Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Pol divji

Usodna noč je pretekla in Nathan je na begu. Obdarjen s tremi darovi, ki mu jih je na njegov sedemnajsti rojstni dan predal oče, mogočni črni veščec Marcus, ima dva cilja: najti mora prijatelja Gabrijela in osvoboditi prelepo belo veščo Annalise, ujetnico zvite črne vešče Mercurie. Največji problem pa mu ne bo ne pot ne Svet Belih, temveč njegove lastne moči, ki podivjajo ob najmanjši možnosti. Vojna situacija v Angliji se ostri s pristopom Soula O’Briana na sedež belih vešč in njegovim ukazom širitve preganjanja črnih vešč preko angleških meja. Vedno večja nevarnost in neprestan pregon pa pripelje do nepričakovanega, krhkega zavezništva med belimi in črnimi vešči, željnih miru. Ali bo Nathan našel svojega prijatelja? Kaj se dogaja z Annalise? Kje je njegov oče? So zavezniki pri boju proti tiranu dejansko zavezniki ali izdajalci?

Pol divji je druga knjiga v trilogiji Polovično življenje avtorice Sally Green, kjer prevladuje magija in kri. S kratkimi poglavji, napeto zgodbo in unikatnim stilom pisanja v prvi osebi je avtorica osvojila srca oboževalcev fantazije po celotnem svetu. Zgodba o Nathanu Brynu se zaključi v tretji in zadnji knjigi z naslovom Pol zgubljeni.

Ptiči

Pšenica Žuženk je pri šestnajstih letih v prometni nesreči izgubila oba starša. Vzrok tragične nesreče je v njenem spominu globoko potlačen, na površju pa ostajajo grenko-sladki spomini na otroštvo na Krasu. Tata je v Pšenici vzbudil ljubezen do ptic, ki sta jih skupaj opazovala in popisovala. Po smrti staršev se je odselila v Celje, kjer se s sošolci ni zbližala. Pristen je le njen odnos z nunco Leno, ki skrbi za hišo njenih staršev. Pšenica je odraščala, sanje o študiju geologije je zamenjala za poklic učiteljice. Na videz ima v življenju vse, kar družba od nje pričakuje: ljubečega moža in najstniškega sina, ki želi postati nogometaš. A za štirimi stenami se odkriva resnično, z nasiljem nasičeno razmerje. Leopold Kralj ima nad ženo popolno nadvlado. Njena povsem nedolžna dejanja v njem vžgejo bolestno ljubosumje in poniževanje. Obdobju pretepanj sledijo sladke besede, na katere se Pšenica vedno znova ujame, kot ptica na limanice. V osnovi gre za enostavno, berljivo zgodbo, ki v sebi skriva odlično psihološko portretizacijo žrtve družinskega nasilja in njeno razklanost zaradi družbenih pritiskov. V romanu je življenje ljudi ves čas zaznamovano s pticami. Vsako poglavje je posvečeno določeni vrsti, kjer dogajanje doživimo tudi skozi “ptičjo perspektivo”. Ptice postanejo nosilke dogajanja, liki romana in hkrati drobni opazovalci. V sebi skrivajo mnogo modrosti in Pšenici odpirajo oči. Spoznava razloge za moževo nasilje in odstira vzroke za smrt svojih staršev. Bo vendarle odletela v svobodo? Cvetka Bevc je slovenska pisateljica in pesnica, ki je zaključila študij muzikologije in primerjalne književnosti. Piše za odrasle in mladostnike. Za svoja dela je prejela številna priznanja in nominacije.

