Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Krizolacija : fantastična povest o izoliranih ljudeh

Manipulacija ljudskih množic s strani psihopatoloških oseb je družbeni fenomen, skozi zgodovino se periodično pojavlja v različnih oblikah in intenzitetah, ko so za to v družbi izpolnjeni nekateri ugodni pogoji. Je vojna proti človeštvu v vseh svojih pojavnih oblikah. Na to temo je v svetovni literaturi nastala vrsta leposlovnih, strokovnih in žanrskih književnih del. Z motivoma nadzorovanja velikih ljudskih množic in izživljanja nad njimi v lastno zabavo se ukvarja avtor tega srhljivega distopičnega romana. V njem manjša skupina lastnikov globalnih korporacij, ki zaradi neizmernega bogastva ne čutijo več pravega vznemirjenja v vsakodnevnem življenju, upravlja z življenji celotnega še preostalega človeštva in uživa v opazovanju njihovega trpljenja. Dogajalni čas je postavljen v neko nedoločljivo prihodnost in srhljivo namiguje na možno pot, ki bi jo človeštvo lahko ubralo, če bi nekatere situacije svetovne krize eskalirale do skrajnosti. Je torej družbeno-kritični znanstvenofantastični roman, neizprosno odseva neznosno stanje družbe, proti kateremu drvi civilizacija, ki brez vprašanj in dvoma upošteva bizarna navodila nadrejene elite. Če bi kdaj morda prišlo do podobnega scenarija, se bralec po vsem doživetem v knjigi vpraša: Kako daleč bi si upali in do kakšnih skrajnosti bi jim v prihodnosti to dopustili?
Knjiga je izšla v dveh delih in jo priporočamo v branje skupaj z avtorjevo antropološko analizo človeka, ki se zaradi samoizolacije v času svetovne krize, nezavedajoč se, da gre za vojno stanje, spremeni v drugo človeško vrsto in nosi naslov Krizolacija: znanstvena pripoved o izoliranih ljudeh.

Težkomentalci

Izhodišče tega dela je njegovo prizorišče – psihiatrična ustanova. Ob branju se zdi, kakor da smo skupaj z avtorico na panoramskem kolesu, postavljenim znotraj zidov zdravstvene ustanove in se tu nepredvidljivo vrtimo od najnižje točke zaprtega oddelka do redko dosegljivih trenutkov na višinah, ko prvoosebna pripovedovalka dojame, kaj se ji pravzaprav dogaja, in se sooča z nujnostjo zdravljenja, vmes pa občasno prisluhnemo zgodbam drugih ljudi, ki so, enako kot prevladujoča pripovedovalka, ujeti na tem zapletenem kolesu. Čeprav je pripoved strukturirana kot zbirka kratkih zgodb, v kateri spoznavamo različne drobce zgodb različnih uporabnikov psihiatričnih storitev, pa se v zgodbah pogosto pojavlja ista osrednja oseba: ženska Amber, kar zbirko zgodb približuje območju romana oziroma hibridnemu žanru. Skozi njeno doživljanje se bralci približamo bolnišničnemu vsakdanu, pri čemer nam avtorica postreže s številnimi detajli, od sprejema do vsakodnevne obravnave, mestoma vključno z diagnozami in terapijami. Literarno izbrušena in izpovedno dragocena pripoved, z veliko samoironije, sočnim jezikom, ki zna biti tako živo ljudski kot pesniški, delo, napisano zelo doživeto, ki se dotakne problemov odnosov pacient-bolnik, medsebojnega doživljanja pacientov, zdravstvenih metod zdravljenja duševnih motenj in bolezni, odnosov s svojci … Zgodbe so tenkočutno pričevanje o zapletenem dogajanju v človeku v stanju psihične nefunkcionalnosti in hkrati kritika obravnave psihiatričnih bolnikov. Delo je avtoričin prvenec, danes je Jedrt Lapuh Maležič uveljavljena in priznana književnica in prevajalka.

