Pisatelj se je lotil težke teme. Zapisovanje dogajanja ohranja njegov pogled od zunaj, distanco, a posebej utrinki iz otroških let dajejo čutiti hrepenenje po pripadnosti nekomu, ki bi bil z njim nežen, ki bi ga imel rad. Kje najti moč, sidro, če mu že v rani mladosti ni bilo dano pognati korenin!? Ni bil deležen družinske povezanosti, ni bil ljubljen, vse naokrog njega surovost in nasilje. Gre za vpogled v notranjost lika, ki se mnogo prekmalu zave, da je že od rojstva zapisan smrti. Neobčutljivost sveta ga peha v izkušnjo krute osamljenosti, še toliko bolj v bolezni. Odtujenost in obup ga kot plaz dušita z brezizhodnostjo, tok bližine smrti ga neizbežno vleče v temo. Hude fizične in psihične bolečine narekujejo preizpraševanje smiselnosti. Poudarjajo ves čas prisotno stisko bivanja in bolečino izgubljanja. To narekuje stil pisanja v kratkih prebliskih in značilni, tudi ponavljajoči se, simboliki. Vpogled v notranjost lika slika samoreflektivno preigravanje palete možnosti, kako ohraniti dostojanstvo znotraj splošnih družbenih norm, etike in morale. Izpod krhke lupine naučenih obrambnih navad vpijeta samota in strah pred neizbežnim. Ostaja le: “Kako in kdaj oditi?” Osebna pripoved razkriva žalostno preteklost in daje vpogled v krute skrivnosti sedanjosti.
Starost literarnih oseb: Seniorji (75 let in več)
Zlu za petami
Zlu za petami je četrti roman britanskega pisatelja, televizijskega voditelja, režiserja in komika Richarda Osmana o četverici starostnikov, ki kot Četrtkov klub za umore pomagajo pri preiskavah nerešenih primerov. Elizabeth, Rona, Joyce in Ibrahima smo bralci že dodobra spoznali v prvih treh knjigah, kljub temu pa starostniki v rokavu še vedno skrivajo kakšnega asa, s katerim nam bojo ogreli srce. Kuldesha Sharmo, lastnika trgovine s starinami, so po prejetju sumljivega paketa našli mrtvega. Ker gre za Ibrahimovega tesnega prijatelja, se Četrtkov klub za umore kljub nasprotovanju policije vplete v preiskavo. V igri je velika količina heroina, seznam osumljencev postaja vse daljši in starostniki v slogu Hercula Poirota zvito nastavijo past morilcu.
Osmanovi romani niso le odlična žanrska dela, saj poleg osrednjega primera, ki ga starostniki preiskujejo, avtor prikaže človekovo najbolj zahtevno življenjsko obdobje – starost. Ruši stereotipe o starostnikih kot zagrenjenih osebah, ki jih definirajo le njihove zdravstvene težave, izgubljajo svoj razum. Snežko, lisjak z belimi konicami ušes obiskuje starostnike. Skrivnostni živalski prijatelj je zanje opora, spomin na tiste, ki so odšli, tihi zaupnik in zdravilo za osamljenost. Richard Osman nikakor ne idealizira starosti, saj so se Elizabeth, Ron, Joyce in Ibrahim primorani soočiti s smrtjo. Ob tem se odpirajo mnoga etična vprašanja. Kdaj človek izgubi lastno identiteto in ni več sposoben kvalitetnega življenja ter ali je potrebno ljudem omogočiti prostovoljno končanje življenja? Gre za najbolj čustveno knjigo v seriji, ko sta na tehtnico postavljena dobro in zlo. Zlo se vedno vrača in Elizabeth se prične spraševati, čemu se boriti proti tistemu, česar ne moreš premagati.
