Kratkoprozna zbirka, ki jo je avtor oddal založniku ‘s predslutnjo nostalgije’, kot zapiše v predgovoru ponovne izdaje petindvajset let kasneje, je bila tako pri kritikih kot pri bralcih dobro sprejeta, a je nemir upravičenega čustvenega pričakovanja ob prvem izidu kmalu ugasnil; ob romanu, kraljevski zvrsti, je namreč poniknila brez ene same predstavitve oz. promocije; a ne povsem; med bralci je potovala kot redek, skrivni literarni zaklad in postala iskana kultna knjiga. Kasneje so jo kritiki poleg del Tako belo srce Javierja Maríasa in Spremenljiva oblačnost Carmen Martin Gaíte uvrstili celo med tri najpomembnejša dela, izdana v Španiji leta 1992, in jo tudi sicer navajajo kot eno najbistvenejših pri prenovi španske kratke proze. Tizónove zgodbe so vse prej kot običajne, pripovedne niti so izbrisane skoraj do neprepoznavnosti, predvsem pa izpisane z mesečinasto sanjskim poetičnim slogom, mehkim, čarobno mehkim, da se bralec med drsenjem po črkah, besedah, stavkih in povedih občasno ustraši, da ne bi ob hipnotični atmosferi, ki veje iz besedila, odtaval predaleč, trudeč obdržati se zavestno v svojem bralskem užitku, ki veje iz avtorjevega tenkočutnega zasledovanja lirike dejstev, predvsem njihove odtujene večnosti. Naslovljeni vrtovi se kot prostori pojavljajo v vsaki od zgodb in so bodisi resnični bodisi sanjski ali kar oboje hkrati, vsi pa se, četudi predstavljajo nekakšno zatočišče miru, nekaj znanega in stalnega, preobražajo tudi v nekaj spremenljivega – to so vlaki, avtoceste, kavarne, učilnice, pokopališča … In liki, ki jih srečujemo, kdo so? Predvsem jim je skupna njihova samotnost in okrnjena zmožnost komunikacije, spremlja jih nostalgija po minulem, po že odmrlih trenutkih, zasledujejo jih slike shranjenih čustvenih spominov. V zgodbah se pojavljajo zgolj v nakazanih obrisih in v pripovedi stalno ponikajo ter ponovno vznikajo, praznino, ki to dinamiko napolnjuje, pa polnijo praske občutij, pripete na nedoločljiva bežišča življenja, želja, spominov, sanj, obupa in hrepenenj. A četudi ranljivi, izgubljeni in sami, zaznamovani z minevanjem časa in izgubami v preteklosti, jih avtor ne zakrči v dokončno tragičnost, milo in skrajno tenkočutno jim odpira prostor, jih osvobaja ujetosti v tesnobnost. Za sladokusce, z odličnim prevodom Marjete Drobnič.
Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)
Nadležna ljubezen
Nadležna ljubezen je leta romaneskni prvenec (1992) italijanske avtorice, ki ustvarja pod psevdonimom Elena Ferrante. Avtorica, podobno kot v svojih kasnejših delih, že v Nadležni ljubezni raziskuje zapletene družinske odnose. Amalio so našli utopljeno. Njena najstarejša hči Delia se vrne v rodni Neapelj, da bi odkrila, kaj se je zgodilo in s tem sproži plaz spominov. Čeprav sta bili z mamo v zadnjih letih odtujeni, je vez med materjo in hčerjo močnejša kot se sprva zdi. In tudi kompleksna. Skozi hojo po materinih stopinjah se Delii razkrivajo najtemačnejše družinske skrivnosti. Mamo in tri hčere je zaznamovala posesivnosti in nasilje očeta slikarja. Karakterno neukrotljiva Amalia v patriarhalni družbi Neaplja presega materinsko vlogo, ki ji je bila dodeljena. Šušljalo se je o njeni aferi z gospodom Caserto, o njeni koketnosti in spogledljivosti. Pred nami vznikne lik Amalie v modrem kostimu z vranje črnimi lasmi, femme fatale v okolju, kjer je pristen glasen ženski smeh nekaj prostaškega, prepovedanega. Delia stik z materjo doživlja sunkovito, telesno in čustveno. Prisiljena se je soočiti z lastnimi notranjimi konflikti, ki izhajajo iz neapeljskega obdobja odraščanja. A lastna prepričanja, želje in frustracije lahko s spomini manipulirajo. Drobci njenih otroških dni se izkažejo za tovarno laži. Meja med preteklostjo in sedanjostjo se zabriše vzporedno z zlitjem identitet matere in hčere. Elena Ferrante v mojstrsko spisanem pretresljivem psihološkem trilerju odpira rane načete človekove psihe ter razkriva razloge za njihov nastanek. Leta 1995 je bil po knjižni predlogi leta 1995 posnet triler L’amore molesto režiserja Maria Martoneja.
