Dogajanje te nadvse tenkočutne pripovedi, ki je v prvi vrsti poklon mladostnemu prijatelju, se vrsti na obrobju velikega mesta osrednje Sibirije, v Hudičevem kotu, kamor se je, da bi bila blizu svojim, ki so pristali v bližnjem zaporu, čakajoč na razsodbo o (politični) krivdi, ali celo na prevoz v taborišča že obsojenim, zatekla skupina Armencev v krutem času Stalinovega režima. Ob spoznavanju s pretresljivo usodo armenske skupnosti sledimo pisateljevemu oživljanju mladostnega prijateljstva z armenskim dečkom Vardanom, s katerim vez sta začela tkati, ko se avtor, fant iz sirotišnice, v šolskem poslopju znajde kot priča napada na tega krhkega in introvertiranega armenskega mladeniča ter poseže vmes, da bi ga rešil. Vardan, s katerim spleta vse trdnejšo prijateljsko vez, je bil drugačen od vseh drugih ne le na prvi pogled – imel je obraz finih potez – njegova drugačnost se je izražala predvsem v pogledu na svet in življenje, ki ju je dojemal v povsem drugih razsežnostih, neskladnih s tistimi, ki so – bile in še vedno so – ustaljene, kar je pisatelja, ki mu je mladost krojilo neizprosno kruto okolje, doživljenjsko spremenilo. Ob svojem armenskem prijatelju je dojel, ‘da naša življenja nenehno drsijo po robu prepada in da lahko s preprosto gesto nekomu pomagamo, ga zadržimo pred padcem, ga rešimo’. Predvsem pa, da si lahko svoje življenje zamislimo in ga presojamo izven ustaljenih okvirov.
Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)
Papirnata mesta
Kanadska večkrat nagrajevana pisateljica Dominique Fortier je za svoje delo prejela številne nagrade, za pričujoč roman tudi Renaudotovo. V njem poleg nekaterim vmesnim postajam svojega življenja, ki se osredotočajo na vprašanje, kje oz. kaj je tisto, kar nam predstavlja dom in predvsem kako ga za-čutimo in se v njem po-čutimo, v prvi vrsti sledimo romansirani biografiji tenkočutne angleške pesnice Emily Dickinson, ki je najzgodnejša otroška leta in odraslost preživela na posestvu Homestead in se je počasi, a dosledno vse bolj umikala v osamo, v samoto in tišino, ki so ji edine omogočale, ‘da se je spustila v osrčje stvari globoko v sebi’, in jo edine (poleg njene sestre Lavinie) varovale pred raztelešenostjo zunanjega sveta, pregrobega za rahločutno opno pesničine intime, varujočo njena še subtilnejša občutja, razpeta na meji med svetom, pesmijo in neizrekljivim. Nadvse krhek, nadvse nežen, nadvse poetično izpisan roman, v katerem avtorica premišljuje tudi o naravi pesniškega (ali nasploh literarnega) ustvarjanja, poln tišine, poln lepote.
Smisel rože
Živeli so – in med njimi kdo še vedno diha – otroci cvetja, opiti z radostjo in optimizmom, brezbrižno vzhičeni nad možnostmi svobode, zasanjani v veri spreminjanja sveta k pravičnejšemu jutri, nemalokdaj melanholični, nestanovitnih razpoloženj in samoljubni v svojih uživancijah. A življenje dolg izstavi vedno, če ne prej takrat, ko človek trči ob iztekajoči se čas preostalih svojih dni in se predenj postavi vprašanje po smislu – biti, početja in prehojenega življenja. Ivo Svetina. Dosegel je svoj sloves. Živel je polno. Okušal vseh vrst žuborenja in hrumenja, ekstatično je segal gor in gromko padal dol. Sanjal je in hrepenel. Zadajal rane in jih tudi sam trpel. Odkrival najfinejše niti stvarstva in spregledoval najočitnejše resnice. O tem je ta knjiga. Misel, ki si želi biti osebna in se iskrenosti in sami biti življenja ne le tesno približuje, pa od njiju tudi vešče beži. To avtor prizna tudi sam. Nekaj pa je nedvomno, četudi se dvom v pesniku naseljuje: noro lepo ga je brati, četudi mestoma (jaz) z vrednotnim in čustvenim odmikom.
