Popravki Johnatana Franzna je velik roman! Velik tako po obsegu kot tudi po sami tematiki, čeravno se posveča na videz nepomembnim usodam nepomembnih posameznikov. Slehernikov, vrženih v vrtinec življenja, ki se mu prepuščajo vsak na svoj bolj ali manj pasiven način. Popravki so roman o povprečni (ameriški) družini. Disfunkcionalni, čeprav na prvo žogo daje vtis, da temu ni tako. Če bi ta družina ostala zgolj v okvirju ameriških gabaritov, bi bilo morda potrebno pridevniku velik dodati še pridevnik ameriški, a vendar je ena od posledic globalizacije tudi ta, da Ameriko živimo skorajda že povsod, četudi si je že dolgo več ne želimo. Lambertovi bi lahko bili recimo tudi Krajnčevi. V svoji disfunkcionalnosti bi namreč (ne)funkcionirali skorajda kjerkoli v svetu, kjer prevladuje krščanstvo. Popravki sodobni družbi postavljajo ogledalo. Bralec, ki pa se bo v tem ogledalu nehote prepoznal, pa bo moral v to vložiti nekaj truda. Prebrati sedemsto strani ni mačji kašelj. A vendar bi, če bi Franzen svoj roman nekoliko skrajšal, ostal brez določenih ironično obarvanih zastranitev in posledično do krajšega bralnega užitka in doživetja. Popravki se namreč berejo izjemno tekoče in lepo, za kar gre zasluga tudi prevajalcu. Priporočam!
Sedemnajst let dela nad skupno šeststo stranmi v lastnoročni pisavi. To je tisto, kar je pisatelju Stefanu Hertmansu zapustil njegov ded. Več kot 30 let je v pisatelju zorela knjiga o dedovi življenjski zgodbi. Šele bližajoča se 100. obletnica začetka prve svetovne vojne je v pisatelju sprožila nujo, da dedovo zgodbo v sebi predela in dva obsežna zvezka spominov, ki jih je avtorjev ded Urbain Martien začel pisati pri 72. letih, pisateljsko preplete s svojim doživljanjem in jih javno objavi. Tako je nastal roman, ki je hkrati zelo osebna intimna pripoved o pisateljevem dedu in pričevanje širše kolektivne zgodovine v obdobju dedovega življenja, ki ga je usodno zaznamovala predvsem prva svetovna vojna. Roman, v katerem se prepletajo odlomki iz dnevnikov, fotografije in pisateljevi spomini na deda, je razdeljen na tri dele: v prvem je središče pisateljev ustvarjalni proces, njegovo popotovanje po krajih, ki jih omenja ded, in odnos do družinske zgodovine; drugi del je dedovo pričevanje o otroštvu in odraščanju v vojni, kjer se je boril v svojih dvajsetih kot flamski vojak. Dedova življenjska ljubezen (in dediščina očeta slikarja, avtorja in restavratorja cerkvenih fresk) je bilo slikarstvo in slikanje in to daje celotni pripovedi posebno unikatno atmosfero in perspektivo: v dedovi zelo živo napisani pripovedi izstopa kontrast med vojnimi grozotami in globokim doživljanjem mladega vojaka, med opisi bojev in trpljenja nas presenetljivo lirični odlomki iz krutosti in grdega ponesejo v svet lepote in ljubezni, zvokov narave, vonjev in močnih vidnih vtisov, ki jih je zaznalo oko občutljivega likovnega umetnika (npr. prizor drstenja jegulj v luninem siju ali golega dekleta ob tolmunu, primerjave pokrajine s slikarskimi deli …). V tretjem delu pripoved ponovno prevzame pisatelj; Hertmans s potrebno časovno distanco in življenjsko zrelostjo razmišlja o ljubezenskem, družinskem, ustvarjalnem in zakonskem življenju svojega deda. Njegovi predmeti in predvsem dedove slike zdaj odraslemu pisatelju pripovedujejo drugačne zgodbe in razlage za dogodke, ki jih je kot otrok dojemal veliko bolj površno; na dan prihaja vse več pisateljevih spominov na deda. Poglobi se v intimo človeka, ki ga je vojna psihično uničila in je uteho našel v slikanju in naposled v pisanju darila za svojega vnuka: dveh obsežnih zvezkov spominov. Svojevrsten dokaz zaupanja in ljubezni, ki sta v Hertmansu sčasoma dozorela v knjigo, s katero je dedovo življenje iztrgal pozabi, pripoved, ki s čudežno močjo literature v življenje obuja posameznika, dragega in čutečega človeka s številnimi individualnimi posebnostmi, ki je vse življenje nihal med vlogo vojaka, ki ga je doletela po sili razmer, in umetnika, kar je zmeraj hotel postati (str. 386).