Sveža voda za rože

Sveža voda za rože je roman francoske pisateljice Valérie Perrin, sicer tudi scenaristke in fotografinje, ki jo v slovenščini prebiramo prvič, po zaslugi odličnega prevoda Mimi Podkrižnik Tukarić. Pritegne nas že privlačna zunanja podoba in tudi zanimiv naslov, ko pa odpremo zajetno knjigo, nas osvoji z uvodnimi stranmi in nato vzdržuje naše navdušenje vse do konca. Prepriča z izdelanimi značaji oseb, zbuja celo paleto čustev, poskrbi za napetost tudi z drobci kriminalnega žanra, skratka gre za pravo bralno poslastico.

Spremljamo večinoma prvoosebno pripoved Violette Toussaint, ki se bo zagotovo vpisala med nepozabne ženske literarne like. Čuvajka pokopališča v majhnem francoskem kraju, oblečena v zimo – temna oblačila, pod katero nosi poletje – barve, s posebno nežnostjo in empatijo skrbi za grobove, skrbno zapisuje vse pogrebe in nagovore. V svojem domu ob sodelavcih, s katerimi je v prisrčnih prijateljskih odnosih, sprejema tudi druge obiskovalce, posluša njihove izpovedi, zgodbe pokojnih se tako prepletajo z zgodbami tistimi, ki ostajajo in negujejo spomine.

Nekega dne jo obišče Julien Seul, policijski komisar, da bi izpolnil skrivnostno poslednjo željo svoje matere, to je biti pokopana ob neznanem moškem. Violett in Juliena poveže ljubezenska zgodba iz preteklosti. V minuli čas se venomer vrača tudi Violettina pripoved, spoznamo jo kot siroto ob rojstvu, otroštvo je prebila v rejniških družinah, nato se je kot mlado dekle poročila s privlačnim, a nestanovitnim Philippom Toussaintom. Čaka jo bridka preizkušnja, ki za sabo pušča popolno opustošenje, vendar ji življenje ponudi novo priložnost. Vsako poglavje se prične z epitafom, kar sovpada s tematiko minljivosti in žalovanja, hkrati pa izredno leposlovno delo izpoveduje hvalnico optimizmu in vitalnosti ter odkrivanju sreče v lepoti sveta in majhnih vsakdanjih stvareh.

Zenova zavest

Naslovni Zeno je zanimiv gospod, ki zahaja v (analitsko) zanimive situacije. S svojimi križi in težavami se rad izroča v obravnavo raznim zdravnikom in svetovalcem, vendar pa se iz vloge stranke rad zmuzne nazaj v vlogo tistega, ki svoj primer obravnava. Uživa finančno zelo solidno preskrbljeno in brezdelno življenje, dneve pa mu zapolnjujejo neugodne male ekscesnosti – ne želi si le cigaret in izbrane ženske, želi si zadnjo, ultimativno cigareto in le še en obisk pri ljubici, pri kateri se je že na vse načine kompromitiral – in skrivnostne zdravstvene težave. Ker ga razne muhe in nemirnost duha neprestano spravljajo v občutljiva stanja, se je obrnil na doktorja, ki ga je vzel v psihoanalitično obravnavo in mu za uvod priporočil, naj napiše svojo avtobiografijo. In to je tudi tekst, ki ga beremo. Pred seboj imamo torej avtobiografsko pričevanje pacienta, dovzetnega za hipohondrijo in zavzetega za samoanalizo, ki med drugim pripoveduje o očetu, svojih ženitvenih podvigih, razmerju z ljubico, družinskih situacijah in trgovskih sodelovanjih. Sumimo lahko, da jih za svojo vest ali za doktorjeve oči zelo verjetno prikazuje precej po svoje, nenazadje pa nam gospod pacient že uvodoma pove, da je z namenom, da bi doktorju olajšal delo, kupil in prebral “neki dolgočasen traktat o psihoanalizi” in svoje življenje tematsko uredil.

Zenova zavest (1923) je modernistični roman tržaškega pisatelja Itala Sveva, postavljen v Trst z začetka 20. stoletja. Romanu se pozna inspiracija pri Sigmundu Freudu, ki ga je Svevo v tistem času tudi prevajal, in Jamesu Joyceu, Svevovem prijatelju, ki je nenazadnje tudi pripomogel k odmevnosti romana. V slovenščini ga sedaj lahko beremo v novem prevodu Gašperja Maleja.