Pol temni
V na videz vsakdanji sodobni Evropi se v knjigi Pol temni z življenjem navadnih ljudi prepletata dva različna, a povezana svetova: vsakdan belih in življenje črnih vešč s posebnimi sposobnostmi, med katerimi že dolga leta potekajo krvavi boji in maščevanja. Nathan je poseben. Kot sin zloveščega črnega veščca, ki za seboj pušča sledi smrti, in mrtve bele vešče, je njegov obstoj že od samega začetka boj za preživetje. Izobčen je iz družbe, edina prijatelja sta mu pol-brat in pol-sestra, Svet belih opazuje vsak njegov korak in zaljubi se v edino dekle, ki mu je prepovedana. Z odmevnim očetom nima stikov, toda bliža se Nathanov sedemnajsti rojstni dan. Vsak veščec mora ob tej priložnosti prejeti od starša tri darove, ki v mlademu veščcu nato zanetijo zametke čarovniških sposobnosti, v drugem primeru pa dočakajo bolečo in zagotovo smrt. Vedno ostrejši zakoni glede življenja črnih veščcev in bližajoč se rojstni dan Nathana potisnejo v smrtonosno igro boja in čarovnije, kjer pa se odločitev o življenju in smrti bliža z vsakim sončnim zahodom.
Pol temni je mednarodna uspešnica avtorice Sally Green, ki je bila leta 2014 uvrščena v Guinnessovo knjigo rekordov kot najbolj prevedena knjiga avtorjevega prvenca (pred izidom). Prevedena je bila namreč v 45 jezikov pred izdajo pod okriljem založniške hiše Penguin books. Avtorica, ki prihaja iz Anglije, je tekom življenja opravljala mnoga dela, v 2010 pa je pričela s pisanjem knjige, ki ji je spremenila življenje. Gre za napeto, fantazijsko pustolovščino o fantu, ki poskuša preživeti v svetu, ki mu ni naklonjen. Skozi kratka poglavja se prepletajo tematike moralnosti in nasilja, ljubezni in zaupanja ter čarobnosti in resničnega življenja. Delo je posebno zaradi prvoosebnega pripovedovalca, ki bralca potegne v misli glavnega junaka, skozi katerega oči opazujemo svet. Avtorica navdih za roman pripisuje čudovitim hribom severnega Walesa, pohodniški poti Sandstone v Angliji ter dolini Lötschental v Švici, kjer je tekom pisanja velikokrat pohajala in katerih lepote lahko opazimo tudi v knjigi.
Zgodba Pol temni se nadaljuje v delu Pol divji, prejela pa je tudi televizijsko adaptacijo pod imenom “The Bastard Son & The Devil Himself”, ki je premiero doživela oktobra 2022 na Netflix-u.
Naslednja žrtev : prva knjiga trilogije o Joeju in Samu Parkerju
Nova trilogija nas popelje v svet kriminala in psiholoških zapletov. Joe Parker, odvetnik kazenskega prava, ki zagovarja kriminalce in njegov brat Sam, kriminalist, ki se ukvarja s finančnim pregonom, imata stresno družinsko zgodbo. Novi primer, ki ga prevzame Joe je primer Ronnieja Bagleyja. Sama pa vključijo v oddelek za umore. Nove pogrešane mlade ženske brata povežejo v odkrivanju zločinov. Na dan prihajajo skrivnosti, ki zgodbo zapletajo.
Kako lahko Joe pomaga Ronnieju, ki je obtožen umora svojega dekleta in hčerke? So nova pogrešana dekleta res povezana z zločini, ki so se dogajali pred leti? Kdo znova mori? Napeto in zapleteno branje, ki odstira različne družinske skrivnosti. Pričakujemo nadaljevanje in nove napete zaplete.
