Starost literarnih oseb: Seniorji (75 let in več)

Sontia I.

Sontia I. avtorja Mitja Miklavčiča je sklop pesmi, posvečenih ljubezni do smaragdne reke Soče, ljubezni kot čustvu, občutku, stanju in tudi prebliskom, krajem in razmišljanjem. Soča je muza mnogih pesnikov. Že Simon Gregorčič je prepoznal njeno lepoto in nedotaknjenost, v sedanjosti pa ji svojo ljubezen izraža tudi Mitja. Od poti do barve reke, od ritma valov do čustev, ki jih vzbuja, avtor skozi prvih 10 pesmi izrazi svoje občudovanje. Pozornosti pa avtor ni namenil le biseru Posočja, temveč je skozi verze in rime razmišljal tudi o ljubezni do sočloveka, ljubljenih oseb in prijateljev. Te pesmi bralcu nudijo intimen vpogled v razmišljanje avtorja o ljubezni kot je, komu je namenjena in kdo jo v življenju občuti. Zadnji del knjige je namenjen poeziji z različnimi tematikami. Na plan pridejo posvetila pomembnim slovenskim kulturnim dnevom, krajem, avtorjevim razmišljanjem in osebam. Po besedah avtorja si knjigo vzemite v roke, udobno naslonite in preberite kakšno pesem v prostem času. Bralec lahko v delu uživa brez kakšnih koli predhodnih izkušenj v branju poezije, saj so pesmi simplistične, a polne ljubezni, čustvovanja in globokega razmišljanja človeka, ki je v življenju ogromno izkusil.

Mitja Miklavčič prebiva v Bohinju. Svoje pesmi je pred izdajo tiskane izdaje zbirke poezij pisal v zvezke, ki pa so bili skozi leta izgubljeni času. Iz zaprtih zvezkov so leta 2011 pesmi ugledale luč sveta na internetu, kjer je avtor ustvaril spletno stran za deljenje svoje poezije s širšo družbo. Skozi pisanje in ustvarjanje si avtor čisti dušo in celi čustvene rane, ki mu jih je prizadelo življenje. Kljub temu ostaja optimističen in o življenju piše kritično, a realistično in nežaljivo. Pri ustvarjanju Sontia I. se mu je z ilustracijami, ki spremljajo pesmi, pridružil oče Vid Miklavčič.

Goriške pesmi

V zbirki poezije Ljubke Šoli je bralec deležen velikega nabora tematsko različnih pesmi, ki jih je tekom življenja zapisala pesnica. Pišejo se verzi pesničinega pozdrava pokrajinam njenega življenja, med katerimi zasledimo imena kot so Gorica in njena okolica, Goriška Brda in Vipavska dolina. Narava je harmonična, pojavljajo se elementi lepote in svetlobe. Poletja. Češenj in breskev. Oglasijo se razigrani in razgibani glasovi otroškega življenja, radosti, šolskega vsakdanjika ter veselja. Vedno pa skozi pesmi izžareva pristna otroška življenjska energija. Pesmi z verskim tonom se pojavijo v delu z naslovom Odsevi večnosti, kjer pridejo na plan verzi o zaupanju in verovanju v Boga. Izrazito čustven del predstavljajo tudi ljubezenski soneti, ki jih je Ljubka Šorli namenila v spomin na pokojnega moža Lojzeta Bratuža. Skozi spomine podoživlja njuno ljubezen, ki jo je prekinilo zgodovinsko nasilje. Pot do miru je težka. Poezija, ki je nastala med letoma 1943 in 1991, se opre na temne zgodovinske dogodke, ki so bili pesnici izjemno blizu in so imeli velik vpliv na njeno življenje. Spominja se krvavega tolminskega punta. Kljub občutkom zapuščenosti in obupa pa se v pesmih vseeno pojavijo biseri uporništva in materinstva, za katerega pesnica smatra tudi slovenščino – materni jezik njenega naroda. Vse njene misli in upanja pa opre na mlade ljudi, saj bo prav iz njih zrasel nov, boljši svet. Ob globokem branju knjige se med verzi začuti močno ljubezen do slovenskega naroda in maternega jezika, ki bralcu daje upanje, da je prihodnost Slovenije svetla.

