skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Predšolski otroci (4–5 let)

Najboljša božična predstava vseh časov

Za šest Herdmanovih otrok velja, da se jim je najbolje izogniti, če želiš imeti mir. Sorojenci so praktično samorastniki in povsod, kjer se pojavijo povzročajo kraval, pretepajo se, cukajo prijazne deklice za lase, kadijo in preklinjajo in kradejo in pojedo vso hrano, če jo vidijo in celo sosedovo lopo so požgali do tal! Sicer je niso nameravali, pač zgodilo se je. In jasno, da ne hodijo v cerkev. Nato pa se zgodi preobrat. Pridejo na vaje otroške božične predstave, kajti slišali so, da je tam vedno kaj dobrega za pod zob.

Kratka knjiga, duhovita, humorna. Če bi bila pisana v realnem tonu, bi bila praktično kruta, tako pa humorna in topla.

Skrite slike

Neobičajen ameriški kriminalni roman Skrite slike me je pritegnil z ilustracijami, ki pri tem žanru niso pogosto v rabi. Sprva prikupne otroške risbice petletnika so me pospremile skozi čisto lahkotno pripovedovan uvodni del romana Skrite slike. V ospredju je Mallory, ozdravljena odvisnica, ki postane varuška  v urejeni družini Maxwellovih. Teddy je običajen otrok, veliko se igrata, on pa tudi ogromno riše. Njegova mama pravi, da tako veliko riše odkar so se preselili iz Barcelone v Spring Brook. A njegove risbe niso vse čisto otroške, zdijo se preveč umetniške za njegovo starost, celo strašljive. Ko nariše žensko truplo, ki ga po gozdnih tleh vleče neki moški, se Mallory odloči zadevo raziskati. Tudi v njeni hiški se začnejo pojavljati risbe, zdi se, da nekdo vstopa v njeno bivališče, ko je ni. In s kom se Teddy pogovarja v svoji sobi med počitkom, če pa ob njem ni nikogar (živega)? Razpleta bralec skorajda ne more pričakovati, saj avtor skrbno prikriva družinske skrivnosti književnih oseb. Dodani elementi nadnaravnega spominjajo na slog Stephena Kinga, risbe pa so poleg besed tiste, ki stopnjujejo zaplet vse do vrhunca in res zgovorno pospremijo pripoved.

Københavnska trilogija : otroštvo, mladost, odvisnost

Tove Ditlevsen (1917-1976) je eno od najbolj prepoznavnih imen danske književnosti 20. stoletja, ki se je za časa svojega kratkega življenja napisala več kot 30 avtorskih del; od poezije, proze pa do esejistike. Četudi je bilo njeno pisanje pogosto nerazumljeno in krivično spregledano, je šele pol stoletja po njeni smrti prišlo znova v veljavo, Ditlevsenova pa je postala ena od glasnic feministične literature na Danskem.

Københavnska trilogija je zbirka njenih treh krajših romanov Otroštvo, Mladost in Odvisnost, ki se jih lahko bere kot klasične avtobiografije, hkrati pa kot ostro in iskreno avtorefleksijo življenja ženske, ki si sredi družbenih in političnih preobratov 20. stoletja prizadeva, da bi našla svoj pravi jaz in se izognila ujetosti v kletko do žensk pogosto represivnega sistema. Romani spremljajo pisateljico skozi različna obdobja odraščanja, ki so zaznamovana z njeno močno željo po tem, da bi se uveljavila kot pisateljica in pesnica. Toda njeno življenje je bilo vse prej kot idilično; odraščala je v revni delavski četrti s tiransko materjo, se zgodaj odselila od doma, neuspešno iskala delo, se prepuščala neprijetnim spolnim praksam, nemočno opazovala vzpon nacističnega režima, ki je neusmiljeno teptal osnovne človekove pravice ter že po prvem zakonu zapadla v hudo odvisnost.

Københavnska trilogija ni zgolj avtobiografska izpoved, ampak tudi dokument krutega predvojnega in vojnega časa, ki je bil neprizanesljiv do drugačnosti.

Bodi drevo!

Slovenska pokrajina nas razvaja s čudovitimi gozdovi in zagotovo se strinjate, da so prav ti ena najimenitnejših stvaritev narave. Pisateljica za otroke Maria Gianferrari je skupaj z ilustratorko Felicito Sala ustvarila nagrajeno poetično slikanico za otroke in odrasle, ki nam za zgled postavlja prav drevesa. Njihova energija nas navdihuje, da se trudimo postati bolj sočutni, ljubeznivi, skrbni, boljši ljudje. Drevesa so tako kot mi družbena bitja. Med njimi poteka izmenjava informacij, delijo si hrano in zavetje, saj so le skupaj močnejša in lažje previharijo viharje.

