Avtobiografski roman pisateljice, rojene v Budimpešti, je ganljiv spomin o doživljanju grozot 2. svetovne vojne, nastal po njenih dnevniških zapiskih. Dogajanje je postavljeno v Budimpešto med neusmiljenim 50 dnevnim obleganjem mesta, ki ga je zasedla nemška vojska, osvoboditi pa ga je prišla sovjetska Rdeča armada. Christine pripoveduje o boju za preživetje svojih staršev in sosedov, ki so obleganje morali preživeti v kleti. Bralec lahko tako skozi njene oči spremlja uničenje, strah in obup, ki prežemajo meščane. Kljub strašnim okoliščinam pa Christinina močna volja po preživetju izžareva željo po normalnem, mirnem življenju. Pripoved je hkrati srce parajoča in navdihujoča, poleg strašnih dogodkov poudarja tudi vzdržljiv duh tistih, ki so jo preživeli. Knjigo priporočam bralcem, ki jih zanimajo osebne zgodbe in življenje v vojnem času, kar je na žalost večno aktualna tema. Tudi zaradi novih vojnih žarišč v današnjem času je treba posegati po tovrstni literaturi, saj so spomini o preživetju v času peklenskih razmer nujni za širjenje obzorja in ostanejo v podzavesti, saj se lahko podoben scenarij zgodi kjer koli in kadar koli, vojne pa so in bodo sestavni del človeškega obstoja. Knjiga je napisana tako, da mlada protagonistka v nemogočih razmerah še vseeno ohranja pozitiven pogled ter upanje, pričakovanje po svetli prihodnosti in je hkrati tudi opomin na moč, ki jo imajo mladi pri izgradnji boljšega sveta v prihodnosti.
Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)
Pripeljite obtožence
Pripeljite obtožence je druga knjiga zdaj že znamenite trilogije britanske pisateljice Hilary Mantel. Zgodba, ki v ospredje postavi Thomasa Cromwella – kovačevega sina, nizkega rodu, ki se s svojo iznajdljivostjo in premetenostjo dokoplje do položaja kraljevega tajnika in postane eden najtesnejših sodelavcev, če ne celo zaupnikov, Henrika VIII – se prične v prvi knjigi Wolf Hall, nadaljuje v pričujočem delu, zaključi pa se v knjigi Zrcalo in luč, ki bo v slovenščini izšla že kmalu. Tudi za drugi del trilogije je avtorica – podobno kot za prvega – prejela prestižno nagrado booker, vse tri dele pa je v slovenščino z odličnimi prevodi prenesla Dušanka Zabukovec.
Knjiga takoj nadaljuje zgodbo prejšnjega dela, za vse, ki jim je spomin na Cromwella že nekoliko zbledel, je na prvih straneh sijajen opis omenjenega protagonista: Nihče ne ve, kod vse je bil in s kom vse se je srečal, in tega se mu prav nič ne mudi razkrivati. V kraljevi službi si nikdar ne prizanaša, pozna svojo vrednost in zasluge ter skrbi, da je nagrajen … Spretno zna napeljati vodo na svoj mlin, človeka očara ali podkupi, se mu prilizuje ali grozi … Toda kadar se mu nasmehne gospa Fortuna, jo že čaka na pragu, pripravljen, da odpre vrata ob njenem prvem plahem trkanju. Omenjene lastnosti Cromwell tudi v nadaljevanju zgodbe spretno izkorišča, a vselej obstaja možnost, da Fortuna svoje kolo zasuče tudi v drugo smer, sploh če ji pri vrtenju pomaga nepredvidljivi in muhasti kralj. To na svoji koži občuti tudi Henrikova druga žena, Anne Boleyn, ki kaj kmalu zapade v kraljevo nemilost – posledično seveda v nemilost njegove desne roke.
