Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Senčni ples

Središče romana je mlad intelektualec Silvan Kandor. Ta izvira iz delavske družine iz okolice Trsta, fiktivnega kraja Šentmaver. Izhodišče pripovedi je pogreb Silvanove žene v Sloveniji, v takratni Jugoslaviji, in posledična vrnitev 26-letnega Silvana čez mejo, v rodni Šentmaver, kjer ga pričakajo mati Zofija in brata Sandro in Berto. Skozi utrinke življenja literarnih oseb se bralcu razkrivajo življenjske razmere različnih socialnih plasti Trsta in okolice v obdobju Svobodnega tržaškega ozemlja pod upravo Združenih narodov: Sandro opravlja težaška dela na železnici v upanju na odobreno prošnjo za bolj znosno  redno državno zaposlitev, brat Berto je električar in strasten kvartopirec, mati Zofija gara iz dneva v dan na hišni zemlji in skrbi za nekaj živali, z neusahljivim upanjem na zmagovalno nogometno stavo. Silvan dobi zaposlitev v slovenski srednji šoli v Trstu, zvečer piše.

Temelj romana je torej preplet javnega delovanja in zasebnega, družinskega in intimno individualnega sveta glavne osebe. Silvan Kandor je tržaški Slovenec, kritično opazujoč intelektualec, mlad vdovec in pisatelj na začetku literarnega ustvarjanja. Skozi široko mrežo ljudi, s katerimi Silvan stopa v stik, Rebula ubesedi različne izseke iz življenja v Trstu: slovensko šolstvo (del romana Silvan poučuje na slovenski srednji šoli), delovanje slovenskih časopisov (za fiktivni slovenski časopis Čupa Silvan piše podlistek), tržaško večkulturnost in sovražnost do Slovencev (npr. opis potnikov na vlaku, ljudi v mestni kavarni, protislovenski napisi …), razmere v upravnih uradih (del romana je Silvan zaposlen kot prevajalec v uradu STO), italijansko meščansko okolje (npr. obisk pri nekdanjem Silvanovem profesorju Italijanu De Martinisu). Skozi Silvanovo doživljanje iz besedila že kmalu zelo prepričljivo zadiha posebna tesnobna atmosfera, zmes zelo živih spominov na vojno  (npr. omemba več dni obešenega partizana ob Silvanovem prihodu v domači kraj lahko takoj prikliče v spomin Rozalijo Kocjan Gulič, roj. Kos), refleksnega strahu v ljudeh kot posledica doživetega fašizma (Silvan se prestrašeno instinktivno zdrzne v pričakovanju kazni, ko zasliši slovenščino na javnem prevozu), splošna revščina in mizerne življenjske razmere revnejših slojev, različni odnosi Slovencev do lastne identitete (asimilacija, izselitev na drugo stran meje ali na druge celine, ohranjanje slovenstva …).

Roman ni samo pripoved o družbenih razmerah, pač pa tudi močna intimna zgodba: mladega Silvana zaznamuje njegovo vdovstvo, je v obdobju žalovanja, živi zelo samotarsko življenje, v medosebnih stikih je zelo zadržan, v ženskah vidi predvsem trenutno nezaželeno skušnjavo, za resnejšo zvezo se ne odloči, povabilu prijatelja na potovanje v Pariz se odpove, spontana čustva večkrat zatre, preden se prebijejo skozi oklep razuma. Delo je tudi pripoved o dozorevanju mladega človeka, o iskanju intimnega smisla življenja, ki ga Silvan Kandor išče v poučevanju in prevajanju, a najde zunaj za preživetje potrebne zaposlitve – v pisanju svojega prvega romana. To je središče Silvanovega intimnega sveta, njegovo osrečujoče bistvo, ne glede na odziv zunanjega sveta na njegovo pisanje, delo, s katerim Silvan Kandor želi pomagati izkrvavelim sonarodnjakom do samozavesti (str. 185). Zato je roman tudi svojevrstna hvalnica literarnemu ustvarjanju.