Prva misija: Pariz
Inteligentno duhovite zgodbe precej skrivnostnega Dejana Krajlaha, slovenskega avtorja, ki piše pod psevdonimom Leone R. Giuliani (Prva misija: Pariz, Dunaj kliče, Berlinski psi, Tujec v Moskvi). So idealna bralna poslastica za sprostitev modernega bralca/ke, ki je ob vseh obveznostih omejen s časom. Avtor je svojo hedonistično strast in praktična znanja prelevil v svojega junaka Enrica Morettija, ki ni tipičen, smrtno resen ali dosledno morilsko izurjen agent tajne službe, ampak zgovorno nepoboljšljiv zapeljivec, ki mimogrede opravlja pomembna poslanstva po različnih sodobnih svetovnih prestolnicah. Zgodbe so polne različnih življenjskih modrosti, zanimivih dejstev in informacij v nepredvidljivih situacijah. Prva misija: Pariz je na Amazonu dosegla prvo mesto v žanru kriminalnega romana, saj je izvorno napisana v angleščini.
Zadnja želja: prva knjiga serije Veščec
Geralt iz Rivije je veščec, poklicni morilec, ki je izšolan za pobijanje pošasti. Pri ljudeh (in drugih bitjih) vzbuja sovraštvo, večinoma se ga tudi bojijo – zaradi njegovih podvigov pa ga skrivoma tudi občudujejo. Kljub odporu, ki ga imajo do veščecev, pa jih ljudje navadno prosijo za pomoč, ko se v njihovo bližino naselijo pošasti in bitja, ki jim grenijo življenje. V knjigi spremljamo Geralta in njegove dogodivščine, pridruži se mu tudi Zlatič (angl. Jaskier), bard, ljudski pesnik in pevec, ki ima dolg jezik in vedno zabrede v težave. Kljub temu da se zdi, da je lahko ugotoviti, kdo je pošast in kdo ne, oziroma, kdo je dober in kdo ne, se izkaže, da to ni vedno lahka naloga … Pošast ni nujno zlobna, človek pa ni nujno prijazen …
Andrzej Sapkowski, poljski pisatelj, avtor sage Veščec, je v knjige vključil like iz evropske mitologije in slovanskega ljudskega izročila.
Knjig iz serije Veščec je skupno osem, trenutno edina prevedena v slovenski jezik je prva knjiga Zadnja želja, tej pa kronološko sledi knjiga Meč usode. Priporočeno je, da se knjige bere po naslednjem vrstnem redu: The Last Wish (Zadnja želja), Sword of Destiny (Meč usode), Blood of Elves, Time of Contempt, Baptism of Fire, The Tower of the Swallow, The Lady of the Lake in Season of Storms.
Knjige Veščec (poljsko Wiedźmin; angl. The Witcher) so leta 2007 prvotno predelali v istoimensko videoigro, kasneje pa v grafične romane. Leta 2019 je na portalu Netflix izšla prva sezona serije, kjer v glavni vlogi spremljamo Henryja Cavilla kot Veščeca.
Morež : deset kratkih zgodb
Jani Mlekuž v svoji zbirki desetih kratkih zgodb spretno prepleta elemente družine, narave, spomina, izročila in življenja. Pripoveduje zgodbe o dedku, ki je bil mojster pripovedovanja najrazličnejših zgodb, o gozdnem možu brez imena in tujcu, o potovanju sličice spomina iz sedanjosti v preteklost. Zapiše zgodbo o fantu in dekletu, ki oživita iz ilustracije stare žene s pomočjo gospodarjev gozda in neba. O očetu in sinu ter beli ovci z zvoncem. O vaščanu Matiju, ki zbira podobe življenja, in njegovem srečanju z mlado črnolasko. Piše o odvetnici z ostrim jezikom, ki se izgubi in poškoduje v gorah, kjer pa naleti na vaškega samotarja. O dvojčkih, katerih želje in upanja usmerijo njuna življenja v dve različni smeri. Nazadnje pa se zbirka kratkih zgodb zaključi z pripovedjo o Morežu.