Stanovanje v Rimu
Stanovanje v Rimu je zgodba o ženski, ki se znajde na življenjskem razpotju. Bethin sindrom praznega gnezda se ni izšel po njenih načrtih. Medtem ko je šla hči edinka študirat na kolidž, je sama razmišljala o novem poglavju v svojem življenju z možem Joelom. Vendar pa je njegov pogled na življenje povsem drugačen od njenega, saj razmišlja o ločitvi in za nedoločen čas službeno odide v Pariz. Beth, ki išče pot iz svojega obupa, končno prisluhne sodelavki Helen, ki ji svetuje, naj ne čaka doma, ampak se odpravi na potovanje v tujino. Ko po ponovnem razočaranju naključno naleti na oglas za trimesečni najem stanovanja v Rimu, se odloči. Lastnica stanovanja Ronnie in njena prijateljica Marina, ženski v svojih sedemdesetih, pa naredita več, kot le oddata stanovanje Beth. Vsak dan ji dajeta nove naloge in ne traja dolgo, da Beth kljub začetnemu odporu začne polno živeti. Potem, ko je bila večino življenja vestna žena in skrbna mati, ki ji je bilo več do sreče vseh ostalih in je svoje želje popolnoma zatrla, ima zdaj priložnost znova odkriti žensko v sebi. Nauči se izžarevati vitalnost in veselje zaradi spremenjenega pogleda na življenje. V veliko pomoč sta ji s svojimi izkušnjami in neposrednostjo Ronnie, ki se pri svojih letih še vedno veselo vozi z vespo po Rimu, in Marina, ki svojo palico prikazuje kot modni dodatek, namesto da bi z njo kazala podobo gibalno ovirane osebe.
Roman je bogat s temami, ki spodbujajo razmišljanje, pronicljivimi biseri modrosti ter živimi opisi »večnega mesta« in njegovih zanimivosti. Opominja nas, da nismo nikoli prestari, da bi se podali na novo pustolovščino, da včasih za ogled novega mesta niso najboljše dejanske turistične točke in da bomo občasno morda morali malo pretresti svoje življenje. Zgodba govori o ponovnem odkrivanju samega sebe in ponovnem iskanju veselja do življenja, ko nas le-to preseneti in se moramo odločiti, kaj bomo storili z zlomljenimi koščki svojega življenja, za katerega smo mislili, da ga poznamo.
Koncerti za oboo : roman
Zgodba o očetu, ki postaja vse bolj tudi zgodba o sinu, je podana skozi prvoosebno pripoved moškega srednjih let, živečega skupaj z ostarelim očetom v enajstem nadstropju bloka v Sarajevu, mestu, v katerem Stari Oboist, tako očeta imenuje pripovedovalec, živi že šestdeset let, a ga v vsem tem času ni nikoli sprejel za svojega in ga je tudi ves čas preziral. Kot Srb se je tam vedno počutil nesprejetega, prav tako pa nikoli tudi ni čutil potrebe po druženju s komerkoli izven svojega ožjega kroga znancev. Sčasoma se ti porazgubijo, žena umre in ostane mu le še sin, s katerim pa ga, vsaj na prvi videz, življenje bolj razdružuje kot povezuje – tudi zato, ker ne z njim ne s hčerko in tudi ne s svojo nekdanjo soprogo nikoli ni znal ustvariti spoštljivih povezovalnih odnosov. Od nekdaj je namreč veljal za trmastega, egocentričnega, nergaškega, vzkipljivega, sarkastičnega in zajedljivega, polnega kapric in za povrh vsega še dlakocepsko skopuškega. A sleherno sobivanje, če naj bo vzdržno, potrebuje kompromise, in kot se po naravi stvari spodobi, jih je sin seveda primoran sklepati pogosteje kot oče. Drug na drugega sta večkrat jezna (pripovedovalec, ker se oče obnaša kot otrok in oče, ker se sin vede kot starš), a ju iz ozadja skupaj vendarle lepi nekakšna naklonjenost, četudi trmasta in hladno ponosna. Pisatelj, ki roman, literarizirano avtobiografijo, posveča očetu, da bi vsaj malo odložil njegovo fizično smrt in se nekako opravičil za tisto, kar je v njun odnos tujstva sam prispeval, predvsem pa, da bi ohranil spomin nanj, nas s svojim značilnim satiričnim, sarkastičnim, (samo)ironičnim slogom vodi po številnih malih rodbinskih zgodbicah in pripetljajih, ob tem pa tudi sam vse bolj spoznava, da kri res ni voda in sta si s Starim podobna bolj, kot je sprva priznaval. Čudovita knjiga in toplo domača vsem, ki so okušali bratstvo in edinstvo nekdanje Jugoslavije in jim posluh za balkanski humor še brbota v žilah.
