Reni Fisher ima veliko družinsko skrivnost, ki vpliva na njeno vsakdanje življenje. Njen oče je serijski morilec iz Inland Empira. Reni od dne, ko so ga odkrili in odpeljali, nima stikov z njim in od takrat so minila tri desetletja. V vmesnem času je Reni delala kot profilerka za FBI in iskala lokacije, kje bi lahko oče zakopal trupla žrtev. Po živčnem zlomu se Reni preseli v puščavo, kjer se ukvarja z lončarstom.
Kriminalist Daniel Ellis Reni privabi k sodelovanju, ko se sreča z njenim očetom, ki za podatek o truplih zahteva, da se jim pri iskanju pridruži njegova hči. Pisateljica spretno prepleta dogodke iz preteklosti in sedanjosti. Tudi Daniel ima svoje razloge, da se zanima prav za tega serijskega morilca in tudi pri njemu so v zgodbo vpletene družinske skrivnosti.
Psihološko precej razdelana kriminalka, kjer poleg skrivnosti odkrivamo strahove o lastnem psihičnem zdravju glavnih protagonistov in vseh ostalih vpletenih. Poleg groze, ki je ves čas prisotna, pa roman ponuja tudi zanimive opise ptic in puščave, ki ni vedno le grozna, ampak tudi vredna občudovanja. Skozi roman se Reni spoprijema s svojo preteklostjo in razkrivanjem temačne zgodbe in na trenutke se zdi, da je zanjo skrivnosti preprosto preveč.
Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)
Časovno zaklonišče
Časovno zaklonišče je roman, v katerem nas avtor Georgi Gospodinov postavi na čisto poseben časovno-prostorski vrtiljak. Z njim se bomo odvrteli v posamezna desetletja 20. stoletja in pokukali v leta 2024, 2025 in 2029, znašli se bomo v New Yorku, Švici, Sofiji, Beogradu, Sarajevu pa spet v Švici … Gospodinova zanima čas in to, kar čas ustvarja – človeški spomini, konkretni trenutki vsakdana, politične razmere, zgodovinski trenutek, minevanje, brisanje in obnavljanje osebnega in kolektivnega spomina … V romanu se tako prelivata dve osrednji temi: intimno dojemanje časa človeka posameznika in odnos do prihodnosti in preteklosti posameznih držav današnje Evrope. Delo se začne kot tragikomična pripoved o kliniki za staranje, kjer je vsako nadstropje urejeno posameznemu desetletju prejšnjega stoletja primerno. Balzam za dementne, prijazen svet, v katerem se naenkrat človek spet znajde … svet, v katerem te pred popolno pozabo samega sebe lahko ubrani tudi režimski vohun, nekakšen vsevedni špicelj, ki je nekoč bil zadolžen za to, da te nadzoruje in o tebi podrobno poroča …
Kmalu se pripoved spremeni v politično satiro, fikcijo sodobne Evrope, ki bi z referendumom namesto prihodnosti izbrala vrnitev v preteklost. Struga, po kateri se valova literarne obdelave intimnega in javnega časa pretakata, pa je sam ustvarjalni proces: pisanje o pisanju, prekrivanje avtorja in glavnega literarnega subjekta, samoironija (med pisanjem romana o tistih, ki so ostali brez spomina, ga začne tudi on sam izgubljati – str. 182), literarna oseba, ki avtorju uhaja iz nadzora, bogata medbesedilnost, prepletanje avto-fikcije in dokumentarne zgodovinskosti, kontrast komičnega in tragičnega, nostalgičnost s podrobnostmi različnih vsakdanov …
Delo je hkrati ganljivo pričevanje človeške krhkosti, nemoči in tragičnosti ob iztekanju življenja in luciden umetniški pogled na srčni utrip današnje Evrope. Roman, ki poziva k spraševanju o odnosu do osebne in kolektivne preteklosti in sodobnem vrednotenju obojega. V delu nima posebnega mesta samo pisanje, pač pa tudi gledališče (z novo tragikomedijo dell’arte) in – knjižnice, to zaklonišče, topel in suh prostor, odprt za vse (str. 196), v katerega se vstopa kot v neki drugi čas, kot v časovno zaklonišče (str. 192). Ideja o kliniki preteklosti se je avtorju porodila več kot desetletje preden je v javni knjižnici v New Yorku leta 2017 začel pisati obravnavani roman, zveza časovno zaklonišče se pojavi že v delu Fizika žalosti (2011). Prvotna ideja je iz zasnove o stavbi preteklosti zrasla v idejo o ulicah, mestih in državah preteklosti, s čimer je delo dobilo priokus distopije in družbene satire.