Za ljubitelje metafor in zgodb o preprostih ljudeh ter naravi, je Morež odličen predlog za branje. Prvih nekaj pripovedi je bogatih z metaforami o naravi, času in spominu. Za tiste, ki pa jim metafore ne ležijo, je bilo napisano zadnjih nekaj zgodb v knjigi. V vsakem primeru pa si ob poglobljenem branju skozi avtorjeve besede živo predstavljamo potek pripovedi, ki se v mislih odvija kot na filmskem platnu. Za lažje razumevanje je na koncu knjige krajši seznam narečnih besed s pojasnili.
Jani Mlekuž iz Loga pod Mangartom svoje življenje prepleta z zanimanjem za književnost in literarno ustvarjanje. Četudi je slednje prišlo do uresničitve dokaj pozno, Janija to ni ustavilo pri pisanju. Svojo literarno pot je uradno začel leta 2010 z izdajo knjige Sanje nikoli ne umrejo s soavtorji kot posvetilo sedmim žrtvam hudega plazu, ki se je dogodil njegovemu domačemu kraju. Naslednje delo je načrtoval skupaj s fotografom in popotnikom Bogdanom Kladnikom ter je leta 2016 v poklon priljudni pasmi sibirskega huskija izdal knjigo v angleškem jeziku z naslovom Siberian Husky, my friend, my companion. Morež pa je Janijevo tretje literarno ustvarjanje in prvo samostojno delo, ki ga je izdal s sodelovanjem z Literarnim klubom Bovec. Po besedah avtorja je z zbirko kratkih zgodb svojemu domačemu kraju poskušal povrniti za vsa dolga leta čarobnega zavetja, ki jih je bil deležen kot otrok.
Sveti Anton Prašičkar
Četrti romaneski triptih avtorja Saše Vuga postavi v središče dogajanja 3 osebe, ki jih povezuje temačna preteklost in negotova prihodnost. Domoznanec se osredotoči na zgodbo mladega, vsakdanjega fanta Rafka Karlina in na usodo, ki mu je bila določena v življenju. Drugi roman v knjigi, s katero si deli tudi naslov, je Sveti Anton Prašičkar. V njem spoznamo Evstahija Čargo, moškega naveličanega človeškega telesa in življenja. Težka preteklost in obilica preprek ga pripelje do želje, da bi se spremenil v prašička. Razplet njegove zgodbe se lahko konča na pozitivni ali pa žalostni noti – individualni pogledi na delo ustvarjajo mnoga mnenja. Zadnje delo v triptihu pa ima naslov Mrtvaški ples, kjer se Matko Sovdat intimno sreča z zelo nenavadnim dogodkom – mrtvaškim plesom, na koncu zgodbe pa konča mrtev v ribniku, kjer je rad ribaril. Kaj točno se je zgodilo med tema dvema dogodkoma? Knjiga Sveti Anton Prašičkar je jezikovno bogato in premišljeno delo vrhunskega pisatelja, ki pa ni namenjeno lahkotnemu branju. S prepletanjem sedanjosti in preteklosti na bregovih reke Soče in vključevanja verskih, vojnih in družbenih elementov, avtor poskrbi za zanimivo branje, polno spretno ustvarjenih grotesknih prizorov.