Kaj je razlog, da je bila knjiga tako dobro sprejeta pri bralcih in kritikih? Vsekakor dovršeni liki, pri večini njih sta v ospredju predvsem samoljubje in iskanje koristi zase, kar vsak izraža na sebi lasten način, in brezhibni dialogi, ob katerih se bralec velikokrat namuzne. Knjiga je sicer manj zajetna kot njena predhodnica, a še vedno precejšen zalogaj, imenitno vzdušje pa poskrbi za hitro obračanje strani. A najbolj v ospredju in fascinanten je prav lik Thomasa Cromwella, njegova razmišljanja, postopno spreminjanje v neusmiljenega izvrševalca kraljeve volje. Če se v prvem delu knjige v mislih velikokrat vrača v preteklost, podoživlja dogodke iz mladosti in misli na ljube umrle (Ko hiša potihne, ko vse njegove hiše potihnejo, se po stopnicah sprehajajo mrtvi.) – in kot v prvem delu trilogije vzbuja občutek skoraj pozitivnega junaka – se v nadaljevanju spreminja v pragmatičnega in nemilostnega preganjalca kraljice in njenih domnevnih ljubimcev. Kaj se je dogajalo v resnici, sploh ni važno, kralj si je zaželel krivcev za neuspel zakon in Cromwell mu jih je, tudi zavoljo osebnega maščevanja, z veseljem dostavil. Tudi na vrhuncu svoje moči in kljub navideznemu tovarištvu s kraljem, pa je Cromwellu vseskozi jasno, da mu lahko vladar – kot že marsikomu poprej – v navalu jeze v hipu odvzame vse.
Za vse ljubitelje odlične literature – tudi za tiste, ki so o angleški zgodovini in usodi nastopajočih oseb v romanu malce bolje poučeni – je branje knjige Pripeljite obtožence in celotne trilogije prvovrstno in malodane nujno.
Notranje bogastvo otrok : knjiga je namenjena spodbujanju razvoja ter premagovanju izzivov, ki jih imajo pri branju bralci začetniki ter otroci z disleksijo.
Kot mirne, preproste in srčne bi lahko opisali osem pesmi in dve zgodbi, ki sta jih v knjigo s pomenljivim naslovom zbrala mama Maja in sin, takrat prvošolec, Žan. K temu pa sta dodala še kratke odgovore petih otrok na vprašanje kako dojemajo notranje bogastvo. Kar je vsekakor tema, ki zanima tudi odrasle, nekaj kar se po mnenju večine izgublja v sodobnem načinu življenja. In lahko predstavlja dobro iztočnico za pogovor v družini, v vrtcu in šoli.
Knjiga se prične s pesmijo, ki nas (ne glede na leta) pospremi v spanec, naslednje pesmi se skozi vsebino dotaknejo šole, naglice, pomena ustnega zdravja, razumevanja letnih časov, hvaležnosti staršem iz zornega kota otroka. Kratki navdihujoči zgodbi spregovorita o sklepanju prijateljstva, odnosu do materialnega bogastva, osamljenosti, drugačnosti, sprejemanju, solidarnosti in pomenu ljubečega okolja. V spremni besedi avtorja razkrijeta, da si želita pomen notranjega bogastva približati predvsem mlajšim in poudarita, da lahko odrasli z zgledom pripomoremo k temu. Svojo knjigo tako pred bralce postavljata kot opomnik in zgled. Obenem je knjiga primerna za bralce začetnike, ki se urijo v branju velikih tiskanih črk in bralce z disleksijo ter dobra ideja za morebitne deklamacije v vrtcih in šolah. Knjigi so založniki dodali še delovni list za mlajše otroke in knjižico, ki pred bralca prinaša še nekaj pesmi o različnih vrednotah ter prostor za razmislek o njih.
V poznem poletju
Bralcu avtorica ne prizanaša. Že takoj na začetku jasno sporoči, da zgodbo pripoveduje mrtev otrok. V poznem poletju, 16. avgusta 1993, se je v vasi Kiseljak v Bosni in Hercegovini zgodil vojni zločin. Ubitih je bilo 43 nedolžnih civilistov, med njimi je bilo največ žensk in otrok. Ena izmed žrtev je bila Ivana, ki je živela štirinajst poletij, to je zgodba njenega zadnjega. Avtorica sicer tudi poskrbi, da bralec zlahka pozabi na temo romana. Nikjer neposredno ne omenja vojne, slutimo jo skozi razbita okna, pomanjkanje elektrike in tople vode, selitve na varne lokacije. Vse deklice so oblečene v enake pisane obleke, ki so prispele s humanitarno pomočjo. Ivana se v kratkih stavkih spominja lepih trenutkov. Zgodba nima kronološkega zaporedja, skače iz sedanjosti v preteklost, vse skupaj pa se zlije v pretresljivo celoto. Resničnost iz začetka romana udari bralca, zazibanega v barve, vonje in okuse poznega poletja, kot kladivo po glavi. Paradižnikova mezga iz prevrnjenega kotla se meša s prelito krvjo ranjenih in mrtvih. Pozno poletje iz romana bo bralec prav gotovo še dolgo nosil v sebi.
