Starost literarnih oseb: Seniorji (75 let in več)

Življenje pred nama

Roman irske pisateljice Roisin Meaney nas najprej popelje v Dublin, kjer mlada uslužbenka Alice izve šokantno novico, da je njen fant, s katerim načrtujeta skupno življenje, pravzaprav že poročen. Na vrat na nos se odloči, da se bo preselila nazaj v domači kraj, kjer ji ponudi službo in stanovanje njena teta Kate. Poleg tega, da ji pomaga v gostišču, prične v lokalnem časopisu pisati o pozitivnih življenjskih prigodah v rubriki Dobrovoljnice. Vmes pa ima še eno stalno nalogo, sokrajanu Georgeu dostavlja domača jajca. George je predan oče hčeri Suzi, z njeno mamico Claire pa sta že nekaj časa ločena. Zaposlen je kot učitelj in v svojem delu resnično uživa, kar se kaže tudi v njegovih rezultatih, ki jih dosega pri učencih. S posebnimi metodami rešuje njihove učne in življenjske težave in se prav zaradi tega tudi znajde med Dobrovoljnicami, ki jih objavlja Alice. V bistvu ves čas krožita po istem prostoru, vendar se nikdar osebno ne srečata. Oba pa, čeprav z nelepimi izkušnjami, še vedno verjameta v ljubezen. Tako si George ustvari spletni profil za zmenke, prav tako pa tudi Alice išče nov začetek. Preteklost puščata za sabo, spopadata se z novimi življenjskimi izzivi. In potem se zgodi srečanje med njima. Se bosta dve podobni duši končno našli? Dodatna vrednost tega romana je v tem, da v njem nastopa množica oseb, ki so izjemno plastično opisane. Tudi odnosi med njimi niso črno-beli, skozi zgodbo se razvijajo pred našimi očmi.

Roisin Meaney je slovenskim bralcem poznana po romanu Obletnica, njen opus pa sicer obsega že 21 knjig. Rojena je bila v mestecu Listowel, ki vsako poletje gosti znameniti festival Teden pisateljev. Mogoče je bil to namig usode? Na Irskem se od prvega romana naprej uvršča na lestvice najbolj prodajanih knjig. Bila je učiteljica v Dublinu, Zimbabveju in Londonu. Po letu 2008 je opustila učiteljski poklic in se popolnoma posvetila pisanju. Precej njenih del je prevedeno v španščino, norveščino, švedščino, danščino, nemščino, italijanščino, ruščino, slovenščino in poljščino. Romani so bili izdani še v ZDA, v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Med pisanjem del za odrasle je napisala še tri knjige za otroke. Vedno je polna novih načrtov. Prav tako kot njena sorojakinja Maeve Binchy izjemno dobro oriše odnose med osebami in nakazuje na tesno prepletenost med njimi. Četudi se kdaj le bežno srečajo, se eden drugega – hote ali nehote – dotaknejo. Dejansko tako, kot je v življenju nas vseh.

Prevod dela: Life before us.

Ahilova smrt

Fandorin je štiri leta je preživel na ruskem veleposlaništvu v Tokiu. Tam je spoznal Maso, in odkar mu je rešil življenje, je Masa postal njegov zvesti spremljevalec.  Skupaj z njim se po burnih potovanjih in dogodkih vrne v Rusijo. V Peterburgu namenijo Fandorinu službo pomočnika za posebne naloge v Moskvi. Fandorin postane kolegijski prisednik. General gubernator Vladimir Andrejevič Dolgarukoj mu kakšne posebne naloge ne more dati, zato ga pošlje na počitek in razgledovanje mesta. A še preden se Fandorin dobro naspi, je že v akciji. V hotelu, kjer prebiva tudi sam, najdejo mrtvega generala Soboljeva, ljubljenca Rusije, ki ga zaradi legendarne vojaške sreče kličejo tudi Ahil. Fandorin z ostro intuicijo povezuje dogodke, dejstva in domneve, koplje po dokumentih in spominu. Z Maso, ki mu je vedno tik za petami, sta večkrat v nevarnosti, a Fandorin je prekaljen detektiv, ki je do sedaj preživel vsako še tako nevarno, tudi smrtno situacijo. Pri tem mu pomaga urjenje v posebnih japonskih borilnih veščinah in življenjski slog, ki ga je prevzel v Tokiu. Tokrat v zadevi, ki jo mora razrešiti, mrgoli oseb na visokih in nižjih političnih položajih, vse pa povezuje vpletenost v veliko zaroto proti carju in državi sami.

