Conn Iggulden(1971) se je rodil v Londonu, študiral je angleščino. Po poklicu je svobodni pisatelj, navdih za pisanje romanov najde v zgodovinskih virih. Knjiga, Osvajalec: Gospodarji loka, je drugi del pripovedi o velikem osvajalcu Džingiskanu. Temudžin iz plemena Volkov je postal Džingis. Le ta je združil sprta in bojevita plemena ter tako oživel novo plemensko identiteto. Nastalo je novo ljudstvo divjih travnatih planjav ter mongolskih gora. Mongoli se uprejo nenehnim napadom kitajskega cesarstva, a imajo le konja, lok in strogo disciplino, ki jo je pogojevalo življenje v deželi ledu, lahkote in smrti. Mladi bojevnik Temudžin postane zmagoviti poveljnik, ki bo združena plemena popeljal do zmage.
Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)
Kar veter ve
Amy Harmon v romanu Kar veter ve prepleta preteklost in sedanjost v ljubezensko zgodbo, postavljeno v viharno obdobje irske vojne za neodvisnost.
Anne Gallagher se po smrti dedka, edinega človeka, ki ji je kaj pomenil, odpravi na Irsko, da bi raztresla njegov pepel. Tam se nenadoma znajde v letu 1921, sredi krvavega boja za svobodo. Ko jo zamenjajo za dolgo izgubljeno mater mladega Eoin, se Anne znajde vpletena v nevarno igro preživetja, strastne ljubezni in moralnih dilem.
Soočena z neznanim časom, nevarnostmi vojne in novim življenjem se mora Anne odločiti, ali se bo vrnila v svojo sedanjost ali pa ostala v preteklosti.
Priporočam vsem, ki si želite brati nekaj sproščujočega in romantičnega.
Mamina roka
Poleti leta 1979 imaš petnajst let in vznemirjen čakaš, da boš šel na gimnazijo. A se zgodi zaplet: tvoj kraj strese močan potres. Zato se iz kraja ob morju, Perasta, z mamo preselita v njen in tvoj rojstni kraj, v Vrbas v Vojvodini. Septembra začneš šolsko leto v Vrbasu, gospa prof. mama pa se vrne v Perast, kjer poleg službe nadzoruje obnovo vajinega stanovanja. Kako se imaš v Vrbasu? Živiš v hiši s sorodniki, tvoja teta Bojana mami redno poroča o tebi, enkrat tedensko moraš mami napisati pismo. V katerem pa ji seveda nič ne poveš o skrivnostih, ki te vznemirjajo. Zakaj sta v hiši klet in shramba vedno zaklenjeni? Zakaj je v kaminu napis v nemščini? Kdo sta lepi sestri, ki sta ti padli v oči v mestnem bazenu? Radovednost ti ne da miru in vse bolj brskaš po preteklosti hiše in se približuješ obema sestrama in čarom ženskega telesa. Mlajša sestra Herta je tudi tvoja sošolka, starejša Sonja pa je medicinska sestra v bolnišnici, kjer v rokah tvojega strica zdravnika pristaneš ob poslabšanju kronične bolezni pljuč. Bolj kot odvozlavaš skrivnost hiše in nemških sester, bolj se stvari zapletajo: zgodovina kraja ima svoje utišane travme, sestri nosita v sebi žive rane in stigmatizacijo krajanov. Najstniška radovednost naenkrat prerase v pošast, ki se s srhljivimi lovkami preteklosti dotakne številnih družin in posameznikov, nekaterih tudi usodno. Ko se v drugo polletje šolskega leta vrneš v Perast, ni nič več tako kot prej.