4000 : po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo
Satirični roman, ki vedno bolj prerašča v distopijo, je Ivan Tavčar napisal leta 1891, nastal pa je kot njegov literarni odziv na zelo zaostreno politično situacijo med slovenskim liberalnim in konservativnim taborom. Ta razkol naj bi sprožil slovenski teolog in literat Anton Mahnič, Tavčarjev vrstnik in vseživljenjski politični nasprotnik. Ivan Tavčar je v svojem romanu za glavnega literarnega junaka postavil samega sebe in sicer ga Bog približno 2000 let po njegovi smrti ponovno obudi v življenje. Izteče se mu namreč dolga kazen zaradi napuha, smrtnega greha, ki ga je zagrešil v zemeljskem življenju, sedaj pa mu Bog izpolni željo, da gre pogledat, kako se po tem ogromnem časovnem zamiku godi Slovencem. A njegovo veselo pričakovanje hitro zamre, ko na tem popotovanju naleti na podobo skrajno totalitarne družbe, ki naj bi bila oblikovana po Mahničevih načelih.
Njegova Ljubljana je sedaj z obzidjem obdana Emona, glavno mesto ne le Slovenije, ampak obširnega območja z imenom Papeška provinca številka LII. Tavčarjevo ljubo mesto iz konca 19. stoletja, v katerem je kasneje daljše obdobje tudi županoval, ni vstopilo v svetlo prihodnost, ampak je poniknilo v mračno preteklost. »Zemlja ni vredna, da bi bil človek dvakrat ustvarjen zaradi nje,« ugotovi naš junak, ko naleti na skrajno obliko teokracije, kjer več ni ločitve na cerkveno in posvetno oblast, ampak je ta zadnja popolnoma podrejena prvi. Vladajoči sloj je izključno duhovščina, položaj žensk je popolnoma brezpraven, kazni so drakonske, vsi jeziki razen latinščine pa so skorajda izginili. Velja načelo, da je ljudstvo ustvarjeno zaradi duhovnikov in ne duhovniki zaradi ljudi. Cerkvena birokracija se razrašča v neštetih uradih za obrambo tega ali prepoved onega, kot znak v nebo vpijočega licemerja pa je v rokah nadškofov tudi edina dovoljena gostilna. V posebno težkem položaju so tujci, ki zaidejo v mesto: »To ni karsibodi, ako sili v mesto takšen tujec. Morda je krivoverec in sam Bog ve, kakšne peklenske nauke nosi v rokavih svojih.«
Kljub neštetim asociacijam, ki jih ob branju dobivamo zaradi družbenih zaostrovanj v naši neposredni sedanjosti, se morda postavlja vprašanje, kako je to Tavčarjevo delo, ki se nam celo z današnjega vidika zazdi bogokletno, preživelo v 19. stoletju, ko je bila religija vendarle splošno razširjena in povsem vpeta v vsakdanje življenje. A pri tem je treba poudariti, da tudi sam Tavčar nikakor ni bil ateist, obsojal je le skrajne oblike zanikovanja človeške narave, neštete prepovedi in mržnjo, kar naj bi v svoji filozofiji razvijal Anton Mahnič in z njo udrihal po svojih literarnih sodobnikih in predhodnikih, češ da kvarno vplivajo na družbo. Mahnič je podpiral in razglašal strogo, maščevalno in neusmiljeno podobo boga. Tavčar nasprotno poudarja, da naj bi ta bil vendarle mnogo več od neizprosnega sodnika, predstavljal naj bi ljubezen in kot zapiše v romanu bil »najslajše tolažilo otrokom mojim na Zemlji«. V romanu je izpostavljen pogrom nad intelektualci in predvsem ženskami. Tem zadnjim se v letu 4000 zgodi Gilead. In ni si potrebno zamišljati neke fantastične distopične družbe, dogaja se morda NE tukaj, vsekakor pa ZDAJ, pri čemer ni prav nobenega zagotovila, da slej kot prej ne prestopi tudi domačega praga. Margaret Atwood, avtorica znamenite Dekline zgodbe, pravi, da se vsaka od grozot, ki jih je opisala v knjigi, dogaja nekje na svetu. In če se vrnemo k Tavčarju – čeprav je Zemlja v njegovem romanu sprejela Mahničeve smernice, jih nebesa niso. Ivan Tavčar se svojemu nasprotniku maščuje tako, da mu podeli vlogo literarnega