V dodatku na koncu slikanice so napotki, kako lahko bralci pomagajo pri reševanju dreves, npr. s ponovno uporabo izdelkov, sajenjem domačih sort ali čistilnimi akcijami. Pisateljica prijazno spodbuja k sodelovanju v lokalni skupnosti, kot je denimo obisk v domu upokojencev, pomoč v zavetišču ali prostovoljstvo. Posebej radovedni pa si lahko ogledajo tudi natančen prikaz zgradbe drevesa in raziščejo številne vire, domače in tuje spletne strani, ki jih je avtorica navedla za nadaljnje branje.

Slikanica vsebuje le malo besed, a so te skupaj z ilustracijami toliko bolj dragocene. V nas budijo zavest, da je na svetu dovolj za vse, če bi le znali živeti v skladu s tem, kar nas uči narava …

Pasji park

Pasji park, Helsinki, leta 2016. Na klop k Olenki prisede Darja. Skupaj opazujeta družino z dvema otrokoma in psom, kako se brezskrbno sprehajajo po parku. To sta njuna otroka, ki ju zdaj vzgajajo tuji ljudje. Temačna preteklost Olenko potegne v vrtinec spominov, žalovanja in spletk. Avtorica nas popelje desetletje nazaj, v politično razburkan čas, ko je cvetela industrija nadomestnega materinstva in darovanja jajčnih celic. Dekleta iz revnejših družin na Vzhodu Evrope so nujno potrebovala vir zaslužka, da bi preživljala sebe in svoje družine. Posebne agencije so takšna dekleta vzele pod svoje okrilje in jih zastopala pri bogatih družinah, ki so si želele otroka. Stranke so imele mnoge zahteve pri “naložbi”. Dekleta so morala biti lepa, zdrava in inteligentna, zato so njihove življenjepise pogosto nekoliko priredili. Olenka, ki je po propadlem poskusu manekenske kariere uspešno darovala jajčne celice, kmalu napreduje v koordinatorko pri eni od agencij. Ko spozna nesramno bogata zakonca Kravets, jima za darovalko predlaga Darjo Sokolov.

Sofi Oksanen prepričljivo prikaže razkol med vzhodno in zahodno družbo ter razmere, v kakršnih so se znašle mnoge ukrajinske družine na začetku drugega tisočletja. Njihova življenja so zaznamovali zatekanje k prodaji kompota, delo v rudnikih ter pregoni. Za pravo ceno ali zaradi groženj so bili pripravljeni sodelovati v političnih spletkah in izdajati informacije. Roman s prvinami političnega trilerja ves čas kliče po pozornosti bralca ter mu hkrati niza mnoge preobrate v fabuli. Čeprav Pasji park obravnava različne teme od revščine in družinskih odnosov pa vse do ljubezni, materinstva, zlorabe žensk in smrti, pri tem ne ostane na površini. Zareže globoko in, kot je značilno za vrhunske literarne poslastice, bistvo skriva v neizrečenem.

Pasji park avtorice in dramatičarke finsko-estonskih korenin je v izvirniku izšel leta 2019. V slovenski jezik so prevedeni še njeni romani Očiščenje, Ko golobice izginejo in Stalinove krave. Za svoja dela je avtorica prejela mnoge literarne nagrade, med drugim tudi nagrado Nordijskega sveta za književnost.

Nizozemska hiša

Roman Nizozemska hiša je delo pisateljice Ann Patchett, ki ga je v slovenščino prevedla Katja Mrak. Je  izjemno delo sodobne literature, ki mojstrsko prepleta temo družinskih vezi, izgube in želje po odpuščanju. V njem spoznamo pripovedovalca Dannyja in Maeve, brata in sestro, ki nas popeljeta v sago družine Conroy. Njun oče Cyril obogati z nepremičninskim imperijem in kot presenečenje za njuno mamo Elno kupi razkošno hišo. Ta dogodek ima posledice za vse v družini in začne se pet desetletij dolga zgodba. Danny in Maeve tako odraščata v razkošni hiši zunaj Filadelfije, imenovani Nizozemska hiša, ki jo je postavila družina VanHoebeek. Hiša je sama po sebi skorajda literarni lik, saj se kaže kot simbol družinskega bogastva, spominov in bolečih skrivnosti. Ko družino zapusti mama Elna, ki se odloči, da gre pomagat revnim v Indijo, se oče ponovno poroči z distancirano in preračunljivo Andreo. Takrat se začne življenje Dannyja in Maeve spreminjati. Ljubezen brata in sestre je temelj zgodbe, hkrati pa simbol neizrečene težave – nezmožnosti preseganja preteklosti. Zelo lepo je opisana njuna čustvena dinamika, ki nas pelje skozi izkušnjo izgube staršev in poznejšim izgnanstvom iz hiše. Skozi vsa leta pa trdno vztrajata v svoji povezanosti, saj ugotovita, da se lahko zaneseta le drug na drugega.

