Starost literarnih oseb: Seniorji (75 let in več)

Srebrni golob : povest v sedmih poglavjih

Romaneskni prvenec ruskega pesnika in pisatelja, ki se je podpisoval s psevdonimom Andrej Belyj, je nastajal v razburkanem obdobju delavskih in kmečkih nemirov v carski Rusiji na začetku 20. stoletja. Ljudstvo se je upiralo zaradi nevzdržnih življenjskih razmer, posledica carjevega samovoljnega vladanja pa so bili tudi nezadovoljni liberalni meščani. Po krvavo zatrti revoluciji leta 1905 je  Belyj s svojim umetniškim delom želel najti pot, ki bi umirajočo aristokratsko Rusijo popeljala v novo obdobje razcveta. Pod vplivom religioznega filozofa Vladimirja Solovjeva je iskal v smeri razrešitve konflikta vzhodom in zahodom. Vzhod predstavlja stihijsko Rusijo, kaos vražjeverja in blodenj, čutni svet ruskega kmečkega človeka. Na drugi strani je kultiviran zahod, ki izhaja iz grške tradicije razuma. Z zgodbo, ki se odvija med vasjo Blagodejevo in mestom Zlobovo Belyj nadaljuje delo Gogolja, ko neizprosno in duhovito razgalja takratno rusko realnost. Osrednji lik Pjotr Darjalski  je izobražen pisatelj in poet, ki se v družbi svoje zaročenke Katje in njene babice bahavo postavlja s svojim intelektom in znanjem, po drugi strani pa čuti, da je izumetničena kultura aristokratsih krogov brez prave vsebine in ga pušča nepotešenega. Ko pade v mreže spletkarskega mistika, mizarja Kudejarova, ga obsede neobladljivo poželenje do ne posebaj privlačne kmetice Matrjone. Kudejarov je vodja skrivne sekte Srebrni golobov, ki pričakuje prihod odrešenika, duha  novega “golobjega kraljestva”.  Takrat bo Rusija doživela preporod in ljudje bodo zaživeli v blaginji. Odrešenika naj bi spočela Darjalski in Matrjona. Kljub neizrekljivim stanjem, ki jih spozna v kmečkem okolju, se Darjalski ne zmore odpovedati hrepenenju po varnem in predvidljivem svetu zahodnih vrednot in se poskuša rešiti iz krepljev demonskih fanatikov.

Srebrni golob je prvič izšel leta 1909, pisatelj ga je načrtoval kot prvi del trilogije Vzhod ali Zahod, ki pa je ni nikoli dokončal. Bely je pomemben predstavnik ruskega simbolizma, umetniške smeri, ki je v nasprotju z realizmom, izhaja iz prepričanja, da se bistvene resnice stvarstva razkrivajo v metaforičnih podobah. Slog pisanja je »ornamentalističen«, številne podrobnosti poustvarjajo čarobnost ruske pokrajine in barvitost številnih književnih likov. Za bralca je užitek, da se prepusti toku besedila, njegovemu zvoku in ritmu in ne poskuša najti skritih pomenov vsake posamezne besede.

Tuskulum

Tuskulum, mojstrsko izbrani naslov Škofičeve pesniške zbirke, pomeni mirno in udobno zavetje. Ljudje se radi zatekamo v spomine, ustvarjamo rituale in svojo pravo naravo pokažemo skozi obrede.  Včasih je svet, ki ga je naša civilizacija ustvarila, vse prej kot tuskulum. Pesmi, ki izhajajo iz avtorju ljube domače prekmurske pokrajine, so prežete z mističnim vzdušjem in kruto neizprosnostjo (človekove) narave. Izrazito obredna ritem in motivika dajeta liriki močan čustven naboj, ki ga lahko povezujemo s surovimi živalskimi nagoni. Čeprav tako ljudska motivika kot raba narečnih besed narekujeta vsebino, ki je blizu ljudskemu slovstvu, so teme, ki jih Denis Škofič s svojim pisanjem odpira, univerzalne. Iz besedila pronica stiska ob razkrivanju nasilne plati človeštva, naj gre za zazrtost v preteklost, odgovor na aktualno družbeno dogajanje ali pogled v prihodnost. Škofičeva poezija je pestra po formi in izrazu, spretno izkorišča večpomenskost slovenskega jezika in si dovoli skoke v medbesedilnost. Vsaka beseda je napolnjena s pomenom in skrbno izbrana. Gre za izraze, vzete iz prekmurskega narečja in vse tiste besede, ki s svojim zvenom pesmim dajejo umetniško vrednost. Nič nenavadnega ni, da bralci ob branju posežejo po slovarju in se potopijo v raziskovanje različnih običajev ali samo pokukajo v mitološki svet, kot ga predstavi Tanja Petrič v spremni besedi k zbirki. Tuskulum je vsekakor meastralno spesnjeno umetniško zavetje slovenskega jezika.

