Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Garatar: pesmi

Lucija Mirkac je doštudirala primerjalno književnost in slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pol Korošica in pol Poljakinja se že dalj časa odpira glasbi besed in jo nazaj v svet pošilja v obliki proze, poezije in dramatike. Piše v slovenščini, narečju in v poljščini, objavlja v različnih revijah in zbornikih ter piše spremne besede.

Njena druga pesniška zbirka Garatar že z nenavadnim, skrivnostnim in močnim naslovom bralce nagovarja, da se z njo odpravite na prav posebno, duhovno potovanje. Garatar je naslov ene od balad v zbirki. Gre za krajevno domišljijsko ime, ki si ga je izmislila pesnica sama. Avtorica pojasnjuje, da pomeni dom; tudi temen, zadimljen, neprehoden gozd, v katerem si tisti, ki so v njem pokopani, šepetajo zgodbe.

Zbirka je povezana, trdno spletena iz pesmi, ki so nastale med letoma 2013 in 2019. Sestavljena je iz štirih ciklov: I. Drevesa krvavijo; II. S prsti, zamazanimi od tinte; III. Ul-Vanade; IV. Pesem o gori. V prvem ciklu so v ospredju refleksivne pesmi, prepletene z motivi in simboli iz narave; drugi cikel se dotika poetološkega; tretji buri domišljijo s fantazijskimi, ekscentričnimi toni in motivi bežanja; zadnji cikel nakazuje vzpon v presežno in v njem prevladujejo duhovne pesmi. Bero pesmi je likovno opremila avtorica sama.

Ob prebiranju pesmi lahko občutimo pridih melanholičnosti, svetlo-temnega dojemanja sveta, polnega vprašanj, brez podanih odgovorov. Življenje je čud-o-vito, saj nam skozi drobne stvari, cikle in rituale skozi vse letne čase ponuja, da se jim čudimo in postajamo dovzetni za presežno. Te pesmi niso lahkotne, nasprotno, bralcu so izziv, da se iz temačnega gozda prebije na drugo stran. A do tja je treba priti. In zbirka to možnost ves čas pušča odprto – konča se z verzom: »Morda že diši po vstajenju.«

Črni dnevi in beli dan : roman

Dominik Smole (1929-1992) je slovenskim bralcem najbolj poznan po svojih dramskih delih (Antigona, Potovanje v Koromandijo, Krst pri Savici), leta 1958 pa je izdal svoj prvi in edini roman z naslovom Črni dnevi in beli dan, ki velja za eno od temeljnih del slovenske književnosti 20. stoletja. Roman, po katerem je legendarni slovenski režiser Boštjan Hladnik posnel svoj kultni film Ples v dežju (1961), ki ga mnogi uvrščajo med najboljše slovenske filme vseh časov, je zaznamovan z duhom eksistencialnega modernizma, ki v ospredje postavlja odtujenost modernega človeka, ujetega v praznino urbanega okolja. Glavni junaki romana so pripadniki umetniških krogov, ki se zapletejo v brezupni ljubezenski trikotnik; slikar, ki ne najde navdiha, se zaplete v razmerje z neuspešno igralko Marušo, ta pa hkrati zbudi pozornost zasanjanega in otožnega gledališkega šepetalca.

Črni dnevi in beli dan ni zgolj roman o iskanju smisla v hladnem in odtujenem svetu, ampak tudi vpogled v težavno življenje boemov, umetniških odpadnikov in občutljivih duš, ki ne najdejo pristnega čustvenega stika z resničnostjo.

Ćrtice

26. februarja 1992 je Ministrstvo za notranje zadeve 25.671 prebivalcev Slovenije, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo, nezakonito izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev. S tem so izgubili svoj pravni status in z njim povezane ekonomske, zdravstvene in socialne pravice, zanje pa je začel veljati zakon o tujcih.

