Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Njihovi otroci za njimi

Smo v Franciji devetdesetih let, v času, ko kriza v gospodarstvu in družbi že od sedemdesetih let dalje ne pojenja. Nekoč veliko in pomembno industrijsko središče propada. Tovarna, ki je dajala delo in kruh ter tudi ves smisel življenja okoliškim prebivalcem, je propadla. Starejši se nikakor ne znajdejo v novih razmerah. Mladi se počutijo, kakor da jim je kdo odrezal prihodnost. Najti nove zaposlitve, nove oblike zaslužka, vse to je zanje izjemno težko. Navada, da po končani šoli ostaneš v svojem kraju, kjer dobiš službo, je izpuhtela v zrak. Zato se mladi skušajo prebiti do Pariza, a želje in sanje so eno, realnost pa nekaj drugega. Mnogi zato poskušajo zaslužiti za preživetje na nelegalne načine. Vse več je alkohola, drog, veliko je tudi obljub župana o razcvetu turizma in novih službah. Anthony je mlad fant, ki občuti vso težo življenja na pozabljeni periferiji. Njegova družina je razpadla in obljubi si, da ne bo končal s slabo službo ali na sociali, poročen, kot starši, že v rani mladosti in s kupom otrok. Časi in razmere pa so obupni. Njegov trud, da spremeni razmišljanje, kar (za)boli. Odločiti se neodvisno od mnenj drugih, družine, prijateljev, je naporno. Ker moraš biti drugačen. Strašna je izgubljenost mladih in odraslih v časih vseh oblik kapitalizma, globalizacije, kjer se še izhodi iz bede izmikajo v strašljivo hitrem tempu.

Njihovi otroci za njimi je roman z bridko kritiko vse večjega pohlepa kapitala, skratka časa in tudi prostora, v katerem že priborjene delavske pravice vse hitreje izginjajo. Pomembni so samo še bogati, pomembni so centri moči, ljudje, ki imajo denar. Za vse bolj siromašno večino (ne samo v finančnem smislu, temveč tudi izobrazbenem, socialnem, splošno družbenem) ni prave in dostojnega življenja obetajoče perspektive. Zgodba je napisana berljivo in temelji na stanju družbe v času, ko je roman nastajal, stanju, ki še traja in katerega težave se še poglabljajo, v mladostniškem jeziku, ki bi lahko predstavljal vso brezskrbnost tega sveta.

Nicolas Mathieu se je rodil v Franciji (Epinal) leta 1978. Njihovi otroci za njimi je avtorjev drugi roman. Zanj je prejel nagrado goncourt, ki je najvišja francoska nagrada za književnost.

Meja : potovanje na rob Evrope

Kapka Kassabova je v predgovoru Meje zapisala, da je to knjiga, ki pripoveduje o zadnji evropski meji. Gre za področje, kjer se stikajo Bolgarija, Grčija in Turčija. Hkrati je to območje, kjer se konča ali začne Evropa, odvisno, iz katere smeri človek gleda. Želja po raziskovanju tega območja je v pisateljici tlela dolgo časa. Želela je videti, kaj je tam, kamor je bilo v času njenega bolgarskega otroštva prepovedano stopiti, kaj je tisto, kar se je skrivalo za železno zaveso. Dejansko je pod nogami hotela čutiti zemljo, vonjati zrak, slišati šumenje vetra in se skriti med gozdove, se družiti z ljudmi, ki so ta periferna območja naselili, okušati hrano in vino, žganje, čaj. Hotela je doživeti in zapisati zgodbe o življenju v teh krajih. Kassabova je zgodbe tudi dobila. To so veličastne pripovedi o sedanjosti, pomešane s preteklimi dogodki, posledicami hladne in drugih vojn, preseljevanj. Mitološko obarvane pripovedi, zaradi katerih še sami začutimo energijo širnih gorovij, razburkajo domišljijo. Kako zelo jo je območje navdahnilo in prevzelo izvemo, če dobro sledimo štirim črnim konjem, ki se pred njo razmaknejo, da jo spustijo mimo, za njo pa se spet združijo in tako je krog pripadanja sklenjen. Vez je tako močna, da brez zdravilke in urokov ni možno zapustiti gorovij, rek, morja, kaj šele vasi in prebivalcev, na katere se je Kapka Kassabova navezala v času gostovanja pri njih. Strandža, Rodopi, Črno morje ter gorovja in ravnine, doline, soteske, izviri, prepadi, stare utrdbe, ruševine, poti in ceste, zgrajene v pradavnem času, zapuščeni samostani – vse to je tudi področje Tračanov, katerih zdavnaj minulo življenje odmeva v pokrajini. Odmevajo tudi še vedno boleče zgodbe o nasilnem preseljevanju celih ljudstev, ker so tako določile državne oblasti v centrih novejših držav, s tem pa razselile družine, potrgale njihove korenine, ki jih še sedaj mnogi iščejo, čeprav so morali spremeniti imena, vero, nacionalnost. Meje, ki se vijejo po tej pokrajini, so sicer nevidne črte, a v preteklosti so večkrat oživele in zasijale s strahotno močjo zaradi političnih odločitev. Nevidne ali vidne meje prebivalcem onemogočajo občutek svobode, kakršno bi si zaslužili. Danes sta nesreča za tukajšnje skupnosti in naravo tudi globalizacija, ki pospešeno briše stare navade in običaje, ter kapitalizem, ki steguje lovke po naravnih virih in lepote narave spreminja v razvrednotena, umazana, izkoriščena in do skrajnosti neodgovorno izrabljena območja. Morda pa bodo k ohranitvi narave, čudežev, prijateljstva, spoštovanja in ljubezni prispevale energije nestinarjev, ki so kljub preganjanju in prepovedi ohranili običaj pradavne hoje po žerjavici.