lika doktorja Toneta od zelene Soče, ki po nebeških pokrajinah opravlja nekakšne hišniške naloge. Sizifovsko čisti tla, ki jih neprestano maže z lastnim znojem, in s težkim zlatim ključem odpira vrata vsem dušam, ki jih spustijo v nebeško kraljestvo. Vendar največja kazen ni, da se mu je od prenašanja ključa na hrbtu naredila grba, ampak da mora v nebesa kdajpakdaj spustiti tudi kakšnega liberalca. Za dobro mero uravnoteženosti pa skuša biti avtor kritičen tudi do sebe. Omenili smo že kazen zaradi pretirane samozavesti oziroma napuha, ki ga je doletela po smrti. To lastnost premožnemu in uspešnemu pisatelju ter politiku zlahka pripišemo, čeprav v njegovih delih najdemo tudi močne identifikacije s preprostim ljudstvom in kraji, iz katerih je izhajal, preden se je priključil ljubljanskemu meščanstvu. S tem Tavčarjeve ironične samoanalize še ni konec, resno se sprašuje, ali ima med svojimi literarnimi in političnimi sopotniki sploh kakšnega prijatelja. Bog mu je namreč za potovanje na Zemljo odobril družabnika, a vsak izmed umrlih znancev, ki jih poprosi za družabništvo in jim s tem ponudi ponovno rojstvo, ga zavrne. Med njimi zlahka identificiramo Frana Levstika, Josipa Jurčiča pa še koga drugega, s čimer Tavčar namigne na odnose v skupnem literarnem in političnem taboru, ki so polni vzponov in padcev.
Če neke zimske noči popotnik
Običajno je pri srečanju knjige in človeka tako, da bralec bere knjigo, so pa tudi izjeme: knjige, ki berejo bralca. Okvir te Calvinove pripovedi je namreč zgodba o človeku, imenovanem Bralec, ki začne brati knjigo z naslovom Če neke zimske noči popotnik, a je zaradi tiskarskih napak ali drugih nenavadnih okoliščin svoje branje vedno znova prisiljen prekiniti. Isto se dogaja tudi bralki Ljudmili. Pri prebijanju skozi nenavadno čtivo se njune poti večkrat križajo, kar ustvarja okvirno zgodbo romana. Verižne prekinitve besedila ju posrkajo v deset različnih novih začetkov branja različnih fiktivnih novih zgodb, novih okoliščin, v katerih so besedila nastala, novih knjižnih svetov, katerih del naenkrat postanemo tudi vsi tisti, ki knjigo v rokah držimo, namreč bralci, da se naenkrat ob branju počutimo, kot da smo zagrizli v avtorjevo vabo in nas pisatelj, bralce, zataknjene na fikcijski trnek, vleče po svojem pisateljskem morju in se krepko poigrava z nami, z literarnim ustvarjanjem in s procesom nastajanja knjige: s tem ko zgodbe prekine, ko postanejo najbolj zanimive, se požvižga na naš bralski horizont pričakovanja razpleta zgodbe, mit o plemenitem pisateljskem poslanstvu in unikatni izpovedni nuji nam razbiva s spretno omamnim razvijanjem žanrskih elementov v posameznih zgodbah, tako se nenadoma znajdemo v vohunskem romanu, kriminalki, erotičnih prizorih, zgodovinski bitki, demonstracijah in še marsičem v fiktivnih romanih različnih avtorjev z različnih koncev sveta … pa tudi sredi po eseju dišečih akademskih razprav o literarnih besedilih, v pisarni hudo zaposlenega literarnega urednika ali sredi režimske cenzure knjig. Ob vsem tem nas, Bralca in bralce, pripovedni glas prijazno in razumevajoče nagovarja v prijateljski drugi osebi, tako prepričljivo, da se meje med fikcijo in resničnostjo še bolj zabrišejo. Po tej divji plovbi skozi fikcijo in metafikcijo, se Bralec – in mi z njim – umiri v okolju, ki je za knjige in branje najbolj naravno: v knjižnici. Kraju, kjer se marsikomu marsikaj razjasni. Tako tudi Bralcu. Vsaj nenavadna povezava med vsemi besedil, ki jih je začel brati, in različne možnosti dojemanja samega branja. Za kar Bralca in nas Calvino nagradi s srečnim koncem, v katerem se zlijemo v eno – avtor, Bralec in bralci.
