Mlada Kayleigh od odvetnika Stitica dobi pismo, v katerem jo vabi, da se pridruži tožbi bivših sodelavcev zoper podjetje Hexa. V odgovoru mu zaupa svojo izkušnjo s podjetjem ter tudi njen odnos s sodelavko in partnerko Sigrid. V Hexi administratorji pregledujejo potencialno sporne vsebine in se glede na strogo določene smernice odločijo za izbris ali dovoljenje za objavo. Za izpolnitev dnevne norme, morajo obdelati vsaj petsto objav nasilja, spolnosti, zlorab, samomorov, neprimernih izjav, teorij zarote … Pri tem so razlogi za (ne)objavo lahko zelo bizarni. Nečloveške delovne razmere in dnevno soočanje z najbolj krutimi neprimernimi vsebinami imajo na življenje zaposlenih močan vpliv. Nekateri jasno izrazijo nestrinjanje, drugi se zapirajo vase, tretji zanikajo obstoj težav, nekateri pa zaradi potrebe po zaposlitvi preprosto vztrajajo. A vse ima svoje meje in priča smo lahko konfliktom med zaposlenimi in disfunkcionalnemu razmerju Kayleigh in Sigrid. Družbeno okolje, v katerega je postavljeno dogajanje v noveli, se zdi sprva distopično, a hkrati bralcu prinaša zavedanje, da takšna delovna mesta dejansko obstajajo.
Za ostale ljudi je nepredstavljivo, kakšne grozote so videli digitalni čistilci, hkrati pa med njimi vlada zanimanje za šokantne detajle. Vsi želijo izvedeti, kaj je bilo najhuje, kar so kdaj videli, ob tem pa pozabljajo na sočloveka in na njegove morebitne travme, s katerimi se zaradi izpostavljenosti vsebinam sooča. Nizozemska avtorica opozarja tudi na pomen podpore psihologov, ki je pogosto nezadostna, pristop do osebe v stiski pa neprimeren. Pri tem so si mnogi delavci primorani poiskati zasebno individualno pomoč psihoterapevta. Za poglobljeno seznanjanje s področjem vpliva tovrstnih vsebin na zasebno življenje je bralcem na voljo tudi kratek seznam strokovne literature in virov. Ostro literarno delo je po formi daljša novela, ki skozi zgodbo posameznikov prevprašuje vrednote celotne družbe. Kaj vse nas določa in kje so meje vzdržljivosti človeške psihe?
Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)
Picerist: sporni eseji o zločinu: roman
Naslovni (anti)junak romana Picerist je pristal v zaporu. Zaradi invalidnosti se na svojem vozičku premika groteskno kot pajek. Skupaj z nekaj drugimi sotrpini je izbran za udeležbo na delavnici kreativnega pisanja. Sprva nezainteresirani zaporniki hitro postanejo bolj pozorni, saj je vodja delavnice mlada Vanessa. Picerist, samooklicani pajek po izgledu in vedenju, ves čas ostaja v sencah družbe in zapora. Pravzaprav nihče ne ve, kdo je, on pa pozna zgodbe in skrivnosti mnogih slovenskih kriminalcev. Skozi apokrife popiše življenja sojetnikov Filipa Lepega, Ministranta, Klapke, Metle in drugih. Picerist nam skozi zapise odstira tudi pogled v svojo preteklost in srečanja z nekaterimi od zapornikov. Za skrivnostnega Enorokega boga naj bi spravil ukradeno kovinsko skrinjico. A Picerist jo namerava obdržati kljub temu, da mu je Enoroki bog na sledi. Nezanesljivi pripovedovalec vse ljudi okoli sebe ovija v svoje mreže in inkognito izve marsikaj. Avtor z ostrimi besedami slika ljudi na obrobju družbe in njihove razloge, zakaj so se znašli tam. Pri tem bralcu prepušča odločitev, ali bo za zaveso prostaškosti, nasilja in seksizma videl tudi človeka.