Knjiga je tudi danes za bralce vabljiva iz številnih razlogov: k branju pritegne več zanimivih zgodbenih tokov v romanu (zanimiv protagonist, prikaz družbenih razmer, zgodba vsakega brata, pestrost stranskih oseb, družbena vloga žensk …), pripoved poživljajo številni zanimivi utrinki iz vsakdana (npr. opis žganjekuhe, sneg na Krasu, poklon prednikom kamnosekom s kamnom v obokanih kamnitih vratih ali nonotu ribiču z veslom v kotu hiše, opis črne kuhinje, dialogi med preprostimi ljudmi v javnem prevozu, utrinki iz oblačilne kulture italijanskih 50-ih, vikanje matere, notranja oprema stanovanj v časih, ko se je stikalo luči še zavrtelo …). Glede na to, da je roman prvič izšel leta 1960, nas bodo prijetno presenetile tudi nekatere manj znane klene slovenske besede (npr. visokopetniki, cebaje, kolotečine, mentrga, žveplenka, trackati, persiflaža, rožmanica, zacvetličiti …). Roman mojstrsko združuje eksistencialne teme, kakršna je npr. vprašanje narodne identitete ali filozofske razprave (npr. o niču ali obstoju Boga), s čisto ljudskimi temami preprostega človeka – v delu lahko odkrijemo tudi gobarske izkušnje ali trenutek pristnega nogometnega navijaškega navdušenja. Zato je roman delo, ki ga patina časa dela kvečjemu še bolj žlahtnega, je živo in zanimivo tudi za današnjega bralca.

Posebna dragocenost jubilejne izdaje (letos praznujemo 100-letnico avtorjevega rojstva) je izčrpna in poglobljena spremna beseda Primoža Sturmana, literarna študija s strnjenim pregledom Rebulovega opusa, literarno-zgodovinsko umestitvijo romana Senčni ples, ozadjem nastajanja romana, pregledom odmevov na roman v sočasni literarni kritiki, zapisom o ponatisih in prevodih romana, podrobnejšim pogledom v ozadje literarnih oseb in zaključnim pogledom na roman skozi oči današnjega tržaškega slovenskega intelektualca.

Učiteljica

Zgodba nam prikaže idiličen ameriški par. Mož in žena, Eve in Nathaniel živita v svoji sanjski hiši, sta očarljiva in uspešna. Poročena sta že osem let in sta hkrati tudi sodelavca, oba sta profesorja na bližnji srednji šoli. Eve poučuje matematiko, Nathaniel pa angleški jezik in velja za najbolj priljubljenega in seksi učitelja na šoli. Kar kmalu pa lahko opazimo, da je ta podoba srečnega zakona le zunanja lupina, znotraj odnosa so vse iskrice in strasti že zdavnaj splahnele, ostale so le še navade in pretvarjanja. Ker tako ženi  kot možu ni mar za zakon, sta precej svobodna v svojem prostem času, kar pa pripelje do skrivnostnih obiskov trgovin, posvečanje svojega časa za številne obšolske dejavnosti in mentorstva dijakom, kar se lahko hitro spreobrne v zelo nemoralna dejanja.

Izbranci

Srbski pisatelj Darko Tuševljaković, ki se je slovenskim bralcem že predstavil s svojim romanom Vrzel, z novim delom Izbranci odpotuje v Beograd v bližnji prihodnosti. Glavna junakinja romana je trmoglavo dekle, ki je razklana med dvema resničnostima; v eni je prisiljena skrbeti za svojo senilno ostarelo mater ter živeti v senci svojega očeta, propadlega pisatelja, ki je že pred leti umrl, v drugi pa se spozna s skrivnostnim Sončevim plemenom, v katerem se nahajajo zagrizeni oboževalci njenega očeta ter nenavadno aplikacijo, ki omogoča vstop v novo, za nekatere boljšo resničnost.

Tuševljakovićev roman skozi grajenje temačnega ozračja, suspenza in enigmatične večplastne zgodbe analizira kompleksnost medčloveških odnosov in večno aktualno problematiko posameznikovega bega pred resničnostjo v svet umetne inteligenec in domišljije.

Polly

Interspolne osebe so rojene s telesnimi lastnostmi, ki jih ne moremo pripisati izključno enemu binarnemu spolu. Z izrazom interspolnost opisujemo širok nabor naravnih razlik v genitalijah, spolnih žlezah, hormonih, kromosomih ali reproduktivnih organih. Osebe imajo lahko različne kromosomske kombinacije, kombinacije zunanjih in/ali notranjih spolnih organov in/ali spolnih žlez, številni pa niti ne vedo, da so interspolne osebe in se tega prično zavedati komaj v puberteti ali celo kasneje v življenju.