Tuskulum je tretja pesniška zbirka slovenskega pisca in literarnega kritika Denisa Škofiča. Idejno in motivno temelji na njegovih prvih dveh zbirkah, Sprehajalec ptic (2013) in Seganje (2017). Avtor je za Tuskulum leta 2024 prejel Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku in Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta.

Sreča je lahko kosmata

Kako prisrčno je predstavljena zbirka pesmi, verzov, povedi in ilustracij izpod peresa Mitje Kauklerja. Nadvse navdihujoča in optimistična. Kar nekaj stavkov sem si morala med prebiranjem izpisati, tako zelo so se me dotaknili. Vsaka pesem je na svoji strani, kot dodana vrednost pa knjigo krasijo črno-bele ilustracije. Knjiga je izšla v samozaložbi in je v celoti avtorsko delo Mitje Kauklerja. Na prvi strani se najprej srečamo s posvetilom, ki nam da vedeti, da je ljubezen do otroka brezmejna. Sledijo strani pesmi, verzov in povedi, ki nas spodbujajo k premišljevaju, nas učijo, nam postavljajo ogledalo in vprašanja življenjskega pomena. Čisto vse v tem umetniškem delu ima svojo sporočilnost. Knjiga je primerna za vse generacije in je kot avtor sam pravi »za vse ljubitelje pisane in risane besede«. Zadnjo stran v knjigi krasi napis »Imejte se radi« in pove več kot tisoč besed. Torej, držimo se tega in svet bo lepši.

 

Sveža voda za rože

Sveža voda za rože je roman francoske pisateljice Valérie Perrin, sicer tudi scenaristke in fotografinje, ki jo v slovenščini prebiramo prvič, po zaslugi odličnega prevoda Mimi Podkrižnik Tukarić. Pritegne nas že privlačna zunanja podoba in tudi zanimiv naslov, ko pa odpremo zajetno knjigo, nas osvoji z uvodnimi stranmi in nato vzdržuje naše navdušenje vse do konca. Prepriča z izdelanimi značaji oseb, zbuja celo paleto čustev, poskrbi za napetost tudi z drobci kriminalnega žanra, skratka gre za pravo bralno poslastico.

Spremljamo večinoma prvoosebno pripoved Violette Toussaint, ki se bo zagotovo vpisala med nepozabne ženske literarne like. Čuvajka pokopališča v majhnem francoskem kraju, oblečena v zimo – temna oblačila, pod katero nosi poletje – barve, s posebno nežnostjo in empatijo skrbi za grobove, skrbno zapisuje vse pogrebe in nagovore. V svojem domu ob sodelavcih, s katerimi je v prisrčnih prijateljskih odnosih, sprejema tudi druge obiskovalce, posluša njihove izpovedi, zgodbe pokojnih se tako prepletajo z zgodbami tistimi, ki ostajajo in negujejo spomine.

Nekega dne jo obišče Julien Seul, policijski komisar, da bi izpolnil skrivnostno poslednjo željo svoje matere, to je biti pokopana ob neznanem moškem. Violett in Juliena poveže ljubezenska zgodba iz preteklosti. V minuli čas se venomer vrača tudi Violettina pripoved, spoznamo jo kot siroto ob rojstvu, otroštvo je prebila v rejniških družinah, nato se je kot mlado dekle poročila s privlačnim, a nestanovitnim Philippom Toussaintom. Čaka jo bridka preizkušnja, ki za sabo pušča popolno opustošenje, vendar ji življenje ponudi novo priložnost. Vsako poglavje se prične z epitafom, kar sovpada s tematiko minljivosti in žalovanja, hkrati pa izredno leposlovno delo izpoveduje hvalnico optimizmu in vitalnosti ter odkrivanju sreče v lepoti sveta in majhnih vsakdanjih stvareh.