Meja je odličen in berljiv potopisni roman, ki nežno, a odkrito prikaže območje treh meja v današnjem času. Sedanjost je zagotovo odsev vsega, kar se je tu dogajalo že davno nazaj ali prav pred kratkim. Kassabova je spisala izjemen poklon odmaknjeni periferiji, razložila zgodovinske okoliščine in politične odločitve, ki so usmerjale razvoj tega obrobnega območja. Predvsem pa je Meja poklon tistim ljudem, ki vztrajajo tukaj in se ne bojijo povedati, kako živijo, česa si želijo, kaj jih moti in česa jih je strah.

Kapka Kassabova, pesnica in pisateljica, se je rodila v Bolgariji, v Sofiji. Leta 1992 se je z družino preselila na Novo Zelandijo, od leta 2005 živi na Škotskem. Njen materni jezik je bolgarščina, piše pa tudi v angleščini.

 

Še sem živa

Igorja Karlovška prav gotovo dobro poznate, je avtor več del za mladino in odrasle. Zgodba Še sem živa je izrazito aktualna in postavljena v slovenski prostor. Popelje nas v samo sredico družine Markovič po smrti očeta Toneta , ki je držal v rokah vse niti njihovega uspešnega farmacevtskega podjetja Tojane d.o.o. Njegova žena Jana je bila, kljub prebolelemu raku, vedno njegova opora in tudi pomemben del podjetja. A čisto neuradno, »na črno«  kakor rečem po domače, s tolažbo, da gre za družino, v ozadju. Vemo pa, da se po smrti v družinah pogosto zgodi, da pride do sporov med dediči.  Jana je bila prepričana, da bo pri njih šlo vse gladko! Na sodišču pa se pojavi nekdo, za katerega žena Jana ni vedela – Tonetova nezakonska hči Klara. Zdi se, da je sin Nejc vedel za očetovo prevaro in zdi se tudi, da bo prav on tisti, ki bo sedaj mamo pustil na cedilu. Podjetje je njegovo, pobral je ves denar iz domačega sefa in mami želi skozi dedni dogovor prepustiti samo njeno nadstropje hiše ter ji izplačevati mesečno rento. Vendar pa se Jana ne da, ve da čeprav nikjer ni omenjena, je bila pomemben del podjetja in steber družine. Nikoli ji v finančnem smislu sicer nič ni manjkalo, a sedaj se znajde na robu družbe – podjetje gre v stečaj, hiša je bila prodana na dražbi, nova lastnika jo spodita, ko želi pobrati pridelek s svojega, sedaj že njunega, vrta. Triperesna deteljica gosposkih prijateljic Fride, Magde in Jane, Janina edina opora, morda ne bo zdržala Janine stiske in posledično revščine, slednje temu krogu ni domače. Službe pa brez izkušenj ni mogoče dobiti … Pisateljev slog je zelo tekoč in berljiv, tako da bi Jani najraje posodili tistih nekaj centov, ki ji zmanjkajo pri nakupu tako želene čokoladne praline. Nit ljubezni v zgodbo vplete sodnik Ivo, ki se zaplete v razmerje z Jano. Bo Jana še kdaj videla svoji vnukinji, ki ju je Nejc odpeljal v Švico? Bo še kdaj brezskrbno kupila kruh? Bo kot ženska in mati ohranila svoje dostojanstvo in sebe? Avtor nas popelje v ozadje velikih podjetij, boj mogotcev za premoženje in bančne spletke ter nenazadnje razgali boleče pore naše družbe, življenje kot kolo, ki ga suče kapital.