Delo je bilo prevedeno v številne jezike, zanj je avtor leta 2014 prejel nizozemsko-belgijsko literarno nagrado AKO Literatuurprijs.
Hertmans je eden najvidnejših flamskih avtorjev, pesnik, pisatelj in esejist; leta 2024 je prejel evrosredozemsko literarno nagrado pont za izjemne dosežke na področju medkulturne književnosti. V slovenščino sta poleg Vojne in terpentina prevedena tudi njegova romana Tujka in Vzpon.
Priljubljen brazilski pisatelj, ki je srca bralcev širom sveta osvojil z uspešnico Alkemist, je svoj opus dopolnil z zbirko kratkih zgodb Maktub. Gre za kolumne, ki so med letoma ’93 in ’94 izhajale v kulturni prilogi brazilskega dnevnega časopisa. V preizkušenem slogu nam Coelho postreže z navdihujočimi zgodbami, ki odstirajo tančice življenja in odpirajo notranje svetove. Posebej izpostavi, da ne gre samo za zbirko nasvetov. V prvi vrsti je Maktub knjiga izkušenj, saj zajema temeljne, večne nauke človekovega bivanja in odpira poti za srečno, izpolnjeno življenje.
Zares srčno branje, ki ponuja priložnost za meditacijo dan za dnem, in v katerem odkrivamo vedno nove modrosti.
Poljski pisatelj in esejist Andrzej Stasiuk (1960) z zbirko kratkih zgodb Galicijske zgodbe bralca popelje v začetek 90. let na podeželje juga Poljske ob meji s Slovaško. Država doživlja popolno ekonomsko in družbeno preobrazbo; obdobje svinčenih časov se zaključuje, Stasiukovi junaki pa so obenem že priča bliskovitemu vzponu kapitalizma, ki posamezniku prodaja iluzijo prostega trga, hitrega zaslužka in lažnega blišča. Velike kmetijske zadruge in kombinati, ki so mnogim predstavljali glavni vir preživetja, so propadle in ostale zgolj nostalgičen spomin, nov sistem pa ponuja nove priložnosti, ki pa pogosto ne pripeljejo do srečnih koncev. Stasiuk s svojim značilnim prepletanjem realističnega in liričnega slika kratke, navidez nepomembne anekdote preprostih ljudi, večinoma klenih ploretarcev in kmetov, ki so se prisiljeni prilagajati novemu svetu, kar nekaterim uspeva bolje, drugim pa slabše. Temačna narava poljskega podeželja je tudi tokrat močno v ospredju in služi kot nepogrešljiva kulisa pogosto melanholičnega notranjega sveta junakov, vsaka zgodba posebej pa služi kot otožna razglednica časa odtujenosti in negotovih pričakovanj.
Tina Arnuš Pupis je že uveljavljena mladinska pisateljica in pesnica. Za njen knjižni prvenec Za devetimi drevesi jo je Mednarodna mladinska knjižnica v Münchnu uvrstila v zbirko Bele vrane. Velika mednarodna uspešnica je tudi njena slikanica Zebra v ogledalu, poleg knjig pa redno objavlja tudi v otroških revijah Ciciban, Cicido in Galeb. Ima poseben pisateljski čut za iskrive živalske zgodbice.
Tokrat nas je presenetila z besedilom za malo starejše otroke, z odličnim slogom pa prepriča bralce prav vseh starosti. Kot že sam naslov pove, gre za zgodbo o mačku ali bolje rečeno mačkovo zgodbo, saj dogajanje v njegovi družini, ali kot se sam bolje izrazi, njegovem ljudstvu, spremljamo z njegove perspektive. On pa ni zgolj običajen maček s še bolj običajnim imenom Poldi, temveč mačji vojvoda Leopold VII, ustoličen na svojem stolu ob kuhinjski mizi. Prav tako pa obožuje tudi babičino naročje, kjer se počuti najbolje, sploh, ker mu svojo ljubezen izkazuje s sveže postreženimi jetrci. Vendar se z babico nekaj dogaja, kar vpliva na celotno družino in kar seveda ne uide izostrenim mačjim čutom.