Nihče ni sam : roman

Vera je ženska srednjih let, živi v sodobni Pragi, ima moža Michala, hči Majo, ki zaključuje osnovno šolo, in nekoliko mlajšega sina Miša. Približno sto kilometrov stran, v manjšem kraju na češkem podeželju, živita njena starša. Vera bolj ali manj spretno razdeljuje prosti čas, ki ji ostane po službi direktorice knjižnice,  med družino, ki si jo je ustvarila, in napornimi obiski pri starših – večno avtoritativni in do mlajše hčere vedno kritični in dominantni materi in čustveno odmaknjenem očetu. Ob že tako konfliktnem odnosu s starši se Verino notranje ravnotežje krepko zamaje, ko mama tik pred hčerinim načrtovanim, a ne realiziranim obiskom, nenadoma umre. Naenkrat se nad Vero zgrne teža vseh njenih življenjskih vlog: matere sina in hčere, ki preživljata vsak svoje najstniške probleme, žene (razumevajočega) moža, odgovornosti v službi postajajo neznosne, Vera začne spet kaditi in piti, muči jo nespečnost. Predvsem pa se nad Vero zgrne vsa odgovornost odraslih otrok do staršev. Kako naj poskrbi za osamljenega starajočega se očeta s prvimi znaki demence? Se je dolžna odreči lastni družini in sama poskrbeti zanj? Imajo prednost potrebe otrok ali staršev? Kaj bi rekla mama?

Središče romana je, enako kot že v prejšnjih romanih Soukupove, družina, tokrat njena najbolj standardna oblika: oče, mati in dva otroka in mamini starši. Čeprav da avtorica skozi prvoosebnega pripovedovalca glas skoraj vsakemu družinskemu članu (mož in oče se razkrivata bolj v dejanjih kot v zapisih razmišljanj), je srednja oseba romana mama Vera, njen odnos do staršev in doživljanje materinske in hčerinske vloge. Soukupová je tokrat ustvarila širokopotezen medgeneracijski roman, v katerem so poleg prevladujočega izhodišča (dolžnosti otrok do staršev in problem večne podrejenosti odraslih oseb volji staršev) enako prepričljivi in doživeto napisani tudi številni problemi mladostnikov (medvrstniško nasilje, samopoškodovanje, motnje hranjenja, prva ljubezen, najstniška odtujenost, iskanje lastnega smisla življenja, izbira šole …), spreminjanje vrednot skozi generacije, samopodoba odraslih žensk, sodobne vzgojne metode, partnerski problemi (s pozitivnim moškim likom), različen odnos staršev do otrok, odnosi med sorojenci, preživljanje življenjskih kriz, proces žalovanja … Delo, ki z razkrivanjem medosebnih odnosov običajne sodobne družine, ki vodi v odpiranje številnih problematik, in z literarnimi osebami različnih generacij nagovarja zelo širok krog bralcev.

Soukupová je med slovenskimi bralci znana in priljubljena avtorica, Nihče ni sam je njen četrti roman za odrasle, preveden v slovenščino (pred tem so bili prevedeni Morje, Pod snegom, in Najboljše za vse).

Ljubezni Sinjebradca : zgodba o iskalcu

Vsestranski slovenski literarni ustvarjalec Vinko Möderndorfer z romanom Ljubezni Sinjebradca ponudi sodobno interpretacijo francoske ljudske pripovedke o Sinjebradcu, premožnem možu, ki se je poročil z mnogimi ženskami in vsako hladnokrvno umoril. Sinjebraca v Möderndorferjevem romanu predstavlja zdolgočaseni in cinični računalniški programer, ki v ženskah vidi zgolj objekte za izpolnitev lastnih spolnih uslug. V javnosti krepi status dobrega samaritana, saj vsa njegova dekleta izhajajo iz nižjega socialnega sloja, zato jih v zameno za seks rešuje iz finančnih težav. Sinjebradec svoje ljubezenske avanture podrobneje opiše v intimnih zapiskih, ki pa nekega dne pridejo v roke inšpektorju Kuzmanoviču, kateremu je dodeljena preiskava skrivnostnega izginotja Sinjebradčevih nekdanjih deklet.