Polly se je rodil_a z nejasno izraženim spolovilom, ki je nekaj med »lulčkom in lulico«, kar v spolno binarnem svetu povzroči zmedo, saj se medicinsko osebje ne more enoglasno opredeliti glede otrokovega spola. A ker je nekaj treba izbrati, se zdravnik nazadnje odloči, da bo Polly fant. In ker v resnici ni (samo) fant, bo potrebno opraviti operacijo ali dve ali tri, pričeti »zdravljenje« in hormonske terapije, saj je Polly vendarle treba določiti.

Vseeno pa Polly ne izgleda kot fant, a tudi ne kot punca. Sicer ljubeča in razumevajoča starša sta zaskrbljena, negotova, ni se enostavno spopasti z otrokovo interspolnostjo. Desetletje je odraščajoč_a Polly vsakih nekaj mesecev v bolnišnici, kjer naposled doživi še zadnjo, najpomembnejšo operacijo, s katero medicina dokončno določi, da je Polly fant. Starša si oddahneta, Polly pa ne zares. Dejstvu, da je fant, se nekako ne more privaditi. Skozi odraščanje in ob doživljanju prve ljubezni začuti sebe ter se zave, da ni ne punca in ne fant in da je hkrati punca in fant. Ob razodetju, da je Polly nekaj drugega, starša svojega otroka brezpogojno sprejmeta, zanj_o pa je to šele začetek umeščanja v svet in sodelovanja z okolico. Zaradi svoje interspolnosti doživlja mnoge zavrnitve na razgovorih za službo, negotovosti v odnosih z ljudmi, niha med željo po osamitvi in druženju. Skozi kontemplacijo in razmišljanje o lastni identiteti gre Polly čez proces samopospoznavanja, ki doživi poetično filozofski vrhunec ob dialogu z brezdomcem.

Risoroman daje glas interspolnim osebam in s tem ozavešča ter odpira prostor za razpravo o interspolnosti. Je univerzalna pripoved o iskanju identitete, sprejemanju same_ga sebe in boju za sprejetost v družbi.

Prevajalka Katja Šaponjić v opombi na začetku pojasni, da je bilo prevajanje zaradi tematike zahtevno, saj je spolno občutljiva raba jezika zlasti tam, kjer jezikovne rešitve še niso kodificirane, zahteven izziv. Vedno bolj se sicer že uveljavlja uporaba podčrtaja, ki (za razliko od vezaja, ki sestavine »veže«), med povezane elemente vnaša pomen razprtosti, odprtosti za »drugo«.

Nagrade:

Drakula

Irski pisatelj Bram Stoker (1847 – 1912) je eden najvidnejših predstavnikov gotske proze, ki je leta 1897 izdal znameniti vampirski roman Drakula, ki ga je zasnoval na podlagi mitov in legend iz romunske Transilvanije ter življenjskih zgodb okrutnega vlaškega kneza Vlada Tepesa oz. Vlada Drakule in madžarske “vampirske” serijske morilke Elizabeth Bathory. Roman, sestavljen iz dnevniških zapiskov, pisem in časopisnih člankov, predstavi klasični konflikt med dobrim in zlim; mladi odvetnik Johnathan Harker, ki je tik pred poroko s prelepo Mino, se odpravi v transilvansko hribovje na grad skrivnostnega grofa Drakule, ki bi rad kupil hišo v bližini Londona. Ko Harker ugotovi, da je Drakula v resnici krvoločni vampir, uspe pravočasno pobegniti, toda grof mu sledi v Anglijo in vrže oči na Mino. Ko se začnejo vrstiti okrutni zločini in Mina pade pod močan grofov vpliv, Harker za pomoč proti zlu zaprosi Van Helsinga, legendarnega lovca na vampirje. Drakula tudi po več kot 110. letih ostaja ne zgolj klasika gotskega romana, ampak hkrati ključno delo t.i. vampirske literature, ki je izoblikovalo model klasičnega vampirja kot ga poznamo danes.