Ćrtice je roman, v katerem skozi otroštvo, mladost in nato odraslost protagonistke Mie spremljamo družino Batić, ki že pred izbrisom ni bila zares enakopravna, saj je oče od dol, kar izkazuje tudi ena črtica premalo na črki v priimku. Mia zaradi tega že kot zelo mlada razmišlja o svoji identiteti in pripadnosti, kar se s pričetkom vojne, ko se pojavijo nove zmerljivke tipa »četnik«, le še stopnjuje. Kratka poglavja preskakujejo med sedanjostjo in preteklostjo in pred nami izrisujejo sliko neke družine, ki je ob razpadu Jugoslavije zaradi nerazumljivega pravnega vakuuma postala zaznamovana za vedno. Ne samo, da se je oče brez papirjev in kakršnih koli možnosti za normalno življenje počutil, kot da ne obstaja, Batićevi leta in leta niso mogli početi najbolj običajnih reči, kot so obisk sorodnikov v Srbiji, nakupovanje v sosednji Avstriji ali dopustovanje na hrvaški obali. Med branjem vseskozi slutimo avtobiografskost, kar avtorica že na začetku nakaže z »liki so izmišljeni, dejanja nekoliko manj« in nato na koncu romana potrdi v zahvali, kjer beremo, da je za vsebino vzela drobec sebe in ga prepletla z veliko literarnega. Če je fabula avtobiografska slutnja, pa bi za pretresljive zgodbe posameznikov z inicialkami iz predzadnjega poglavja lahko skoraj zagotovo trdili, da so resnične. Poglavje, ki je simbolično naslovljeno s tropičjem, je zato izjemno dragoceno, saj nesrečnežem preko avtoričinega pisanja dá glas, da za njihove bridke usode sedaj vemo tudi vsi mi in ne le njihovi bližnji. Konec romana je kljub vsemu optimističen, saj preko Miinega obiska (dragega) frizerja napoveduje neke boljše, brezskrbnejše čase.

Ćrtice odlikuje hibridni jezik, ki krmari med knjižno slovenščino, ljubljanskim slengom, prekmurščino, srbščino, hrvaščino, mešanico vseh naštetih in navsezadnje tudi angleščino. Avtorici je z jezikom uspelo ustvariti živo in žmohtno pripoved. Knjiga je prvenec Tine Perić, sicer diplomantke južnoslovanskih jezikov in sociologije kulture, soustanoviteljice Jezikovne zadruge Soglasnik, prekmurskega glasbenega koncertnega cikla in festivala Nindri Indri in avtorice besedil ter pevke elektro-punk benda Ludovik Material.

Koliko korakov naredimo, kadar stojimo?

Ana se po sporu s šefom, v katerem slednjega fizično napade, znajde v psihiatrični bolnišnici. Čez dan opazuje in posluša ljudi okrog sebe, ponoči se spopada z najtemnejšimi trenutki same sebe.

Na teh dveh vsebinskih temeljih je avtorica ustvarila malo drugačno pripoved o življenju v psihiatrični ustanovi – delo brez diagnoz in skrbnih opisov terapij, pripoved, ki ne želi biti kritika zdravstva ali obravnave psihiatričnih bolnikov. Tokrat je prizorišče predvsem prostor zgodb. V opazovanju drugih ljudi so namreč na prvi pogled čudaška dejanja številnih oseb izhodišča različnih življenjskih zgodb, dogodkov in okoliščin, ki posameznike pogoltnejo v vrtinec človeške stiske, krize, duševne motnje ali bolezni, globoke notranje praznine, rane ali kaosa, ki upa na učinkovito strokovno pomoč, ki naj bi neznosno zapletenost bivanja napravila spet znosno. V številnih fragmentih zgodb stranskih oseb je avtorici zelo spretno uspelo združiti tragično in komično, tudi zgodba prvoosebne pripovedovalke Ane (ki samo sebe imenuje Malina) se  bralcem razkriva po drobcih, podoživljamo lahko Anine/Malinine trenutke depresije, samopoškodovanja, mutizma, razcepa osebnosti, splošnega svetobolja, nihanja med prostovoljno izoliranostjo in intenzivnim iskanjem človeških stikov in sočutja. Ano spoznavamo tudi skozi doživljanje oseb, ki jo obiskujejo.
Pripoved je svojevrstna hvalnica izpovedani in zapisani besedi, v delu je omenjenih ali citiranih kar nekaj knjig, Ana se odpove pobegu iz bolnišnice, ker jo zanima, kako se konča zgodba, ki jo je začela pripovedovati druga uporabnica psihiatričnih storitev.
Predvsem pa delo izpostavlja dejstvo, da ima vsako življenje, poleg (javno razkazujočih) svetlih, tudi (skrbno zamolčane) temne plati, da osnovna in naravna vsebina človeka niso zgolj zadovoljstvo,  uspešnost in sreča, pač pa tudi dvomi, občutek neizpolnjenosti, napačnosti, notranjega kaosa … da smo pod kožo čisto vsi (v kar avtorica z neprisiljenim humorjem vključi tudi zdravstveno osebje) tudi krhki in lomljivi.
Kratek roman, ki drzno ruši mit o obveznem zadovoljstvu in sreči in vrača osebnim intimnim ranam njihovo vrednost in individualnost.