Nikamor, od nikoder
S prvoosebnim pripovedovalcem vstopamo v svet moškega, ranljivega navznoter in rahlo samovšečnega navzven, čigar življenjska pot, od mladosti dalje pogojevana z večnimi selitvami, se vije od ene začasne nastanitve do druge in je polna občutkov tesnobne praznine, izhajajoče predvsem iz čustvenih primanjkljajev dóma. Rojen v mali bosanski vasici svoje otroštvo po razhodu staršev preživlja pri starih starših, oče se je namreč odselil, mati je odšla na študij. Mladostna leta preživlja v internatu, od koder se domov vrača le ob počitnicah. Ko vpiše študij, ga premamijo glasba in veseljačenja, čas pa sovpada tudi z začetkom vojne v bivši Jugoslaviji. Edina možnost pobega z vojno zaznamovanega območja, ki se mu ponudi, je selitev na Norveško, čeprav si pravzaprav ne želi nikamor. Dlje, ko je od doma, večje postaja njegovo hrepenenje po domačnosti, sprejetju, ljubezni in svojem lastnem domu, kar utaplja z alkoholom, hašišem in ostalimi omamami, vmes pa se ob obujanju spominov sprehaja po poteh svojega odraščanja, prepojenega z bodisi namišljenimi bodisi izmišljenimi identitetami, med katerimi je resnici verjetno še najbližja tista, »sestavljena iz kupa polresnic, domiselno povedanih laži in nedorečenih odnosov z ženskami«. Njegova pot kot da ne vodi nikamor – kako bi, ko pa, tako čuti, prihaja od nikoder? Bekim Sejranovič tudi to svojo pripoved, ki je njegov prozni prvenec in je zanj prejel nagrado Meša Selimović, gradi na mnogoterih avtobiografskih elementih, ki jih preobraža in nadgrajuje z veščimi pisateljskimi prijemi, bujno domišljijo in mestoma začini s tipičnim bosanskim melosom. Vešč pripovedovalec je, da je branje še prijetnejše, pa gre zasluga odličnem prevodu Dijane Matković.
Pot nikamor : njeno iskanje obljubljene dežele
Pisateljica, prevajalka, scenaristka in socialna kritičarka Eva Figes, prejemnica častnega doktorata na Brunel University West London leta 2002, je bila rojena v Nemčiji v judovski družini Unger. Po zaslugi gospe Unger, Evine mame, se jim je uspelo leta 1939, torej še pravočasno, na osnovi zajetne denarne odkupnine, izplačane nacističnemu režimu, odseliti v Anglijo. Odpotovali so zgolj družinski člani, no, s seboj so odpeljali dragoceno družinsko pohištvo, za seboj pa v nemilost režima in lastni iznajdljivosti prepuščeno pustili hišno pomočnico Edith, prav tako Judinjo, ki je bila Evi v njenem otroštvu vsaj skromna uteha človeške bližine ob odraščanju s hladno, docela vzvišeno in čustveno povsem nedostopno materjo. Zapuščena Edith je drugo svetovno vojno uspela preživeti predvsem po zaslugi številnih Berlinčanov, ki niso ponotranjili nacističnega govora, se ga celo sramovali in s skrivanjem Judinje tvegali svoje življenje, po vojni pa se je kot mnogi drugi odpravila v obljubljeno deželo, novonastalo državo Izrael, v kar jo je prepričalo predvsem hrepenenje po udomačitvi v čustvu pripadnosti, ki ji ga kot dekletu iz sirotišnice