Boris Akunin (rojen 1956) je pisatelj gruzijskega rodu. Njegovo pravo ime je Grigorij Čhartišvili. Pravi, da je serijo o Fandorinu zasnoval kot novo obliko ruske književnosti in z njo zapolnil vrzel tako imenovane srednje književnosti za lahkotno branje. Pa vendar je njegov opus kriminalk napisan vešče, intrigantno, elegantno, dramatično in s polno ironije.  Čeprav so Akuninove detektivke pisane za zabavo, zahtevajo precej izobraženega bralca. Ahilova smrt je četrta knjiga v seriji kriminalk z  detektivom Fandorinom v glavni vlogi. Odvija se v Moskvi 19. stoletja, kamor iz Evrope prodirajo tudi tehnične novosti, kot sta električna razsvetljava, ki hitro nadomešča sveče in plinske svetilke ter telefon, ki še ni docela razvit, a je priročna zadeva, četudi (ali morda ravno zato) prenaša popačen glas. Roman v odličnem prevod Lijane Dejak je razdeljen na dva dela. V prvem spremljamo dogajanje z gledišča Fandorina, v drugem pa s stališča poklicnega morilca, najboljšega, kar jih je kdaj obstajalo. Ob koncu romana je priložen seznam vseh oseb, ki nastopajo v zgodbi, kar bralcu olajša sledenje vlogam in povezavam med njimi.

Moja pesem je eksplozija : 120 pesmi ob 120-letnici Kosovelovega rojstva

Kosovelova knjižnica je ob 120-letnici Kosovelovega rojstva izdala dvojezično knjigo 120 Kosovelovih pesmi v slovenskem izvirniku in portugalskem prevodu. Gre za prvi prevod Kosovelovih pesmi v portugalski jezik v svetovnem merilu. Pesmi je prevedel brazilski profesor Adriano Miranda. Pesmi so v knjigi razporejene v pet vsebinskih sklopov, vsak s po približno 25 pesmimi, in sicer 1) Evokacije Krasa; 2)Vtisi in variacije; 3)Kriza človeka; 4) Svet v krizi; in 5) Novi red. Izbor pesmi, ki si jih je za prevajanje prosto po Prešernu izbral prevajalec, je precej nekonvencionalen, saj je kar 23 pesmi iz zbirke Iz zapuščine, ki so prvič izšle šele leta 2009 in so zato bralcem manj znane kot tiste iz starejših izdaj. Večina, nekaj več kot polovica prevedenih pesmi pa je iz zbirke Integrali ’26. Prevod se zelo približa originalu, saj se je prevajalec pri prevajanju držal izvorne Kosovelove metrike in prevedel tudi rime pri rimanih pesmih, česar se v dosedanjih prevodih Kosovela v tuje jezike ni striktno upoštevalo. Knjiga vsebuje tudi spremno besedo prevajalca, v kateri Kosovela primerja z brazilskimi in ruskimi modernisti in ga postavi na sam vrh svetovnega modernizma glede na kvaliteto in univerzalnost njegovih pesmi. Knjiga vsebuje 290 strani, oblikoval jo je sežanski akademski slikar Simon Kastelic.

Jurij Kobal gre jutri domov

Jurij Kobal, upokojeni akademski profesor zgodovine, ki je bil glede na svoja leta, naštel jih je oseminosemdeset, sicer še vedno v dobri psihofizični kondiciji, se po sprejemu v bolnišnico, kamor se je odpravil na dokaj rutinski poseg, nepričakovano zbudi v intenzivni enoti, priklopljen na napravo za predihavanje, povsem nemočen in odvisen od drugih, zmožen zaznavati zgolj strop nad seboj in glasove okoli sebe. Potrebuje kar nekaj časa, da se zave, da se je njegovo življenje v hipu obrnilo na glavo, tem spoznanju pa sledijo trenutki premišljevanja o preteklem in obračunavanja s tem, kar je storil in česar ni, pa bi morda, če bi lahko zavrtel čas nazaj, kaj naredil drugače. V obujanju preteklosti mu sledimo skozi zgodovino 20. stoletja ter spoznavamo njegove ljubezni in prijateljstva, sočasno pa se soočamo z mnogimi vprašanji, ki si jih zastavlja, med njimi tudi o smislu nadaljevanja življenja glede na to, da je postal povsem odvisen od pomoči drugih ter obdan z nadvse okrnjenim dometom nadaljnjih doživljajev. Avtorica romana seže v samo globino spoprijemanja z iztekanjem življenja, njena pripoved o soočanju z minljivostjo in vprašanjem kakovosti življenja v nemočni starosti pa je ne le stvarna pač pa tudi nadvse ganljiva. Pravijo, in to se dogaja tudi Juriju Kobalu, da se na koncu vsi vračamo k začetkom, a ti začetki niso zgolj rojstvo, otroštvo, mladost, začetki so vsak odnos, ki ga vzpostavimo, vsaka udejanjena sled, vsaka začeta minuta življenja, vse pa se vpisuje v zgodbo, podpisano z lastnim imenom. Na koncu nam ne preostane drugega, da jo sprejmemo takšno, kot je, kakršnakoli pač je (bila). Res dobro in lepo napisan roman.