Avtor je za roman Časovno zaklonišče dobil nagrado bolgarska knjiga leta 2021 in italijansko nagrado strega za evropsko književnost v istem letu. Delo je bilo uvrščeno na seznam najboljših knjig v letu 2022 časopisa New Yorker. Letos (leta 2023) sta Gospodinov in prevajalka romana iz bolgarščine v angleščino Angela Rodel prejela bookerjevo nagrado. Delo Časovno zaklonišče je prvi bolgarski roman, ki je prejel to nagrado, laskava je tudi utemeljitev žirije, ki je zadnje Gospodinovo literarno delo označila za briljanten roman, poln ironije in melanholije.
Cica v metroju
Francoski pisatelj Raymond Queneau je znan predvsem po svojih eksperimentalnih literarnih stvaritvah, v katerih preizkuša in raziskuje jezik v njegovi plastični gnetljivosti z željo, da bi ga oživil utesnjene literarne predvidljivosti, pa tudi, da bi poudaril veljavo žive, govorjene francoščine, ki se od zborne izreke pogosto suvereno odvrača. Zato je njegova dela težko prevajati in zahtevajo odličnega poznavalca jezika, v tem primeru je bil to Aleš Berger. Roman, s katerim je postal Queneau med bralstvom najširše prepoznaven, je Cica v metroju, izdan že leta 1959 in v slovenščino preveden leta 1978, ponatisnjen leta 1994 ter v letošnjem letu ponovno. Gre za zgodbo, ki se odvije v šestintridesetih urah, kolikor jih v Parizu preživi podeželska mladoletna neotesana nesramnica Cica, ki jo je svojemu bratu Gabrijelu pripeljala Ivanka Potresulja, Cicina mama s krvoločno preteklostjo, da bi se v miru pozabavala s svojim novim ljubimcem. Metro je zaradi stavke zaprt, kar Cico spravi v precejšnjo nejevoljo, a se hitro zamoti drugače. V zgodbo počasi kapljajo raznorazni čudni tipi in tipinje, vsi že ali pa šele povezani z Gabrijelom, barskim plesalcem in preko njega s Cico, med katerimi se spletajo takšne in drugačne vezi, pomensko pa svoj glas pripovedi posoja tudi papagaj. Dialog odigra v romanu, ki deluje kot nekakšen gledališki ali filmski scenarij in so ga v igro in film tudi dejansko prenesli, osrednjo vlogo – prav z njegovo (po)močjo je avtor skoraj do potankosti orisal karakterne posebnosti oseb; s pomočjo jezika jih je prikazal v vsej njihovi naivni živi sočnosti / šibkosti. Bralec se lahko zabava na površju, če pa si podrobneje ogleda besede, iz česa in kako so narejene, tudi imena in priimke, vse skupaj postane še bolj zabavno. Queneau ima namreč velik dar za (črni) humor. Nevsakdanje, osvežujoče, duhovito, zafrkantsko, igrivo in iskrivo (predvsem jezikovno) potovanje.
Brazgotine
Heloise Kaldan, novinarko časopisa Demokratik Dagblad smo bralci spoznali že v avtoričinem prvencu z naslovom Smrdljivka. Tokrat jo preseneti neželena nosečnost. Ni prepričana, ali je po nedavnih travmah pripravljena na resno razmerje s partnerjem Martinom Duvallom in skrb za otroka. Heloise pa ni edina, ki se sooča s svojimi demoni iz preteklosti. Kmalu jo prijateljski odnos z detektivom Erikom Schäferjem potegne v njegov zadnji primer, ki je šokiral celotno Dansko. Po navodilih vodje mora napisati senzacionalen članek o desetletnem dečku Lukasu, ki je nekega dne iz šole izginil neznano kam. Njegov profil na družbenem omrežju razkrije, da se je pronicljivi deček močno zanimal za pareidolijo. Gre za iskanje in prepoznavanje obrazov, vzorcev v vsakdanjih stvareh. Med drugim je objavil fotografijo razpadajočega skednja, katerega vrata spominjajo na obraz. Se deček morda nahaja tam? V preiskavi se odkrivajo tudi mnoge druge sledi in policija se vse teže v enaki meri posveča vsem dokazom. Odkritje okrvavljenega Lukasovega nahrbtnika primer poveže z nekdanjim vojakom, ki trpi za posttravmatskim stresnim sindromom. Avtorica z natančnostjo preiskovalne novinarke spretno poveže vse niti in pred nami razgrne pretresljivo zgodbo o družinskih in vojnih travmah ter neusmiljenem maščevanju. Anne Mette Hancock je večkrat nagrajena danska pisateljica, ki jo že postavljajo ob bok največjim mojstrom kriminalnega žanra, kot so Nesbo, Grisham in Lackberg. Leta 2020 je postala danska pisateljica leta. Preobrati v njenih zgodbah se kar vrstijo, zato je roman neodložljivo in napeto branje vse do zadnje strani.