Liki in stil pisanja so tako všečni, da se bralec zlahka popolnoma navduši nad tem, kam pelje ta zgodba. Pisava je bogata in slog eleganten. Dialogi so naravni, opisi hiše in njenih prostorov pa osupljivo živi. Ta roman je za vse ljubitelje literarnih zgodb, ki raziskujejo globoko človeško dušo. Ann Patchett z njim utrjuje svoj sloves ene najpomembnejših sodobnih pripovednic, ki zna iz vsakdanjega izluščiti univerzalno in brezčasno. Knjiga Nizozemska hiša bo v bralcu ostala še dolgo po tem, ko bo zaprl zadnjo stran – kot duhovi preteklosti, ki nas nikoli zares ne zapustijo.

Prod

Barbara Cerar je slovenska igralka, od leta 2003 članica SNG Drama, kjer ima status prvakinje. Ustvarila je dolgo vrsto dramskih likov, poznamo jo tudi iz celovečernih filmov in televizijskih serij. Za svoje delo je prejela več nagrad. Od leta 2022 je docentka za dramsko igro na AGRFT. Pred kratkim se je podala na pot literarnega ustvarjanja in leta 2023 je izšel njen knjižni prvenec Pretežno jasno.

V letošnjem letu je založba Miš izdala drugi roman Cerarjeve z naslovom Prod. V tej knjigi avtorica prepleta tri zgodbe. Pripoved o Torvaldu in prebivalcih fantazijskega mesta Lepp z mističnimi in pravljičnimi elementi spominja na pravljico. V mesto Lepp reka neprestano naplavlja prišleke, begunce iz sosednjega mesta, ki mu vlada krut vladar. Prebivalci Leppa jih lepo sprejmejo in poskrbijo zanje. Tudi Torvald na svoji osamljeni kmetiji sprejme mater in hčer. A kot reka daje, tako tudi jemlje – vodo, hrano, odrešitev in življenje.

Druga zgodba se dogaja v našem času in naši resničnosti. V njej spremljamo žensko, ki prenavlja hišo, v kateri je preživela otroštvo. Ob tem odkriva predmete, fotografije in kose pohištva, ki v njej zbujajo spomine na dogodke iz preteklosti in prednjo postavljajo prizore iz njenega otroštva.

Med obema pripovedma teče reka, ki ima kot nema priča minulih in prihodnjih življenj ter osebnih in kolektivnih pretresov in stisk svoj spomin in bralcu pripoveduje, kaj je videla. Z njeno pomočjo lahko najdemo vzporednice med obema zgodbama, povezane z občečloveškimi temami in brezčasnostjo človeških odnosov, hrepenenj, želja in hotenj. Pripoved o reki, ki ločuje in združuje in kot vir življenja že tisočletja nosi usode ljudi in narave.

Resnica o Verity

Knjiga Resnica o Verity pripoveduje zgodbo o Lowen Ashleigh, pisateljici, ki se znajde v finančni stiski. Ko prejme ponudbo, da dokonča uspešno kriminalno knjižno serijo slavne pisateljice Verity Crawford, ki se zaradi posledic prometne nesreče ne more več posvetiti pisanju, se zdi, da je dobila življenjsko priložnost. Verityjin mož Jeremy jo povabi v svoj dom, kjer naj bi pregledala zapiske in osnutke, da bi lahko nadaljevala serijo. Vendar pa Lowen v neredu Verityjine pisarne naleti na neobjavljeno avtobiografijo, ki razkrije grozljive skrivnosti, za katere Verity nikoli ni nameravala, da bi prišle na plano. Med intimnimi spomini zakona pa se vrstijo šokantna priznanja, med katerimi je tudi Verityjin opis dneva, ko je umrla njena hči. Lowen se odloči rokopis obdržati zase, saj ve, da bi njegova vsebina uničila Jeremyja, ki že tako žaluje. Ko pa se med Lowen in Jeremyjem začnejo razvijati čustva, se Lowen zave, da bi razkritje teh šokantnih skrivnosti lahko vplivalo na Jeremyjevo zvestobo do Verity. Ob razkritju resnice tako tvega vse – ljubezen, zaupanje in nedolžnost družine Crawford.

Knjiga Resnica o Verity je tako edinstvena in popolnoma pretresljiva. Vsekakor ni običajna romanca Colleen Hoover, zato se bralcu, ki pozna dela avtorice, ob branju poraja vprašanje, kako se je avtorica sploh domislila te mračne in zapletene zgodbe. V zgodbi se prav tako prepleta ljubezenska zgodba, vendar je predvsem srhljiv triler.

Je izredno berljiva knjiga, ki jo je skoraj nemogoče odložiti, dokler je ne preberete do konca. A hkrati gre za knjigo, ki je res grozljiva in moreča.