Trgovec z dušami

77-letni pisatelj sluti, da se njegova kariera in življenje bližata koncu. Ozira se na svojo ustvarjalno pot in dela, ki jih je ustvaril. Odpravi se na otok Sumba, da bi tam vzpostavil stik z lastnim “jazom” in spoznal, kako se je spremenil v štiridesetih letih. Namesto na Sumbo, ga nenavadno potovanje popelje na otok Simbo, kjer spozna celo paleto bizarnih oseb. Med njimi so tudi mistični vaški poglavar, ki komunicira z uporabo senčnih lutk, koruptivni policist mister Law and Order, edini učitelj gospod Francis, podjetni gospod Wilson, ki izvaža slone izrezljane iz tikovine ne manjka niti kuhar, ki dobiva histerične napade smeha. Pisatelj se kot obstranski opazovalec vse bolj seznanja s prebivalci in redkimi gosti, ki so prav tako obtičali na otoku. Dogajanje se stopnjuje v svoji ironični bizarnosti in doseže burkaški vrhunec z obredom poroke in priključitve nesmrtnim. Pohlepna sla po napredku trči ob starodavne navade, ki se jih oklepajo varuhi svetega gozda. Skozi roman ves čas odzvanja ključno vprašanje, kaj je resnično in kaj se dogaja le v avtorjevi domišljiji. V napeto, satirično dogajanje s humornimi vložki je vpet filozofski razmislek o osmišljanju avtorja skozi lastno pisanje. Pisatelj sicer išče smisel lastnega obstoja, svoj jaz in dušo, a v njun obstoj vse bolj dvomi. Duše postanejo razvrednoteno blago družbenega napredka. Morda je pisanje edina avtorjeva identiteta, ki še poseduje “tisto sveto”.

Mladenka pri oknu, večerna svetloba, modra obleka

Roman prepleta dogajanje v Nemčiji iz prve polovice 20. stoletja in sedanjost. Hannah ob obisku babice Evelyn opazi nenavadno pismo in nejevoljna starka ji dovoli, da ga prebere. V njem je Evelyn navedena kot edina dedinja premoženja trgovca z umetninami Itziga Goldmanna. Nacisti so mu po vzponu Hitlerja na oblast zaplenili dela mnogih znanih slikarjev. Seznam vseh del, ki jih je imel v lasti je izginil, ostal je le opis nekaterih slik, ki ga je zapisala Evelynina mama Senta. Hannah se loti iskanja izgubljenih umetnin in ob tem spoznava kruto družinsko preteklost. Burne nemške družbene razmere usodno posežejo v življenja Sente in Evelyn. V izogib klišejskosti avtorica razkriva pristne značaje vseh štirih protagonistk. Materinska vloga zanje ni samoumevna, na videz hladen značaj pa ne pomeni nezmožnosti ljubezni. Temačnejšo vsebino prekinjajo lahkotnejše prigode mlade Hannah. Življenje jo potegne v vrtinec toksičnih odnosov, ljubosumja in zamolčanih skrivnosti. Novinarka in pisateljica Alena Schröder je v ganljivem romanu delno popisala tudi lastno družinsko zgodbo. V Nemčiji je roman več mesecev zasedal prvo mesto na Spieglovi lestvici najbolje prodajanih knjig.

Strel v prazno

Richard Osman je bralce po vsem svetu nasmejal s prigodami štirih starostnikov v stanovanjskem naselju Sončni gaj. Strel v prazno je njegov tretji roman v seriji Četrtkov klub za umore. Elizabeth, Ron, Joyce in Ibrahim se vsak četrtek srečujejo v sobi za sestavljanke in se pogovarjajo o različnih zastaranih primerih. Tokrat se lotijo razreševanja starega umora televizijske novinarke Bethany Waites. V avtomobilu naj bi zletela s pečine, a njenega trupla niso nikoli našli. S svojo prikupno iznajdljivostjo člani Četrtkovega kluba za umore pri razvozlavanju primera med drugim spoznajo nekatere slavne televizijske osebnosti. Nergavi Ron se zaljubi v maskerko Pauline, Joyce je navdušena nad šarmantnim voditeljem Mikom Waghornom, Bogdan, prijatelj četverice, pa popolnoma izgubi glavo zaradi policistke Donne De Freitas. A ljubezen ni edino, kar povzroča tegobe prebivalcem Sončnega gaja. Elizabeth, bivša vohunka, začne prejemati čudna sporočila in celo naročilo za umor starega znanca Viktorja. Napete akcije in humornih prigod ne manjka. Zdi se, da je Richard Osman, britanski televizijski voditelj, režiser in komik odkril pravi recept za humorne kriminalne romane, ki razbijajo mite o starejših. Prav zato so postali takšne svetovne knjižne uspešnice.