Mestece Galveias
José Luís Peixoto, ki ga omenjajo kot enega najbolj nadarjenih portugalskih pisateljev, je v svojem kompleksnem romanu Mestece Galveias, kritiško izpostavljenem z nagrado oceanos, portugalsko različico bookerja, opisal življenje preprostih, neizobraženih, od preostalega sveta ločenih ljudi, živečih v Galveiasu, majhni podeželski vasici odročne in revne pokrajine Alenteja, kjer se življenje odvija v povsem drugačnih pogojih in ritmu kot v razvitejših mestnih središčih. Galveias je tudi dejansko avtorjev rojstni kraj in je z njim še vedno globoko povezan, predvsem zaradi spokojnosti, ki ga nudi tisto okolje, pa tudi zaradi osebnih korenin, ki jih avtor ni presekal. Ta kraj je bil dolgo časa, vse do avtorjevega 18. leta, edini svet, ki ga je poznal – poleg tistega, ki ga je začel vzporedno odkrivati v knjigah, ki si jih je lahko enkrat mesečno izposojal ob obiskih potujoče knjižnice. Zgodba je umeščena v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas avtorjeve mladosti, in avtentično prikazuje takratno podeželsko življenje, surovo povezano z naravo (vremenom, obdelovanjem zemlje, živalmi) in njenimi cikli rojevanja in smrti. Preživetje je bilo težko in razpoloženje dokaj depresivno, odraslo prebivalstvo v precejšnjem deležu nepismeno, perspektiva prihodnosti pa ni segla dlje od napovedovanja letine in od nje odvisnega preživetja. Nič drugače kot drugod so nenapisano zgodovino kraja ustvarjale predvsem osebne zgodbe posameznikov, ali natančneje: njihove med-osebne zgodbe. Zamerljive, spotakljive, pohujšljive in predvsem večinoma nesrečne. Avtor jih v romanu sicer prepleta, a ostaja med njimi tudi veliko neizrečenega in zavitega v skrivnost. Bralec, ki jih sprva dojema kot ločene pripovedi, kasneje spozna, da so še kako povezane, in znajde se na dokaj nevajenem terenu, saj jih med seboj težko povezuje. A prav v tem je izziv: ne težiti k popolnemu nadzoru pripovedi, a vseeno slediti vsem podrobnostim. Zgodba namreč ne ponuja niti osebne katarze niti velikih spoznanj, ta zgodba predvsem samo pripoveduje, kar pa avtorju ne zamerimo, saj je njegov jezik nadvse nežen in poetičen. Avtor tudi ničesar ne moralizira, ljudi nepristransko, s povsem krščanskim razumevanjem, prikazuje v njihovi naravni grešnosti, ki pa ni zgolj njihova, je od nas vseh. Zato avtorjev tihi poziv, da se zazremo tudi vase in v sebi in svojih zgodbah prečešemo, kar je gnilega in površini skritega. In tega ne ignoriramo, saj pomembno greni naša življenja. Kot tista nepoznana, zunajzemeljska stvar brez imena, po žveplu smrdljiva gmota, ki je (simbolično) zastrupljala življenja ljudi v Galveaisu in se zanjo niso zmenili, vse dokler se ni med njimi po dolgem času spet pojavilo nekaj nedolžnega, kar jih je spomnilo, da je lahko življenje tudi drugačno, manj otopelo in vpeto tudi v (skupno) prihodnost.