Anansijeva fanta

Neil Gaiman, ki so ga imeli slovenski bralci moč okusiti že v kar nekaj prevodih, tudi v tem romanu ne razočara – je dinamičen, pustolovski, malce kriminalen, precej mitološki in porogljivo komičen, ob vsem tem pa v opisu nekaterih psiholoških elementih posameznikov vendarle tudi stvaren. V svet, ki ga živimo in poznamo, je ponovno vpletel bogove, muhaste, predrzne in samozavestne, poleg njih naletimo celo na duhove, človeško se meša z živalskim, epopeja je pestra in nepredvidljiva, konec pa je, kot se spodobi, pravičen in srečen. Glavni nosilec zgodbe je Debeli Charlie, nesamozavesten, malce neroden, sicer pa dobrosrčen in pošten mladi možak, ki živi dokaj nezanimivo povprečno življenje, vse dokler mu ne umre oče, s katerim si ni bil ravno blizu, in za katerega na pogrebu izve, da je bil bog. Ja, bog. Oziroma, ko je bil svet še majhen in so se vse zgodbe pripovedovale prvič, je bil pajek, a seveda ne povsem navaden. Izve tudi, da ima brata, za katerega do tistega trenutka ni vedel, da obstaja. Ko le-ta, prepotentni zabavljač brez občutka za krivdo, vstopi v njegovo življenje, to postane grozeč vrtiljak nepredvidljivih dogodkov. Zgodba ima, kot vsaka, svoje korenine v preteklosti, s katero se mora Charlie neustrašno soočiti, da bi ohranil ne le samega sebe pač pa ves svoj rod, obenem pa obranil tudi celotno prihodnjo občečloveško usodo, da ne zabrede v še krutejše vzgibe. Ta zgodba, kot tudi vse ostale, ki jih beremo ali živimo, pa je konec koncev vendarle zgolj metafora, ki se kot ena in ista pojavlja znova in znova. Odličen roman, enostavno zabaven in večplastno poveden hkrati.

Nedaleč stran

Predstavljajte si svet, v katerem obstajajo dovršeni tehnološki sistemi, ki vam pomagajo urejati odnose z drugimi. Z vstavljeno tehnologijo v telesu lahko v različnih situacijah s preprostim pritiskom na gumb zamenjate svojo družbeno masko. Ko se v vas nabere preveč čustvene bolečine, preprosto zaužijete kapsulo, ki deluje protibolečinsko in zadeva je urejena, kot pri glavobolu. Vaša življenja so do najmanjših potankosti zbrana v računalniškem sistemu, njihov potek se lahko spremeni že z minimalno spremembo algoritmov. Tehnologija vam velikodušno omogoča brisati svoje spomine. Misli lahko darujete v za ta namen ustanovljenim muzejem. Kadarkoli lahko v hipu nepovratno in nezapomnljivo izstopite iz življenja drugih. Kupiti posmrtno življenje drugega sploh ni problem. Za spremembe osebnih vrednot obstajajo posebne službe. Za odpadla čustva, ki jih luščimo v svojih življenjih, skrbijo kot za ostale smeti, ki jih je potrebno čistiti s tal. Najeti živo igračo, h kateri se stisneš zvečer, da bi lažje zaspal, ni nič neobičajnega. In še in še elementov je, ki jih avtorica v svojem kratkoproznem prvencu Nedaleč stran vstavlja v pripoved, ki, če razmislimo, v kolikšne dovršenosti sili tehnološki razvoj in s kolikšno strastjo države razvijajo kibernetske sisteme, morda niti ni tako distopična, kot deluje na prvi vtis. Ljudje v razvitem kapitalističnem svetu smo osebnostno morda res vse bolj in bolj podobni robotom, produktivnost je edina sprejemljiva vrednota, medosebne odnose vse težje oblikujemo, jih negujemo in vzdržujemo, nedotakljive zasebnosti pravzaprav skorajda nimamo več, zahodna medicina se vse bolj in bolj izkazuje za mehanično vedo, psihološka spoznanja pa zahrbtno postajajo vse privlačnejša orodja izbora, manipulacij in nadzora. Kam nas to lahko vodi in kakšen bi lahko bil družbeni svet prihodnosti? Je individualizem res prava izbira? Je osebna svoboda, o kateri govorimo in jo zaklinjamo, morda zgolj izraz izgubljenosti? Se zmoremo v bližini drugega še vedno počutiti varne? Kdo smo in kaj postajamo? In tako smo znova – ali še vedno – na točki poziva, ki kliče k temu, naj vendarle prevrednotimo vrednote, dokler jih nekega dne res ne bomo povsem nepovratno razkrojili. No, lahko upamo, da se to ne more zgoditi in se ne bo. Je pa dobro, da se nastavlja ogledalo sveta, v katerega se večina ne želi zbuditi, in eno takšnih ogledal so tudi te zgodbe.

