Ljudje po smrti izginejo. Njihov glas, smeh, toplina diha. Njihovo meso. In nenazadnje tudi njihove kosti. Toda nekateri so ušli tej usodi. Živijo naprej v knjigah, ki so jih napisali. Spet jih lahko odkrijemo. Njihov smisel za humor, zven njihovega glasu, razpoloženje. S pisano besedo te lahko razjezijo ali osrečijo. Potolažijo. Prestrašijo. Spremenijo. Čeprav so mrtvi. Kot muhe v jantarju, kot trupla v ledu, tisto, kar naj bi po naravnih zakonih umrlo, preživi zaradi čudeža na papirju. To je čarovnija. (Diane Setterfield: Trinajsta zgodba, Učila, 2007)