Pa čeprav buldožer
Rahlo zagrenjeni 53-letni asocialni pisatelj in nekdanji alkoholik Gena Kalan živi z ženo Majo in trinajstletnim sinom Aleksom. Nekdanja sošolka Monika Geni ponudi poslovno priložnost. S partnerjem po lansiranju uspešne mobilne aplikacije pripravljata novo igro. Uporabnikom naj bi v slogu filmov in televizijske serije Westworld ponudili izkušnjo navidezne resničnosti. Gena jima kot pisatelj z bujno domišljijo in občutkom za osebne zgodbe pomaga pri kreiranju likov, ki bodo v teh igrah nastopali. Ustvari tri ženske like iz lastnega življenja. Kmalu začne skozi interakcijo z njimi vse bolj obsesivno proučevati njihove osebnosti ter lastne odnose v resničnem življenju. Meja med resničnostjo in domišljijskim svetom se ves čas zabrisuje, pri likih pa se pojavi spomin na srečanje z neznanim vsiljivcem. Hkrati se razkriva tudi ganljiva zgodba posebneža iz soseske, ki ima na dvorišču ogromen buldožer. V čas koronavirusa postavljeno pronicljivo delo pa ni le roman o (pre)moči sodobne tehnologije. Je predvsem portret človekove narave, družinskih odnosov in odtujenosti. In o tem, da je nekoga vendar potrebno imeti rad. Andrej E. Skubic je slovenski pisatelj, prevajalec in jezikoslovec. Za svoja dela je prejel mnoge literarne nagrade in nominacije.
Vojske
Na začetku romana, ki ga je avtor postavil v 80. leta prejšnjega stoletja, v čas Pabla Escobarja in kolumbijskih mafijskih kartelov, vstopimo v mirni intimni svet glavnega pripovedovalca Ismaela, ostarelega profesorja, ki v kraju San José prebiva s svojo ženo Otilio in si svoje dneve poleg obiranja pomaranč in običajnih priložnostnih pogovorov najraje pestri z motrenjem ženskih teles. Življenje v tem odmaknjenem prerijskem kraju poteka dokaj običajno, a je to zgolj navidezno in ne traja prav dolgo. Z razvojem dogodkov in kasnejšimi razlagami odnosov spoznavamo nasilno in izprijeno ozadje dogajanj ter izvemo, da je bilo nekaj krajanov tudi že ugrabljenih in da ugrabitelji zanje zahtevajo nezamisljivo visoke odkupnine. Med ljudmi veje vse večji strah in čedalje več se jih odloča kraj za vedno zapustiti. Črni trenutek v življenju kraja, ki ga do takrat prebivalci San Joséja še niso izkusili, čeprav so vedeli, da se to v državi pogosto dogaja, pa se zgodi v nenadnem nepričakovanem krvavem spopadu vojsk, za katere niti ne uspejo ugotoviti, katerim interesom pripadajo oziroma kdo je tisti, ki v danem trenutku nad njimi izvaja neposredno nasilje. Iz nedolžnega začetka romana nas avtor, ki je mednarodno slavo dosegel prav s tem delom, v katerem je odlično predstavil umazano politično skorumpiranost Kolumbije, na ta način vodi v prikaz popolnega razpada posameznika in celotne družbe, ki se sooča z vojno, v kateri se moralnosti odpovedujejo celo tisti, ki nanjo najbolj prisegajo. Mir zamenja strah, erotiko posilstva in življenje smrt. Posamezniki so razčlovečeni, norost je neizbežno dejstvo. Živi niso več zares živi, kar velja za posameznike pa v enaki meri velja tudi za celotno državo. Tragedijo kraja je pisatelj v romanu prepletel z osebno tragedijo pripovedovalca, ki v enem od spopadov izgubi tudi svojo ženo, pisava pa je enako prepričljiva tako v opisovanju Ismaelovih osebnih bojev in procesa razpadanja njegovega lastnega jaza v norost in pozabo kot tudi v opisovanju ostalih usod in prikazovanju razkroja kraja v mesto duhov. Četudi s kolumbijskim ozadjem in natančnim prikazom vsakdana države v nenehni državljanski vojni roman prerašča v univerzalno podobo posameznikov, neusmiljeno oplazenih z absurdi vojne in povsem nemočnih v svojih individualnih življenjih, kar pisatelj ponazori z veščo fabulativno gradnjo in mojstrskim obvladovanjem pripovedovanja. Roman je bil tudi v strokovni javnosti prepoznan kot literarna mojstrovina in je avtor zanj prejel več mednarodnih nagrad, za odličen prevod v slovenščino pa gre pohvala prevajalki Tini Malič.