V Mehiki ni slonov

V zbirki kratkih zgodb priljubljeni hrvaški pisatelj in pesnik srednje generacije Zoran Pilić v igrivem, neposrednem, polnokrvnem in gibkem ritmičnem jeziku zapisuje tragikomične usode majhnih posameznikov, ki govorijo: o brezvestni mladostniški lumpariji; o nenavadnem potovanju iz Banja Luke do Zagreba med vojno v Jugoslaviji; o tem, kako je najbolj osovražen učenec kasneje med vojno v Sarajevu rešil svojega največjega učiteljskega sovražnika; o pijanem vozniku, ki se med vožnjo zaleti v nebeškega angela s krili; o naivnem netalentiranem dramskem umetniku; o nostalgičnem srečanju z bivšo partnerko; o planinsko-pisateljskem izletu na Velebit in srečanju s kozlovolkom; o življenjskih modrosti polnem Popaju; in zadnja o tesnobnem gastarbajtarju. Posamezniki, ki jim avtor posoja svoj glas, so vsi po vrsti posebneži – obstranci, samotarji, vojni veterani, ljudje z obrobja ali družbenega dna in celo mitološka bitja, ki jih prikazuje v njihovih nerodnih razmerjih s prijatelji, partnerji, svojimi lastnimi življenji ali pač celotno družbo, v kateri živijo. Avtor si pri zapisovanju res daje duška, v ospredju je, tudi ko gre za tragiko, predvsem komičnost, prizori pa so opisani tako živo, da se pred očmi bralca odvijajo kot na filmskem platnu, oluščeni so namreč vsakršnega balasta in s tem dosledno neposredni. Bralec ob Zoranu Piliću nima časa biti zaspan in ležeren, avtor ga prepričljivo ujame v zgodbo in njegove pozornosti ne izpusti niti za trenutek. Zabavno, energično, jedrno.

Pripovedovalec: zgodbe o življenju in glasbi

Dave Grohl. Eden najbolj (pri)ljubljenih ljudi na svetu. Večini znan kot vodja skupine Foo fighters, srednji generaciji kot bobnar Nirvane, ožji underground druščini pa znan tudi kot bobnar legendarne punk skupine Scream.
Avtobiografija ja nastala leta 2020 ob izbruhu epidemije in odpovedi vseh koncertov. V njej se Dave v pretežni meri kronološko sprehodi od svojega otroštva – ki v primerjavi z večino trpečih rockerskih vrstnikov niti ni pretirano travmatično – vse od prvega rock’n’roll razodetja v mladosti, pa do aktualne svetovne slave.
Zahtevnejšim bralcem bo bržkone bolj všeč prva polovica knjige, ki podrobneje opisuje njegovo mladost in navduševanje nad rock’n’rollom, pričetek njegove kariere glasbenika in življenje na cesti z bendom Scream. Morda jih je kdo od vas celo videl v Ljubljani konec 80-ih? Za človeka, ki je znan po svoji prijaznosti in dobrohotnosti, je jezik neposreden, realističen in na trenutke surov, tako kot njihova glasba. Vsekakor ne manjka zabavnih in manj zabavnih anekdot s turnej ter Davov iskreni vpogled v svoje življenje, vse dokler se motor Screamov ni ustavil. In takrat se zgodi Nirvana. Ta pomembni del njegovega življenja zajema relativno majhen del knjige. V njem ne ponavlja dejstev, ki so že večini znana, ampak predvsem orisuje svojo vlogo ter poglede v tem turbulentnem času.
Druga polovica je posvečena ponovnemu vzponu, zahvalam vsem pomembnim ljudem v njegovem življenju ter njegovi ženi in otrokom, z nekaj dodanimi kockami sladkorja. Vsekakor Dave tudi kot pisatelj širi iskrenost in pozitivnost, kot smo ju vajeni že iz njegovih intervjujev ter glasbe.
Najbolj goreče poznavalce Daveove kariere je potrebno opozoriti, da prevod sicer ni slab, vseeno pa se v njem izgubi kar nekaj (pop)kulturnih referenc ter sočnosti undergroundovskega žargona, kot tudi nekaj jezikovne ostrine. Kljub temu pa knjiga ostaja obvezno čtivo za vse privržence Nirvane, Foo fightersov in rock glasbe nasploh, saj v njej resnično ne manjka zabavnih anekdot, lucidnega razmišljanja o rockerskem načinu življenja ter pozitivne energije, po kateri je znan Dave Grohl – človek, ki se je vedno znal izogniti pastem življenja na samem robu.