nihče dotlej ni zmogel zagotoviti. A izkazalo se je, da je bila napačna Judinja za njihovo deželo in zato tam nezaželena. Sionisti so namreč predvsem nemške Jude nadvse prezirali, očitali so jim, da so se predali brez boja ter sami dovolili, da se jih pobije, zaradi česar so jih zaničevali, čeprav so jim prišli še kako zelo prav pri uresničevanju političnih ciljev. Edith je bila s svojim prihodom tja prevarana, kot so bili prevarani tudi tisoči drugi, in v takratnem izraelskem režimu ponižana še močneje in globje, kot je že bila, zato se je odločila, da poišče družino Unger in se jim ponovno ponudi za svoje prejšnje delovno mesto. Eva se je tega nadvse razveselila, a je bila ob Edithinem prihodu priča nadvse vzvišeni hladnosti svoje matere, česar po vsem, kar je človeštvo prestalo, vendarle ni pričakovala, upala je na vsaj trohico naklonjene človečnosti. Prav gospodovalen odnos matere do hišne pomočnice, ki se je vrnila v njihovo družino, je bila tista izvorna krivica, ki je najmočneje izoblikovala Evo Figes v njenem pogledu na svet in jo zasledovala vse odtlej. Z obuditvijo zgodbe svojega otroštva, ki smo mu priča v tem delu, in ponovnega premisleka o njem se je želela dokopati do lastnega človeškega bistva, pri tem pa se je na osnovi natančnega raziskovanja soočala s širšimi in ožjimi zgodovinskimi okoliščinami, prevarami in političnimi manipulacijami ob nastajanju države Izrael ter se o tem osebno nadvse jasno opredelila. Poučno, dokumentarno, angažirano, razkrivajoče.
Domovina iz besed
Palestinski pesnik Mahmud Derviš sodi v sam vrh sodobne arabske poezije in je na osnovi svojega delovanja in ustvarjanja deležen tudi mednarodnega priznanja. S svojimi pesmimi, ustvarjenimi na najvišjem nivoju jezikovne, miselne in čustvene umetniškosti, je utelesil ne le individualno pač pa tudi kolektivno zavest Palestincev, srž katere vznika iz napora za ohranjanje osebne in narodne identitete ter hrepenenja po avtonomiji in suverenosti. Takšne so bile zlasti prve njegove pesmi, na osnovi katerih so ga razglašali kot pesnika odpora – in ga zaradi njih tudi pogosteje zapirali – in tega slovesa se nikoli ni povsem znebil, čeprav je želel izraziti zgolj samega sebe, svojo osebno zgodbo, a je bila ta pač obenem tudi zgodba ljudstva, ki mu je pripadal. V svojem umetniškem razvoju si je, kot sam zapisuje, dosledno prizadeval predvsem za to, da bi zagotovil pesmim svoje lastno življenje in da bi njih glas, četudi zgodovinsko pogojen, odzvanjal nadčasovno, univerzalno. V pričujočem izboru pesmi je predstavljenih sedemdeset njegovih pesmi iz sedemnajstih zbirk (vseh jih je izdal štiriindvajset), urejenih kronološko, s tem pa je razvidna tudi njemu lastna pesniška izkušnja oz. rojevanje Mahmuda Derviša kot pesnika v osebnem, slogovnem in estetskem pogledu. Derviševa poezija je ena tistih, ki preplavi srce – čudovita je, pa najsi bo prelita iz kolektivne ali povsem občečloveške rane.