Algoritem smrti

Pisatelj Boris Karlovšek se je ukvarjal z gospodarskim pravom, kasneje pa še s pisateljevanjem. Poznamo ga kot pisca mladinskih in kriminalnih romanov. Za te je našel navdih iz svojih pravniških izkušenj.

Miran Jurjec je računalniški genij, zaposlen kot profesor na fakulteti. Skupaj z najsposobnejšim študentom Andrejem Krpanom ustanovita izjemno uspešno računalniško podjetje, ki se ukvarja z umetno inteligenco. Nekdo od njiju umori Natašo, Miranovo ženo. Policija se znajde v težavah, saj umetna inteligenca zmore preslepiti vsakogar.

Ana Trošt je vodja sektorja za splošno kriminaliteto. Strokovnjakinja je na več področjih, kar pa pred sodelavci skriva. Je ljubiteljica teka in po tihem nezadovoljna s svojim osebnim življenjem. Končno se srečno zaljubi, toda v enega od osumljencev. Ji bo kljub temu uspelo ugotoviti, kdo je morilec? Da je vse še bolj napeto, se pojavijo Kitajci, ki želijo imeti program zase.

Lep dan za umor: potopisna kriminalka

Mojca Rudolf je plodovita vsestranska pisateljica (piše za otroke, mladino in odrasle) in uspešna samozaložnica, ki ljubiteljem kriminalk ponuja v branje prvo slovensko potopisno kriminalko. Njena 24. knjiga z živahno naslovnico vsebuje barvne fotografije, ki so bile posnete med 14. in 27. julijem 2023 na potovanju po Skandinaviji, ki se je tudi v resnici zgodilo.

Ta potopisni-kriminalni roman opisuje potovanje skupine slovenskih turistov, ki pod vodstvom dveh šoferjev in vodičke prepotujejo Skandinavijo z avtobusom. Njihova pot se začne v Mariboru in jih vodi od Hannovra v Köbenhavn, nato na Norveško, vse do Nordkappa, in nazaj proti jugu na Finsko in Švedsko. Pot po Skandinaviji se zaključi z vožnjo trajekta na Poljsko v Poznan, kjer se na zadnji večer potovanja zgodi nesreča.

Skozi potopis spoznavamo največje skandinavske turistične znamenitosti in občutimo razsežnost prostranega severa v brezkončnih poletnih dneh. Potopis je prepleten z življenjskimi zgodbami potujočih, ki so se na pot odpravili iz različnih vzgibov. Skozi popotovanje se razkrivajo in medsebojno zapletajo njihove življenjske zgodbe.

Nekateri odkrivajo skupno preteklost in iščejo priložnost za maščevanje starih krivic. Drugi imajo v okolju spokojnega severa dovolj časa za razmišljanje o smislu življenja in prehojeni življenjski poti. Izgleda, da jih ima nemalo tehten motiv za umor enega od potujočih.

Avtorica v napeto zgodbo vtke bistveno vsebinsko in strukturno določilo kriminalke, uganko, ki je v zadnjih desetletjih bolj zapletena. Končen razplet nam poda odgovore na trdnost motiva vsakega posameznika in jasen odgovor na vprašanje, kdo je žrtev. Vsaka življenjska zgodba se zaokroži in nam prinese odgovor na vprašanje, ali je bila smrt umor ali nesreča.