Love me tender

Zgodba matere, ki se po dvajsetih letih zakona, ki že več let ne funkcionira, želi ločiti, se spremeniti, poiskati svobodo in ljubezen v ženskih osebah, bralce brutalno premakne v globoko in večplastno razmišljanje. Občudujemo lahko iskanje svobode glavne protagonistke romana, njeno vse manjšo navezanost na posvetne stvari, kjer je tudi stanovanje odveč. Potovanje k manj je namreč več in je izmik iz sistema “normalnosti”. Zgroženi smo lahko nad sistematskim sodničinim oporekanjem pravici do stikov s sinom. Ob očetovih izmišljijah, s katerimi kaže moško premoč in ovira sinove stike z mamo, imamo (ne lahko, ampak zagotovo) grenak priokus.  In kaj potem, če se je mama odločila ljubiti ženske, ne moških? Ali nismo v Franciji 21. stoletja, svobodomiselni, napredni in demokratični državi, ki zagotavlja vsem enake pravice? Lahko da občutimo neugodnost ob hitri menjavi partnerk in iskanju seksualne potešitve brez globljih čustev, a navijanje za končno rešitev stikov z otrokom ostane. Kot tudi pričakovanje umirjenosti, pomirjenosti in izpolnitve v novi identiteti, pri čemer vztraja glavna protagonistka.
Zgodba vas bo morda razburila, premaknila vaše mnenjske pozicije in razdrla stereotipe o družini in zapovedanih odnosih v njej, tudi opozorila na laži in manipulacije posameznika in tistih, ki (lahko) odločajo o tem, kako naj kdo živi. Roman zagotovo širi bralčeva obzorja sodobne pojavnosti takih in drugačnih oblik skupnega življenja. Če mu uspe odstraniti bralčeve plašnice, predreti mehurčke navidezne varnosti, vas bo izstrelil v razmislek o vlogi “klasične” ženske, tudi matere, o njeni nadrejeni ali podrejeni vlogi,  o oblikah družin, o odnosih med starši in otroci, tudi partnerji, pa naj bodo ti sedanji ali nekdanji. Bistvo naših življenj ni v podrejanju, beseda priden pa bi že zdavnaj morala pristati v smetnjaku za preživete moralne norme. In ker Constance ni “pridna”, še manj pa se želi podrejati, jo dogajanje vse bolj potiska na obrobje družbe. Čeprav se morda čudimo njeni pasivnosti (ki po njenem izvira iz krvi njenih prednikov), pa ji moramo priznati vztrajnost.
Bistvo je svobodno odločanje o sebi, je sprejemanje različnih oblik posameznikovih življenj. Potem, za svobodo, je tu končno ljubezen. Branje romana Love me tender je polno nasprotujočih si občutkov. S psihološkega vidika je zahtevno, a literarno briljantno. Je nemirno spoznanje, kako funkcionira današnja tako zelo opevana zahodna družba, katere analizi se Debré pravzaprav posveča. Dogajanje v romanu osvetli in lepo razloži spremna beseda Jedrt Maležič.

Constance Debré (1972) je bila nekoč odvetnica. Danes je pisateljica.  Love me tender je prva knjiga trilogije (Play Boy je že preveden, tretji del nosi naslov Nom).

Friderik in Veronika

Davnega leta 1209 se skupina menihov po skritih poteh približuje samostanu Jurklošter. Ta je že osem let prazen, sedaj so na poti, da ga znova oživijo. Ogibajo se glavnim cestam, prepustijo se svetniškim znamenjem, ki jih vodijo po skrivnih poteh. Na večer prispejo do samotne kmetije, kjer prosijo za zavetje. Gospodar Jure jih gostoljubno sprejme, vendar je ves nesrečen, ker je njegova žena hudo bolna. Prior Nikolaj pripravi za bolno Ano napitek iz zelišč in zjutraj se le-ta prebudi popolnoma prenovljena, zdrava. Nikolaj se takrat zaobljubi, da bodo tudi menihi v Jurkloštru nudili zavetje vsem, ki ga bodo potrebovali. Čez dvesto let tam išče pomoč sam Friderik Celjski za svojo ljubljeno Veroniko. In največja slovenska ljubezenska zgodba se razgrne pred nami … Zgodovinsko vprašanje, kje sta Friderik in Veronika v času od 1422 do 1425 našla zatočišče za svojo ljubezen, še vedno ostaja odprto. Velika verjetnost je, da so Veroniki jurkloštrski menihi vsa ta leta nudili skrito bivališče. Ob njej naj bi bili tudi njeni najboljši prijateljici Lucija in Barbara. Friderik jo je skrivoma obiskoval in tri leta po smrti njegove žene, Elizabete Frankopanke, sta se z Veroniko skrivoma poročila v Jurkloštru. Ljubezenska zgodba, zavita v meglico skrivnosti in tragičnim koncem, med ljudmi še vedno vzbuja zanimanje in sočutje. Pisatelj je z občutkom ubesedil njuno neskončno hrepenenje ter ljubezen, ki je že na samem začetku zapisana pogubi. Pater Gržan se je dobro leto pripravljal na pisanje te povesti. Pri odkrivanju zgodovinskih virov se je opiral na zapisana dejstva, pogovarjal se je z zgodovinarji, pa tudi z raziskovalci, ki so v Jurkloštru razbirali sledove in oblike zgradb, kjer se je v veliki meri dogajala usodna ljubezenska zgodba.