Japonske novele

Alma Maksimilijana Karlin je svetovna popotnica, poliglotka in pisateljica slovenskih korenin. Po študiju jezikov v Londonu se je Celjanka kmalu odpravila raziskovat svet. Leta 1922 je po dolgem čakanju končno prejela vizo za Japonsko. O svoji poti na Japonsko je pisala tudi v potopisnem romanu Samotno potovanje. Japonske novele pa se od potopisne forme še odmikajo, saj gre za literarno delo. V štirih novelah je Alma skozi vsakodnevne drobce zapisala vtise o tamkajšnjem življenju. Mladi Japonec Jamavaki se poln vtisov in dvomov o lastni identiteti vrača s študija na Zahodu. Najlepša gejša Tokia Zlata kopriva budističnemu duhovniku prinese svojega otroka, saj zanj želi boljšo prihodnost. Tokinoye je naveličana moževe nezvestobe, a prejme moder duhovni nasvet in se vda v lastno usodo. O Čo san skrušena po smrti otroka izve, da veličastni vojskovodje ne morejo prekositi skromnih modrecev. Vse štiri zgodbe druži vpetost likov v japonsko, verujočo tradicijo, kjer za največje vrednote veljajo modrost, poduhovljenost ter družina. Avtorica v novelah izkaže izjemno zmožnost vživljanja v življenje na Japonskem. Ujame bistvo njihovega načina razmišljanja, prepredenega s tradicijo, duhovnostjo, vero in modrostjo. Slogovno je besedilo jezikovno bogato in slikovito. Iz pisanja veje Almina ljubezen do dežele vzhajajočega sonca, kjer je preživela več kot leto dni. Opombam in Alminim avtorskim ilustracijam je dodana še bogata spremna beseda prevajalke Jerneje Jezernik, ki popiše avtoričin opus in okoliščine nastanka njenih del o Japonski. Gre za drobno knjižico z bogato vsebino. Mojstrica Alma Karlin tudi tokrat ne razočara.

Časovno zaklonišče

Časovno zaklonišče je roman, v katerem nas avtor Georgi Gospodinov postavi na čisto poseben časovno-prostorski vrtiljak. Z njim se bomo odvrteli v posamezna desetletja 20. stoletja in pokukali v leta 2024, 2025 in 2029, znašli se bomo v New Yorku, Švici, Sofiji, Beogradu, Sarajevu pa spet v Švici … Gospodinova zanima čas in to, kar čas ustvarja – človeški spomini, konkretni trenutki vsakdana, politične razmere, zgodovinski trenutek, minevanje, brisanje in obnavljanje osebnega in kolektivnega spomina … V romanu se tako prelivata dve osrednji temi: intimno dojemanje časa človeka posameznika in odnos do prihodnosti in preteklosti posameznih držav današnje Evrope. Delo se začne kot tragikomična pripoved o kliniki za staranje, kjer je vsako nadstropje urejeno posameznemu desetletju prejšnjega stoletja primerno. Balzam za dementne, prijazen svet, v katerem se naenkrat človek spet znajde … svet, v katerem te pred popolno pozabo samega sebe lahko ubrani tudi režimski vohun, nekakšen vsevedni špicelj, ki je nekoč bil zadolžen za to, da te nadzoruje in o tebi podrobno poroča …

Kmalu se pripoved spremeni v politično satiro, fikcijo sodobne Evrope, ki bi z referendumom namesto prihodnosti izbrala vrnitev v preteklost. Struga, po kateri se valova literarne obdelave intimnega in javnega časa pretakata, pa je sam ustvarjalni proces: pisanje o pisanju, prekrivanje avtorja in glavnega literarnega subjekta, samoironija (med pisanjem romana o tistih, ki so ostali brez spomina, ga začne tudi on sam izgubljati – str. 182), literarna oseba, ki avtorju uhaja iz nadzora, bogata medbesedilnost, prepletanje avto-fikcije in dokumentarne zgodovinskosti, kontrast komičnega in tragičnega, nostalgičnost s podrobnostmi različnih vsakdanov …