Pričakovanja
Ljudje v življenju pričakujemo marsikaj. Zdi se, da je še najmanj zahtevno pričakovati, da najdeš pravo osebo in imaš z njim/njo otroke. Žal ni vedno tako. Vztrajno se povečuje delež samskih oseb, prav tako se zdi, da na vsak sklenjen zakon vsaj eden razpade. Če do poroke sploh pride. In otroci? Tudi rodnost vztrajno pada.
V romanu spremljamo Jano in Primoža, oba v drugi polovici tridesetih let. Nekaj časa sta že skupaj, končno imata oba redno službo in ravno sta se preselila v večje stanovanje, dvosobno. Primož, ki dela v vrtcu, si je vedno predstavljal, da bo oče. Da bo mama, je pričakovala tudi Jana. Vendar otroka ni. Pomoč jima ponudi medicina. Avtorica doživeto prikaže, s čim vse se pari srečajo po odločitvi za umetno oploditev. Prepričljivo naslika, kako (neuresničeno) hrepenenje po otroku zareže v telo in psiho ženske, ki ji že narava nalaga materinstvo, še bolj pa to od nje pričakuje družba. Osvetli razpoke v odnosih ženske, najprej s partnerjem, kajti tarča bolečih postopkov ni njegovo telo, nato še s prijatelji in znanci, kjer pogosto ni dovolj razumljena. Kako ostati človek, ko si zreduciran na telo, ki te je pustilo na cedilu?
Pričakovanja so drugi roman Anje Mugerli, ki je za svojo zbirko kratkih zgodb Čebelja družina prejela Evropsko nagrado za književnost. Avtorico odlikuje izjemen posluh za prikazovanje odtenkov v zapletenih medčloveških odnosih ter pogum za lotevanje tabu tem, kar neplodnost kljub vedno večji pogostosti še vedno ostaja.
Terenske raziskave ukrajinskega seksa
Mikola in Oksana, slikar in pesnica, oba ukrajinskega rodu in zaznamovana z isto bolečo nacionalno izkušnjo trpeče, ponižane in v svetovnem merilu spregledane nacije, se srečata na umetniškem festivalu. On pristopi in jo ogovori, ona kljub temu, da ga že na prvi pogled oceni kot cenenega provincialnega nastopača s prebrisanim zelenookim pogledom in oguljenim šarmom umetnika, tihi prežeči slutnji navkljub, da ji bo ta moški prizadejal bolečino, kar pa je morda res bilo potrebno neizbežno preslišati, saj je bila na delu usoda (no, to je sprejeta fraza), sprejme izziv in se z njim poda na ponujeni sprehod. Izkaže se, da je, še preden se je vse skupaj začelo, vedela vse – boleče bo. Vrtoglavo strastno, a boleče (ljubil jo je, kakor je pač znal). In je bilo. Kar velja za vsa patološka razmerja. Bil je to njen prvi ukrajinski moški, že narejen, ni ga bilo treba poučevati o Ukrajini. Delila sta si skupni notranji prostor razumevanja, večno ukrajinsko obsojenost na neobstajanje, iz katere sta izhajala. Povrhu vsega je bil to njen prvi moški zmagovalec, alfa moški (kako fenomenalno čudovito! – mar res?). Utrujena ljubiti svet skozi samoto se mu je predala: » […] v njej ni bilo strahu, vključena je že bila namreč visoko prožna pripravljenost, da se nemudoma požene proti življenju, zaradi česar se tudi ono samo premakne s svojega ustaljenega mesta: resnično redka priložnost, nekaj večjega od tebe, do česar je treba še zrasti, tako da skočiš iz kože, jo pustiš za seboj, sedem kož, devet kož, samo da se ne bi za nobeno ceno ustavila! – dobro, sprejmem, pogled iz oči v oči!