Lepe tujke
Branje kratkoprozne zbirke Lepe tujke uveljavljenega romunskega pisatelja Mircee Cărtărescuja, prejemnika številnih domačih in mednarodnih literarnih nagrad, med drugim tudi Vilenice leta 2011, njegovo ime pa se je pojavilo tudi že med nominiranimi za Nobelovo nagrado za književnost, je zaradi avtorjevega humorja, s katerim so zgodbe močno začinjene, več kot zgolj zabavno. Pisateljev slog na bralca deluje tako neposredno živo, kot bi z njim ob razpoloženjsko dobrem dnevu sedel skupaj za mizo in bi ga imel priložnost poslušati, kako mu z vso živostjo, kar jo premore, govori o svojih bolj ali manj z literaturo povezanih dogodivščinah, razen v prvi zgodbi z naslovom Antraks, kjer opisuje domnevno sumljivo pismo, ki se na koncu izkaže za sicer dokaj nenavadno, a še zdaleč ne tako nevarno, kot se je sprva pisatelj ustrašil; v zadnji zgodbi zbirke z naslovom Bacovijanska smo deležni njegovih spominov z gostovanja v Bacăuju, kamor so ga povabili še kot mladega avtorja, in se nam – med nejevero spričo dogodkov in vendarle tudi mnogo smeha prav zaradi teh – celo rahlo zasmili, v osrednji zgodbi, Lepe tujke, pa mu sledimo na literarnem popotovanju po Franciji, kamor je potoval s skupino še enajstih romunskih literatov. Zgodbe temeljijo na resničnih dogodkih, a so, kot se za dobrega pisatelja spodobi, začinjene z dobro mero fikcije. V uvodnem nagovoru avtor bralca že vnaprej opozori, da računa predvsem na njegov smisel za humor. Ne glede na to, da so opisani pripetljaji prirejeni, pa je tisto, kar se bere vmes, tudi resnično – predvsem dejstva o slabem romunskem (torej celotnem vzhodnjaškem) izhodišču za prepoznavnost na svetovnem literarnem podiju, pa o rivalstvu ali bolje neprivoščljivosti uspeha med kolegi, grenkobni zavisti, obrekovanjih, žalitvah, ponižanjih. Sočno, cinično, (samo)ironično. Preprosto vzljubiš ga, tega avtorja, ki ga lahko v slovenskem prevodu beremo še v zbirkah Zakaj ljubimo ženske in Nostalgija.
Mrtva straža
Stephen King, ameriški pisatelj z obsežnim literarnim opusom, velja za mojstra žanra fantastike in grozljivke. Njegova dela nagovarjajo bralce po vsem svetu. Tako smo skoraj štirideset let po izidu dobili tudi slovenski prevod zbirke kratke proze Mrtva straža (Skeleton crew). Leta 1985 je bilo zbranih 22 kratkih zgodb, ki jih je avtor pisal v obdobju skoraj dveh desetletij. Najstarejšo Matildino obličje je zapisal pri 18 letih v letu 1965, najnovejšo Balado o prilagodljivi krogli pa je končal novembra 1983. Zbirka vključuje zgodbe, ki obsegajo le nekaj strani, uvodna zgodba Megla pa zavzema skoraj tretjino 662 strani obsegajoče zbirke. Že v uvodnem nagovoru nas avtor sam povabi k prebiranju zgodb in nam izda nekaj podrobnosti o samem procesu pisanja in objave zgodb. Večina zgodb je bila sprva objavljena v raznih literarnih in drugih revijah, nekatere pa celo v erotičnih revijah, med drugim v reviji Playboy. Nekaj dodatnih okoliščin nastanka zgodb in navdih zanje bralcem avtor razkrije v zaključnem poglavju. Obsežna knjiga ponuja pester nabor tematsko raznolikih zgodb, ki bodo navdušile vse ljubitelje Stephena Kinga. Ne manjka grozljivih nenavadnih dogodkov, krutih smrti, srhljivih pošasti in krvavih prizorov. Kljub mnogim fantastičnim in grozljivim elementom zgodbe druži človek. Posameznik se mora soočati z nepredstavljivim. Na plan prihajajo strahovi, želje, goni in spomini. Ko se človek znajde na robu, iz oči v oči s smrtjo, se lahko bori za življenje ali le fatalistično čaka na izpolnitev usode. Pravilnost izbire King prepušča likom samim in bralčevi presoji. Uvodna in zaključna zgodba zbirke odkrivata še eno, pogosto skrito plat avtorjevega pisanja. Obe se ukvarjata z ljubeznijo. Mrtva straža je še en dokaz, da Stephen King zasluženo zaseda prestol mojstra groze, hkrati pa se z, v ameriško življenje vpetim mojstrskim pisanjem spušča v najgloblje temačne kotičke človekovega uma. In vir zla je vedno v človeku samem.