Skozi to kratko pripoved brez veliko ovinkov avtor literarno obdela zelo občutljivo temo: usodo podonavskih Nemcev, ki jim je država Jugoslavija po drugi svetovni vojni zaplenila domove in imetje in vanje naselila »svoje ljudi«. Travmo avtor ubesedi skozi pogled z zgodovinskim spominom neobremenjenega najstnika, ki po potresu pade v »družinsko« hišo mamine družine. Hiša je ena od Nemcem iztrganih hiš, v zaklenjenih sobah so osebni predmeti prvotnih prebivalcev. Marojević ustvari mrežo literarnih oseb, ki omogoča, da osrednjo temo obravnava s pogledom obeh strani – novih in starih prebivalcev. Povezovalna nit obeh naj bi bila ljubezen osrednjega lika in Herte, a ta zelo realistično ostane neuresničljiva. Najgrša razkritja zgodovine nam avtor spretno prikaže kot nadčutne uvide v bolezenskih krizah glavnega protagonista, kar a priori ukine vsako razpravo avtorjevi zvestobi zgodovinski resničnosti dogodkov. V romanu se prepletajo razkritja osebnih spoznanj o lastni družini z razkrivanjem kolektivne zgodovine. Izbira na pol otroškega, včasih najstniško predrznega protagonista nas do občutljive zgodovinske teme pripelje skozi svežo, mestoma humorno pripoved, s široko pahljačo nič manj pomembnih večplastno prikazanih stranskih literarnih oseb (lik mame, sorodnikov, prijateljev …) in tem (odnos do očeta, enostarševske družine, družbeni položaj žensk, družinsko nasilje, alkoholizem, bolezni …).
Tudi zgradba romana je bralcu prijazna, pripoved je razdeljena na 20 krajših poglavij, nekatera od njih so – protagonistu primerno – naslovljena z imeni šolskih predmetov. Bogat kratek roman, vreden večkratnega branja.
Funny
Funny je z dobro mero prefinjenega humorja in zdrave ironije začinjena zgodba o sodobni družini, ki se je z leti, tako kot še mnogo drugih, kratko malo izgubila. Mazzinijeva zgodba je postavljena v slovenski vsakdan, kjer nam plast za plastjo razkriva pasti zahodne družbe, ki jo pod gladino malikovane storilnosti in potrošništva pogosto hromita egoizem in brazciljna naravnanost. Zgodbo pripoveduje petdesetleni Leon, v usodo vdani novinar, ki je zaradi krize v branži že leta brezposeln in večinoma sloni na plečih Karin, soproge, ki vse dneve preždi na nesmiselnih sestankih nesmiselne službe. Skupaj imata še tridesetlenega sina, brezposelnega vsevedneža, ki snuje nove in nove fantomske projekte, ob tem pa mu še na pamet ne pride, da bi se odrekel udobju domačega gnezda. Dolga in vse bolj mučna leta samoumevnega sobivanja, nenehnega jemanja in plehkih pogovorov grobo preseka šele Karinino oznanilo, da pojde daleč stran, v Afriko, k vnovičnemu osmišljanju lastnega bivanja.
Stvari, ki padejo z neba
Mama Hannele, oče Pekka in deklica Saara. Srečna mlada finska družina, ki živi v zanimivi leseni hišici z vrtom. Mamina zgodba se konča nekega sončnega dne, ko naj bi v vrt posadila jagode, a pade nanjo z neba velikanski kos ledu. Absurdna smrt globoko zaznamuje moža in hčer. Pekka svoje življenje s smrtjo zdravi z obdobjem obupa, sklenitvijo nove ljubezenske zveze in stvarjenjem novega življenja. Saara se zateka v svoj bogat domišljijski svet, logično razlago za kriminalko njenega življenja zaman išče tudi pri Hectorju Poirotu, maminem priljubljenem televizijskem junaku. Saaro spremljamo od rojstva do njenega 12. rojstnega dne skozi otroštvo, prebolevanje izgube, nenehno sestavljanje spominov na mamo, doživljanje očetovega težkega žalovanja, življenje pri teti Annu in novo obdobje sobivanja z očetovo nosečo partnerko Kristo. Roman je razdeljen na štiri dele. V prvem in četrtem delu zgodbo pripoveduje Saara. Drugi del je izmenjava pisem med teto Annu, ki je dvakrat zadela glavni dobitek na loteriji, in Hamishem MacKayem, ki je preživel več udarov strele. Annu v pismih pripoveduje zgodbe o zelo nenavadnih (ne)srečnih naključjih iz življenja različnih ljudi. Pripovedovalka tretjega dela je noseča Krista. Delo je odlična zmes krutih življenjskih dogodkov in prvinskega, otroško magičnega dojemanja sveta (tv junak, ki vstopi v realno življenje, duhovi, poosebljanje bivalnih prostorov, simbol novega drevesa, mamina čarobnost …), ki bralca opominja, da je človek minljiv in v svojem začetku in koncu prepuščen milosti in nemilosti neba, vključno s človeškim zarodkom. Prav številni elementi magičnega in perspektiva otroškega pripovedovalca ustvarjajo posebno grenko-sladko atmosfero, ki delu Selje Ahava daje prepoznaven pečat. Za roman Stvari, ki padajo z neba je avtorica leta 2016 prejela Evropsko nagrado za literaturo.