« (str. 72) Lepota, ki sta jo ustvarjala, ju je združila, patologija ju je onemogočila in ju razrušila. Devet mesecev bolečine, fizične ob telesnem podrejanju živalsko besni, kot-da-življenja-zahtevajoči brutalni intimi seksa vse od prvega trenutka dalje, in psihične vse od takrat, ko se je on na njeno željo preselil k njej v Ameriko, kjer je v tistem času službovala kot profesorica. V romanu, ki ga je ugledna ukrajinska filozofinja, angažirana intelektualka, pesnica in pisateljica Oksana Zabužko, ki v svojih delih pozornost posveča predvsem ukrajinski samoidentifikaciji, postkolonialnim vprašanjem in feminizmu, izdala že leta 1996 in je postal kulten že pred prvo uradno izdajo, avtorica ob težkem ljubezenskem razmerju izprašuje (svojo) ženskost, njeno podrejanje ter iskanje in potrjevanje identitete skozi obličje moškega, seveda fatalnega, kot je fatalna tudi protagonistka, s poskusi razumevanja temne privlačnosti ekstaze ob bližini smrti, iskanjem vzrokov v očetovski figuri nekoč deklice ter razčlenjevanjem besno zahtevajoče življenjske željnosti narcisoidnih egoistov, od znotraj preplašenih, izgubljenih in povsem nesamozavestnih dečkov in deklic, ki v svoji iznekaženi odraslosti kot-da-so odprti za zlo in živijo, to sporočajo svetu na zunaj, v odsotnosti strahu, kot je to prikazano na primeru Mikole. Razmišljanja so podana monološko, v skrajno zgoščenem in visoko poetičnem jeziku, razvejujejo se zdaj sem zdaj tja, pripoved se giblje med prvo-, drugo- in tretje osebno, območje intimnosti pa na več mestih prehaja v družbeno politično. Žrtvi namreč nista samo onadva, ukrajinska umetnika, izhodiščno pogojena z nesliš(a)nostjo in ne(pre)poznanostjo zaradi nacionalne politične nemočnih na svetovnem zemljevidu močnih in glasnih (dogaja se tudi nam), žrtev je ves njun preplašen ukrajinski narod, ki se že stoletja vlači po dnu zgodovine, večno ustrahovan in utrujeno brezmočen, brez pravih osnov za samoudejanjenje (do kdaj – do zdaj?). V tem oziru je ta roman danes, ko se na ukrajinskih tleh bije zgodovinska bitka naroda, tudi aktualen. Nekateri so roman označili kot avtobiografskega, kar avtorica vseskozi zavrača; zanika tudi, da gre za feministični roman, čeprav ga lahko beremo tudi na ta način. V ospredju so predvsem telo kot metafora države, vprašanje identitete in jezika, domovina ter ženska in ukrajinska zaznamovanost z ukoreninjenimi vzorci (tako osebne kot tudi nacionalne) dediščine preteklosti, temelječe na občutjih izkoriščanja, zunanjim silam podrejajočega se samozanikanja in strahu. Odličen intelektualni roman s prečudovitimi vmesnimi postajami avtoričine bivanjske poezije.
Pol divji
Usodna noč je pretekla in Nathan je na begu. Obdarjen s tremi darovi, ki mu jih je na njegov sedemnajsti rojstni dan predal oče, mogočni črni veščec Marcus, ima dva cilja: najti mora prijatelja Gabrijela in osvoboditi prelepo belo veščo Annalise, ujetnico zvite črne vešče Mercurie. Največji problem pa mu ne bo ne pot ne Svet Belih, temveč njegove lastne moči, ki podivjajo ob najmanjši možnosti. Vojna situacija v Angliji se ostri s pristopom Soula O’Briana na sedež belih vešč in njegovim ukazom širitve preganjanja črnih vešč preko angleških meja. Vedno večja nevarnost in neprestan pregon pa pripelje do nepričakovanega, krhkega zavezništva med belimi in črnimi vešči, željnih miru. Ali bo Nathan našel svojega prijatelja? Kaj se dogaja z Annalise? Kje je njegov oče? So zavezniki pri boju proti tiranu dejansko zavezniki ali izdajalci?
Pol divji je druga knjiga v trilogiji Polovično življenje avtorice Sally Green, kjer prevladuje magija in kri. S kratkimi poglavji, napeto zgodbo in unikatnim stilom pisanja v prvi osebi je avtorica osvojila srca oboževalcev fantazije po celotnem svetu. Zgodba o Nathanu Brynu se zaključi v tretji in zadnji knjigi z naslovom Pol zgubljeni.