Myra Breckinridge

Provokativen roman, ki je izšel že leta 1968, je ob izidu dvignil precej prahu in marsikatero obrv. Če so ga nekateri kritiki videli kot osvoboditev od spolnih pa tudi družbenih norm in kot glas feminizma, so drugi omenjali mizoginijo, transfobijo, se zgražali nad vsebino in eksplicitnimi prizori ter ga označili za neokusno pornografijo. Gore Vidal je že z romanom Mesto in steber (1948) pokazal, da se ne boji provokativnih tem, z Myro Breckinridge, ki jo je menda napisal v pičlih nekaj tednih med bivanjem v Rimu, pa se je povsem osvobodil vsakršnih predsodkov.

Roman je kontroverzna in satirična pripoved, ki se ukvarja z vprašanji spolne identitete, feminizma in dekonstrukcije spolnih vlog, skozi satiro kritizira Hollywood in filmsko produkcijo, njene psevdointelektualce ter celotno ameriško družbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Zgodbo pripoveduje Myra, ki pride v Hollywood, da bi si kot vdova Myrona Breckinridga pri njegovem stricu Bucku Lonerju izborila dediščino, ki naj bi ji pripadala po smrti moža. Buck obljubi, da ji bo ugodil in ji hkrati ponudi delo predavateljice na njegovi igralski akademiji. Medtem ko Myra poleg predavanj Drža in Vživljanje na skrivaj predava še o ženski prevladi, s katero želi reformirati Hollywood, se tudi sumničavi Buck loti raziskovanja resnice o domnevni vdovi njegovega nečaka. Ugotovi, da je Myra trans ženska, ki je bila pred operacijo spola – Myron. S pomočjo seksapila prične Myra manipulirati, zapeljuje, ponižuje in si na različne načine podreja mlade študente, saj želi kot ženska dokazati, da sta spolna vloga in identiteta zgolj družbena konstrukta, ki ju je mogoče dekonstruirati. Myra se sicer bori proti »tradicionalni moškosti v človeštvu«, a nato po spletu nesrečnih okoliščin spet postane Myron, se poroči z lepotico Mary-Ann in živi normalno zakonsko življenje.

Roman je doživel tudi ekranizacijo – film z Raquel Welch v glavni vlogi, ki je nastal dve leti po izidu in o katerem se je v spremni besedi razpisal Marcel Štefančič, je menda ena večjih katastrof holivudske produkcije. Med občinstvom je bil izjemno slabo sprejet, z njim pa je bil nezadovoljen tudi Gore Vidal.

Ne glede na to, kaj si o dotičnem delu mislimo danes (trash literatura?), se je zapisalo v zgodovino – roman je prvo literarno delo, v katerem glavni lik prestane medicinsko tranzicijo spola. Polemikam in zgroženosti ob izidu navkljub je knjiga postala svetovna uspešnica, bila prodana v dveh milijonih izvodov in se zapisala v literarno zgodovino, čemur navsezadnje pritrjuje tudi umestitev v zbirko Moderni klasiki.

Govorice o njej

Naslov Govorice o njej pove vse. Če živite v majhnem mestu, vsi vedo vse o vas in glede na pomanjkanje drugačne zabave so trači najbolj vroča stvar v kraju. Ne glede na to, ali ste ljudem všeč ali vas ne marajo, postane vsak vaš korak, ki ga naredite, glavna tema pogovorov.
Jennie Sue Baker, edinka iz premožne družine, se domov v majhno južnjaško mestece Bloom vrne z avtobusom namesto z očetovim zasebnim letalom. Ločena in brez denarja postane glavna tema govoric, sploh ko se želi osamosvojiti in se zaposli kot čistilka pri dveh bogatih starejših sestrah, starih »sovražnicah« njene družine.
Jenniejino bivanje v mestu postaja vedno bolj zanimivo in medtem, ko se spopada z dolgoletnimi družinskimi težavami in skrivnostmi ter poskuša izboljšati svoj odnos s starši, si med meščani najde tudi prave prijatelje, na katere se lahko vedno zanese. Med njimi imata posebno mesto stari gospe, Nadine in Lettie, ki Jennie Sue postaneta ne le prijateljici, ampak skorajda nadomestna družina. Tu so še stari Amos, ki se po smrti svoje žene trudi voditi mestno knjigarno, pa nekdanja sošolka Cricket in njen brat Rick, ki se je iz ene od misij domov vrnil z brazgotinami na telesu in v duši.
Carolyn Brown je ena najboljših avtoric v žanru južnjaške romance v majhnih mestih. Njeni liki so všečni, njihove slabosti jim lahko večinoma odpustimo. Uživamo lahko v razvoju zgodbe, ko se glavni junaki postavijo na noge, čustveno odrastejo in ljubeče sprejmejo sebe in svoje življenje. Očarljiva romanca, ki nas ponese na ameriški jug in nam podari nekaj prijetnih bralnih ur.