Ljubka Šorli je bila rojena v Tolminu. Skozi težko in boleče življenje se je kljub vsem strahotam prebila na vrh in tekom bivanja dosegla veliko. Borila se je za lepoto, pravico in resnico. Je edina ženska s spomenikom na aleji pomembnih osebnosti v Novi Gorici. Njena pesniška dela niso bila nikoli objavljena, zato jih je iz njene bogate zapuščine 1030 pesniških del izbral in uredil njen nečak Igor Tuta. Ob 25. obletnici pesničine smrti je izdal Goriške pesmi, ki sta jih dopolnila likovno z ilustracijami goriški slikar Andrej Kosič in s spremno besedo ter razlago pesmi Marija Mencina. Tako je z dodano bibliografijo pesnice na koncu knjige nastala nekakšna celota avtoričinega življenja, ki je bila leta 2019 izbrana za seznam kakovostnih del Primorci beremo.

Gozd iz besed

Pesniška zbirka slovenke Dane Ivančič, pospremljena z njenimi lastnimi ilustracijami in spremno besedo Slavice Mlekuž, predstavlja okno v notranji svet pesnice iz Bovca. Skozi 38 pesmi in 32 haiku-jev avtorica bralce popelje v lastne misli. Knjiga poezije je razdeljena na 5 delov, vsak pa predstavlja iskro avtoričinega razmišljanja o življenju, veri, ljubezni in notranjem jazu, ki je edinstven vsakemu posamezniku.

Bralec se sooči s počutjih pesnice, ki jih predstavi v ciklu enega leta oz. štirih letnih časov. Na trenutke upajoča, avanturistična in na druge melanholična, se avtorica sprašuje o skrivnostih življenja. Skozi Križpotja se čustvom pridružijo verski elementi, z prošnjami in hrepenenjem po dobrem in večnem ter vselej prisotnem Bogu. Pesnica skozi metafore prikaže črno in depresivno situacijo, kjer pa ji On predstavlja večno luč na koncu tunela. Spoznanja o življenju dosežemo le tako, da iščemo samega sebe. Želja po raju in miru se v Poteh prepleta z spoznanjem, da je življenje, ki nam je dano, dar in kar si ter kar imaš, tekom časa na tem planetu daruješ naprej. Bralec se potopi v občutke radosti, romantične in materinske ljubezni, obdane s cvetovi poletja. Življenje pa ni le sreča in rožice, temveč je prisotna tudi bolečina ob izgubi ljubljene osebe in žalost. Pripadanje naravi. Cvetoče rastline, jokajoče drevo. Haiku je japonska pesniška oblika iz sedemnajstih zlogov, s katerimi avtorica v zadnjem delu knjige prikazuje prebliske lastnih čustev skozi življenje in njene misli. Zbirka pesmi je lahkoto branje z globokim vpogledom v glavo ženske, ki je spretno prenesla svoje misli na papir. Za najboljši užitek ob branju je priporočljiva skodelica čaja in žarki jutranjega sonca.

Dana Ivančič se je rodila v Bovcu – v enem izmed treh src zgornje Posoške doline. Skozi življenje je nabirala dragocene izkušnje in izpopolnjevala mnoge spretnosti, ki so ji omogočile kupec priložnosti. Svoje veselje do ustvarjanja izživlja v različnih prostočasnih dejavnostih, vse od petja v zboru pa do zbiranja folklorne dediščine. Ena izmed teh dejavnosti je tudi literarno ustvarjanje, prvi večji produkt tega pa je prav zbirka Gozd iz besed. Svoja dela je pred tem redno objavljala na različnih literarnih večerih, natečajih in v zbornikih, kot so V zavetju besede (2004), Korenine sveta (2012) in Zbrano na kup (2016). Ena izmed njenih pesmi, Emavs, je zmagala na mednarodnem literarnem natečaju Kal v poeziji leta 2004. Knjiga je bila leta 2023 dodana v izbor kakovostnega leposlovja in poezije “Primorci beremo”.