Potujoče gledališče
Monumentalna družinska kronika se začne s pripovedjo o avtorjevi babici po materini strani, medicinski sestri Ivki, ki se je v stari zagrebški Vinogradski bolnišnici v dvajsetih letih dvajsetega stoletja zaljubila v ruskega emigranta judovskega rodu, kirurga Bernsteina. Zgodba o njunem razmerju je razburljiva in pretresljiva, saj že noseča in poročena Ivka zboli za tuberkulozo (za to boleznijo sta umrla tudi dva njena brata) in ker je to nevarno zanjo in za otroka, jo skušajo mož in kolegi zdravniki prepričati v splav. A Ivka se ne da, rodi Veroniko, avtorjevo mater, s katero se pozneje oženi Tvrtko Ferić. V nadaljevanju se avtor posveti še očetovi rodbinski strani, kjer se prizori spet vrstijo kot v potujočem gledališču, uokvirjeni v splošno družbeno in politično klimo, kjer so se zgodile v enem samem stoletju tri vojne. Avtor je odličen fabulist, saj si je prizore, ki so umeščeni med zgodovinskimi, družinskimi in dokumentiranimi dejstvi, moral pač izmisliti. Toda nekje na dveh tretjinah knjige pride na sceno še sam. In tu stopi v igro pripovedi nova dimenzija: s čustvi prežet in z razumom predelan spomin. Na videz brez cenzure in selekcije se vrstijo nazorni prikazi različnih, tudi ekstremnih življenjskih situacij, ki so izvrstni orisi odraščanja in razvoja osebnosti pripovedovalca od otroka do današnjih dni. Avtofikcija par excellence.
Zoran Ferić sodi med vidnejše sodobne hrvaške avtorje, v slovenščino so s pričujočim romanom vred prevedeni trije, še Smrt deklice z vžigalicami (2005) in Otroci Patrasa (2007). Njegova prva prevedena knjiga je izbor kratkih zgodb, ki nosi v slovenščini naslov Blues za gospo z rdečimi madeži (2001). Ljubitelje vsestransko dobrega pisanja bi zagotovo razveselil tudi prevod avtorjevega romana Kalendar Maja (2011), kjer mojstrsko teče časovno večplastna pripoved o skupini gimnazijskih sošolcev, ki se po več desetletjih odpravijo na reprizo maturantskega izleta.
Izogibajte se Gretchen: zgodba o nemogoči ljubezni
Zgodba nas popelje v Nemčijo, natančneje v Köln, kjer spoznamo Toma. Tom je voditelj večernih poročil in zelo priznan raziskovalni novinar. Svoja srednja leta uživa na polno, zaposlujejo ga služba, zabave s prijatelji in razkošna potovanja. Njegovi odnosi z ženskami in sodelavci so zelo površni, celo odnos z njegovo mamo, edino sorodnico je zelo krhek. Vse dokler ga okoliščine ne prepričajo, da se z njo nekaj dogaja. 84 – letna Greta je zelo ponosna in samostojna ženska, ki obožuje svojega sina, vendar mu tega nikoli ni znala pokazati. Vse dokler ji bolezen ne začne odstirati bolečih spominov, preko katerih je v mladosti položila betonski pokrov, da je na njem lahko gradila novo življenje. Spomini ji uhajajo in Tom spoznava povsem nove plati življenja svoje mame, razkriva njeno mladost, ki jo je zaznamovala 2. svetovna vojna v Nemčiji. Njegova poklicna uspešnost mu omogoči, da lahko razišče nepojasnjene dogodke in tako mami omogoči, da se spravi s svojo preteklostjo.
Nož : premišljevanja po poskusu umora
Salman Rushdie je poleg knjig, ki jih je napisal in za katere si želi, da živijo svoja neodvisna življenja in govorijo same zase, znan tudi po tem, da je bila zaradi romana Satanski stihi, ki ga je leta 1988 izdal pri svojih enainštiridesetih letih, nad njim izrečena fatva – leto dni po izidu ga je ajatola Homeini, iranski verski voditelj, obsodil na smrt (ter sam umrl še istega leta), poleg njega pa tudi vse, ki so (ali bi še bili) z romanom kakorkoli povezani (poleg založnikov tudi prevajalci). Fatva, ki je doletela Rushdieja, bi lahko s smrtjo tistega, ki jo je izrekel, prenehala veljati, a se je leta 2016 pojavila ponudba nekaterih iranskih državnih voditeljev, ki so za njegovo smrt ponujali denarno nagrado. Sodeč po napadu, ki ga je avtor doživel leta 2022, triintrideset let po izreku obsodbe (časovna dolžina Kristusovih let), je (bila) očitno še vedno aktualna; med muslimani je namreč sprožil ogromno ogorčenja in v njih prebudil bes, ki se ne poleže, saj naj bi bile po njihovem mnenju njegove knjige do islama žaljive. Pisatelj je bil po izreku smrtne obsodbe pod policijskim varstvom več kot desetletje in ima za seboj tudi mnogo selitev, ni pa se nikoli povsem umaknil iz javnosti in v očeh mnogih pooseblja simbol svobode, boja proti mračnjaštvu ter neizmernega poguma.