Pelji me domov
»Lahko bi bil ob očetu tisto noč, ko je umrl, a Juan Álvarez tega nekako ni hotel.« To je prvi stavek zadnjega romana španskega pisatelja Jesúsa Carrasca, za katerega prevod so se zavzeli pri založbi Goga, pri kateri sta izšla tudi njegova dva prejšnja romana, oba nagrajena (Na prostem; Zemlja, po kateri stopamo), vse tri pa lahko beremo v prevajalski spretnosti Urške Zabukovec. V prvem stavku se skriva zametek celotne pripovedi, ki je na enem nivoju pripoved o prevzemanju odgovornosti otrok do svojih ostarelih in pešajočih staršev, vzporedno pa tudi prikaz osebnostnega spreminjanja glavnega protagonista, soočenega z dejstvom, na katerega ni bil pripravljen in ga je v vlogo skrbnika matere, katere prihodnost je obremenjena z razvojem Alzheimerjeve bolezni, postavila njegova sestra, ki zaradi življenjskih okoliščin zanjo v tem obdobju ni mogla skrbeti. Obravnavana tematika je sodobna. Življenjska doba naših staršev se namreč veča, vzporedno pa se nam, njihovim otrokom, zvišuje tudi starostna meja upokojitve; mi, njihovi otroci, živimo tudi v popolnoma drugačnem svetu, kot so ga (svojega kot edinega) poznali naši starši – po eni strani živimo v kompleksnejših delovnih razmerjih, po drugi strani pa se čutimo svobodnejše v svojih izbirah, kar med ostalim pomeni na primer tudi to, da ne prevzemamo več povsem samoumevno zemljiških ali obrtniških dejavnosti svojih prednikov in tudi z njihovimi pritiski oziroma avtoriteto opravimo prej, kot je bilo to v navadi v prejšnjih časih. Soočiti se z dejstvom svoje odgovornosti do staršev pa lahko marsikomu predstavlja – tako kot Juanu – kar velik izziv, saj lahko v nekaterih primerih drastično vpliva na zamišljeno prihodnost in jo usmerja na način, ki smo se mu pravzaprav želeli najodločneje izogniti. Kar nas vodi na stopanje po poti močnih notranjih bojev in posledično osebnostnih sprememb, seveda v primeru, da to odgovornost priznamo, jo sprejmemo in se z njo soočimo. No, lahko pa se s tem ne soočimo, se samozaščitno skrijemo za svojimi izgovori in za starše uredimo tako, da za njih poskrbijo ustrezne službe in institucije. A v slednjem primeru, v zamujeni priložnosti spraviti se s svojimi koreninami, ki jih nikakor ne gre prezreti, morda izgubimo samega sebe. Vse to se dogaja Juanu. V katero smer bo krenil? Bo sprejel ali (spet) ubežal? Obravnavana tematika je seveda vse prej kot enoznačna ali enostavna, bralci tega romana pa bodo lahko v obravnavanih družinskih odnosih in osebnostnem zorenju protagonista morda uzrli prav sebe. Branje, ki vabi k iskrenemu notranjemu premisleku.