Delo je obogateno s poglobljeno in izčrpno spremno besedo, ki jo je napisala Tea Štoka.
Hiša na robu noči
Hiša na robu noči avtorice Catherine Banner je očarljiv roman, ki bralce popelje na dolgo potovanje skozi čas in prostor, do osamljenega italijanskega otoka Castellamare.
Roman spremlja družino Esposito skozi štiri generacije, začenši z zdravnikom Amadeom Espositom, ki se preseli na Castellamare v začetku 20. stoletja. Amadeo se zaljubi v otok in njegove prebivalce ter se poroči z domačinko Pino Vella. Skupaj prevzameta vodenje gostilne Hiša na robu noči, ki postane središče dogajanja na otoku.
Roman je prelepa zgodba o življenju in ljudeh, ki se spopadajo z neizogibnimi spremembami, a kljub temu ostajajo povezani s svojim domom in drug z drugim. Catherine Banner je uspela ustvariti delo, ki je tako intimno kot tudi epsko, s temami, ki bodo nagovorile širok krog bralcev.
Knjigo priporočam vsem, ki uživajo v zgodovinskih in družinskih sagah, pa tudi tistim, ki cenijo dobro napisane zgodbe, polne srca in duše. Hiša na robu noči vas bo popeljala na nepozabno potovanje skozi čas in ljubezen, ki preživi vse ovire.
Zapis o samostanu
Dogajanje v tem zgodnejšem delu portugalskega nobelovca se odvija v njegovi domovini na začeteku 18. stoletja. To je bilo obdobje, ko je v deželo prihajalo bogastvo iz osvojenih čezmorskih kolonij, ki pa ga Portugalci niso izkoristili za zgodnjekapitalistični razvoj, ampak ga je posvetna in cerkvena elita zapravljala za svoje razkošno življenje, medtem ko se je večina prebivalstva s trdim delom komajda skromno preživljala. Takratni portugalski vladar, kralj Joao V. je bil poročen z Habsburžanko Mario Ano. Ker je bil kraljevi par kar nekaj časa brez potomstva, se je kralj zaobljubil, da bo, če kraljica zanosi, v Mafri, kraju blizu Lizbone, zgradil baziliko in frančiškanski samostan. Več kot trinajst let trajajoča gradnja v Mafri se je iz pobožne zaobljube izrodila v izraz kraljeve absolutistične moči, napuha in neobčutljovosti za trpljenje množice delavcev, ki so bili včasih kar nasilno rekrutirani. Pisatelj z nizanjem brezštevilnih podrobnosti prikazuje barvito podobo resničnih zgodovinskih dogodkov. Vzporedna pripovedna nit je ljubezenska zgodba plebejskega para, Baltazarja in Blimunde. On je odpuščeni vojak, ki je v spopadu s Španci izgubil levico, ona hči na izgnanstvo v Angoli obsojene jasnovidke, tudi sama s sposobnostjo nadnaravnega pogleda v notranjost ljudi in stvari. Njuna z globoko ljubeznijo in strastjo prežeta vez je pravo nasprotje družbi pretvarjanja, verskega fanatizma, nevednosti in brezčutne okrutnosti. Baltazar in Blimunda pomagata izobraženemu jezuitskemu patru Bartolomeju Lourencu pri gradnji zračne ladje, iz kovine in šibja narejenemu orjaškemu ptiču, ki ga požene v nebo skrivnostni eter sestavljen iz človeških volj. Bartolomej Lourenzo de Gusmao je resnična zgodovinska osebnost, ki ga danes prištevamo med pionirje aeronavtike. V Saramagovem romanu pa so vizionarski zanesenjaki prispodoba svobode željnega človeškega duha, ki se poskuša izviti iz takratnega bogaboječega vzdušja. Roman spisan v dolgih stavkih,skoraj brez ločil, pisateljeve iskrive domislice in kritična ironija, bogat in izbrušen jezik so za bralca vrhunski literarni užitek.