Po vsej sili živ

 

Naslov (po sili živ je tudi ljudsko ime za vedno cvetoče begonije) in slika na naslovnici posrečeno napovesta vsebino knjige avtoričinih spominov: drobna knjiga prekipeva od življenja. »Žmahtnega in plodovitega; kljubovalnega in bojevitega. Enega, skupnega: celovitega, celovitega.« Uvodno poglavje se začne z dramatično pripovedjo avtoričine mame, ki je komaj ubežala nesreči, ko se je zaradi hude suše nenadoma podrlo visoko drevo. To je bilo marca 2023. Takrat je nastajajoče besedilo še nosilo delovni naslov »Kdo bo z mano molil za dež«.  In nekaj mesecev za tem so Slovenijo prizadele poplave, ki so povzročile ogromno škode. V času, ko smo priča številnim podnebnim ekstremom, so dragoceni zapisi vseh tistih, ki spremembe zares korenito občutijo na svoji koži (in na zemlji, ki jim daje kruh) in imajo pravo mero čuta za opazovanje in pisateljske žilice. Med njimi je zagotovo Nataša Kramberger. Svobodna kulturna delavka: novinarka, pisateljica in kmetovalka. Že s prvencem Nebesa v robidah se je uvrstila v peterico za nagrado kresnik in zanj dobila tudi evropsko nagrado za literaturo. Živi med Berlinom in Jurovskim Dolom, kjer zadnje desetletje obdeluje ekološko kmetijo in vodi delavnice. O svoji novi vlogi ekološke kmetovalke je pisala tudi v romanu Primerljivi hektarji.

V tokratni knjigi avtorica doživeto in literarno prepričljivo govori o sedmih sezonah kmetovanja, ki so jo dodobra preizkušale. Ves čas se je morala učiti in prilagajati zakonitostim narave in njenim stalnim spremembam ter obenem sprejeti tudi posledice prakse kmetov okrog nje, ki so se raje držali zakonitosti visoke tehnologije. Vešče prepleta esejske premisleke o nevarnostih podnebnih sprememb in odmiku od trajnostnih praks z zelo osebnimi anekdotami prevzemnice kmetije. Izvemo, da je bila visoko izobraženi mojstrici besed ljubezen do narave zgodaj privzgojena, saj je zaradi preživljanja časa z babico na kmetiji že kot dve- in triletna deklica po potrebi pomagala napojiti lačnega pujska in pasti kokoši. Govori tudi o balansiranju poklica in izobrazbe novinarke in pisateljice z novo vlogo kmetice. Med vlogama je kar nekaj vzporednic: tako pisatelji kot kmetje se pogosto borijo s številnimi mlini na veter, vložijo ogromno dela – ja, tudi intelektualno delo šteje – in pravzaprav nimajo nobenega zagotovila, da ne bodo vsega pridelka pokončale nepredvidena temperaturna nihanja, ujme s točo ali pač zavrnitev urednika oziroma bralcev. Vitalnost, ki prekipeva iz zapisanega, kaže, da je vredno vztrajati. Odlično branje in poziv k premisleku o našem odnosu do narave.

 

 

Zbrana kratka proza

Franz Kafka (1883 – 1924) velja za enega od velikanov evropske in svetovne književnosti 20. stoletja, ki je s svojimi romani, kratko prozo in obsežnimi dnevniškimi zapiski in pismi močno vplival na številne generacije modernih literatov. Kafka je v svojih delih pogosto obravnaval odtujenost in nemoč posameznika, ujetega v primež hladnega in nasilnega sistema (ta je venomer prisoten kot zlovešča postava), večkrat pa so v njih prisotni tudi avtobiografski elementi, še posebej kompleksen in težaven odnos z ženskami in očetom. Zbrana kratka proza, ki so jo pri Beletrini izdali ob stoti obletnici pisateljeve smrti, vključuje tako znana besedila kot so Preobrazba, Pred zakonom, V kazenski koloniji in Sodba, hkrati pa predstavi tudi mnogo njegovih manj znanih (in večinoma nedokončanih) besedil, med drugim tudi eno od njegovih zadnjih besedil Gladovalec.