Tri kroge okrog hiše

Protagonistka romana je ženska nedoločljivih srednjih let, samska, brez otrok in hišnih ljubljenčkov. Njena prvoosebna pripoved se začne ob srečanju z neznanim moškim, ki ga zaradi podobnosti z igralcem Tomom Berngerjem poimenuje Tom. Ob srečanju z drugim postane pripovedovalkino razmišljanje o lastnem življenju še bolj intenzivno kot sicer, obenem je Tom za pripovedovalko priložnost, da pogleda na lastno življenje s kritične distance, skozi pogled drugega. Kljub naporom se pripovedovalki ne uspe stlačiti v nobenega od predalčkov s pričakovanimi družbenimi vlogami: ni si ustvarila družine, ni mama, ni ambiciozna karieristka, ni poslovno uspešna, za seboj ima nesrečno ljubezensko razmerje, starši je pri izbiri študija in poklica niso podpirali. Je zelo pozorna bralka, opazovalka in poslušalka, ki verjame v magičnost besed, izgovorjenih, napisanih, zapetih ali tudi neizgovorjenih (str. 20), do drugih ljudi je sočutna in pozorna, lastno življenje pa ji nekako uhaja iz rok. To svojo “neuvrščenost” nenadoma začenja čutiti kot motnjo, zateče se celo v možnost, da je hudo bolna, vendar zdravniški izvidi brez posebnosti tudi ta predalček zanjo zaprejo. Dneve ob ne točno definirani službi preživlja predvsem v branju knjig, druženju z manjšo skupino prijateljev in sorodnikov.

Pripoved je samo navidezno lahkoten in mestoma humoren izsek iz sodobnega življenja ženske intelektualke, komparativistke srednjih let v nekem urbanem okolju. Pripovedovalka kot spretna opazovalka ljudi, s katerimi se druži, kmalu ugotovi, da tudi oni ne povsem ustrezajo klišejem družbenih vlog, vsaka od literarnih oseb ima svoje dvome, vzpone in padce, druge priložnosti in skrivnosti, osebe ne delujejo vedno v skladu s podobo, ki si jo je glavna pripovedovalka o njih ustvarila. Kljub temu protagonistka ostaja do sebe stroga, živi pod pritiskom pričakovanj družine in družbe, za katero se zdi, da narekuje obvezno samouresničitev na vseh področjih, trajajočo srečo, kjer banalna človeška vsakdanjost in krhkost nista dopustni oziroma sprejemljivi.

Avtorica v pripoved vplete različne življenjske situacije (mater samohranilko, poročeno žensko z ljubimcem, moškega, ki se ne more odločiti med dvema ženskama, istospolno razmerje …), vsakdanje običaje (družinska srečanja), humorno dogajanje (sledenje prijateljičinemu ljubimcu, ustvarjanje družinske enciklopedije oseb …). Pripoved je strukturirana v 36 kratkih poglavij, knjiga je obogatena s spremno besedo Roberta Simoniška.

Pestrost literarnih oseb ponuja bralcem več možnosti identifikacije, posebnost literarnih oseb (tudi članov družine) ohranja radovednost bralca, nekaj je tudi odlomkov z nadčutnimi elementi (poznavanje tujih sanj, vprašanje, ali je Tom fikcija pripovedovalke ali resnična literarna oseba …). Pripoved lahko interpretiramo tudi kot izpoved slovenske ženske srednjih let o osamljenosti in intelektualni in intimni krizi v okolju, ki jo utesnjuje in je ne osrečuje.