Lipitsch: roman
Lipitsch z izvirnim naslovom Der Kreis der Weberknechts je knjižni prvenec slovenske pisateljice Ane Marwan, ki od leta 2005 živi na Dunaju. Piše tako v nemškem kot tudi v slovenskem jeziku. V slovenščini sta bralcem na voljo še roman Zabubljena in zbirka kratke proze z naslovom Krota. V tokratnem kratkem romanu nam Ana Marwan predstavi pisatelja Karla Lipitscha. Živi zabubljen v svojem malem svetu, uživa v samoti in piše vseobsegajoče delo. Obisk pogreba ga prisili na pot z letalom in kratek skok med ljudi. Ob vrnitvi temelje njegovega mirnega življenja zamaje na videz naključno srečanje s sosedo Mathilde. Vsiljiva soseda ga postopoma ovija v mrežo vljudnosti, pozornosti in naklonjenosti. Lipitsch, variacija Molierjevega ljudomrznika, navdušenje nad razgledano gospo vztrajno zanika. Išče njene slabe lastnosti, saj je njegov odnos do žensk obremenjen s preteklimi izkušnjami. Do družbe ohranja distanco in obsesivno analizira razvoj odnos z Mathilde. Kljub svoji negativni nastrojenosti in socialni nespretnosti Lipitsch deluje kot neškodljiva oseba. Morda tudi največji mizantrop potrebuje sočloveka. Roman je zapisan v kratkih odstavkih, pisanje pa vodi Lipitschev tok misli in asociacij z občasnimi vpadi sosede Mathilde. Stilsko dovršen prvenec postreže s premišljenim humorjem, (samo)ironijo in strokovno poglobljenim filozofskim razmislekom o ustroju človeštva. Drobci romana namreč razkrivajo o Lipitschu prav toliko kot o družbi sami. Skozi introspekcijo v misli posameznika nam vsem brez zadržkov razkriva največje slabosti človeka in hkrati svoje razloge za osamitev. Ne manjka niti metatekstualnih navezav na dela Prousta, Paula Austerja, Nietzscheja in mit o Sizifu. In kaj nam bralcem torej lahko ponudi zagrenjeni gospod Lipitsch? Vsekakor marsikatero iztočnico za razmislek o sebi in svetu, v katerem živimo.
Smrt, v temo zavita
Mlada pisateljica Samanta Hadžić Žavski svoj romaneskni prvenec posveča smrti. Protagonistko Leno že od malih nog spremlja smrt. Mama ji je povedala, da umrlega s seboj vzame smrt, v temo zavita, in vse od takrat Lena ob izgubi bližnjega vidi postavo smrti, ki je zavita v temo. In smrti je v njenem življenju veliko. Čeprav sama nikoli ni živela v Bosni, deželi očeta in njegovih sorodnikov, tamkajšnja vojna in poboji zaznamujejo njeno celotno družino. Stric je pogrešan, oče postaja vse bolj odtujen in mrk, v vodnjaku skoraj utone njen mlajši brat Tilen, doleti jo tudi izguba starih staršev. S podobnim prehajanjem travm iz roda v rod se zagotovo srečuje marsikatera družina. Lenina materializacija in poosebitev smrti se stopnjuje, saj jo najprej le vidi, se je boji, jo pričakuje, na koncu pa postane celo njena sogovornica. Lenina družina zaradi zazrtosti v preteklost ne opazi, da Lena bije tudi svoje bitke. Zaradi menjave šole in svojega priimka ostaja osamljena ter si obupano želi poiskati družbo. Jedrnatemu pisanju nasproti stojijo ljudski običaji, pesmi in govorne posebnosti, ki izžarevajo pristnost in toplino. Vsako poglavje je uvodoma opremljeno s citatom o smrti, ki nakaže njegovo vsebino. Roman s težko tematiko soočanja s smrtjo prinaša v slovenski literarni prostor svež pogled mlade generacije, ki je posredno in neposredno še vedno obremenjena s travmami in grozotami svojih prednikov.