Človek za nobeno rabo

Manga je japonski tip stripa, ki se bere od zadaj naprej in z desne proti levi, nadvse pomemben pri tej zvrsti pa je tudi umetniški vtis. Nemalokrat so avtorji mango uporabljali kot strip jaz-a, v katerem so izpostavili izseke iz svojega življenja in jih na novo skonstruirali. Legendarnost na tem področju pripisujejo Yoshihari Tsugeju, antisocialnemu umetniku, ki se je že v mladosti soočal s hudo obliko socialne anksioznosti in se je tudi kasneje v življenju vseskozi upiral družbenim stikom in vsem javnim obveznostim. Pa vendar, oboževalcem njegovih del je vpogled v svoje življenje in osebnost omogočil prav z mangami, ki jih je ustvaril in z njimi zaslovel. Vrhunec med njimi predstavlja Človek za nobeno rabo, ki so ga uspešno prelili tudi v filmsko priredbo in velja za njegovo najbolj priljubljeno in dostopno delo. Je tudi zadnje, kar je ustvaril pred svojim popolnim izginotjem iz javne sfere. Sukezo, osrednji junak te mange, z avtorjem deli kar nekaj podrobnosti njegovega življenja in osebnosti – bori se z nizko samopodobo, občutki nevrednosti, tesnobnostjo, obupom, potrebo po samoti in tišini, prav tako tudi s težavami umetniškega ustvarjanja in nenazadnje z revščino, ki ji je bil avtor izpostavljen na začetku svoje ustvarjalne poti. Je nadvse senzibilen ter povsem nebogljen in izgubljen v življenju, ki ga živi iz dneva v dan; čeprav se trudi, je nekako brez prave ideje o tem, kako preživeti sebe in svojo družino; revščina razdira tudi njegov zakon. Jezen je nase, ker mu ne uspe, in na celoten svet, ki ga na to spominja. Čeprav v očeh vseh drugih velja za popolno zgubo, pa protagonista Yoshiharu Tsuge pravzaprav postavi nad njih – v nasprotju z večino ljudi sodobnega časa, vajenih uspehov in udobja, zmore živeti v nižjem standardu in v nasprotju z njimi ohranjati samega sebe in sebi lasten življenjski tempo. Da zmoreš živeti v takšnih pogojih, so potrebni pogum, neomajno upanje, trdna notranja moč ter – kar je večini morda najtežje – sprijaznjenje s svojim življenjem, četudi le-to ni takšno, kakršnega bi si želel, a ga ne moreš ali pač ne znaš ustvariti drugačnega; ter v tem primeru moč za soočenje in sočutnost do samega sebe.