Delo je avtoričin prvi roman, leta 2020 je izšel njen drugi roman Koliko korakov naredimo, kadar stojimo.

Ameriški psiho

Ameriški pisatelj Bret Easton Ellis (1964) je znan kot odrezav, politično nekorekten in neposreden avtor, ki je ogromno prahu dvignil že s svojim prvencem Manj kot nič (1985), v katerem je brez olepševanja razgaljal nihilistično življenje t.i. “bratpack” generacije mladih ljudi, vendar pa se je širšemu bralstvu najbolj vtisnil v spomin s tretjim romanom Ameriški psiho (1991), ki je ob izidu sprožil ogorčene odzive moralistov in množične proteste feminističnih skupin, ki so zahtevale prepoved knjige, vse pa je vodilo do izbruha enega največjih škandalov v zgodovini literature.

Roman je prvoosebna pripoved tipičnega ameriškega japija Patricka Batemana, 26 – letnega borznega posrednika iz Wall Streeta, ki pod svojim lepim izgledom, razgledanostjo in inteligenco skriva obraz narcisoidnega psihopata in sadističnega serijskega morilca, ki uživa v prizadevanju bolečine vsakomur, ki mu pride naproti. Bolj ko njegove žrtve trpijo, bolj uživa v njihovi bolečini in si sproti zmišljuje nove načine mučenja, ki jih Ellis opisuje do najmanjše gnusne podrobnosti, hkrati pa zgodbo začini s črnim humorjem, popkulturnimi referencami na glasbo iz 80. let ter prostaškostjo, ob kateri hitro postane jasno, zakaj Ameriški psiho še danes močno dviguje prah med literarno javnostjo. Toda pod fasado eksplotacije nasilja in seksa se skriva premetena in duhovita analiza temačne plati t.i. ameriških sanj, kjer posameznik ob vsem uspehu, blišču in denarju naleti na zdolgočasenost, čustveno praznino in izgubo identitete.

Cementni vrt

V svojem romanesknem prvencu Ian McEwan v središče pripovedi postavi družino nižjega sloja s skoraj zapuščenega obrobja neimenovanega manjšega kraja v Angliji. Dogajanje je časovno omejeno na približno eno leto, malo pred štirinajstim in malo po petnajstem rojstnem dnevu osrednje osebe in prvoosebnega pripovedovalca zgodbe, fanta Jacka, drugega od štirih otrok (poleg dve leti starejše sestre Julie, najstnice Sue, in 6-letnega Toma). Oče družine se po infarktu odloči, da bo opustil naporno vzdrževanje vrta in namesto tega površino okrog hiše prekril s cementno ploščo in različnimi strukturami. Pri tem opravilu oče ponovno doživi infarkt, tokrat s smrtnim izidom. Kmalu zboli tudi mama, otroci so vse bolj obremenjeni z materino boleznijo, vse bolj se zapirajo v omejeni svet medsebojnih razmerij. Kmalu po petnajstem Jackovem rojstnem dnevu mama doma umre. Otroci sklenejo mamino smrt zatajiti in vzeti družinsko življenje popolnoma v svoje roke. V pripovedi se prepletajo tri najbolj izrazite pripovedne linije: telesni razvoj Jacka z erotičnim nabojem med sorojenci, psihično-socialno stanje otrok po smrti staršev, elementi delikta. Vse troje je podkrepljeno s številnimi konkretnimi dogodki in psihološkimi tematikami (vprašanje spolne identitete, ambivalenten odnos otrok-starš, sanje in podzavestno, incest, samozadovoljevanje, občutki krivde …), psihološko globoke teme in močni prizori so posredovani skozi kontrastno, samo na videz distancirano in objektivno pripoved pol-otroškega osrednjega pripovedovalca. Otroci zgradijo svoj poseben svet deviantne resničnosti, ki je edina, ki jo poznajo, in je torej zanje neproblematična in sprejemljiva. Resničnost, ki razpade ob prvem intimnem vstopu zunanje osebe v njihov svet. Po knjigi je bil leta 1993 posnet film. Delo je prvi roman v vrsti številnih avtorjevih del, mnoga so prevedena tudi v slovenščino.