Ta humorna mačja zgodba, s hudomušnimi ilustracijami Iztoka Sitarja, je prepojena s tankočutnostjo in toplino. Poldijeve (pardon, Leopoldove) mačje modrosti bodo prepričale bralce vseh starosti in so tako odlično družinsko branje. Predvsem pa bodo veliko podobnosti z realnim življenjem našli tisti, ki si dom delijo z vsaj enim mačjim poglavarjem.
Slovenska pokrajina nas razvaja s čudovitimi gozdovi in zagotovo se strinjate, da so prav ti ena najimenitnejših stvaritev narave. Pisateljica za otroke Maria Gianferrari je skupaj z ilustratorko Felicito Sala ustvarila nagrajeno poetično slikanico za otroke in odrasle, ki nam za zgled postavlja prav drevesa. Njihova energija nas navdihuje, da se trudimo postati bolj sočutni, ljubeznivi, skrbni, boljši ljudje. Drevesa so tako kot mi družbena bitja. Med njimi poteka izmenjava informacij, delijo si hrano in zavetje, saj so le skupaj močnejša in lažje previharijo viharje.
V dodatku na koncu slikanice so napotki, kako lahko bralci pomagajo pri reševanju dreves, npr. s ponovno uporabo izdelkov, sajenjem domačih sort ali čistilnimi akcijami. Pisateljica prijazno spodbuja k sodelovanju v lokalni skupnosti, kot je denimo obisk v domu upokojencev, pomoč v zavetišču ali prostovoljstvo. Posebej radovedni pa si lahko ogledajo tudi natančen prikaz zgradbe drevesa in raziščejo številne vire, domače in tuje spletne strani, ki jih je avtorica navedla za nadaljnje branje.
Slikanica vsebuje le malo besed, a so te skupaj z ilustracijami toliko bolj dragocene. V nas budijo zavest, da je na svetu dovolj za vse, če bi le znali živeti v skladu s tem, kar nas uči narava …
Jazbečev dol je mirna angleška vasica, kjer “vsi poznajo vse in vsakogar”. Ko umre starejša gospa Emily Simpson, se sprva zdi, da je smrt naravna. Vendar njena soseda in prijateljica gospodična Bellringer vztraja, da je umorjena. Odprejo preiskavo, na terenu umor raziskuje višji inšpektor Tom Barnaby, preudaren in izkušen policist, z mladim narednikom Gavinom Troyjem. Izkaže se, da je bila pokojnica zastrupljena in, ker je to kriminalni roman, vse kaže, da ima vsak vaščan kakšno skrivnost, ki je ne želi deliti s preostalimi. Idilična vasica je torej spokojna le na prvi pogled.
Avtorica Caroline Graham ima v slovenščino prevedeno le to knjigo, serijo s kriminalistom Tomom Barnabyjem pa slovensko občinstvo pozna predvsem po uspešni ekranizaciji serije Umori na podeželju (Midsomer Murders).
![Noro bogati Azijci : [roman]](https://www.dobreknjige.si/wp-content/uploads/2024/11/p_17439-27117-NORO-BOGATI-AZIJCI-Trda-vezava-685x440.jpg)
Pričujoči mednarodni knjižni hit je prvi del trilogije singapursko-ameriškega pisatelja Kevina Kwana. Po romanu je bil posnet tudi film, ki je postal prava uspešnica. Rdeča nit zgodbe se vrti okoli mladega newyorškega para, ki se odloči preživeti poletje pri fantovi družini v Singapurju. Med njima stoji velika skrivnost, saj dekle ne ve, da njen dragi prihaja iz izjemno bogate družine. Poleg vsega je tudi eden najbolj zaželenih moških daleč naokoli. Kako se bo vse skupaj zapletlo in razpletlo je zapisano v pričujoči knjigi, ki je polna humorja, obenem pa tudi zelo čustvena in navdihujoča, saj se da vsako oviro, če se le hoče, premagati. Branje je kljub skoraj 500 straneh lahkotno in hitro berljivo.