Nihče ni sam : roman

Vera je ženska srednjih let, živi v sodobni Pragi, ima moža Michala, hči Majo, ki zaključuje osnovno šolo, in nekoliko mlajšega sina Miša. Približno sto kilometrov stran, v manjšem kraju na češkem podeželju, živita njena starša. Vera bolj ali manj spretno razdeljuje prosti čas, ki ji ostane po službi direktorice knjižnice,  med družino, ki si jo je ustvarila, in napornimi obiski pri starših – večno avtoritativni in do mlajše hčere vedno kritični in dominantni materi in čustveno odmaknjenem očetu. Ob že tako konfliktnem odnosu s starši se Verino notranje ravnotežje krepko zamaje, ko mama tik pred hčerinim načrtovanim, a ne realiziranim obiskom, nenadoma umre. Naenkrat se nad Vero zgrne teža vseh njenih življenjskih vlog: matere sina in hčere, ki preživljata vsak svoje najstniške probleme, žene (razumevajočega) moža, odgovornosti v službi postajajo neznosne, Vera začne spet kaditi in piti, muči jo nespečnost. Predvsem pa se nad Vero zgrne vsa odgovornost odraslih otrok do staršev. Kako naj poskrbi za osamljenega starajočega se očeta s prvimi znaki demence? Se je dolžna odreči lastni družini in sama poskrbeti zanj? Imajo prednost potrebe otrok ali staršev? Kaj bi rekla mama?

Središče romana je, enako kot že v prejšnjih romanih Soukupove, družina, tokrat njena najbolj standardna oblika: oče, mati in dva otroka in mamini starši. Čeprav da avtorica skozi prvoosebnega pripovedovalca glas skoraj vsakemu družinskemu članu (mož in oče se razkrivata bolj v dejanjih kot v zapisih razmišljanj), je srednja oseba romana mama Vera, njen odnos do staršev in doživljanje materinske in hčerinske vloge. Soukupová je tokrat ustvarila širokopotezen medgeneracijski roman, v katerem so poleg prevladujočega izhodišča (dolžnosti otrok do staršev in problem večne podrejenosti odraslih oseb volji staršev) enako prepričljivi in doživeto napisani tudi številni problemi mladostnikov (medvrstniško nasilje, samopoškodovanje, motnje hranjenja, prva ljubezen, najstniška odtujenost, iskanje lastnega smisla življenja, izbira šole …), spreminjanje vrednot skozi generacije, samopodoba odraslih žensk, sodobne vzgojne metode, partnerski problemi (s pozitivnim moškim likom), različen odnos staršev do otrok, odnosi med sorojenci, preživljanje življenjskih kriz, proces žalovanja … Delo, ki z razkrivanjem medosebnih odnosov običajne sodobne družine, ki vodi v odpiranje številnih problematik, in z literarnimi osebami različnih generacij nagovarja zelo širok krog bralcev.

Soukupová je med slovenskimi bralci znana in priljubljena avtorica, Nihče ni sam je njen četrti roman za odrasle, preveden v slovenščino (pred tem so bili prevedeni Morje, Pod snegom, in Najboljše za vse).

Garatar: pesmi

Lucija Mirkac je doštudirala primerjalno književnost in slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pol Korošica in pol Poljakinja se že dalj časa odpira glasbi besed in jo nazaj v svet pošilja v obliki proze, poezije in dramatike. Piše v slovenščini, narečju in v poljščini, objavlja v različnih revijah in zbornikih ter piše spremne besede.