Óštrigéca
Slovenski literarni zgodovinar Miran Štuhec je zapisal, da je za literarni opus Marjana Tomšiča, predstavnika slovenskega magičnega realizma, značilna literariziracija duhovnega in materialnega sveta slovenske Istre in vera v življenjski smisel. Prvine, ki so značilne tudi za delo Oštrigeca. Protagonist romana je Boškin, “potepuh in večni popotnik” – površno pogledano le istrski vaški posebnež, ki rad pije, brezdomec in klatež. Vendar se v Boškinu skriva tudi zdravilec, videc, vrač, tisti, ki mu je dano dojeti več, tisto, kar presega čas, prostor in človeško minljivost. Prigode ga po svetu nosijo od vasi do vasi, kjer s svojimi posegi rešuje raznolike težave (izganja nadležne duhove mrtvih, zdravi živali, ozdravlja na smrt bolne, odpravi bolečine v križu in zvin gležnja…), prisluškuje jeziku rastlin in živali in se bori za svoje preživetje. Boškinu je namreč za petami nekaj veliko hujšega, kot so zemeljske tegobe: čarovnica Štafura. Ob njej navidezni izsek iz življenja potepuha in njegovih domnevnih pijanskih blodenj dobi čisto drugačne razsežnosti. Tomšič nas potegne v čarovniški boj Boškina in Štafure, boj dobrega in zla, ki je okrepljen z dvema dodatnima neobvladljivima silama: ljubeznijo in ljubosumjem. Boškinova ljubezen je namreč dekle Vitica, na katero je Štafura ljubosumna. Avtor že od prvega stavka romana ustvarja poseben magičen svet, narava je živa, pogosto napoveduje dogajanja v človeškem življenju, besedilo je prepojeno z uroki, prikazovanjem mrtvih, videnji, prerokbami, čudeži, nekonvencionalnim dojemanjem časa in prostora, bitji iz drugič in od drugje, preroškimi in razodevalnimi sanjami… Intenzivna je tudi liričnost romana z opisi narave in s posebnim odnosom do živali in rastlin. Zelo zanimiva je Boškinova povezava ljubezni in smrti (očarljiva je že sama izbira imena za ljubezensko izbranko: Vita pomeni življenje, ljubkovalno (Vitica) dobi še drugačne konotacije, poleg tega pa jo tako imenuje samo Boškin, sicer je Neta, torej »ne ta«, kar lahko namiguje tudi na to, da je vsak človek v svojem bistvu tudi nekdo drug, več kot ta oseba, ki je človeški zaznavi dostopna). V jeziku je veliko tipičnih istrskih izrazov, vendar je knjiga prijazna tudi do geografsko od Istre bolj odmaknjenega bralca, saj je opremljena s slovarčkom narečnih besed; poleg tega tudi z obsežno bibliografijo avtorjevih del in izčrpnim spremnim besedilom Eve Vrbnjak. V uvodnem odstavku v knjigo sta z velikimi črkami zapisani besedi Istra in skrivnost. Roman Oštrigeca je samo drobec Istre in skrivnosti življenja, ki sta očarali avtorja, in se razodevata v njegovih delih – tudi v predstavljenem romanu.
Trgovec z dušami
77-letni pisatelj sluti, da se njegova kariera in življenje bližata koncu. Ozira se na svojo ustvarjalno pot in dela, ki jih je ustvaril. Odpravi se na otok Sumba, da bi tam vzpostavil stik z lastnim “jazom” in spoznal, kako se je spremenil v štiridesetih letih. Namesto na Sumbo, ga nenavadno potovanje popelje na otok Simbo, kjer spozna celo paleto bizarnih oseb. Med njimi so tudi mistični vaški poglavar, ki komunicira z uporabo senčnih lutk, koruptivni policist mister Law and Order, edini učitelj gospod Francis, podjetni gospod Wilson, ki izvaža slone izrezljane iz tikovine ne manjka niti kuhar, ki dobiva histerične napade smeha. Pisatelj se kot obstranski opazovalec vse bolj seznanja s prebivalci in redkimi gosti, ki so prav tako obtičali na otoku. Dogajanje se stopnjuje v svoji ironični bizarnosti in doseže burkaški vrhunec z obredom poroke in priključitve nesmrtnim. Pohlepna sla po napredku trči ob starodavne navade, ki se jih oklepajo varuhi svetega gozda. Skozi roman ves čas odzvanja ključno vprašanje, kaj je resnično in kaj se dogaja le v avtorjevi domišljiji. V napeto, satirično dogajanje s humornimi vložki je vpet filozofski razmislek o osmišljanju avtorja skozi lastno pisanje. Pisatelj sicer išče smisel lastnega obstoja, svoj jaz in dušo, a v njun obstoj vse bolj dvomi. Duše postanejo razvrednoteno blago družbenega napredka. Morda je pisanje edina avtorjeva identiteta, ki še poseduje “tisto sveto”.