Möderndorfer s pričujočim romanom izoblikuje lik, ki je močno podoben “ameriškemu psihu” Bret Easton Ellisa iz njegovega istoimenskega kultnega romana, hkrati pa predstavi zgodbo, ki pritiče modernim časom; zgodbo o čustveni otopelosti, odtujenosti in plitkosti medčloveških odnosov.

Empuzij : naravnozdravilska srhljivka

Med gosti Penziona za gospode v gorskem zdravilišču Görbesdorf v Šleziji potekajo številni pogovori, debate. Krešejo se mnenja o politiki, gospodarstvu, družbi (Tokarczuk se v dialogih navezuje na Mannov roman Čarobna gora). Vse te razprave, za katere učeni moški mislijo, da so kar najbolj inteligentne, pa ostanejo na ravni izrečenih mnenj, brez resnih zaključkov. V taki družbi se na jesen leta 1913 znajde mladi lvovski študent Mieczysław Wojnicz, ki pripotuje na zdravljenje tuberkuloze. Že ob prihodu naleti na skrivnostno smrt. Kmalu se čudnemu vzdušju pridruži še namigovanje starejših gostov na letno žetev mladih moških, ki jo izvaja pokrajina sama – ali pa njeni prebivalci, morda oglarji. Ti na gozdnih jasah sestavljajo Tunčike, ženske podobe iz listja, vej, kamnov in zemlje, ki jim, po pripovedovanjih, služijo za sproščanje poželenja. Mladi Wojnicz posluša, premleva, želi si skrivnostim priti do dna. To raziskovanje postane zanj pomembnejše od skrbi za zdravje. Osrednje vprašanje romana je, poleg identitete Wojnicza in pogleda na svet, ki nas obkroža, položaj žensk v družbi. Celo tako daleč se spustijo ti moški razpravljavci, da menijo, da so ženske družbena last, namenjene rojevanju, delu, strežbi. Od njih, ki imajo dokazano manjše možgane, pač ni pričakovati pameti in sposobnosti, kot jih imajo moški. A gostje v penzionu se ne zavedajo, da so ženske pravzaprav vsepovsod, v vsakem delcu sveta. Njihova vsenavzočnost je kot posmeh vsem njihovim mizoginim razpravam. Wojnitz ne ve, kaj naj si misli, a ob nekajmesečnem bivanju v tej prekrasni in skrivnosti pokrajini ter nevarni družbi s pomočjo doktorja Semperveisa odkrije, kdo, pravzaprav, je on sam.

Ob koncu romana je pisateljica zapisala imena avtorjev, katerih mizoginistične poglede na ženske in njihov položaj v svetu je uporabila kot parafraze v Empuziju. Roman nam omogoča pogled na takratni in tudi zdajšnji čas in svet. Koliko in kaj se je zares spremenilo v družbenih odnosih? Ni samo srhljivo vzdušje tisto, kar pritegne, branje je neizmerna priložnost potovanja v miselni svet naše civilizacije, njenih dosežkov, vračanja k poganstvu, a tudi k prvinskosti, je iskanje odgovora na vprašanje, od kje izvira strah.

Olga Tokarczuk, avtorica večih romanov, kratkih zgodb, esejev, slikanic, napisala je tudi operni libreto, se je rodila leta 1962 v Sulechovu v zahodni Poljski. Doštudirala je klinično psihologijo in delala kot psihoterapevtka, bila je vodja založbe Ruta, vodila je delavnice kreativnega pisanja, je soorganizatorka literarnega festivala. Zagotovo je najpomembnejša poljska pisateljica. Tudi najslavnejša. Je Nobelova nagrajenka za književnost (2018). Pred tem je prejela tudi nagrado Vilenica (2013) in kasneje še Bookerjevo nagrado (2018). Dvakrat je prejela tudi nagrado Nike. Že za prvenec Popotovanje ljudi Knjige je prejela nagrado Zveze poljskih založnikov. Z Empuzijem, ki je v poljščini izšel leta 2022, je Olga Tokarczuk razveselila bralce po vsem svetu. Roman je za slovenske bralce in bralke odlično prevedla Jana Unuk. Ob branju čutimo, kot da smo tudi sami prav tam, v tem skrivnostnem zdraviliškem kraju, poslušamo literarne like, čutimo z njimi, hkrati pa dogajanje opazujemo iz skrivnostnega vmesnega sveta. Če se sprašujete, kaj pomeni naslov: je neologizem, sestavljen iz poimenovanja antične čarovnice Empuze in Platonovega Simpozija. Od konca romana dalje, ali pa že vmes, vas čaka raziskovanje pomena napisanega – značilnost del Olge Tokarczuk, ki navdušuje resne bralce.