Njena druga pesniška zbirka Garatar že z nenavadnim, skrivnostnim in močnim naslovom bralce nagovarja, da se z njo odpravite na prav posebno, duhovno potovanje. Garatar je naslov ene od balad v zbirki. Gre za krajevno domišljijsko ime, ki si ga je izmislila pesnica sama. Avtorica pojasnjuje, da pomeni dom; tudi temen, zadimljen, neprehoden gozd, v katerem si tisti, ki so v njem pokopani, šepetajo zgodbe.

Zbirka je povezana, trdno spletena iz pesmi, ki so nastale med letoma 2013 in 2019. Sestavljena je iz štirih ciklov: I. Drevesa krvavijo; II. S prsti, zamazanimi od tinte; III. Ul-Vanade; IV. Pesem o gori. V prvem ciklu so v ospredju refleksivne pesmi, prepletene z motivi in simboli iz narave; drugi cikel se dotika poetološkega; tretji buri domišljijo s fantazijskimi, ekscentričnimi toni in motivi bežanja; zadnji cikel nakazuje vzpon v presežno in v njem prevladujejo duhovne pesmi. Bero pesmi je likovno opremila avtorica sama.

Ob prebiranju pesmi lahko občutimo pridih melanholičnosti, svetlo-temnega dojemanja sveta, polnega vprašanj, brez podanih odgovorov. Življenje je čud-o-vito, saj nam skozi drobne stvari, cikle in rituale skozi vse letne čase ponuja, da se jim čudimo in postajamo dovzetni za presežno. Te pesmi niso lahkotne, nasprotno, bralcu so izziv, da se iz temačnega gozda prebije na drugo stran. A do tja je treba priti. In zbirka to možnost ves čas pušča odprto – konča se z verzom: »Morda že diši po vstajenju.«

Lep dan za umor: potopisna kriminalka

Mojca Rudolf je plodovita vsestranska pisateljica (piše za otroke, mladino in odrasle) in uspešna samozaložnica, ki ljubiteljem kriminalk ponuja v branje prvo slovensko potopisno kriminalko. Njena 24. knjiga z živahno naslovnico vsebuje barvne fotografije, ki so bile posnete med 14. in 27. julijem 2023 na potovanju po Skandinaviji, ki se je tudi v resnici zgodilo.

Ta potopisni-kriminalni roman opisuje potovanje skupine slovenskih turistov, ki pod vodstvom dveh šoferjev in vodičke prepotujejo Skandinavijo z avtobusom. Njihova pot se začne v Mariboru in jih vodi od Hannovra v Köbenhavn, nato na Norveško, vse do Nordkappa, in nazaj proti jugu na Finsko in Švedsko. Pot po Skandinaviji se zaključi z vožnjo trajekta na Poljsko v Poznan, kjer se na zadnji večer potovanja zgodi nesreča.

Skozi potopis spoznavamo največje skandinavske turistične znamenitosti in občutimo razsežnost prostranega severa v brezkončnih poletnih dneh. Potopis je prepleten z življenjskimi zgodbami potujočih, ki so se na pot odpravili iz različnih vzgibov. Skozi popotovanje se razkrivajo in medsebojno zapletajo njihove življenjske zgodbe.

Nekateri odkrivajo skupno preteklost in iščejo priložnost za maščevanje starih krivic. Drugi imajo v okolju spokojnega severa dovolj časa za razmišljanje o smislu življenja in prehojeni življenjski poti. Izgleda, da jih ima nemalo tehten motiv za umor enega od potujočih.

Avtorica v napeto zgodbo vtke bistveno vsebinsko in strukturno določilo kriminalke, uganko, ki je v zadnjih desetletjih bolj zapletena. Končen razplet nam poda odgovore na trdnost motiva vsakega posameznika in jasen odgovor na vprašanje, kdo je žrtev. Vsaka življenjska zgodba se zaokroži in nam prinese odgovor na vprašanje, ali je bila smrt umor ali nesreča.