November

Zgodba romana November je distopija, avtorica virtuozno spelje vsebinski retrofuturistični obrat, ki temelji na avtentičnih temeljih komunističnega režima Sovjetske zveze iz druge polovice dvajsetega stoletja. Pripoved se začne v letu padca berlinskega zidu, a na češkoslovaškem revolucija ne uspe, Gorbačov je odstranjen in totalitarni režim se še okrepi. Marie, ki ji pravijo Maja, mlada ženska z družino, na demonstracijah nasede provokatorju in z odra izkriči svoje mnenje glede svobodnih volitev. To zadostuje, da Majo aretirajo in zaprejo za nadaljnjih 20 let. Za njenega prvega otroka se življenje morda dobro izteče, za hčerko pa »poskrbi država« tako, kot za druge »zapuščene«, v resnici ukradene sirote. V pretresljivi in napeti pripovedi avtorica obudi grozote državne represije za železno zaveso: zapiranje nedolžnih, pranje možganov, vzgoja za ovaduhe, ovaduštvo kot dolžnost in vrlina in jasnovidno predvidi invazivne tendence Rusije in režima, ki iz »ruskih sinov dela vojake«.

Dežela pozabe

Pripovedovalec zgodbe je bil že v svojem najzgodnejšem otroštvu skrajno nezaupljiv do starejšega slepega soseda, ki so ga v družini poimenovali kar Dedek Mrak. Po nesreči, ki se mu je pripetila kot mlademu dečku in mu je Dedek daroval celo svojo kri ter zaradi tega umrl, pa je imel občutek, da je z njim postal dokončno združen za vselej. Nasledil je njegovo preteklost in z darovano krvjo tudi njega samega, najsi si je tega želel ali ne. V dobi odraslosti, ko kot geolog raziskuje sibirske kraje in si ogleduje tamkajšnja zapuščena taborišča, Mrakovo življenjsko zgodbo, ki je bila skrbno varovana kot skrivnost, končno tudi razkrije – bil je vodja taborišča. Zgodba se bere kot bi sledili spominu, nenehno se levi, se vrača nazaj, zastaja in si pretanjeno ogleduje, razmišlja in preskakuje. Iz besedila pa ob natančnih zapisih in vtisih veje globoka, nemalokrat tesnobna tišina. Ja, lahko bi rekli, da tudi bolečina – ta korenini v skritih in mračnih poglavjih sovjetske preteklosti, ki jo skuša avtor z zapisom rešiti pred pozabo. Presunljiva, slikovita, zgoščena, poetična pripoved.

Zgodba zgodb ali Zabava za najmlajše

Literarno pravljičarstvo se je v Evropi oblikovalo v 19. stoletju, najprej z bratoma Grimm in v nadaljevanju še z ostalimi zapisovalci, ki so bili večinoma folkloristi in lingvisti, zanimali pa so jih predvsem narodni in vzgojni potenciali ljudskega pripovedovanja, oblikovanega po romantični miselnosti in na način posplošene slike sveta ter poveličevanjem preprostega človeka. A je obstajal pred njimi še nekdo – Giambattista Basile, italijanski avtor iz 17. stoletja, čigar zbirka Zgodba zgodb, ki jo je Bedenetto Croce razglasil za najznamenitejše delo italijanskega baroka, za slovensko izdajo pa se imamo zahvaliti založbi Goga in za odličen prevod Ani Duša in Ireni Duša Draž, velja za prvo evropsko zbirko literarnih pravljic. V njej je avtor zbral zgodbe vseh družbenih slojev, v njih pa sledimo različnim tedanjim ritualom, historičnim anekdotam, nenavadnim dogodkom, verovanjem ter čudežnim transformacijam, zapisanim v nadvse bohotnem meseno-sočnem in duhovitem jeziku. Četudi je avtor zbirko podnaslovil s pripisom Zabava za najmlajše, je bila namenjena predvsem odraslim, med njimi pa pretežno preprostemu ljudstvu, ki raje verjame »v obstoj govorečih grmov kot v smiselnost učenjakovih besed.« Luštno, ritmično, zabavno branje, ki se ob vsaki zaključeni zgodbi konča z znamenitimi reki, bolj ali manj poznanimi, in ki jim v večji meri zaupamo še dandanes.