September

Ana Schnabl (1985) je slovenska pisateljica in publicistka, ki je za svoj kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in nagrado Eda Budiše na Hrvaškem. Prvi roman Mojstrovina (2020) je bil nominiran za Dublin Literary Award, njen drugi roman Plima (2022) se je prebil v širši izbor za nagrado Kresnik. September je njen tretji roman.

V romanu je izpisana zgodba in občutki Evelin v obdobju deklištva, najstništva in obdobju odraslosti. Bralcu plast za plastjo odstira njen notranji svet, spomine na travmatično odraščanje ter posledice le-tega, ki se kažejo v odraslem življenju.

Že od najzgodnejših let, morda že od rojstva, je Evelin priča prepirom staršev, ki se največkrat končajo z nasiljem pijanega očeta nad mamo. Očetovo treznost meri v tednih, vsak trenutek, ko je družina skupaj le čaka, kdaj bo med staršema ponovno počilo. Pogosto se počuti neljubljeno, nevredno ljubezni in nepomembno. V šoli je žrtev medvrstniškega nasilja in uteho najde v stradanju. V odraslost prinese nezdrave vzorce ter strategije preživetja iz svoje primarne družine.

Naša družba se, v nasprotju z različnimi duševnimi boleznimi, v zvezi z alkoholizmom in družinskim nasiljem še vedno spopada s stigmo, ki preprečuje iskanje pomoči. Tako je tudi v tej družini, kjer sta alkoholizem in nasilje sramotna skrivnost, ki se jo trudijo prikrivati pred zunanjim svetom. Zunanji svet pa zamiži in to dopusti. Koliko takšnih družin in Evelin živi med nami pa se tega ne zavedamo ali pa ne ukrepamo? Kako ozdraviti travme iz otroštva in spremeniti nezdrave vzorce v partnerskem odnosu?

Zgodbo glavne junakinje Evelin zapisuje njena zaupnica, ki si pri tem pomaga z družinskim albumom, fotografijami, shranjenimi na telefonu, dnevniškimi zapisi, sms sporočili … Misli glavne junakinje so zmedene, pogosto prekinjene in velikokrat odtavajo po svoje. Avtorica se poigrava s formo zapisanega jezika, ima tudi pretanjen občutek za gradnjo značajev ter ves čas usklajeno deluje v različnih jezikovnih registrih, vse to pa daje romanu značaj in bralca še globlje posrka v njegove mračne globine. Čustveno obarvana zgodba je polna suspenza, premlevanje o prebranem pa ostaneta z nami še dolgo, dolgo. To je res roman, vreden branja, močno priporočam.

Tuskulum

Tuskulum, mojstrsko izbrani naslov Škofičeve pesniške zbirke, pomeni mirno in udobno zavetje. Ljudje se radi zatekamo v spomine, ustvarjamo rituale in svojo pravo naravo pokažemo skozi obrede.  Včasih je svet, ki ga je naša civilizacija ustvarila, vse prej kot tuskulum. Pesmi, ki izhajajo iz avtorju ljube domače prekmurske pokrajine, so prežete z mističnim vzdušjem in kruto neizprosnostjo (človekove) narave. Izrazito obredna ritem in motivika dajeta liriki močan čustven naboj, ki ga lahko povezujemo s surovimi živalskimi nagoni. Čeprav tako ljudska motivika kot raba narečnih besed narekujeta vsebino, ki je blizu ljudskemu slovstvu, so teme, ki jih Denis Škofič s svojim pisanjem odpira, univerzalne. Iz besedila pronica stiska ob razkrivanju nasilne plati človeštva, naj gre za zazrtost v preteklost, odgovor na aktualno družbeno dogajanje ali pogled v prihodnost. Škofičeva poezija je pestra po formi in izrazu, spretno izkorišča večpomenskost slovenskega jezika in si dovoli skoke v medbesedilnost. Vsaka beseda je napolnjena s pomenom in skrbno izbrana. Gre za izraze, vzete iz prekmurskega narečja in vse tiste besede, ki s svojim zvenom pesmim dajejo umetniško vrednost. Nič nenavadnega ni, da bralci ob branju posežejo po slovarju in se potopijo v raziskovanje različnih običajev ali samo pokukajo v mitološki svet, kot ga predstavi Tanja Petrič v spremni besedi k zbirki. Tuskulum je vsekakor meastralno spesnjeno umetniško zavetje slovenskega jezika.

Tuskulum je tretja pesniška zbirka slovenskega pisca in literarnega kritika Denisa Škofiča. Idejno in motivno temelji na njegovih prvih dveh zbirkah, Sprehajalec ptic (2013) in Seganje (2017). Avtor je za Tuskulum leta 2024 prejel Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku in Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta.