Leta 1940 so ga razglasili za prejemnika Pulitzerjeve nagrade za dramo The Time of Your Life, ki jo je zavrnil, češ da ni nič boljša oziroma odličnejša od česarkoli drugega, kar je napisal, sprejel pa je oskarja leta 1943 za najboljšo zgodbo za film Človeška komedija. Po smrti očeta so ga nastanili v metodistični sirotišnici, že pri petnajstih pa je bil zaradi številnih disciplinskih ukrepov izključen iz gimnazije. Bil je nemirnega duha, pravi ‘enfánt terríble’, večkrat sprt in ponovno pobotan s svojo družino, tako s primarno kot kasneje s svojo ustvarjeno, a kljub razburkanosti tudi nadvse vedoželjnega duha, ki ga je hranil z branjem in svoje znanje širil z obiski v javnih knjižnicah. Prva literarna dela je objavil pri svojih štiriindvajsetih, to je bilo nekaj pesmi, kmalu zatem pa so začela izhajati tudi njegova prozna dela. Poleg značilne karakteristike junakov, ki so samosvoji, marginalni, drzni in neprilagodljivi ter kljub revščini, negotovosti in pogosti lakoti polni veselja do življenja, so Saroyanove literarne stvaritve značilno grajene tudi z uporabo ljudskega, pogovornega jezika, kar prispeva k temu, da protagonisti pred očmi bralca v svoji živosti še pristneje zaživijo. Predvsem pa si pisatelj prizadeva v njih uzreti in izpostaviti primarno, prirojeno dobroto, za katero verjame, da jo v sebi nosimo vsi, četudi se ta ne kaže vedno v jasnih obrisih. Zbirka kratkih zgodb Moje ime je Aram, v kateri fikcijsko predeluje tudi spomine iz svojega otroštva, je izšla leta 1940 in so jo kritiki sprejeli z navdušenjem. V zgodbah nas brezbrižni Aram, mladenič šolskih let, navdušuje s svojo neposredno naivnostjo, hudomušno primitivno dobrodušnostjo in kar malce prismuknjeno nabritostjo, svoji vpetosti v starodavnost armenskih klanovskih vezi, ki je v zgodbah prav tako poudarjena, pa se izmika in jo lisiči na svoj pretkan komični način. A pretkanost pri njem ne izhaja iz načrtnega preračunavanja koristi, ki bi jih utegnil s svojimi dejanji pridobiti, gre predvsem za način motrenja sveta, ki je čudežno otroški, malodane pravljični. Realnost, ki mu je predočena, dojema onkraj vseh pogojenosti, s tem pa je povzdignjena v sfero pesniškega oziroma metafizičnega, ki je tista, v kateri se pisatelj počuti najbolj svojega. In ne le pri Aramu, skupki zasanjanih norosti živijo tudi v drugih pripadnikih opisane skupnosti. Vse predstavljene dogodivščine so v zaključnih momentih postavljene na višjo moralno raven in ponujajo globlji uvid, lahko pa so bralcu všečne tudi v svojem najočitnejšem čaru, kot simpatično luštne in zabavne.
Gostja v družini
Spoznamo popolno ameriško družino – uspešen oče, dobrodelna mati, dva otroka in pes v razkošni hiši varnega predela Los Angelesa.
Navidezna popolnost se kar kmalu razblini, ko v družino sprejmejo dijakinjo na izmenjavi, ki je prav tako preveč popolna, prijazna in ustrežljiva in kar kmalu se pričnejo razkrivati skrivnosti, tako družine, kot njihove gostje. Vprašanje je le, katere so bolj pogubne?
Razveza
V prvem delu knjige spoznamo življenje Bee, predvsem njene globoke misli in čustva. Bea je žena zdravnika in mama najstniških dvojčic. Ima prijetno službo, ureja dom in neprestano nadzira moža. V drugem delu spoznamo moža Niklasa in njegovo doživljanje. Ta ima naporno službo, na grbi ima večino družinskih financ. Zgodba se začne zapletati, ko se ta ne vrne domov. Njegovo praznino postopoma nadomesti mama hčerine prijateljice, Maria. Prijateljstvo počasi preide v ljubezen, saj je edina, ki ga zares razume in verjame vanj. Po dolgem času se spet počuti svobodno. Postopoma pa tudi Bea.
Razveza je imenitno napisan prvenec švedske avtorice, Moe Herngren. Je napeta in kompleksna drama o medsebojnih odnosih, kjer lahko spoznamo obe plati zgodbe.