Medsočje
Novinar Erik Tlomm se umakne na zdravilni dopust v naravo, v prazno hišo ženinih starih staršev, v Medsočje, čudovit fiktiven kraj ob Soči, kjer se kmalu po novinarjevem prihodu zgodi zločin: v nevihtni noči nekdo umori mlado županovo hčer Magdaleno in njeno truplo obesi na lipo na glavnem trgu, ki jo prav tisto noč razkolje strela. Novinarjev samoterapevtski umik se spremeni v raziskovanje umora in iskanje morilca v globinah Medsočja – kraja, kjer v lepotah narave sobivajo lovci in ribiči, rdeči in pobožni, umetnost in igralništvo, pletenje in kvačkanje, pa tudi mesene orgije in duhovno izročilo starovercev. Avtor je ustvaril posebno, privlačno, igrivo in tudi malce srhljivo detektivko. Posebno – zato, ker se v romanu prepletajo številni žanri in ne tipično literarna besedila: kriminalni roman (v katerem pisatelj navadno žanrsko stabilne vloge detektiva, njegovega pomočnika in osumljencev z razvojem zgodbe zelo izvirno postavlja pod vprašaj), dnevnik, ljubezenski roman z erotičnimi prizori, informativni novinarski članki, humorni grafitni napisi, podrobno zapisovanje sanj, avtorjeve pripombe v zapiskih na robu … Pripoved je privlačna in napeta, kot se za kriminalko spodobi, tako da je branje kar težko prekiniti. Izstopajoča je avtoironična in samoopazovalna pripovedna distanca, roman je ob vsem že navedenem tudi pripoved o pisanju. Izstopajoča odlika romana je nedvomno presenetljivo igriv jezik. Avtor parafrazira utečena rekla (npr. biti na dosegu roke postane biti na dosegu noge), jezik mestoma namerno arhaizira (npr. pustivši), prisluškuje onomatopejskim učinkom besed (»kašlja se mi že od vseh teh š-jev in h-jev«; les se ob hlajenju oglaša »Škrip!«, ob segrevanju »Cvik!«), bogata metaforika ima svoj izvor večinoma v svetu grške mitologije. Mitologija, namreč izvirna slovenska, staroverska, z maskami, brtini in tročani ter krajevnimi posebneži, ki varujejo starodavno izročilo, dajejo romanu prav posebno (etnološko, a obenem tudi psiho triler) noto, zaradi katere se bralcu na trenutke zazdi, da stopa po ozemlju nove sodobne soške bajke, kjer glavnega junaka ne preganjajo več Erinije ali Furije, pač pa njihove staroverske sestre. Roman, ki ga bodo z veseljem prebrali ljubitelji kriminalk, tekst, ki je gotovo zanimiv za bralce, ki cenijo sočno slovenščino, in nedvomno za ljubitelje slaščic. Tudi literarnih.