Pariz, ljubezni iz drugih časov

Ko se s knjigo Vesne Milek Pariz, ljubezni iz drugih časov sprehajaš po pariških ulicah, jih vidiš in doživljaš na čisto drugačen način. Zgodovina tega mesta se povezuje z umetnostjo in umetniki, usodnimi ljubeznimi, muzami, ki so umetnike spodbudile k ustvarjanju najmogočnejših umetnin … Zgodbe in povezave med umetniki se nizajo ena za drugo, branje je zgoščeno in izjemno zanimivo. Med drugimi spoznamo tragično zgodbo pariškega umetnika Toulouse-Lautreca, samosvojo George Sand, gledališko umetnico Sarah Bernhardt, izjemnega slikarskega genija Pabla Picassa, ki je svoje muze privedel do samega roba – posebno poglavje v knjigi dobi tudi ena od njih, Dora Maar. Ernest Heminway, Shakespeare, Marija Antoinetta, Napoleon Bonaparte, Henry Miller, Albert Camus, Coco Chanel … vsi ti naši ‘znanci’ (in še mnogo več njih) so dodali svoj odtenek barve v to večno mesto in obenem posrkali nekaj njegovega duha. To je mesto neštetih muz, vladarjev in revolucij, bleščečih salonov, kavarn in zakotnih kotičkov. Ob doživeto opisanih življenjskih zgodbah ter množici smernic, ki nas napeljujejo na nadaljnje raziskovanje Pariza, moramo res zbrano slediti zapisanemu. Naslovi knjig, filmov, večnih umetnin, kavarn in bolj ali manj skrivnih kotičkov ljubega mesta se nizajo eno za drugim, vse pa je začinjeno z bogatimi zgodbami znanih ljudi. Pariz razburja in pomirja, vsakič posebej pa zapeljuje in pusti, da se vanj zaljubiš. Popelje te v bogate zgodbe in obenem prebudi. Vesna Milek na koncu pravi, da Pariza, ki nam ga ponuja na ogled Netflixova serija Emily v Parizu, ne prepozna več. Pogled nanj je orisan popolnoma klišejsko in površno. Tudi tragedija, ki nas je opomnila, da nobena stvar stvar ni samoumevna, da se tudi tisočletne stavbe lahko podrejo v nekaj urah, prihaja iz Pariza. Mogočna cerkev Notre-Dame je pred leti zagorela in nam zamajala svet v temeljih. In spet se je pokazala narava naše civilizacije – ko se nekaj zgodi v Parizu, zaznamuje cel svet!

 

 

Meja : potovanje na rob Evrope

Kapka Kassabova je v predgovoru Meje zapisala, da je to knjiga, ki pripoveduje o zadnji evropski meji. Gre za področje, kjer se stikajo Bolgarija, Grčija in Turčija. Hkrati je to območje, kjer se konča ali začne Evropa, odvisno, iz katere smeri človek gleda. Želja po raziskovanju tega območja je v pisateljici tlela dolgo časa. Želela je videti, kaj je tam, kamor je bilo v času njenega bolgarskega otroštva prepovedano stopiti, kaj je tisto, kar se je skrivalo za železno zaveso. Dejansko je pod nogami hotela čutiti zemljo, vonjati zrak, slišati šumenje vetra in se skriti med gozdove, se družiti z ljudmi, ki so ta periferna območja naselili, okušati hrano in vino, žganje, čaj. Hotela je doživeti in zapisati zgodbe o življenju v teh krajih. Kassabova je zgodbe tudi dobila. To so veličastne pripovedi o sedanjosti, pomešane s preteklimi dogodki, posledicami hladne in drugih vojn, preseljevanj. Mitološko obarvane pripovedi, zaradi katerih še sami začutimo energijo širnih gorovij, razburkajo domišljijo. Kako zelo jo je območje navdahnilo in prevzelo izvemo, če dobro sledimo štirim črnim konjem, ki se pred njo razmaknejo, da jo spustijo mimo, za njo pa se spet združijo in tako je krog pripadanja sklenjen. Vez je tako močna, da brez zdravilke in urokov ni možno zapustiti gorovij, rek, morja, kaj šele vasi in prebivalcev, na katere se je Kapka Kassabova navezala v času gostovanja pri njih. Strandža, Rodopi, Črno morje ter gorovja in ravnine, doline, soteske, izviri, prepadi, stare utrdbe, ruševine, poti in ceste, zgrajene v pradavnem času, zapuščeni samostani – vse to je tudi področje Tračanov, katerih zdavnaj minulo življenje odmeva v pokrajini. Odmevajo tudi še vedno boleče zgodbe o nasilnem preseljevanju celih ljudstev, ker so tako določile državne oblasti v centrih novejših držav, s tem pa razselile družine, potrgale njihove korenine, ki jih še sedaj mnogi iščejo, čeprav so morali spremeniti imena, vero, nacionalnost. Meje, ki se vijejo po tej pokrajini, so sicer nevidne črte, a v preteklosti so večkrat oživele in zasijale s strahotno močjo zaradi političnih odločitev. Nevidne ali vidne meje prebivalcem onemogočajo občutek svobode, kakršno bi si zaslužili. Danes sta nesreča za tukajšnje skupnosti in naravo tudi globalizacija, ki pospešeno briše stare navade in običaje, ter kapitalizem, ki steguje lovke po naravnih virih in lepote narave spreminja v razvrednotena, umazana, izkoriščena in do skrajnosti neodgovorno izrabljena območja. Morda pa bodo k ohranitvi narave, čudežev, prijateljstva, spoštovanja in ljubezni prispevale energije nestinarjev, ki so kljub preganjanju in prepovedi ohranili običaj pradavne hoje po žerjavici.