»Da bi se spet rodil, moraš najprej umreti.« To je prvi stavek zloglasnih Satanskih stihov in deluje v luči atentata, ki ga je Rushdie preživel, kar nekako srhljivo. Zanimive so tudi njegove sanje dve noči pred usodnim nastopom v Chautauqui (ZDA), krajem soočenja s svojim morilcem, kjer naj bi, ironično, govoril o pomenu zagotavljanja varnosti za pisatelje in vzpostavljanju varnih prostorov za tiste, ki jim v domovini grozijo s smrtjo: sanjal je gladiatorja, ki ga napade s sulico. Čutilo se je kot slutnja in ni mu bilo do nastopa, čeprav so se nanj zanašali, a ker je potreboval obljubljeni honorar in ker v slutnje ne verjame, se je dogodka vendarle udeležil. Prav tako je zanimiv izsek njegovih misli v noči pred nastopom, ko se je zroč v razsijano lunino telo spomnil prizora iz filmske klasike Potovanje na luno (1902), v kateri prvi potniki, ko jih izstrelijo iz plovila, pristanejo v luninem – pomenljivo? – desnem očesu. Za nazaj avtor o teh slučajnostih razmišlja kot »o vdoru čudežnega v življenje nekoga, ki ne verjame v obstoj čudežnega« (str. 82), četudi je ustvarjal pretežno namišljene svetove (njegovi romani so prepojeni z magičnim), a jih sklepno vendarle zavrne kot nebulozna in ostaja zavezan razumskosti. V čudeže, kot zapiše, verjamejo njegove knjige, ne pa tudi on sam. Čeprav, prizna, je bilo preživetje brutalnega smrtonosnega napada res nekako čudežno – kot da bi magično postalo realizem (str. 85).
Ko se nad Rushdieja iz množice požene A. (tako imenuje svojega napadalca) in mu v sedemindvajsetih sekundah, kolikor jih preteče, da ga odtrgajo od napadenega telesa, povzroči kar nekaj smrtonosnih vbodov z nožem, pisatelj kljub temu, da si je v vseh teh triintridesetih letih od izreka fatve nemalokrat predstavljal, kako se pojavi njegov morilec, ko ga naposled ugleda, ohromljeno obstane in pomisli:
»Ti si torej to. Tu si.« In v nadaljevanju tistih nekaj kratkih sekund: »Zakaj zdaj? Ali res« (str. 17)? Zdravniki so njegovo življenje rešili, a je šlo za las.
Da je lahko razrešil travmo nečesa tako strašljivega, kot je poskus umora, in sprejel vse posledice tega dejanja, s katerimi bo moral živeti do konca svojega življenja, je moral o tem pisati. Šele s pisanjem si je namreč omogočil sprejetje tega, kar se mu je zgodilo, in si nazaj pridobil moč samozavesti – na nasilje je odgovoril z ustvarjalnostjo.
Obenem je ta knjiga tudi izpoved o veliki moči ljubezni in poklon soprogi Elizi, prav tako pa tudi zahvala vsem prijateljem in bralcem, ki so mu z oblikami moralne podpore vzpodbudno pomagali na poti ponovnega vstajenja.
»Spet sem pomislil, da je ljubezen resnična sila, zdravilna sila. Nikakor ne dvomim, da je vsa ljubezen, usmerjena vame – tako ljubezen neznancev kot svojcev in prijateljev – veliko prispevala k mojemu okrevanju.
Na začetku … takrat … po fatvi … sem čutil veliko sovražnosti, celo v svetu literature … Občutek imam … da me imajo zdaj … mogoče nekoliko radi.