Preden se kava ohladi : zgodbe iz kavarne

V nadaljevanju uspešnice “Preden se kava ohladi” se Toshikazu Kawaguchi vrača z “Zgodbami iz kavarne”, s katerimi bralce popelje nazaj v skrivnostno tokijsko kavarno, kjer je mogoče potovati v preteklost. Tudi tokrat se srečujemo z različnimi liki, ki se vsak na svoj način soočajo s preteklostjo. V tej zbirki zgodb spoznamo očeta, ki išče odpuščanje najboljšega prijatelja; sina, ki se spopada z nenadno mamino smrtjo; zaročenca, ki dvomi v možnost poroke ter zakonca, ki ju je ločila nasilna smrt. Pravila ostajajo enaka – potniki se ne smejo premakniti s stola, sedanjost se ne bo spremenila, in vrniti se morajo preden se kava ohladi. Kljub omejitvam pa vsak izmed njih odkriva globoke resnice in prejema dragocene lekcije, ki vplivajo na njihova življenja v sedanjosti. Poleg novih zgodb iz kavarne avtor poglablja tudi že znane like in njihove zgodbe. Kawaguchi mojstrsko prepleta preteklost in sedanjost, pri čemer razkriva moč trenutkov, ki nas definirajo. “Zgodbe iz kavarne” so ganljive, čarobne in navdihujoče pripovedi o ljubezni, obžalovanju, odpuščanju in upanju, ki bodo bralce spodbudile k razmišljanju o lastnih življenjih in odločitvah.

Kako so rože prišle na svet : pravljice o rožah z vsega sveta

Kako so rože prišle na svet je dragocena zbirka devetindvajsetih pravljic, bajk, legend in povedk o cvetju z vsega sveta. Rože imamo radi, jih občudujemo in se z njimi obdajamo, z nami so od rojstva do smrti, spletamo jih v vence, oblikujemo v šopke, z njimi razveseljujemo, jih podarjamo, se zahvaljujemo in včasih sporočamo med vrsticami. Žalosten in siv bi bil svet brez rož!

Zbrane pravljice govorijo o tem, kako so rože sploh prišle med ljudi in na svet, govorijo o zaljubljencih, ki so se spremenili v rože, od kod prihajajo zdravilne moči nekaterih rož, pa o cvetnih vilah in kraljičnah, o pohlepu, skromnosti in še o čem. Avtorici sta s svojim izborom povezali različne kulture in pokazali na različnosti in podobnosti, ki nas bogatijo in družijo med seboj v različnih svetovih, časih in prostorih.

Knjiga je oblikovana v skladu s priporočili za bralce z disleksijo. Za preglednejšo in lažjo uporabo, so dodana različna kazala: stvarno, tematsko in kazalo po mesecih in letnih časih.

Zločin in kazen

Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821-1881) je najbolj znan predstavnik ruskega realizma, ki je v literaturo vnesel poglobljene psihološke potrete družbenih izobčencev in preko njih spregovorili o velikih in večno aktualnih temah človeštva kot so vera, morala, zlo in trpljenje. Med njegova najbolj znana spada psihološki roman Zločin in kazen (1866), ki ga obenem uvrščamo med najpomembnejša dela ruskega realizma. Glavni junak romana je obubožani študent Raskolnikov, katerega prepričanja se spogledujejo s sindromom ničejanskega nadčloveka; sam verjame, da se ljudje delijo na nepomembne “uši”, obsojene na pozabo ter redke močne posameznike, katerim je dovoljeno, da zadostijo pravici na svoj način. Sam se uvršča med slednje, kot “uš” pa dojema oderuško starko Aljono Ivanovno, zato jo pokonča s sekiro, hkrati pa umori tudi njeno sestro, ki se naključno pojavi na kraju zločina. Četudi Raskolnikov izpelje umor, da bi dokazal svojo moč nad človeštvom, ga začne kmalu najedati kriva, ki se še dodatno poglobi, ko spozna prostitutko Sonjo, sicer hčerko njegovega prijatelja Marmeladova.

V slogu napete detektivke spisan roman še danes buri duhove in služi kot iskren vpogled v psihološko razdvojenost in konfliktnost modernega človeka, ki venomer obtiči med simboličnima (in dobesednima) zločinom in kaznijo.