Delo je hkrati ganljivo pričevanje človeške krhkosti, nemoči in tragičnosti ob iztekanju življenja in luciden umetniški pogled na srčni utrip današnje Evrope. Roman, ki poziva k spraševanju o odnosu do osebne in kolektivne preteklosti in sodobnem vrednotenju obojega. V delu nima posebnega mesta samo pisanje, pač pa tudi gledališče (z novo tragikomedijo dell’arte) in – knjižnice, to zaklonišče, topel in suh prostor, odprt za vse (str. 196), v katerega se vstopa kot v neki drugi čas, kot v časovno zaklonišče (str. 192). Ideja o kliniki preteklosti se je avtorju porodila več kot desetletje preden je v javni knjižnici v New Yorku leta 2017 začel pisati obravnavani roman, zveza časovno zaklonišče se pojavi že v delu Fizika žalosti (2011). Prvotna ideja je iz zasnove o stavbi preteklosti zrasla v idejo o ulicah, mestih in državah preteklosti, s čimer je delo dobilo priokus distopije in družbene satire.

Avtor je za roman Časovno zaklonišče dobil nagrado bolgarska knjiga leta 2021 in italijansko nagrado strega za evropsko književnost v istem letu. Delo je bilo uvrščeno na seznam najboljših knjig v letu 2022 časopisa New Yorker. Letos (leta 2023) sta Gospodinov in prevajalka romana iz bolgarščine v angleščino Angela Rodel prejela bookerjevo nagrado. Delo Časovno zaklonišče je prvi bolgarski roman, ki je prejel to nagrado, laskava je tudi utemeljitev žirije, ki je zadnje Gospodinovo literarno delo označila za briljanten roman, poln ironije in melanholije.

Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo

Med Idrijo in Sočo je bilo med leti 1895 in 1985 območje mnogih sprememb. V knjigi Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo sledimo osebnim pričanjem Franca Jerončiča skozi leta in dogodke, ki so se zvrstili na tem območju. Kakšen je bil pravilni postopek varovanja mrliča? Kako je Bepo Čedonov iz vasi Berdoni v Čedadu ostal brez 2 konj? Zapisana je zgodba o nesporazumu glede dveh Kostanjevic na Primorskem in posledice, ki je to prineslo mlademu Blažiču. Andrej Žnidarčič spozna, zakaj je potrebno pred pletenjem »čalabonov« pravilno izmeriti vse mere. Kako se je Darko Žnidarčič pripravljal na traktorski izpit? O prvem mlinu na električni pogon na Kolovratu. Vse te in veliko več zgodb je zbranih na enem mestu za bralce, ki jih zanima pričanje človeka, polnega izkušenj in spominov. Skozi kratke, duhovite, kronološko urejene zgodbe je predstavljeno realno dogajanje na območju Posočja kljub temu, da se dogajalni prostor skozi knjigo širi ter krči vse do Francije, Italije, Gorice in veliko dlje. Beneška Slovenije ostaja v knjigi centralna točka dogajanja, saj so zbrane zgodbe na takšen ali drugačen način povezane s tem območjem. Simpatične zgodbe na lahkoten način obudijo spomin na Kolovrat v času številnih zgodovinskih prelomov, ki pa niso omejeni le na prvo, drugo svetovno vojno in begunstvo, partizanstvo, industrializacijo in spremembo političnega sistema, SFRJ – gre za vsakdanje zgodbe vsakdanjih ljudi, ki so povezane s tako socialnimi kot tudi političnimi spremembami. S preprostim, a narečno bogatim jezikom, predstavlja delo velik prispevek k ohranjanju navad, obredov in značilnosti omenjenih krajev in ljudi.

Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo je tretje delo avtorjev Zorana in Franca Jerončiča. Knjiga obsega 75 resničnih zgodb iz življenja Franca Jerončiča, ki ob pomoči Zorana skozi kratke, vsebinsko samostojne zgodbe bralcu naslika celostno sliko. S preprostimi, črno-belimi ilustracijami so knjigo opremili Franc Jerončič, Barbara Kožlin, Neja Nedoh, Gregor Jerončič in Lidija Jerončič, spremno besedo o delu in avtorjih pa je napisal Adrijan Pahor. Za lažje bralčevo razumevanje narečnih oz. slogovno zaznamovanih besed je na koncu knjige priložen tudi slovar narečnih besed in opombe. Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo je tretje delo, pri katerem sodelujeta tako sin kot oče – pred tem sta že izdala knjigi Življenje na Kanalskem Kolovratu in Bratje Slovani.