Mladenka pri oknu, večerna svetloba, modra obleka
Roman prepleta dogajanje v Nemčiji iz prve polovice 20. stoletja in sedanjost. Hannah ob obisku babice Evelyn opazi nenavadno pismo in nejevoljna starka ji dovoli, da ga prebere. V njem je Evelyn navedena kot edina dedinja premoženja trgovca z umetninami Itziga Goldmanna. Nacisti so mu po vzponu Hitlerja na oblast zaplenili dela mnogih znanih slikarjev. Seznam vseh del, ki jih je imel v lasti je izginil, ostal je le opis nekaterih slik, ki ga je zapisala Evelynina mama Senta. Hannah se loti iskanja izgubljenih umetnin in ob tem spoznava kruto družinsko preteklost. Burne nemške družbene razmere usodno posežejo v življenja Sente in Evelyn. V izogib klišejskosti avtorica razkriva pristne značaje vseh štirih protagonistk. Materinska vloga zanje ni samoumevna, na videz hladen značaj pa ne pomeni nezmožnosti ljubezni. Temačnejšo vsebino prekinjajo lahkotnejše prigode mlade Hannah. Življenje jo potegne v vrtinec toksičnih odnosov, ljubosumja in zamolčanih skrivnosti. Novinarka in pisateljica Alena Schröder je v ganljivem romanu delno popisala tudi lastno družinsko zgodbo. V Nemčiji je roman več mesecev zasedal prvo mesto na Spieglovi lestvici najbolje prodajanih knjig.
Hiša brez ogledal
Hiša brez ogledal je politična satira in roman o ženski v skrajnih življenjskih okoliščinah v obdobju korenitih intimnih življenjskih sprememb. Bralci spremljamo glavno literarno osebo, Suzano Rifnik, mlado mamo štirih otrok in soprogo vplivnega politika, pri njeni notranji preobrazbi. Skrajne zunanje življenjske okoliščine, v katere je Suzano potisnila avtorica, so takšne: podnebno spremenjena Evropa brez toplote, svet večne zime, z zaledenelim avgustom, pingvini, številnimi vrstami snega, ostrim mrazom in ledom … svet, iz katerega Evropejci bežijo v toplo Afriko tako množično, da tam že nastajajo belska barakarska naselja.
Države niso povezane v Evropsko Unijo, pač pa v fiktivno Zvezo Karantanijo, skupnost petih držav, v kateri vladajo skrajna krščanska pravila, ki žensko podrejajo diktaturi treh k-jev: Kinder, Küche, Kirche – otroci, kuhinja, cerkev. Politična drža, h kateri veliko prispeva tudi Suzanin mož Nino, senator v Varšavi, kjer ima Zveza svoj sedež, in celo Suzana sama, saj z možem pogosto skupaj sprejemata politične odločitve. Močna sprememba Suzaninega intimnega sveta je nenadna priselitev oblastne tašče v hišo mlade družine, kar v mladi ženski sproži vrsto notranjih konfliktov. Oba pritiska – družbeni in intimni – sta pripeljana do skrajnosti, poleg tega pa svet ogrozi še epidemija.
Lik prvoosebne pripovedovalke Suzane je ustvarjen zelo bogato in živo, skozi roman se razvija, spreminja, zori. Spoznamo jo kot gorečo zagovornico novih moralnih vrednot, popoln rezultat obstoječega sistema. Po zakonski krizi, ljubezenskih razočaranjih in razkritju neprijetnih resnic, ki se skrivajo za popolno fasado soljudi, Suzana v sebi končno odkriva in ponovno vrednoti svojo individualnost: madžarske korenine, mladostne ambicije, nefunkcionalno izvorno družino, resnična čustva … Obe osrednji ženski literarni osebi sta postavljeni v kontrast, po začetnih namenoma ekstremno klišejskih vlogah tašče in snahe, ki sta obe sužnji obstoječih moralnih vrednot, oba lika končno izstopita iz kalupa predvidenih obrazcev obnašanja in postaneta večplastni osebi z individualnima življenjskima zgodbama.