Pariz, ljubezni iz drugih časov

Ko se s knjigo Vesne Milek Pariz, ljubezni iz drugih časov sprehajaš po pariških ulicah, jih vidiš in doživljaš na čisto drugačen način. Zgodovina tega mesta se povezuje z umetnostjo in umetniki, usodnimi ljubeznimi, muzami, ki so umetnike spodbudile k ustvarjanju najmogočnejših umetnin … Zgodbe in povezave med umetniki se nizajo ena za drugo, branje je zgoščeno in izjemno zanimivo. Med drugimi spoznamo tragično zgodbo pariškega umetnika Toulouse-Lautreca, samosvojo George Sand, gledališko umetnico Sarah Bernhardt, izjemnega slikarskega genija Pabla Picassa, ki je svoje muze privedel do samega roba – posebno poglavje v knjigi dobi tudi ena od njih, Dora Maar. Ernest Heminway, Shakespeare, Marija Antoinetta, Napoleon Bonaparte, Henry Miller, Albert Camus, Coco Chanel … vsi ti naši ‘znanci’ (in še mnogo več njih) so dodali svoj odtenek barve v to večno mesto in obenem posrkali nekaj njegovega duha. To je mesto neštetih muz, vladarjev in revolucij, bleščečih salonov, kavarn in zakotnih kotičkov. Ob doživeto opisanih življenjskih zgodbah ter množici smernic, ki nas napeljujejo na nadaljnje raziskovanje Pariza, moramo res zbrano slediti zapisanemu. Naslovi knjig, filmov, večnih umetnin, kavarn in bolj ali manj skrivnih kotičkov ljubega mesta se nizajo eno za drugim, vse pa je začinjeno z bogatimi zgodbami znanih ljudi. Pariz razburja in pomirja, vsakič posebej pa zapeljuje in pusti, da se vanj zaljubiš. Popelje te v bogate zgodbe in obenem prebudi. Vesna Milek na koncu pravi, da Pariza, ki nam ga ponuja na ogled Netflixova serija Emily v Parizu, ne prepozna več. Pogled nanj je orisan popolnoma klišejsko in površno. Tudi tragedija, ki nas je opomnila, da nobena stvar stvar ni samoumevna, da se tudi tisočletne stavbe lahko podrejo v nekaj urah, prihaja iz Pariza. Mogočna cerkev Notre-Dame je pred leti zagorela in nam zamajala svet v temeljih. In spet se je pokazala narava naše civilizacije – ko se nekaj zgodi v Parizu, zaznamuje cel svet!

 

 

Play boy

Constance je poročena z Laurentom, oba sta pripadnika višjega sloja, ki ima svoje privilegije in se ne ukvarja s težavami preživetja. Njun zakon ne funkcionira in srečujeta se le še takrat, ko je potrebno poskrbeti za sina. Odvetniška služba, ki jo Constance opravlja, je zagovarjanje različnih kriminalcev in v tem je zelo uspešna. In vendar so pred njo spremembe, ki jih dojema kot novo obliko življenja. Staro v njej se ruši, ne zanimajo je bogati, ne zanimajo je več moški, za oblačila ji je vseeno. Z vsako malo spremembo na sebi, naj bo to tatu, pirsing ali kratki lasje, postaja druga in drugačna oseba. Želi si ločitve, želi si osebne prostosti, omejuje jo vse, kar jo veže na dotedanje življenje lepo negovane, po modi oblečene priznane odvetnice, poročene ženske in matere v spodobni podobi heteroseksualke. Meščansko življenje je ne zanima več. Spominja se aristokratske mame, lepotice in manekenke, ki je umrla, ko sta bili s sestro še otroka, obiskuje očeta, ki je zaradi alkohola in drog propadel. Družinsko ozadje je, poleg boja za stike s sinom, vpogleda v odvetniško delo in spremembe nje same ter vzrokov zanje, osnova pisateljičine življenjske zgodbe. Z njo bralce zagotovo pretrese. V ljubezenskih razmerjih, ki jih začenja z različnimi ženskami, skuša najti odgovor tudi na to, kako je zares ljubiti in biti ljubljen. A razmerja se že začenjajo z mislijo na konec, v njih ni posebej globokih čustev, kar zagotovo otežuje iskanje resnične ljubezni. Sicer pa lahko ob tem pomislimo tudi na dokazovanje, da nekaj takega, kot je večna ljubezen, nežnost in pripadanje eni osebi morda sploh ne obstaja, da obstaja samo golo seksualno poželenje in njegova telesna potešitev. Časovno je Play boy predhodnica knjigi Love me tender, v kateri spremljamo Constance na nadaljnji poti raziskovanja življenja. Play boy nas pripravi na razmišljanje in razglabljanje o svobodni, demokratični, odprti zahodni družbi 21. stoletja in njenih (vidnih in nevidnih) značilnostih, ki čestokrat ni povsem ali pa sploh ni takšna. Kot tudi tista ena črtica hermelina na čezramenskem traku odvetniške toge ni hermelin, temveč zajec. Ki pa vseeno in vsaj na daleč deluje razkošno. Debré se pred nami razgrne surovo odkrito, skorajda boleče in popolnoma neolepšano.