Sončna Madeira
Kate Frost je avtorica več ljubezenskih uspešnic, vključno z Knjigarno na Maldivih, o kateri smo že pisali. Avtorica živi v Bristolu v Angliji in je soustanoviteljica Storytale festivala, knjižnega festivala za otroke in mladostnike, ki so ga ustanovili leta 2019. Najbolj poznana pa je po svoji trilogiji Time Shifters, ki je namenjena otrokom med 9. in 12. letom starosti. Avtorica dogajanje v svojih ljubezenskih romanih postavlja na različne čudovite lokacije, od grških otokov, Madeire, Maldivov itd. Tokrat se zgodba odvija na portugalskem otoku Madeira, kjer bo Tabitha kot skrbnica hišnih ljubljenčkov preživela tri tedne. Pazila bo na mačko in dva psa, medtem ko bosta lastnika zdoma. V preteklem letu je s tem dodatnim delom poleg tega, da je glasbenica in piše tekste, prepotovala že enajst držav. Tokrat se veseli, da bo imela vilo zase in se bo lahko poleg čuvanja živali posvetila pisanju pesmi. Nekega večera pa jo ponoči zbudi hrup v hiši in znajde se pred sinom lastnikov, za katerega sploh ni vedela, da obstaja. Sin Raff je mislil, da bo hiša prazna in je z nekaj truda le uspel prepričati Tabitho, da ostane nekaj noči. Kakorkoli pa si je Tabitha želela, da Raff odide bolj ko ga spoznava in ko spoznava razloge, zakaj ga starša nikoli nista niti omenila, bolj mu postaja naklonjena. Čeprav se boji nove zveze in novih začetkov, saj je imela bolečo preteklost, si po drugi strani želi, da bi se z nekom zbližala in se mogoče celo ustalila.
Nevidna priča
V prestolnici Urugvaja, v katerega je po ruski revoluciji prebegnilo na tisoče ruskih državljanov, leži v bolnišnici starec. Sluti, da se bliža konec njegovega življenja in noče, da bi del zgodovine, ki mu je bil priča, utonil v pozabo. Njegovo ime je Leonid Sednev in je edina preživela priča pokola, ki je pretresel svet. Njegovi spomini temeljijo na resničnih dogodkih ter segajo več kot osemdeset let v preteklost, ko se je pri devetih letih kot dimnikar pridružil četi služabnikov v Aleksandrovi palači. To mu je omogočilo vpogled v intimo cesarskega para in njunih otrok ter njihovo tragično usodo .
Urugvajska avtorica je v Nevidni priči podrobno povzela dogajanje enega od obdobij zgodovine, okrog katerega se je napletlo “največ laži in bedastoč”. V letih 1912 do 1918 se je Rusija znašla na robu prepada. Nasilje, lakota, strah in kritično stanje na vojnih frontah so ljudske množice spravljali v obup. Klici revolucionarjev so postajali vse glasnejši in krvoločnejši, najočitnejši krivci za nastalo situacijo pa so bili car Nikolaj II., carica Aleksandra in v tistem obdobju ena najbolj osovraženih in kontroverznih osebnosti v ruski zgodovini, ruski mistik, zdravilec in “car v senci” Rasputin.
Avtorica je v preprogo zgodovinskih dejstev odlično vtkala osebna hrepenenja, strahove in ranljivosti cesarske družine v času, ko je ob njihova življenja trčila plima velikih družbenih sprememb in se krvavo razlila v padec monarhije in rojstvo Sovjetske zveze.