Vedno sem poskušal samo … dobro pisati … pisati prave stvari. Samo to sem … (str. 94-95)«
Happyendi
Kratek pisemski roman Jaroslave Blažkove je literarna izpoved prijateljici Evi Pissarovi (por. Limanovi) v 13. pismih. Obe sta zaradi političnih razmer po letu 1968 v nekdanji Češkoslovaški v mladosti emigrirali v Kanado. Protagonistka romana Happyendi, literarna upodobitev Blažkove, živi v manjši soseski v univerzitetnem mestu Guelph in skrbi za moža, nekdanjega uglednega filozofa in univerzitetnega profesorja, ki ga je v starosti zadela možganska kap. Že v prvem stavku prvega pisma pisateljica napove: pa sem se odločila, da je bilo že dovolj stokanja, odslej ti bom pisala samo v veselem tonu (str. 9). Prijateljici z veliko samoironije in humorja opisuje utrinke iz svojega življenja, pogoste stike s podobnimi zakonskimi pari v večkulturni soseski, v katerih ženske na različne načine doživljajo iste življenjske situacije, skrbi in fizična opravila, povezana z nego moža, drobne dogodke vsakdana, ki jo še vedno razveseljujejo, čudijo, presenečajo … vse to avtorica prepleta s spomini na skupno domovino, s primerjavo življenjskih situacij z literarnimi deli (najbolj izrazita je npr. primerjava lastnega življenja z Beckettovim Čakajoč na Godoja), razmišlja o ljudeh iz domovine (npr. pisatelju Juliusu Satinskýem, ki ga je uporabila kot model za svoj roman Môj skvelý brat Robinson, ki je izšel leta 1968), razlikah med kulturami različnih narodov, o občutku izkoreninjenosti in tujosti, o izseljencih v Kanadi. Jezik Blažkove je večkrat poetičen, predvsem v opisih narave. Če bi bralec glede na temo bolezni pričakoval turobno besedilo, bi se pošteno zmotil – Blažková preseneča z iskrivim neprisiljenim humorjem, s komičnimi dialogi, odlično karakterizacijo posameznih oseb in predvsem s pozitivnostjo, toplino in ljubeznijo.
Slovenski prevod je pospremljen z obsežnim odlomkom iz spremne besede k izdaji dela Happyendi v slovaščini avtorice Jane Cvikove, izčrpno spremno besedo prevajalke dela v slovenščino, Stanislave Chrobákove Repar, in s stran dolgim zapisom o življenju in delu Jaroslave Blažkove.
Slovenski bralci lahko prisluhnemo tudi zvočni verziji knjige Happyendi v odlični interpretaciji Zvezdane Mlakar.
V slovenščini je poleg romana Happyendi v knjižni obliki izšla samo še slikanica Jaroslave Blažkove Kako sta si mački kupili televizor, leta 1967. Glede na to, da je bila avtorica na Slovaškem po letu 1989 rehabilitirana (v spremni besedi Jane Cvikove lahko preberemo, da je bila pred tem izključena iz literarnega življenja, knjižnic, seznama maturitetnih vprašanj ali učbenikov, s čimer je sistem kaznoval njeno emigracijo) in se njena dela v 21. stoletju ponovno izdajajo in ponatiskujejo, lahko slovenski bralci upravičeno upamo, da bomo kmalu dočakali prevode drugih avtoričinih del, tako za odrasle kot za otroke in mladino.
Stari koledar njune ljubezni
V romanu Stari koledar njune ljubezni Andreï Makine vztraja pri svojem značilnem pripovednem slogu in vsebini; glavni lik Vargas, sin premožnega ruskega odvetnika, je pahnjen v tragično usodo, zaznamovano najprej z rusko revolucijo, potem prvo in drugo svetovno vojno, nazadnje pa še z življenjem izseljenca v Franciji. Protagonista oblikuje več naključnih srečanj z liki, ki vplivajo na njegovo življenje, mestoma mu življenje celo rešijo, vse skupaj pa jih nosi nestanovitna politična plima prve polovice 20. stoletja. Vargas mora bežati, se bojevati, skrivati, preživeti. Vseskozi pa si želi, da bi ga kdo pogrešal in pričakoval njegovo vrnitev. Kot mlad vojak se znajde na Krimu v času, ko so revolucionarji v Rusiji menjali stari julijanski koledar za gregorijanskega, v objemu stare ljubezni Taje. In ko se že zdi, da se bo svet umiril in Vargasovo življenje z njim, je pahnjen v neizprosen vrtinec zgodovine – znova mora iti skozi vse bridkosti.