Mož, ki je umrl dvakrat

Richard Osman, britanski televizijski voditelj, režiser in komik, je zaslovel s knjigo Četrtkov klub za umore. Mož, ki je umrl dvakrat, prinaša nove dogodivščine štirih starostnikov, ki živijo v naselju oskrbovanih stanovanj z imenom Sončni gaj. A Elizabeth, Joyce, Ibrahim in Ron še zdaleč niso običajni starostniki. Imajo namreč svojo skrivnost. Prosti čas preživljajo z razreševanjem starih zločinov v okviru Četrtkovega kluba za umore. Tokrat je pred njimi nov skrivnostni primer. V Sončni gaj se po pomoč zateče gospod, ki naj bi Martinu Lomaxu ukradel diamante v vrednosti 20 milijonov funtov. Martin, ki je povezan s kriminalnimi združbami po vsem svetu, je na lovu za njim. Elizabethin stari znanec zato prosi, da ga v Sončnem gaju skrijejo pred nevarnostjo. Kmalu zatem se zgodi dvojni umor in začne se lov na diamante, ki se mu seveda pridružijo tudi nabriti starostniki. V zgodbi se ves čas pojavljajo sumi, ali sta umora le predstava za pobeg z diamanti in lagodno življenje? Naenkrat se v lovu za diamanti znajdejo starostniki, policisti, specialci, kriminalci in še marsikdo. Kdo izmed njih bo prvi našel diamante? Zabava ob branju je zagotovljena. Zgodba z nepričakovanimi zapleti in lovom na diamante pritegne ljubitelje kriminalnih romanov. Osmanovi starostniki so in bodo zagotovo marsikateremu bralcu segli do srca s svojo duhovitostjo in voljo do življenja. Kljub težavam, s katerimi se srečujejo, ostajajo mentalno in fizično aktivni, s čimer so lahko zgled marsikomu. Avtor ruši stereotipe o starejših, se iz njih pogosto norčuje, hkrati pa opozarja na problematiko starostnikov v družbi. Tako se v romanu srečamo z nasiljem nad starejšimi, demenco, soočanjem z izgubo bližnjega in osamljenostjo. S tem avtorjevo delo presega kriminalni žanr, saj se spretno poslužuje humorja in tudi družbene kritike. Leta 2023 smo dobili slovenski prevod tretje knjige v seriji Četrtkov klub za umore (Strel v prazno), leta 2024 pa še četrte (Zlu za petami).

 

In vsi so očarani z mesečino (okrog pesmi)

O presežnosti, hrepenenju, svobodi in ujetosti. O času in večnosti. O minljivosti in neskončnosti. O meni, tebi in vseh ostalih – o naši skupni biti, njenih vzdihljajih in zaklinjanjih, samoprevarah in upanjih. O ujetih sledeh in globinsko zaznavnih bivanjskih odsevih. Recimo, da o tem, če že je definiranje potrebno. Čeprav bi bilo dosti pravilneje reči, da o tem, kar se skriva za besedo in lebdi nad podobo in je igrivo in resno hkrati, pomenljivo in obenem izmuzljivo (do kod v vsem tem seže bralec in opazovalec, je odvisno od njega samega). O nečem takšnem, kot je breztežnost gravitacijske sile – kako to izraziti? Vse je igra in vse je tudi res – česa se oprijeti, kam se postaviti, kako zreti? Potrebni so smehljaji in zamišljenost. Principa yin in yang. Popoln literarno-likovno-filozofsko estetski užitek, ki mu ni para: izčiščena subtilnost lirične poezije Milana Dekleve in mehkobna prefinjenost Mohoričevega likovnega zapisa združeni v komplementarni zbirki dveh s prefinjenim okusom oblikovanih knjig – in vsi so očarani z mesečino (okrog pesmi) & Zora in čriček – s tenkočutnim posluhom za metafizično bivanjsko razsežnost, ki bralca nagovarja k tišini in počasnemu, naključnemu listanju, branju in opazovanju.

Tudi drevesa jokajo

Irène Cohen-Janca v slikanici Tudi drevesa jokajo na poetičen način prepleta zgodovino z domišljijo. 150 let staro kostanjevo drevo, ki je bilo priča tragičnim dogodkom holokavsta, nam pripoveduje zgodbo o deklici Ani Frank in njeni družini, ki sta se dve leti skrivali v hiši na Prinsegracht 263 v Amsterdamu.

Avtorica se skozi pripoved drevesa dotika težkih tem holokavsta in minljivosti na način, ki je primeren tako za odrasle kot za otroke. Izbrušen jezik se prepleta s čudovitimi in zgovornimi ilustracijami, ki ustrezno dopolnjujejo zgodbo.

Slikanica je dragoceno branje za vse, ki jih zanima zgodovina holokavsta, pa tudi za tiste, ki želijo svojim otrokom predstaviti to pomembno temo na njim primeren način.