Zanimiv sodobni slovenski roman o zlaganosti in nasilnosti političnih režimov in o uničujoči praznini intimne prostovoljne slepote, zatiskanja oči pred resnico, ki človeka spremeni v izpraznjen avtomat, ki ne prenese soočenja s samim seboj, pogleda v ogledalo, pač pa si raje ustvari svojo »hišo brez ogledal.«
Roman bralcu nudi vrsto zanimivih tem: motiv obujanja preteklosti (npr. vračanje pranja na roke, motiv »sodobne preteklosti« lahko zasledimo tudi v sodobni tuji književnosti, recimo v romanu bolgarskega avtorja Georgija Gospodinova Časovno zaklonišče), motiv narodnostno sestavljenih identitet, družbene in intimno-družinske vloge žensk, partnerskih in sorodstvenih razmerjih, motiv ženskega prijateljstva, izgube otroka … Uživali bomo lahko tudi ob avtoričinem igranju z jezikom.
Simona Klemenčič je slovenska pisateljica, jezikoslovka, predavateljica na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje, vodja slovenske ekipe na Mednarodni lingvistični olimpijadi in raziskovalka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša z zelo širokim področjem raziskovanja (indoevropska dialektologija, primerjalno jezikoslovje kot zgodovinska znanost, etimologija, esperanto …)
Fizika žalosti
Roman Fizika žalosti je delo, kjer Gospodinov potrjuje svoj zelo poseben in prepoznaven pisateljski glas. V besedilu, ki je hkrati zelo intimno in lucidno racionalno, zasebno individualno in obenem splošno človeško, nas avtor vedno znova preseneča z odmiki od ustaljenih literarnih poti in vsebinsko izvirnostjo.
Kljub temu, da je ta fragmentarni roman zgrajen iz drobcev spominov in razmišljanj različnih oseb in utrinkov čutnih izkušenj sveta iz bivanja ne samo ljudi pač pa tudi živali ali rastlin, ima roman dve zelo jasni pripovedni izhodišči: življenjsko zgodbo pripovedovalčevega deda in mit o Minotavru. Prvo zgodbo nam razkriva prvoosebni pripovedovalec – že ta je Gospodinovsko poseben, je namreč kombinacija nezanesljivega in vsevednega pripovedovalca. Že od petega leta pripovedovalca muči Neustavljivo goltanje knjig. Nekakšna bralna bulimija (str. 38), ki se razvije v patološko empatijo, obsesiven patološko-empatičen sindrom (str. 52) – bolezen, kjer naj bi se človek do te mere vživel v svet, ki ga obkroža, da izgubi samega sebe in doživlja zunanjost skozi zavest in čute drugega bitja. Preko takšnega pripovedovalca pisatelj postane nekakšna nevtralna univerzalna zapisujoča zavest, neobremenjena s spolom, telesno pojavnostjo, časom ali prostorom … jaz, ki se spremeni v mi, tu, ki postane povsod, zdaj, ki postane vedno in večno. Nekakšno veliko pisateljsko srce-cedilo, v katerem se zadržuje tisto, kar je ohranitve vredno. Preko takšnih drobnih spominskih, do podrobnosti izdelanih utrinkov nam pripovedovalec posreduje zgodbo svojega deda in tudi lastno odraščanje v Bolgariji, tako da ima besedilo tudi priokus razvojnega romana.
Drugi temelj romana je mit o Minotavru, (mitološkem bitju s človeškim telesom in bikovo glavo, ki je sad združitve bika in Pasife, žene Minosa, kralja Krete. Minotavra so zaprli v labirint, kjer je postal pošast, ki so jo hranili z ljudmi, vse dokler ga z Ariadnino pomočjo ne ubije Tezej). Gospodinov nam mit o Minotavru pokaže drugače – s pisateljsko ljubeznijo Minotavra očiščuje pošastnosti. Minotaver je v Gospodinovi perspektivi nedolžen zavržen otrok, zapuščen in pahnjen v temo, v sebi nosi sramoto, molk, brezno praznine in osamljenost, je brez krivde kriv in kaznovan … je pošast, ker so mu vzeli svobodo in ga v bitje groze spremenili tisti, ki bi mu morali dati ljubezen, a so ga zavrgli, skrili in zdresirali v podivjanega ljudožerca. Gospodinov kolektivni podobi pošasti postavi nasproti sliko, upodobitev iz 4. st. pnš., na kateri je – zelo podobno kot Marija s Kristusom – upodobljena Pasifa, ki v naročju pestuje Minotaverčka.