Osvajalec. Volk s planjav
Volk s planjav je prva v zbirki petih epskih pripovedi o velikem osvajalcu Džingisu, kanu travnatih mongolskih prostranstev. Imel je dvanajst let, ko so ubili mongolskega kana iz plemena Volkov, njegovega očeta Jesugeja, nato si je Mongole podredil Iluk, ki je DŽingiskanovo družino izobčil in jo prepustil v nemilost mongolskim divjim in mrzlim planjavam. Temudžin, kasneje poimenovan Džingis, je preživel, zbral okrog sebe izobčence in ustvaril novo pleme ter se boril za enotni narod, srebrno ljudstvo. Vseh pet delov je odlično in zanimivo branje, z veliko informacijami o življenju, običajih, krutosti mongolskih bojevnikov, o železnih besedah, preživetju in naravi, skratka – odličen zgodovinski roman – morda je vreden negativne kritike le peti del, ne vsebinsko, temveč zaradi katastrofalnega prevoda in škratkov, ob čemer se ti slovenski jezik skorajda zasmili. Sicer pa odlično zgodovinsko branje na osnovi resničnih podatkov, ki jih je Conn Iggulden, tudi avtor Imperatorja, odlično raziskal, preučil in vpletel v pet nadaljevanj.
Svila
Alessandro Baricco je italijanski pisatelj, filozof, muzikolog. O svojem delu Svila je rekel, da si je želel napisati knjigo, ki bi zvenela belo, kot tišina. Kot svila!
Zgodba se dogaja v času druge polovice 19. stoletja v Franciji, Hervéj Joncour pa je svilar iz Lavilledieuja. Ko epidemija pegaste kuge povzroči izumrtje sviloprejk po celi Evropi, se kljub vsem nevarnostim vsako leto znova in znova podaja na tako imenovano »svilnato pot« na Japonsko po nove dragocene bube, ki prinašajo bajno bogastvo. Dolga potovanja mu nepredvidoma prekriža skrivnostno dekle, ljubezen prinese ne le hrepenenje, ampak tudi krivdo in zavedanje neuresničljivosti in nesmiselnosti čustev zaradi neznosnih razdalj. Svoje prispeva tudi njegova žena, ki se preprosto ne vda v usodo prevarane soproge.
Pleše v somraku
Roman vrhunske kakovosti je delo sodobnega hrvaškega pisatelja, s katerim preseže žanr detektivke. Zgodba se vrti okoli umora male beračice, 12-letne Srde Kapurove, ki je na zagrebških ulicah s plesom od mimoidočih mamila denar. Z njo je povezanih pet moških protagonistov, z njimi je avtor simboliziral ekstremne skrajnosti človekove (jugoslovanske) identitete. Vseh pet ne združuje samo mrtva deklica, temveč tudi okrutne vojne izkušnje, izgnanstvo, tragične odločitve, odtujenost, predvsem pa jih povezuje strah. Roman je sofisticirana literarna umetnija, ki prepričljivo ponuja uvid v odnose znotraj nekdanje Jugoslavije. Roman Pleše v somraku je leta 2012 prejel književno nagrado Angelus.
1Q84
V obsežnem delu, ki od bralca zahteva veliko mero zbranosti, je Murakami združil prvine ljubezenskega romana, fantazije in kriminalke. Aomame nekega dne obtiči v prometni konici v nenavadnem taksiju. Šofer ji predlaga naj avtocesto zapusti peš po požarnih stopnicah. Aomame se znajde v vzporednem svetu, kjer se ne piše leto 1984, ampak 1Q84. Drugi junak romana, Tengo, dobi nalogo na novo napisati roman skrivnostne Fukaeri, ki je do nedavnega živela v utopični skupnosti. Aomame in Tengo sta se poznala že v otroštvu, sedaj se ponovno iščeta. Jima bo uspelo najti se v resničnem, ali v vzporednem svetu, v katerem sta na nebu dve luni?