Constance Debré (1972) je bila nekoč odvetnica. Danes je pisateljica. Trilogijo njenega življenja sestavljajo Love me tender, Play Boy in Nom.

NN

NN je sklepni del trilogije poljskega avtorja mlajše generacije Jerzyja Franczka, ki pa se na prva dva (Nečloveška komedija, Da capo) vsebinsko ne navezuje in ga je zato mogoče brati kot samostojno delo.

V Krakovu nekega večera naključna trojica različnih posameznikov najde nezavestnega moškega, ki ga je najverjetneje povozil avto. Ob prevozu neznanca z rešilcem v bolnišnico se začno pred nami razgrinjati drobci njihovih življenj. Svoje osebne zgodbe izmenjaje pripovedujejo (najprej) trije glasovi z različnih vetrov in družbenih slojev, čemur je avtor mojstrsko prilagodil tudi jezik. Mariola je blagajničarka, ki v nesrečnem zakonu žaluje za umrlim otročkom in, čisto terapevtsko, piše spletni blog nekega svojega namišljenega življenja, v katerem so srečna družina. Pretvarjanje pred spletnim občestvom (ki ga pravzaprav ni, saj je blog očitno prebrala in pokomentirala le ena oseba) ji je v resnici edina svetla točka v življenju, ki ga resignirano preživlja z nasilnim alkoholikom. Arti je trgovski potnik, slehernik, ki upa na razhod z ljubosumno in posesivno partnerko Olo, Reszka z vzdevkom Grb pa je alternativec, nasprotnik vseh institucij, ki ne bo nikoli hodil v službo, ker je tudi država ena velika korporacija, katerim pa se on ne podreja. V drugem delu romana se tej pisani druščini pridruži še nekakšen pisateljev alter ego, intelektualec Franciszek Jerzak (anagram), ki je boleče nespreten pri poskusu resne zveze z Nino ter njegov stric, siten in nezadovoljen antisemit. Avtorju je z vsakemu liku po meri ustvarjenim glasom uspelo zgraditi izjemno plastične protagoniste in humorno pripoved, polno ironije. Stilsko je to izviren in izvrsten roman, poln duhovitih domislic in zabavnih jezikovnih bombončkov, za kar ima zasluge tudi prevajalka Tatjana Jamnik. Zaključi se s poetičnim vložkom čisto banalne vsakdanje situacije in pogovora, kar deluje še posebej komično.

Jerzy Franczak (1978) je plodovit in vsestranski literarni ustvarjalec, ki je poleg nekaj romanov izdal tudi več pesniških in kratkoproznih zbirk ter znanstvenih monografij o poljski modernistični prozi, filozofiji literature in Sartru, Gombrowiczu ter Nabokovu. Aktiven je bil tudi na poljski nacionalni televiziji in pri časopisju. Za svoj bogat in nenehno dopolnjujoč opus je prejel že mnogo nagrad. Kot profesor je zaposlen na Jagelonski univerzi v Krakovu, kjer predava polonistiko, kulturne študije in kreativno pisanje.

Mame in tovornjakarji

Pet žensk. Tri Slovakinje in dve Italjanki. Svetlana obuja spomine na svojega očeta in otroštvo, razpeto med življenjem v prestolnici ter majhni madžarski vasici na jugu Slovaške. Ivana živi z mamo in prejema invalidsko pokojnino, njeno edino svetlo točko v življenju pa ji predstavlja ljubezen do konj. Olivia je učiteljica angleščine na gimnaziji, ki se sooča s propadlim zakonom in incidentom z učiteljico, ki jo je zapeljal lasten dijak. Larino zasebno življenje je v ruševnih; z možem ne komunicira več, zato je prisiljena sama skrbeti za oba sinova, beg pred kruto resničnostjo pa ji predstavlja odrsko branje del Piera Paola Pasolinija. Potem pa je tu še Veronika, ki začne spoznavati prednosti in slabosti spletnih klepetalnic, kjer manipulira z moškimi in se preko spleta celo zaroči s petimi Alžirci.

Mame in tovornjakarji je zbirka petih novel slovaške pisateljice Ivane Dobrakové, ki na bridko realističen opisuje življenja žensk, ki so se prisiljene spopadati z različnimi obsesijami, strahovi, negotovostjo, depresijo in drugimi težavnimi psihičnimi stanji. Dobraková skozi različne usode žensk razgalja potret sodobne družbe, ki je še vedno preobremenjena s tradicionalnimi pravili in preživetimi delitvi moških in ženskih vlog.