Saša Vuga, rojen na Mostu na Soči, je sodil med glavne oblikovalce slovenskih umetniških besedil v Sloveniji. V mladih letih je študiral na Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral iz slovenistike in primerjalne književnosti. V svojih delih se je ukvarjal z različnimi tematikami življenja, vse od duhovnosti, vojne, vrednot človeštva, smisla in vere. Največ pozornosti je med družbo vzbudila nova oblika pisanja, ki je dandanes tipična za Vuga – romaneski triptih. Gre za skupek treh krajših romanov v eni sami knjigi, ki pa so med seboj povezana z eno skupno točko. Vugov stil pisanja je ironičen, s kančkom metaforičnosti in izrazito ekspresivnim jezikom. Tekom življenja se je osredotočil na pisanje otroške poezije, romanov, novel, televizijskih dram, potopisnih in drugih proz ter za svoje delo prejel nekaj nagrad. Med te lahko štejemo nagrado Prešernovega sklada leta 1979, Prešernovo nagrado leta 1998, Bevkovo nagrado leta 2001 in Zlati red za zasluge RS leta 2010.
Včasih, ko v Grapi prespim
Kratke lovske zgodbe Jožeta Lebana-Drolča obarvajo doline Tolminske in Baške grape pa vse do visokih vrhov in gora Posočja na skrajnem severozahodu. Skozi spretno tkane zgodbe in vključevanjem narečnih besed Včasih, ko v Grapi prespim oživlja preproste dneve posoških lovcev. Dogodivščine otvorijo resnične zgodbe, ki so se v življenju pripetile avtorju ali njegovim prijateljem. Kaj se je dogajalo pod Jehlcem? Kdo je bil Podorehov Ivan? O Bertiju in gamsu, ki je prekoračil lovsko mejo in veliko več. Posebnost knjige so t.i. košči, prebliski mnogih manjših dogodivščin na koncu zgodb obarvani v zeleno barvo, ki se na nek način navezujejo na glavno osebo zgodbe ali na kraj, kjer se spomin odvija.
Drugi del knjige je namenjen zgodbi o Lukežu. V tihi dolini se proti domu skozi temo večera odpravlja zviti divji lovec Lukež. Njegovo pot prekine gospodar Graparjeve domačije, ki ga v želji za manjšo uslugo povabi na požirek žganja. Ta noč je dogodek, ki počasi, a vztrajno, poveže življenje samotarja z mladim, radovednim Graparjevim sinom Tinčkom. Skozi mnoga srečanja do tedaj naprej se osamljeno srce starega divjega lovca končno počasi odpre nedolžnemu in iskrenemu zanimanju mladega fantka za naravo in življenje, nad njima pa visi grožnja vojne in preteklost, ki se ne želi prepustiti toku času. Z prelepimi slikami živali in scen ter bogatim besediščem je knjiga »Včasih, ko v Grapi prespim« ena najlepših del Zgornjega Posočja. Predstavlja lahkotno branje, primerno za piknike v naravi, kjer se lahko tudi bralec sreča z divjimi živalmi, ki jih skozi besede naslikajo zgodbe. Spremno besedo je napisal Franc Černigoj, za čudovite ilustracije živali in prizorov v knjigi pa je poskrbel Milan Samar. Konec knjige krasi slovar narečnih besed za lažje razumevanje.
Jože Leban je svojo mladost preživel ob reki Bači. Po pridružitvi Lovski družini Ljubinj je lov postal konstanta v njegovem življenju, kar pa je spodbudilo tudi avtorjevo pisateljsko pot. Začetke ustvarjanja je več kot deset let zaznamovala lovska kronika, obogatena z izkušnjami ter doživetji njegovih lovskih prijateljev. Poleg pisanja pa se je Jože posvetil tudi zbiranju zgodovinskega pisnega in slikovnega gradiva o njegovih prednikih. Delo Jožeta Lebana bi se nadaljevalo še dolgo v prihodnost, če mu ne bi načrtov prestregla neozdravljiva bolezen. Včasih, ko v Grapi prespim je njegovo zadnje delo, na katerem je delal pred smrtjo. Kot je zapisal v enem njegovih zadnjih pisem: »Vsaka stvar se nekoč konča in tudi nekoč začne. Tako življenje kot početje. Le začetka se človek ne zaveda, konec pa začuti. Je že prav tako.«