Dežela ZOO: povest o dobrih in slabih ljudeh

Za pisateljski stil Dušana Čatra je morda še najbolj značilno, da je vsaka njegova nova knjiga popolnoma drugačna od prejšnje, kar velja tako za vsebino kot slog.

To poigravanje z najrazličnejšimi žanri je tokrat naplavilo Deželo ZOO: Povest o dobrih in slabih ljudeh.  Gre za neke vrste zgodovinski roman, ki orisuje življenje splavarjev v Savinjski dolini tik pred drugo svetovno vojno. Takrat so s splavi še zadnjič tovorili les vse do Beograda, ta obrt pa je po vojni popolnoma izumrla.

Na resnično zgodovinsko osnovo in dejstva, med katerimi se znajde tudi kakšen ljudski mit, je prilepljena izmišljena zgodba o splavarskem veleposestniku Hermanu Habermanu in njegovima sinovoma, Maksu Albinu ter Frideriku. Prvi se pripravlja na poroko, drugi ga zato med služenjem vojaškega roka pride obiskat. A medtem ko je starejši brat ‘na rajži’, se Friderik nevarno zaplete z bodočo nevesto…  Ko se sinova tako skupaj znajdeta na splavu, ki potuje proti Beogradu, je soočenje neizbežno.

Prva stvar, ki vam bo padla v oči ob prebiranju Dežele ZOO, je seveda stil. Ta posnema rahlo arhaični slog slovenskih domačijskih povesti iz 30-ih let, kar lepo sovpada s temo romana. Avtor je s to izbiro romanu dodal nekakšen lahkotnejši, rahlo humoren pridih in čeprav obstaja nevarnost, da bi tovrstni jezik bralcu utegnil iti na živce, se ga že po nekaj straneh povsem privadi, hkrati pa se je potrebno pisatelju prikloniti s klobukom do tal za izjemni besedni zaklad ter poznavanje splavarskega žargona. Več kot očitno je opravil domačo nalogo glede zgodovinskega dela, pokazal pa je tudi, da se poleg slovenskih klasikov izplača brati tudi ‘Večernice’.

Druga temelja značilnost vseh Čatrovih romanov pa so izjemo dodelani liki. Z ravno prav podrobnimi, a ne prenapornimi opisi zna bralcu grafično pričarati sleherno osebo na način, da ga bralec ne samo vidi pred sabo, temveč tudi dobesedno začuti njegov karakter, zasluti njegove misli in podoživi njegovo duševno stanje. To velja za vse nastopajoče, od glavnih protagonistov, očeta deloholika Hermana, starejšega sina delo- in alkoholika Maksa Albina, ki ima kljub izjemno nasilnemu karakterju tudi sposobnosti, zaradi katerih je med ljudmi spoštovan; pa bolj mevžastega in zasanjanjega Friderika, ki s sabo nosi kopico kompleksov zaradi starševskega favoriziranja starejšega brata. Tudi stranske figure, kot je nesojena nevesta Helena, ki s svojim iskrivim karakterjem preprosto nima sreče z moškimi. Celo celjski Fičfirič Kondi, ki je v romanu obrobna figura, je učinkovito predstavljen na takšen način, da se bralcu dodobra vtisne v spomin.