Meja je odličen in berljiv potopisni roman, ki nežno, a odkrito prikaže območje treh meja v današnjem času. Sedanjost je zagotovo odsev vsega, kar se je tu dogajalo že davno nazaj ali prav pred kratkim. Kassabova je spisala izjemen poklon odmaknjeni periferiji, razložila zgodovinske okoliščine in politične odločitve, ki so usmerjale razvoj tega obrobnega območja. Predvsem pa je Meja poklon tistim ljudem, ki vztrajajo tukaj in se ne bojijo povedati, kako živijo, česa si želijo, kaj jih moti in česa jih je strah.

Kapka Kassabova, pesnica in pisateljica, se je rodila v Bolgariji, v Sofiji. Leta 1992 se je z družino preselila na Novo Zelandijo, od leta 2005 živi na Škotskem. Njen materni jezik je bolgarščina, piše pa tudi v angleščini.

 

Govorice o njej

Naslov Govorice o njej pove vse. Če živite v majhnem mestu, vsi vedo vse o vas in glede na pomanjkanje drugačne zabave so trači najbolj vroča stvar v kraju. Ne glede na to, ali ste ljudem všeč ali vas ne marajo, postane vsak vaš korak, ki ga naredite, glavna tema pogovorov.
Jennie Sue Baker, edinka iz premožne družine, se domov v majhno južnjaško mestece Bloom vrne z avtobusom namesto z očetovim zasebnim letalom. Ločena in brez denarja postane glavna tema govoric, sploh ko se želi osamosvojiti in se zaposli kot čistilka pri dveh bogatih starejših sestrah, starih »sovražnicah« njene družine.
Jenniejino bivanje v mestu postaja vedno bolj zanimivo in medtem, ko se spopada z dolgoletnimi družinskimi težavami in skrivnostmi ter poskuša izboljšati svoj odnos s starši, si med meščani najde tudi prave prijatelje, na katere se lahko vedno zanese. Med njimi imata posebno mesto stari gospe, Nadine in Lettie, ki Jennie Sue postaneta ne le prijateljici, ampak skorajda nadomestna družina. Tu so še stari Amos, ki se po smrti svoje žene trudi voditi mestno knjigarno, pa nekdanja sošolka Cricket in njen brat Rick, ki se je iz ene od misij domov vrnil z brazgotinami na telesu in v duši.
Carolyn Brown je ena najboljših avtoric v žanru južnjaške romance v majhnih mestih. Njeni liki so všečni, njihove slabosti jim lahko večinoma odpustimo. Uživamo lahko v razvoju zgodbe, ko se glavni junaki postavijo na noge, čustveno odrastejo in ljubeče sprejmejo sebe in svoje življenje. Očarljiva romanca, ki nas ponese na ameriški jug in nam podari nekaj prijetnih bralnih ur.