Jutra v Dženinu
Minilo je petinsedemdeset let od ustanovitve izraelske države in prav osupljivo je, da je izid romana Jutra v Dženinu sovpadel z izbruhom vojne v Gazi ter ga lahko v trenutni nadvse kruti politični aktualnosti dogajanja na Bližnjem vzhodu prebiramo tudi v slovenskem jeziku. Ameriško-palestinska pisateljica Susan Abulhawa ga je začela snovati že leta 2002 ob prebrani zgodbi o palestinskem dečku, vzgojenem v judovski družini (motiv, ki ga je v zgodbi romana smiselno uporabila), resno pa se je natančnejšega dokumentarnega raziskovanja tematike in pisanja tega dela lotila po vzpodbudnih besedah dr. Hanan Ashrawi, ki je, ko je prebrala avtoričine otroške spomine na Jeruzalem, njeno pisanje opredelila kot nadvse »ganljivo – osebno, palestinsko in človeško«. Sprva je bil roman izdan pri majhni založbi leta 2006 z naslovom Davidova brazgotina (The scar of David), a so bili novi založniki zaradi pritiskov judovske skupnosti v ZDA in Izraelu naslov primorani spremeniti. Osrednja pripovedovalka zgodbe je Palestinka Amal, rojena v begunskem taborišču Dženin po izgonu njene družine iz domače vasi, od koder so jih pregnali Judje ob zasedanju ozemlja z namenom ustanovitve lastne države tam, koder je sicer že od nekdaj živelo starodavno arabsko prebivalstvo, a so si pravico do zasedbe tega območja jemali ob politični podpori vladajočih Zahodnih voditeljev in s sklicevanjem na biblijsko prerokbo o njihovi vrnitvi na ozemlje zemljevida Stare zaveze. Da bi si vzeli to »pravico« nazaj, so se Palestincev preprosto znebili, jih izgnali, a ti izgona seveda niso bili pripravljeni sprejeti brez upanja na vrnitev. S tem se je začelo dolgoletno, nikoli razrešeno sovraštvo med narodoma, obema prepojenima z globokimi kolektivnimi in individualnimi travmami, ki jim tudi v prihodnosti še vedno ni videti prepotrebne razrešitve, k temu, da bi vse to razumeli, pa pripomore tudi branje tega romana. Vsi se sprašujemo, ali je sprava po vsem, kar se je že zgodilo in se, pretežnemu delu človeštva kot nedoumljivo, še vedno odvija, sploh kdaj možna? Avtorica jo ponudi, četudi zgolj na individualni ravni in v literarnem svetu, do tam pa bralca vodi skozi kruto, presunljivo in ganljivo pripoved o družinskih vezeh, rodbinskem izročilu, volji do preživetja ter osebni in materinski moči, predvsem pa o ljubezni kot predpogoju za obliko celjenja osebne identitete, ki je odpuščanje.
Temno, skoraj noč
Temno, skoraj noč je kriminalni roman, za katerega je poljska pisateljica Joanna Bator prejela najprestižnejšo poljsko literarno nagrado Nike. Novinarka Alicja mora v rodnem rudarskem mestu Wałbrzych poročati o izginotju treh otrok. Ko prične z raziskovanjem, odpre tudi razpoke v lastnih spominih iz otroštva in najstništva. Vzniknejo grenko-sladki fragmenti njenega druženja z že umrlo starejšo sestro Ewo. Slednja je s pomočjo fantazije zanju poiskala pot za beg iz krute realnosti. Dneve sta preživljali ob izmišljanju zgodb o kneginji Daisy, njenih biserih, se borili proti sovražnikom mačkojedom, družbo pa jima je delal plišasti medved Hans iz Nemške demokratične republike. Skozi hojo po poti spominov Alicja spozna družinske skrivnosti in lastne potlačene travme iz preteklosti. Odkrije vzroke za materino kruto ravnanje in smrt njene sestre. Dogajanje, sicer postavljeno v sodobno Poljsko, je zaznamovano s preteklostjo. Zdi se, da meščani le obstajajo, ne pa zares živijo. Kljub redkim izjemam iz njih veje zlo, ki ga usmerijo v vse, kar je tuje, neznano in presega njihove okvirje. V romanu tako ne manjka pretresljivih zgodb meščanov. Posilstva, mučenje živali, medsebojno obračunavanje, družinsko nasilje, pedofilija, homofobija, revščina in fanatizem vladajo mestu. Vsak se znajde po svoje, solidarnost in pristni človeški odnosi pa na pogorišču zgodovine postanejo nemogoči. Fizični zločini se selijo tudi v sfere svetovnega spleta, ki postane greznica medsebojnega blatenja in raj za trole. Tri poglavja v romanu so zapisana v obliki komentarjev na novice, ki popisujejo aktualno dogajanje v Wałbrzychu. Še največ človečnosti premorejo mačkarice, skrivnostne ženske, ki se potikajo po mestu in hranijo mačke. Kruto, rezko in z nasiljem nasičeno slogovno mojstrsko pisanje bralcev ne bo pustilo brezbrižnih. Zaradi vseh travmatičnih zgodb gre za zahtevno branje tudi s psihološkega vidika. Žanr kriminalnega romana dela ne ukalupi, saj ga vseskozi preveva močna družbenokritična nota. Ali je res človek človeku največje zlo?