Slovenski pisatelj, kolumnist, scenarist in režiser Miha Mazzini v svoji novi zbirki desetih kratkih zgodb bralcu predstavi portret družbe na dva načina. Prvih pet zgodb s podtonom ironije intenzivno leze iz razočaranja, stiske, ujetosti in disfunkcionalnih razmerij k distopični prihodnosti, v kateri navadni smrtniki potrebujejo nesmrtne, tehnološke nadgradnje, da bi dosegli norme razčlovečenega sveta. Drugi del knjige predstavlja zgodbe ljudi tukaj in zdaj: razočarane, prizadete, zaskrbljene, a še vedno prežete z upanjem. Liki desetih zgodb hrepenijo, trpijo, sovražijo, ljubijo in se maščujejo, iz življenjskih stisk pa na svojstven način zagrizeno poskušajo izplavati.
Bralec lahko pri tej knjigi izbira med cinizmom in upanjem, saj so zgodbe fizično ločene med sabo – če bralcu ena plat(a) predstavljenega življenja, kjer mu na uho igra angel, ni všeč, lahko knjigo obrne in tako izbere drugo plat(o) z glasbo robotskega hudička. Pri Menjavi glasbe se menjajo perspektive, družbene teme, razpoloženje, čas in prostor. Toda nečesa se, žal, ne da zamenjati – obče miselnosti družbe, v kateri se kopiči in malikuje materialno, integriteto posameznika in zdrav razum pa se potiska v pozabo. Avtor tako kritično premišljuje tudi o posamezniku, ki, ironično, postaja vse bolj odvečen člen družbe, hkrati pa se je ne more in ne želi otresti.
Romaneskni prvenec ruskega pesnika in pisatelja, ki se je podpisoval s psevdonimom Andrej Belyj, je nastajal v razburkanem obdobju delavskih in kmečkih nemirov v carski Rusiji na začetku 20. stoletja. Ljudstvo se je upiralo zaradi nevzdržnih življenjskih razmer, posledica carjevega samovoljnega vladanja pa so bili tudi nezadovoljni liberalni meščani. Po krvavo zatrti revoluciji leta 1905 je Belyj s svojim umetniškim delom želel najti pot, ki bi umirajočo aristokratsko Rusijo popeljala v novo obdobje razcveta. Pod vplivom religioznega filozofa Vladimirja Solovjeva je iskal v smeri razrešitve konflikta vzhodom in zahodom. Vzhod predstavlja stihijsko Rusijo, kaos vražjeverja in blodenj, čutni svet ruskega kmečkega človeka. Na drugi strani je kultiviran zahod, ki izhaja iz grške tradicije razuma. Z zgodbo, ki se odvija med vasjo Blagodejevo in mestom Zlobovo Belyj nadaljuje delo Gogolja, ko neizprosno in duhovito razgalja takratno rusko realnost. Osrednji lik Pjotr Darjalski je izobražen pisatelj in poet, ki se v družbi svoje zaročenke Katje in njene babice bahavo postavlja s svojim intelektom in znanjem, po drugi strani pa čuti, da je izumetničena kultura aristokratsih krogov brez prave vsebine in ga pušča nepotešenega. Ko pade v mreže spletkarskega mistika, mizarja Kudejarova, ga obsede neobladljivo poželenje do ne posebaj privlačne kmetice Matrjone. Kudejarov je vodja skrivne sekte Srebrni golobov, ki pričakuje prihod odrešenika, duha novega “golobjega kraljestva”. Takrat bo Rusija doživela preporod in ljudje bodo zaživeli v blaginji. Odrešenika naj bi spočela Darjalski in Matrjona. Kljub neizrekljivim stanjem, ki jih spozna v kmečkem okolju, se Darjalski ne zmore odpovedati hrepenenju po varnem in predvidljivem svetu zahodnih vrednot in se poskuša rešiti iz krepljev demonskih fanatikov.
Srebrni golob je prvič izšel leta 1909, pisatelj ga je načrtoval kot prvi del trilogije Vzhod ali Zahod, ki pa je ni nikoli dokončal. Bely je pomemben predstavnik ruskega simbolizma, umetniške smeri, ki je v nasprotju z realizmom, izhaja iz prepričanja, da se bistvene resnice stvarstva razkrivajo v metaforičnih podobah. Slog pisanja je »ornamentalističen«, številne podrobnosti poustvarjajo čarobnost ruske pokrajine in barvitost številnih književnih likov. Za bralca je užitek, da se prepusti toku besedila, njegovemu zvoku in ritmu in ne poskuša najti skritih pomenov vsake posamezne besede.