Dežela ZOO ima poleg umetniške vrednosti na nek način tudi dokumentarno, saj osvetljuje delček slovenske zgodovine, ki je širši javnosti – predvsem tisti bolj oddaljene od Savinje – precej slabo poznan. K temu pripomorejo tudi v tančico skrivnosti zaviti elementi, kot na primer romska družina, ki se iz okolice Pliberka naseli ob Savinji: takšni in podobni detajli vas bodo skoraj zagotovo prisilili, da boste imeli ob knjigi odprto tudi Wikipedijo ali drug zgodovinski vir, sproti preverjali dejstva in se ob tem tudi kaj naučili. Sicer pa: prepričajte se sami.

 

 

 

 

 

 

Naše laži

Maya in Rebecca sta sestri, ki ju povezuje posebna vez. V mladosti sta bili priča umoru svojih staršev, ki je zaznamoval preostanek njunih življenj. Kasneje obe postaneta zdravnici. Maya dela kot otroška ortopedinja in je poročena z Adamom, ki je prav tako zdravnik. Par se je v zakonu znašel na težki preizkušnji, saj je Maya večkrat splavila. Rebecca pa je svobodomiselna, drzna oseba in dela za kot zdravnica v organizaciji, ki pomaga ljudem po katastrofah. Nima želje, da bi se ustalila in si ustvarila družino kot njena sestra.
Ko orkani pustošijo po Severni Karolini, je Rebecca ena prvih na prizorišču. Svaka Adama prepriča, da se ji pridruži v misiji reševanja in pomoči, in ko ta vidi otroke v stiski, prepriča Mayo, da se jim pridruži. Čeprav ima Maya raje delo v čisti bolnišnici in svojo varno hišo kot opustošeno mesto, spanje na tleh in malo hrane, misli, da bo, če se pridruži možu in sestri na terenu, to pomagalo njenemu zakonu. Toda helikopter, na katerem spremlja bolnike v bolnišnico, strmoglavi in rečeno je, da nesreče ni preživel nihče. Rebecca in Adam se zatečeta drug k drugemu po tolažbo …

Naše laži so zapletena zgodba o družini, izdaji in odpuščanju. Kot običajno je avtorica romana tudi tokrat pred začetkom pisanja raziskala zgodovinsko ozadje dogajanja in poiskala informacije pri strokovnjakih, ki poznajo delo zdravstvenih delavcev v krajih, ki so jih prizadele naravne nesreče, v tem primeru še posebej posledice orkanov.

Kintsugi telesa

Kintsugi je japonska umetnost popravljanja keramike ali porcelana z uporabo lepila, mešanega z zlatom in platino. Cilj popravila ni skrivanje, ampak poudarjanje razpok, ki so nastale v času. Z izpostavljanjem poškodb se opeva zgodovina in preteklost predmeta oziroma preizkušenj, ki so predmet, ali v primeru naše knjige, telo, doletele.

Privlačen in zanimiv naslov sicer ne odseva teme, ki se je je v svojem delu lotila bosanska pisateljica, pesnica, esejistka in prevajalka Senka Marić. Gre za temo bolezni, o kateri nihče ne rad razpravlja ali o njej bere, spet drugi jo imajo celo za tabu temo. Kako tudi ne, saj gre navadno za travmatično izkušnjo, ki jo spremlja fizična in psihična bolečina, izkušnja, ki spremeni, ali deformira človeško telo in duha.

Tudi v tem primeru je tako. Neimenovani glavni junakinji zgodbe diagnosticirajo raka na prsih. Čeprav jo zdravnik opogumi z dobrimi napovedmi, se bolezen razvija po svoje. Začne se kalvarija voženj od zdravnika do zdravnika, specialista, kirurga. Pripovedovalka romana zgodbo niza v drugi osebi ednine in nam s tem omogoča, da se kot bralci še bolj vživimo v pripoved in sočustvujemo z njo. Sočasno z zgodbo, ki nam pripoveduje o nezaželeni preobrazbi ženskega telesa, pa prebiramo tudi zgodbo o procesu, ki ga doživlja vsako dekle na poti, ko postaja ženska, torej na poti odraščanja.

To ni le zgodba o žalosti, trpljenju, bolečini in bolezni, ampak predvsem o pogumu, sprejemanju, boju za življenje in upanju. Je zgodba o moči ženskega duha ter o povezanosti žensk v času in prostoru.