Minotavrova sled se skozi roman prikazuje skozi ponavljajoče prizore zaprte kleti, otroške osamljenost, zapuščenosti, v številnih tragičnih človeških situacijah. Minotaver je pol človek pol žival: torej povezuje človeško in živalsko, ustvarja univerzalnost, hkrati je tudi prispodoba sodobne družbe (ki ekološke in etične probleme skriva v politične labirinte) in človeške duše, v kateri skrivamo svoje lastne temne pošasti – žalosti, s katerimi se težko soočimo.
Za roman je značilna bogata medbesedilnost, besedilo je razbito na oblikovno zelo raznolike kratke enote z naslovom, posamezna poglavja so blizu esejem, ki so podprti z ilustracijami in bibliografskimi viri (npr. poglavje o Minotavrovi smrti), pojavljajo se seznami, poezija, dialogi, avtobiografski zapisi … Tudi vsebinsko je besedilo (poleg dveh že predstavljenih nosilnih stebrov romana) zelo pestro (ljubezenske izkušnje, vojne, skrivni nezakonski otroci, vsakdanje življenjske razmere, literarno ustvarjanje, kvantna fizika …). Avtor mestoma skače v knjigo in bralca na poti skozi besedilo prijazno spremlja (Dajmo, tukaj počakajmo na duše raztresenih bralcev – str. 30).
Delo je v originalu izšlo leta 2011, v Slovenskem prevodu Boruta Omerzela leta 2015. V Sloveniji je avtor znan in uveljavljen, leta 2015 je gostoval na festivalu Fabula, pred obravnavanim romanom je bilo v slovenščino prevedeno njegovo delo Naravni roman, leta 2022 roman Časovno zaklonišče (oba v prevodu Boruta Omerzela). Fizika žalosti je v Sloveniji zaživela tudi na gledališkem odru (Anton Podbevšek Teater, premiera 2016, režija Tjaša Črnigoj).
Literarna poslastica za bralce, ki jim je pri srcu sodoben evropski roman z avtorjevo tipično grenko-sladko atmosfero in presenetljivo živimi, ganljivo podrobnimi utrinki spominov, ki z zapisom bogatijo in potrjujejo enkratnost in dragocenost posameznika.
Japonske novele
Alma Maksimilijana Karlin je svetovna popotnica, poliglotka in pisateljica slovenskih korenin. Po študiju jezikov v Londonu se je Celjanka kmalu odpravila raziskovat svet. Leta 1922 je po dolgem čakanju končno prejela vizo za Japonsko. O svoji poti na Japonsko je pisala tudi v potopisnem romanu Samotno potovanje. Japonske novele pa se od potopisne forme še odmikajo, saj gre za literarno delo. V štirih novelah je Alma skozi vsakodnevne drobce zapisala vtise o tamkajšnjem življenju. Mladi Japonec Jamavaki se poln vtisov in dvomov o lastni identiteti vrača s študija na Zahodu. Najlepša gejša Tokia Zlata kopriva budističnemu duhovniku prinese svojega otroka, saj zanj želi boljšo prihodnost. Tokinoye je naveličana moževe nezvestobe, a prejme moder duhovni nasvet in se vda v lastno usodo. O Čo san skrušena po smrti otroka izve, da veličastni vojskovodje ne morejo prekositi skromnih modrecev. Vse štiri zgodbe druži vpetost likov v japonsko, verujočo tradicijo, kjer za največje vrednote veljajo modrost, poduhovljenost ter družina. Avtorica v novelah izkaže izjemno zmožnost vživljanja v življenje na Japonskem. Ujame bistvo njihovega načina razmišljanja, prepredenega s tradicijo, duhovnostjo, vero in modrostjo. Slogovno je besedilo jezikovno bogato in slikovito. Iz pisanja veje Almina ljubezen do dežele vzhajajočega sonca, kjer je preživela več kot leto dni. Opombam in Alminim avtorskim ilustracijam je dodana še bogata spremna beseda prevajalke Jerneje Jezernik, ki popiše avtoričin opus in okoliščine nastanka njenih del o Japonski. Gre za drobno knjižico z bogato vsebino. Mojstrica Alma Karlin tudi tokrat ne razočara.