Neomajna volja po preživetju in svobodi označuje tudi ta Makinov roman. Kljub vsem težavam si protagonist želi živeti, ljubiti in biti ljubljen. Makine nas sprehodi skozi zgodovinske okoliščine in usodo »malega« človeka, ki družbenokritično spremlja dogodke okrog sebe. Opozarja na absurdnosti totalitarizma in nasilja nad nedolžnimi v imenu ideologij, ki kmalu postanejo sovražne. Liki so ujeti, njihova življenja niso njihova – odvisni so od političnih tokov, ki se skoraj muhasto spreminjajo in pri tem ljudi premetavajo z enega brega na drugi. A Makinov protagonist kljub vsemu vztraja, njegova moč pa dviguje tudi bralca in ga polni z upanjem.
Francoski pisatelj ruskega rodu, Andreï Makine, je avtor dvanajstih romanov, številnih esejev in enega dramskega besedila. Njegova dela so mednarodno zelo dobro sprejeta in prevajana. Piše tudi pod psevdonimom Gabriel Osmond.
Temelji
Isaac Asimov je brez dvoma klasik znanstvenofantastične proze. Vpliv, ki ga je kot avtor imel na razvoj samega žanra, je tolikšen, da si ljubitelji znanstvene fantastike težko zamišljamo, v katero smer bi se razvil, če ne bi bilo Asimova in njegovih del. Močno je namreč zaznamoval tudi dve verjetno najodmevnejši filmski oz. televizijski franšizi samega žanra, se pravi Vojno zvezd in Zvezdne steze.
Njegovo najpomembnejše delo pa je trilogija Temelji, ki smo jo nedavno v prevodu Igorja Harba končno dobili tudi v slovenščini. Pri trilogiji gre v temelju vsekakor za znanstvenofantastično delo, saj sta čas (daljna prihodnost) in kraj (celotna galaksija Rimska cesta) tipično žanrska, a vendar bi se osnovna zgodba, ki vsebuje propad starega in načrt za vzpon novega cesarstva, menjevanje političnih sistemov, človeške intrige in hlepenja po bogastvu, moči in slavi, človeško samozadostnost, propadanje vrednot, znanja in intelekta, lahko odvijala v kateremkoli človeškem zgodovinskem obdobju ter biološkemu življenju prijaznemu geografskemu prostoru. Človeška zgodovina je namreč polna zgodb o propadu imperijev in nastanku novih, ki so nastali na pogoriščih propadlih. Pravzaprav podatek, da je Asimova pri pisanju Temeljev inspirirala prav študija angleškega zgodovinarja Edwarda Gibbona Zgodovina zatona in propad rimskega imperija, ki jo je napisal med letoma 1776 in 1789, ne preseneča. A vendar Asimov v trilogijo vnaša tudi ostale elemente, ki so značilni za znanstvenofantastičen žanr, kot so razvoj novih in naprednih tehnologij, novih znanstvenih odkritij …, ne umanjkajo pa tudi ideje o neizmernem potencialu človeških možganov in kaj vse bi bilo s pravimi vedenji in urjenju z njimi moč doseč. Asimov je mojster pripovedovanja, ki skozi formo dialoga uspešno poda kompleksno vsebino samih Temeljev, medtem ko večino akcije izpušča, saj ta ostaja nenapisana oz. skrita med sledečimi si poglavji in je do neke mere prepuščena bralčevi domišljiji za razliko od sodobnejših znanstvenofantastičnih del, ki v glavnem bazirajo prav na eksplicitnih akcijskih prizorih.
Torej, Temelji so znanstvenofantastična klasika, ki presega žanrske okvirje, saj njihov avtor suvereno pluje tudi po družboslovno razburkanih morjih in je domač v psihologiji, sociologiji, politologiji in zgodovini in tudi zaradi tega Isaac Asimov ni zgolj klasik znanstvenofantastične proze temveč literarni klasik nasploh.
Za ljubitelje žanra in tudi vse druge!